V knjigi Pot v hlapčestvo, Friedrich Hayek, pokojni avstrijsko-britanski ekonomist in politični filozof, ki je prejel Nobelovo nagrado za ekonomijo, predstavlja, da nacionalni socializem v Nemčiji in fašizem v Italiji nista, kot menijo socialistični misleci, obliki kapitalistične reakcije, temveč sta nadaljevani obliki socializma.
Odlomki iz knjige Pot v hlapčevstvo:
Max Eastman v knjigi »The end of Socialism in Russia« (Konec socializma v Rusiji), 1937, navaja nekaj informacij iz uradnih ruskih virov, ki nakazujejo, da se razlika med najvišjimi in najnižjimi plačami v Rusiji giblje v enakem razponu (okoli 50 proti 1) kot v Združenih državah Amerike. Lev Trocki pa je leta 1939 izjavljal, da »zgornjih 11 ali 12 odstotkov sovjetskega prebivalstva prejema približno 50 odstotkov narodnega dohodka. Ta razlika je ostrejša kot v Združenih državah, kjer zgornjih 10 odstotkov prebivalstva prejema približno 35 odstotkov narodnega dohodka«.
Če imajo ljudje v totalitarnih deželah občutek, da jih veliko manj zatirajo, kot o njih mislijo prebivalci liberalnih dežel, je tako zato, ker je totalitarnim oblastem uspelo, da vsak posameznik razmišlja tako, kot hoče oblast. Če so vsi viri obveščanja dejansko pod enim samim nadzorom, ljudi kmalu ni več treba prepričevati, da to ali ono drži. Celo najpametnejši in najbolj neodvisni ljudje se ne morejo povsem izogniti takim vplivom, če dlje časa niso v stiku z neodvisnimi viri obveščanja.
Moralne posledice totalitarne propagande imajo veliko globji izvor. Povzročajo namreč razkroj vsake morale, saj izpodkopavajo enega njenih temeljev, namreč občutek za resnico in za spoštovanje do resnice.
Jezikovne perverznosti sodijo med tiste poteze totalitarnih režimov, ki jih površni komentatorji le težko razumejo. V tem pogledu so seveda najuspešnejše posilili besedo svoboda.
Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=857
May 06, 2019