Članek
Vse zgodbe o uničenih življenjih po cepljenju na cepilne fanatike ne vplivajo
Objavljeno Nov 25, 2019

V stiku sem s starši, katerih dvajset ali trideset let stari otroci so umsko in vedenjsko na stopnji malčkov. Industrije cepiv in vladnih agencij, ki brezpogojno promovirajo cepljenje, ne zanimajo zgodbe ljudi, ki morajo skrbeti za malčke velikosti odraslih.

Njen otrok Kenneth Best je bil le ena od žrtev, ki jim je cepivo DPT uničilo življenje, toda mati Margaret Best se je dvajset let vztrajno borila proti sistemu, da je britanska televizija BBC o njeni neobičajni zgodbi posnela dokumentarec. Po dvajsetih letih so Kennethu končno dodelili visoko denarno odškodnino za posledice, ki mu jih je povzročilo cepivo.

Farmacevtske družbe vedo, da je javno mnenje pri doseganju prodaje njihovih izdelkov bistveno pomembnejše od znanosti, vodilni mediji pa so njihovo orodje vplivanja na javno mnenje.

V krogu farmacevtske industrije poteka korupcija, le redki pa razumejo njene razsežnosti. Zlorabe gredo celo tako daleč, da ponarejajo podpise udeležencev v poizkusih, ki so zaradi jemanja teh snovi umrli, v poizkusih na živalih pa umrle živali zamenjujejo z zdravimi.

Sestrična mojega prijatelja je imela pri 13. letih hudo reakcijo na cepivo BCG, tri dni za tem je umrla. Zdravniki in medicinske sestre, ki so bili v primer vpleteni, so se poslužili številnih absurdnih zatrjevanj, s čimer so hoteli zanikati, da je vzrok cepivo. Eden od njih je celo dejal, da je smrt bolj verjetno kot cepivo povzročil galebji kakec, ki je med igro pristal na dekličinem sendviču.

Ljudje, ki jih reakcije po cepljenju ne prizadenejo osebno, živijo v blaženi nevednosti. Niti sanja se jim ne, da cepljenje v resnici povzroča toliko smrti, toliko bolezni in toliko trpljenja, kajti mediji objavljanje tovrstnih informacij zavirajo.

Vse te zgodbe o uničenih življenjih po cepljenju, ki krožijo po spletu, na cepilne fanatike ne vplivajo. Ti dalje trdijo, da se starši, ki mislijo, da so zaznali resno reakcijo na cepivo, motijo, da so nevedni in da taki simptomi s cepljenjem sovpadajo le naključno. Verjamejo, da starši niso dovolj inteligentni, da bi zmogli natančno opazovati otroke.

Poznam primere, ko so matere zdravniku v navodilih pokazale natanko tiste simptome, ki so jih utrpeli njihovi otroci, zdravnik pa je še kar vztrajal, da je moralo simptome povzročiti »nekaj drugega«, saj cepivo tega zagotovo ni moglo povzročiti. Prevladuje kultura zanikanja, zdravnike, ki v tem zanikanju ne sodelujejo, pa obravnavajo kot izdajalce.

Do osupljivega primera množičnega patološkega zanikanja je prišlo leta 1987 v času kampanje cepljenja proti meningitisu na novozelandskih šolah. Ko so cepivo uporabili v osnovni šoli v kraju Drury, sta dve materi, ki sta v šolo pripeljali svoja otroka, videli druge otroke s hudimi reakcijami po vbrizgavanju cepiva. Nekateri otroci so bruhali ali so se zgrudili v minutah po vbrizganju cepiva, drugi so zbolevali nekaj ur kasneje. Materi sta se obrnili na novinarje in dva časnika sta se odločila, da javnosti informacij ne bosta prikrivala. Eden od novinarjev za komentar zaprosil zdravstvenega uradnika. Ta je povedal, da simptomi niso imeli fizičnega vzroka, temveč jih je povzročila množična histerija. Kot razlog za histerijo je navedel, da so s cepljenjem zamujali eno uro.

Medicinski ocenjevalec je o stranskih učinkih po cepljenju govoril po radiu, zaradi česar se je moral soočiti z očitki. Ko je prišel dan za podaljšanje njegove pogodbe o delu za novozelandski zdravstveni urad, mu je niso podaljšali. Dejansko so ga odpustili, ker je o reakcijah na cepiva javno govoril.

Ne pričakujem, da bo glede skrivanja informacij o reakcijah na cepiva prišlo do kakšnih temeljnih premikov. Čeprav obstajajo posamezni zdravniki in medicinske sestre, ki stvari hočejo narediti tako, kot je treba, se tudi ti zavedajo, da bodo ogrozili svoje službe in kariere, če bodo govorili resnico.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Otroštvo brez cepiv, avtorica Wendy Lydall.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1200