Slovenski komunisti so sramotili celo mrtve: pod moške so polagali ženske, zraven pa izrekali najostudnejše pripombe

Oddajdamjan likar1, dne 2019-09-11 ob 09:27:38

Teharsko taborišče je bilo konec poti za Domobranske bataljone in njihove civilne spremljevalce, ki so bili v dneh od 28. do 31. maja 1945 izdani od Angležev, h katerim so se zatekli v varstvo, predani partizanom in čez Pliberk poslani v Celje. O strahotah v teharskem taborišču smrti pripovedujejo rešeni očividci:

Vsak partizan je lahko stresel svoj srd nad fanti. V tem junaštvu so se najbolj izkazale tovarišice. S pestmi so bile Domobrance po zobeh, suvale jih s puškinimi kopiti in jih brcale s težkimi čevlji. Ko so se naveličali krvavega dela, so pretepene žrtve odpeljali k oficirjem in podoficirjem v klet pod skladiščem. Tu so jim zvezali roke in noge in jih natikali na železne kavlje, da so viseli kot meso v klavnici, z glavami k tlom.

 

 

Ko smo prišli, smo morali oddati vse, kar smo še imeli: igle, hlacne pasove, prstane, ovratne verižice — vse smo zmetali na vojaške odeje, ki so jih razgrnili po pesku. Pri nekom so opazili poročni prstan, ki ga ni mogel sneti: pretesen je bil. Partizan mu je dvakrat rekel, naj ga sname; ker ga le ni mogel, so mu ga s kožo vred potegnili s prsta. Gorje pa tistim, pri katerih so našli molitvenik ali rožni venec: do krvi so jih pretepli.

Že prvi dan našega bivanja na Teharjah so materam pobrali dojenčke in otroke, ki še niso shodili. Položili so jih na veliko dero (kmečki voz) in jih izpostavili soncu. Kakih 15 jih je bilo. Pod žgočim soncem so se mlada telesca pod silno vročino zvijala, potem pa omagala in utihnila. Matere so rjovele, tulile, blaznele. Komunisti pa so jim odgovarjali: »Pokončati se mora vsa domobranska zalega, tudi otroci.«

Soba je bila podobna hlevu: vso potrebo smo tu opravljali. Od živali pa smo bili na slabšem, ker nam niso dali ne piti, ne jesti, čeprav je tekel že tretji dan naše teharske ječe.

Komunisti so iz naše lakote uganjali burke. Lepega dne je kuhar iz menze prinesel vedro konjskih kosti. Zavihtel je posodo, da so kosti zletele čez žico in se razletele med nas po kamenju. S tako divjo ihto smo planili na te kosti, da smo jih dobesedno polomili in zdrobili. Po deset in več rok je pograbilo za eno samo kost. Prerivali smo se, se tepli zanje, nazadnje pa vsi onemogli odnehali; le tisti, ki so še bili pri moči, so zaceli glodati koščice. Od velikih, trdih kosti ni ostalo nič.

Najbolj sem si zapomnil mučenje višjega narednika Alojzija Makovca, doma z Rudolfovega vrha pri Šentvidu nad Blokami. V bunkerju so ga hoteli prisiliti h kričanju, da je slovenski izdajalec in morilec. Svoje mučitelje je zavrnil: »Vi ste izdajalci in morilci, vi ste pobijali slovenske ljudi, ne mi.« Na te besede so mu s kleščami iztrgali jezik. Nato so mu prevrtali ušesa, mu vtaknili skoznje gladko žico in ga gonili okrog bunkerja kot konja na uzdi. Tako mučen je otrdel, se zgrudil in grozotno končal.

Nesrečnež se je sesedel, partizani pa so prinesli debelo desko, jo položili na omedlelega Domobranca in druge Domobrance prisilili, da so skakali po deski in tlačili Domobranca pod njo. Po daljšem mučenju so ga partizani sami pobrali in odnesli v strelske jarke pred taboriščem ter tam ustrelili.

