Komunistom je dal Kidrič ekskluzivno, praktično mesijansko vlogo razsojevalca nad življenjem in smrtjo z besedami: »Komunist, ki da brez najmanjšega usmiljenja streljati, kot človek nikoli ni surov. Odlika je, da združujemo z najbolj neusmiljenim odnosom do sovražnika najbolj plemenite instinkte človeka.« Lindsay Rogers, ki je leta 1944 deloval tudi med slovenskimi partizani, je o Kidriču zapisal, da mu na obrazu žari vročica revolucije, ocenil ga je kot velikega gorečneža, s krutimi, jedrnatimi in dogmatično formuliranimi besedami.

Kidrič je nastopal s fanatičnim idealizmom ter poslušalstvo osvojil z neomajnim navdušenjem in nabojem. To in znana okoliščina, da je že med vojno jemal nekakšne tablete oz. poživila, ponuja domnevo, da je imel neke vrste mejno osebnostno motnjo, za katero so med drugim značilni izbruhi fanatičnega navdušenja in idealiziranja, pa tudi pomanjkanje empatije.

Jože Javoršek opisuje primer med italijansko ofenzivo poleti 1942, ko se je skupina partizanov in partizank, ki jim je grozila obkolitev, sama pobila: »Partijski aktivist Feliks je odločil, da se moramo postreliti, ker nas Italijani živih ne smejo dobiti v roke. Feliks se je nenadoma kot mesečen dvignil, izvlekel revolver, ter ustrelil prvo, drugo in nato še tretjo žensko. Niti ena ni pisnila. Vsaka je sprejela strel kot nekakšno duhovno opravilo.« V ozadju take predanosti, ki jo Javoršek v tem primeru imenuje blaznost, je bila vera v boljševistično Sovjetsko zvezo in njeno ureditev.

V začetku julija 1942 so Italijani iz Borovnice prodrli do Kožljeka. Partizani so nanje streljali in se umaknili, okupator pa se je znesel nad vasjo in jo celo požgal, ne glede na to, da je predvsem pod prisilo »gostila« partizane. Ljudje so za okupatorjevo nasilje čedalje bolj krivili partizane. »Po vasi so se vrstili enkrat partizani, enkrat Lahi, oboji so požigali, pobijali in kradli, toda očitno je bilo, da so partizani samo dražili Lahe, zato da so se potem ti znašali nad ubogimi, samim sebi prepuščenimi ljudmi. Partizani so izvajali predvsem nočne morilske pohode na vaščane.«

Ubijanje ljudi na lastnih domačijah je bila strašljiva partizanska taktika, ki je tiste, ki so jim grozili, mesece spravljala v brezizhoden položaj. 17 letni Tone Švigelj je sprva sodeloval v trojki OF, raznašali so partizansko literaturo in se učili osnov marksizma pod geslom, da to pomeni svobodo za vse. Po napadu na Hitijevo hišo pa je v spominskem opisu zabeležil silno vznemirjenje med vaščani Begunj pri Cerknici: »Niso vedeli, kako naj se zaščitijo, zato so šli k župniku Viktorju Turku, da bi zaprosil italijanske oblasti za orožje, s katerim bi se branili pred komunističnimi banditi, da bi branili domove in vzdrževali red.«

Iz zapisnika partizanskega zaslišanja vaškega stražanja Ivana Otoničarja, ki je pojasnil, kaj se je v Begunjah dogajalo konec julija 1942: »V začetku smo pri nas vsi sodelovali z OF oz. partizani. Ko pa je zaradi usmrtitve Hitijev nastala neka nejevolja med ljudmi, ki so se bali represalij Italijanov, je več ljudi šlo v Cerknico na komando prosit, naj jih internirajo, češ da si tako vsaj življenje rešijo. Italijani pa so jim rekli, da v internacijo ne bodo šli, pač pa so dali puške, naj se branijo pred partizani, če bi hoteli v vas.«

Moški so v teh razmerah iz strahu pred partizani zapuščali vasi Kožljek, Dobec in Bezuljak ter se šli javit Italijanom v Cerknico za prostovoljno internacijo, rekoč, da gredo rajši tja kot v Krimsko jamo.

Cerkničan Boris Kravanja se spominja, kako so delovali medvojni umori poleti 1942 na ljudi: »Ta postopek je storil dvoje: razdvojil je slovenski narod in povzročil je ustanovitev obrambnih enot proti tem komunistično barbarskim nastopom. Jaz vidim v tem neposreden razlog za nastop vaških straž. So ljudje v strahu za svoje preživetje šli k okupatorju in jih prosili, naj zaščitijo njihova življenja.«

Iz zapisnika partizanskega zaslišanja učiteljice v Begunjah pri Cerknici Anice Drobnič. Povedala je zakaj je odklanjala OF: »V domači vasi sem videla, da so bili pristaši OF samo bolj surovi ljudje, neki Škerlj, ki je rad klel in pil, in še drugi, katerih imen se ne morem spomniti.«

Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1236