Izidor Cankar – predvojni diplomat širokega razgleda, ki je kot veleposlanik privolil v sodelovanje s komunistično oblastjo – je naposled izjavil: »Res ne vidim psiholoških, duhovnih razlik med nacizmom in komunizmom. Oboje degenerira človeka, ga relativizira, napolni z demonijo, obsodi na temne strasti, sovraštvo. Zadnje razkrajanje razuma.«

Ukvarjanje s preteklostjo še zdaleč ni pomembno le zaradi zgodovine same. Raziskovalci genetike so namreč v zadnjih letih dokazali, da se posttravmatski sindrom oz. travmatična doživetja zapisujejo v DNK ter se tako z genskim materialom prenašajo na potomce. To pomeni, da imamo v genih vtisnjene hude stiske in poškodbe duha naših prednikov ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Edini način, da se travmatični podedovani vzorci v naši naciji ne odražajo negativno, je spoznavanje zgodovine, posebej najtežjih obdobij, soočenje z resnico in moralno ovrednotenje dogajanja. To pomeni tudi popravo krivic in kaznovanje odgovornih.

Misel in praksa številnih, ki so doživeli medvojno nasilje – tako žrtve kot morda tudi storilci -, da je molk tisti, ki bo zaščitil potomce, je povsem zmotna. Molk tu igra ključno vlogo pri medgeneracijskem prenosu travme in se povezuje s sramom in ponižanjem… A molk ni rešitev, rešitev je spoznavanje, po katerem glavni prispevek k spravi s preteklostjo in odpiranju prihodnosti poteka s celjenjem sedanjosti.

Strah pred razkritji, pomešan s sovraštvom, močno bremeni del populacije, ki je svoj status v družbi gradila s služenjem komunistični diktaturi in s tem povezanimi privilegiji. Zapovedano prikrivanje revolucionarnih zločinov in omalovaževanje žrtev je poškodovalo tudi vrednostno presojo njihovih potomcev oz. somišljenikov. Ti pogosto generirajo še večje sovraštvo do žrtev revolucije in njihovih svojcev, kot tisti, ki so v revoluciji sodelovali.

Dilem revolucionarnega in protirevolucionarnega obdobja vojne nam še ni uspelo ponotranjiti do te mere, da bi brez ideoloških primesi in na podlagi dejstev postale konsenzualni del kolektivnega spomina. Skupnosti, ki nimajo skupnega spomina in imajo okrnjena merila za vrednotenje zla, pa težko sestavijo celovito identiteto, saj imajo vgrajen latenten medsebojni komflikt. Verena Vidrih Perko: »Vsak narod, zato da bi lahko živel kot pravična in svobodna skupnost, se mora soočiti s svojimi patologijami in zločini iz preteklosti.«

Daleč od oči javnosti se odvijajo iskrena spravna dejanja, ko se posamezniki iz tretje generacije povzročiteljev revolucionarnega nasilja obračajo na svoje žrtev s prošnjo po odpuščanju. Avtor sam (Jože Možina) se je soočil s takimi primeri. Vnukinja partizanskega poveljnika je avgusta 2019 po ogledu ene od izpovedi v oddaji Pričevalci avtorju zapisala, da je »začutila neustavljivo silo, da ga (pričevalca) kot potomka rabljev njegovega očeta (pa čeprav ne direktnih) prosim za odpuščanje v imenu svojih prednikov. Morda bo to tudi malo sebično dejanje, saj se sama obupno želim otresti teže, ki je padla name.«

Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1244