Partizansko gibanje je že po sklepu vrhovnega plenuma OF z dne 16. septembra 1941 imelo nalogo uničiti vse alternativne oborožene skupine, tudi če bi se uprle okupatorju.

Janez Kebe navaja zapis z osme strani medvojnega dnevnika osebe s kraticami F.K. Gre za vaškega stražarja, ki so ga na sojenju 22. 9. 1943 partizanski sodniki zaslišali z vprašanjem, kdo je v Loški dolini organiziral »belo gardo«. Obtoženi je po tem viru odgovoril: »Belo gardo je organiziral spontan odpor do partizanov, ker ste takrat mnogo grešili in pobijali ljudi.«

Partizanski napad na prve pojave oborožene protirevolucije v Loški dolini se je zgodil 2. septembra 1942, ko so v Stari trg in sosednje vasi vdrli partizani, požgali več hiš in ubili kar dvanajst ljudi. Pomenljivo je, da so se Italijani medtem zaprli v svojo postojanko, kar je kazalo, da so okupatorji s partizani dogovorjeni oz. da so ti okupatorjevo pasivnost pričakovali. Ivanka Kržič: »V Starem trgu so ubili gospoda Kramariča, najboljšega duhovnika, kar smo jih imeli. In zraven v Starem trgu, to je bilo kakšnih 300 metrov od glavne italijanske posadke.« Partizanom se v noči napada ni preveč mudilo. Dejansko se od Italijanov niso počutili ogrožene, saj so si vzeli čas in na vozu odpeljali tudi naropano blago iz Teličeve trgovine.

Ob tem napadu sta bila v Pudobu pokončana še zakonca Mihaela in Ivanko Kač. Ivanka Zorko: »So prišli, ko sta spala, s punčko med njima, so ustrelili njega in njo. Ona, zgleda, da je bila ranjena. Ko je punčka jokala, mamo klicala: 'Bo že, bo že.' 'Ona ne bo nič že,' je rekel – je bil njen bratranec, ki jo je ubil.« Slovenski dom prinaša tudi komaj verjetno zgodbo 17-letne partizanke Ivane Mulc, ki je med vaškimi stražarji v Pudobu iskala svojega očeta in ga kasneje dala ubiti.

Partizani so v Danah večino nasprotnikov obkolili v Hauptmanovi hiši, ki je veljala za naprednejšo in bogatejšo kmetijo. Soseda Lojzka Špehar se spominja, da so imeli Hauptmanovi motor, kočijo in veliko premoženja, kar je pritegnilo veliko zavisti. Trojica v zgornjem nadstropju se je ubranila partizanskega napada tako, da se je skrila v stranišče in partizansko ročno bombo, ki je priletela skozi okno, odvrgla v odprtino, da je eksplodirala v greznici.

Velike Lašče: Po vaškem spominu – zapisal ga je Jože Vesel – so na sestanku v nekdanji gostilni, kjer sta bila prisotna aktivista OF Jože Bavdek in Janez Centa ter učitelj iz Zapotoka, govorili o enakosti in dobrem življenju kmetov v Rusiji. Ko se je oglasil starejši mož, nekdanji avstro-ogrski vojak, ki je bil po oktobrski revoluciji v ruskem ujetništvu, in predstavil drugačno izkušnjo, jih je slišal: »Očka, če boste to propagirali, še ne veste, kaj vas čaka!«

Kidrič je v razdeljevanju zemlje malemu kmetu in bajtarju videl še eno revolucionarno pridobitev. Komunistični voditelji so zavestno proti sebi obrnili »neomadeževan« sloj posestnikov, kamor je spadala večina močnejših slovenskih kmetov, da bi jih lahko strli. Bazo zvestih sodelavcev partizanskega gibanja, ki so bili potrebni za izvajanje revolucije, je torej partija ustvarjala tudi z delitvijo tuje zemlje.

Primer povezave razdeljevanja zemlje z navdušenjem in mobilizacijskim učinkom za OF je razlastitev graščine Klevevž na Dolenjskem, v lasti Antona in Elizabete Ulm. Razlastitev je vodil rajonski odbor OF v Šmarjeti, ki je izdelal tudi sezname agrarnih interesentov. Pri sestavi teh seznamov so upoštevali predvsem revne prebivalce in pripadnike narodnoosvobodilnega gibanja. 80 hektarjev njiv in travnikov so 4. junija 1942 razdelili med okrog 300 privržencev OF oziroma socialno šibkejših, ki so, če ne prej, po pridobitvi zemlje postali privrženci partizanskega gibanja.

Tekst predstavljajo odlomki iz knjige Slovenski razkol, avtor dr. Jože Možina.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1238