Titovi komunisti in njihovi moskovski zavezniki so dogovore četnikov z Italijani o nenapadanju hitro napihnili v polnokrvno izdajalsko kolaboracijo. Da so bili tudi partizani pripravljeni sklepati sporazume z okupacijskimi silami, kadar jim je to ustrezalo, niso nikoli razglašali. Dejstvo je, da sta se obe strani obračali na okupacijske sile, kadar sta potrebovali pomoč.

Titov kult osebnosti je že začel nastajati: besedila so ga poveličevala v stihih, kot je: »Tovariš Tito, bela vijolica, vsa tvoja mladina te slavi.«

Chapman Pincher v svoji razpravi o britanskih obveščevalnih službah: »Klugmann je naredil vse, kar je lahko, da je poveljstvo SOE v Londonu prepričal, da so zavrgli Mihailovića, ki je bil protikomunist, in vso podporo prenesli na Tita, partizanskega voditelja, ki je hotel komunistično Jugoslavijo po vojni. Poskrbel je, da so prošnje Mihailovićevih sil za hrano, orožje in druge zaloge prikrili, oziroma če je bilo karkoli storjeno, da so zaloge preusmerili k Titu.

Peter Kemp, član SOE, v svojih spominih: »Ker sem moral kot vsi drugi člani SOE podpisati dokument, da nisem nikoli bil član fašistične ali komunistične organizacije, sem bil osupel, da je stotnik Klugmann delal na tako odgovornem in zaupnem položaju.« Dokumenti, ki so postali maja 2002 dostopni, so razkrili, da je Klugmann leta 1933 vstopil v komunistično partijo. Klugmann prizna, da je v službi Moskve že od študentskih dni.

Hugh Seton-Watson, takrat posebni svetovalec kairskega SOE za jugoslovanske in bolgarske zadeve, si je delil pisarno s Klugmannom in je zanj dejal, da je bil tako kot on »sovjetski simpatizer«. Vladimir Dedijer v svojih Vojnih dnevnikih pravi, da je Seton-Watson delegaciji partizanskih voditeljev, ki so decembra 1943 prišli v Kairo, naročil, naj britanskim novinarjem povedo, da imajo partizani zelo radi živali: »Če imate kakšno fotografijo, na kateri ste s psom ali z mačko, boste pridobili naklonjenost mnogih ljudi v Angliji.«

Vladimir Velebit pravi, da je bila Titova žena Herta Haas, globoko prizadeta, ko je odkrila, da si je Tito vzel ljubico takoj zatem, ko jo je dve leti prej v visoki nosečnosti pustil v Zagrebu. Tega mu ni nikoli odpustila. Po vojni se je znova poročila. Tito ji je hotel za njen šestdeseti rojstni dan podeliti odlikovanje, a ga je zavrnila.

»Posvetovanja« marca so vodila do nadaljnih izmenjav ujetnikov. Od takrat pa do konca vojne je bilo najmanj štirideset sestankov med predstavniki partizanov in Nemci. Julija 1944, ko se je govorilo o zavezniškem izkrcanju na obali Istre, so slovenski partizani Nemcem ponudili premirje. Đilas pravi, da ga zaradi sporazuma z Nemci ni »prav nič pekla vest… »vojaška nuja nas je prisilila«. Iz enakega razloga so Mihailovićevi poveljniki sklepali začasne sporazume z Italijani, ki pa jih je partizanska propaganda ožigosala kot izdajalsko kolaboracijo!

Zaloge, ki so jih Britanci pošiljali Titu, so bile skoraj gotovo pogojene z zahtevo, da jih ne uporablja proti drugim Jugoslovanom, kot je Mihailović. Tito je to brez oklevanja večkrat obljubil in te obljube prav tako brez pomisleka tudi prelomil. Fitzroy Maclean in njegovi kolegi so to vedeli, vendar niso naredili ničesar.

Maclean je v svojem poročilu trdil, da ima Tito »iskreno podporo civilnega prebivalstva« in da zato lahko združi državo po vojni. Zdi se neverjetno, kako je lahko trdil kaj takega, ko pa je videl tako malo Jugoslavije. Britanski častniki za zvezo in ameriški letalci v Srbiji so v tistem času povedali, da vsaj tam to nikakor ni bilo res. Michael Lees, ki je bil v Srbiji od junija 1943 do maja 1944, se spominja, da nikoli ni slišal, da bi tamkajšni ljudje »izrazili podporo komunizmu ali partizanom".

Maclean je v svojem poročilu namignil, da bo Tito jugoslovanskemu ljudstvu dovolil svobodno izbiro vladavine po vojni, vključno z demokratično odločitvijo glede monarhije.

Maclean je v svojem poročilu trdil, da med partizani prevladuje verska strpnost. Ko je Evelyn Waugh obiskal Titov štab, je poročal povsem drugače. Podrobno je opisal zapiranje cerkva, pobijanje duhovnikov in obvezno indoktrinacijo z marksistično – leninističnim ateizmom.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Titova velika prevara, avtor Peter Batty.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=blog&op=show&blogID=995