Komunisti so sramotili celo mrtve: vedno so pod moškega položili žensko, zraven pa delali najostudnejše pripombe.

Nekateri Domobranci so se v prenašanju trpljenja posebej odlikovali. Niso se zadovoljili s tem, da so sami zgledno in molče trpeli. Še na druge so vplivali s svojim mirom. Vse so nas skušali pridobiti, da bi se vsi kar najlepše pripravili na neizbežno smrt. Brez sadu njihov trud ni bil. Tako se je zgodilo, da so fantje, ki so že pripravili prvo skupino, da je molila brez vsakršnega prigovarjanja, ustvarili potem še drugo, tretjo. Skoraj potem je vse taborišče molilo. In z molitvijo na ustih so domobranci odhajali v smrt.

Ko se je sonce nagnilo za smrekove vrhove, so v mraku na stražnih stolpih zažareli reflektorji. Takrat so pridrveli kamioni. Z žico zvezane Domobrance so metali nanje kot vreče moke in jih noč za nočjo vozili v pokol.

Hrastnik. Ko jim je zmanjkalo streliva, so druge žive porinili v jamo, pometali nanje ročne granate in jamo zasuli z apnom. Še drugi dan je bilo slišati vpitje iz jame, kri pa, ki je prebila apno, je iz jame prav močno tekla. Partizanski mobiliziranec, ki je te žrtve moral streljati, pri moriji ni vzdržal do konca. Skril se je v pšenico in jokal.

Streljali so nas v tilnik, a lahko rečem, da je bil le malokdo smrtno zadet. Večinoma smo še živi padali v globoko jamo. Tako je tudi mene rešil Bog, ker nisem bil zadet do smrti. Bil sem v jami polnih pet ur, med mrliči in umirajočimi; na lastne oči sem jih videl, kako so se zvijali in umirali.

Postavila sva se pred jamo. Prvi strel je mojega sotrpina zadel v polno, a ker me je zračni pritisk prvega strela odnesel v jamo, me je meni namenjeni strel le ošvrknil po desnem licu. Padel sem na kup krvavih teles in izgubil zavest. Iz nezavesti me je prebudilo streljanje, pa spet prestreljena telesa, ki so padala name. Ovedel sem se in spoznal, da napol ležim v luži krvi med mrtvimi in ranjenimi. Nad jamo sta še vedno rezgetali brzostrelki. Nad vsemi temi, po moji presoji čez tisoč pobitimi in enim živim, ki se je stiskal v senci jame, je zaigrala harmonika. Partizani so se ob njenem vreščanju oddaljili od jame s partizansko pesmijo in z vriskom, kot da je košnja mimo.

Kako so se partizani vedli, pričajo zapiski Ivana Bradača z Vrha, ki je bil 1945 podporočnik Ozne. Hvalil se je, da je v eni sami noči spravil na drug svet toliko ljudi, da sta se mu obe pištoli pokvarili.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Teharje so tlakovane z našo krvjo, Matjaž Klepec, BUENOS AIRES, februar 1973.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=1190

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
damjan likar1
damjan likar1
Objavil/a 2019-09-11 09:27:38 (Sep 11, 2019)
Starejša objava Novejša objava
ZADNJE OBJAVE
Neverjetno, kako se nekateri zdravniki maščujejo staršem, ki povedo, da je njihov otrok utrpel poškodbe po cepljenju
Vse zgodbe o uničenih življenjih po cepljenju na cepilne fanatike ne vplivajo
Zdravnik je oblastnikom priskrbel goro dokazov, da je cepivo nevarno, toda niso ga poslušali
Medicinske sestre so se raje odločile zamenjati poklic, kot da bi se morale prisilno cepiti proti hepatitisu B
Zdravnik, ki je zdravil nalezljive bolezni z vitaminom C: »Če obstaja čudežno zdravilo, potem je to vitamin C«.
Vrhunsko športnico je cepivo oropalo možnosti za osvojitev zlate medalje na olimpijskih igrah
ZADNJI KOMENTARJI
IŠČI PO ARHIVU
december 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj