Članek
Nasprotovala paktu med nacisti in komunisti, zato so jo zaprli, 6. del
Objavljeno May 13, 2019

Angela Vode (1892–1985) je delovala kot učiteljica otrok s posebnimi potrebami, s svojim izrazitim socialnim čutom pa se je borila za boljši položaj žensk in delavcev.  Ker je bila izključena iz Komunistične partije, predvsem zaradi svojeglavosti in moralnosti, saj ni prenesla pakta med nacisti in komunisti, si je nakopala hude zamere partijskih kolegov in kolegic. Ko so leta 1945 prišli na oblast, so jo izkoristili za poravnavo starih računov. Vodetova je bila šest let zaprta, nato pa do smrti izključena iz javnega življenja in jo je preživljala sestra Ivanka Špindler. Angela je v tem času skrivaj pisala knjigo, po kateri je nastal tudi film – popisala je svet pred drugo svetovno vojno, vojno, komunistično revolucijo in čas po njej. Skriti spomin je tudi prvo pričevanje o ženskih zaporih pri nas.

Odlomki iz knjige Skriti spomin:

Vedeli smo, da so se naši javno skregali z Rusijo. Sedaj so bili osamljeni in so se obrnili na Ameriko za pomoč in posojilo. Amerika seveda ni slišala veliko dobrega o nas, pa je poslala svojo komisijo tudi v zapore. Prišel je upravnik zapora in za njim celo spremstvo paznic. Ko je našel vse v redu, je vprašal, katera zna kaj angleško. Vse te so peljali v hlev, nad katerim je bila kurnica. Strogo so zagrozili, da ne sme nobena pogledati skozi okno ter postavili pred okna straže, ki da bodo takoj streljale! Upravnik je nato Američane vodil po zaporu. Tujci so zapornice spraševali, zakaj so zaprte, na koliko so obsojene, ali so zadovoljne. Vedno sem se čudila, kako naivni so tile ljudje, ki prihajajo sem iz Amerike! Kaj si je ta dama predstavljala, da bo slišala iz ust zapornic komunističnih zaporov kakšne pritožbe, kakšno resnično izjavo?! Nekega dne, kmalu po tej komisiji, je prinesel naš časopis ponatis iz nekega ameriškega lista, slavpospev našim zaporom, ki da so pravi sanatoriji!

Telesne sile so mi upadale, slabela je volja do življenja. Pokonci me je držala samo želja, da bi povedala znancem, da to ni tisto, za kar smo se borili.

 

 

Donato so zaprli takoj, ko so prišli. Nemudoma je zbolela za tifusom in prepeljali so jo v bolnico, kjer je pa niso zdravili, škoda zdravil. Od časa do časa se je zbudila iz nezavesti in odprla oči, stražar pa se je zadrl nad njo: »Hudič, ali še nisi crknil?!«

V enem litru vode, ki ga je dobivala na dan za pitje in umivanje, si je prala preperelo perilce, ki ga je imela na sebi od aretacije. Skrajno slabo hrano je delila z mišjo, ki je bila tako sestradana, da je bila čisto krotka.

Kljub silni volji je Ada začela bolehati. Morala je delati prav tako kakor druge, krepke in zdrave. Nekega jutra se je posebno slabo počutila, naenkrat je glasno zavpila in se zgrudila s stola na tla. Prišla je bolničarka ter se surovo zadrla: »Kaj je z vami?« Ada ni mogla odgovoriti, samo krvave sline so ji šle iz želodca. Dve tovarišici sta jo hitro prijeli pod roke in ji hoteli pomagati po stopnicah v ambulanto, bolničarka pa grobo: »Pustite jo! Tu se ne bomo nič pomehkužili. Bo že sama prišla, če bo hotela.« Do solz smo bile ogorčene.

Kmalu so začele v zapor prihajati tudi Primorke, ki smo jih »osvobodili« izpod fašizma. Njihove obsodbe jugoslovanskega paradiža bi bilo treba samo slišati: da, želeli smo si svobodne Jugoslavije – pa smo prišli v prisilno delovno brigado. Kje je obljubljeno blagostanje?

Jugoslavija ni glasovala za Splošno deklaracijo človekovih pravic. Z drugimi socialističnimi državami se je na zasedanju generalne skupščine OZN decembra 1948 vzdržala, kar je vljudno nasprotovanje. Odnos do človekovih pravic in obveznosti te vrste je začela nekoliko spreminjati šele pod pritiskom zahodnih držav, ko jih je zaprosila za pomoč.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=835