Povojni sodni proces proti Mihailoviću: enega od njegovih odvetnikov so kaznovali, ker ga je preveč goreče branil. Obtožili so ga tehnične napake in obsodili na prisilno delo, ki ga ni preživel. Ameriški predsednik Harold Truman je v Beograd poslal protest nad načinom vodenja Mihailovićevega sojenja. 29. marca 1948 ga je Truman posmrtno odlikoval z legijo za zasluge za njegov prispevek k zmagi zaveznikov.

Tito je državo nastlal z mogočnimi spomeniki dozdevnim dosežkom partizanov. Da je večina mitskih, ni prav nič motilo propagandistov in njegovih podpornikov na Zahodu. S stalnim ponavljanjem so z leti partizanski miti in legende postali sprejeti kot resnična dejstva. In po juniju 1948 so jugoslovansko zgodovino še drugič pisali na novo, da bi pokazali, kako si je Tito od nekdaj prizadeval za neodvisno, liberalno, protikomunistično usmeritev. Mnogi na Zahodu so požrli tudi to!

Brioni.

Tako kot je BBC igral pomembno vlogo pri opevanju Tita in komunistične strani med vojno, je tudi po letu 1945 pomagal ohranjati partizanske mite. Ko sem se leta 1958 pridružil televiziji BBC, so ustvarjali  dokumentarne filme, ki so podpirali Titovo linijo.

Ameriški diplomat Eric Pridonoff v svojih spominih Tito's Jugoslavia (Titova Jugoslavija) pravi, da ga je bilo sram, ko so jih vabili na sprejeme v Titov Beli dvor, kjer so se mize dobesedno šibile pod izbranimi jedmi in vini, medtem ko so bili navadni Jugoslovani lačni.

Jugoslavija je v osemnajstih mesecih po koncu vojne prejela za skoraj pol milijarde pomoči. Čeprav je bila pomoč brezplačna, so nekatere stvari odkrito prodajali na »črnem trgu« in partija je zaslužek pospravila v svoj žep. Neverjetno je, da je Zahod trpel tako prezirljivo vedenje.

Tito je poskrbel, da so leta 1947 aretirali vse preostale nekomunistične politike in jim sodili na podlagi izmišljenih obtožb. Ko je Ranković, šef policije, dejal, da bo težko najti, česa naj bi bil kriv eden od opozicijskih politikov – Dragoljub Jovanović, vodja srbske kmečke stranke -, je Tito odgovoril: »Potem ga naredite za krivega nečesa!«

Sodelavec, ki je obiskal Goli otok, je Đilasu povedal, da je Rankovićeva tajna policija »zasnovala in uporabljala prevzgojne metode, ki so verjetno najbolj diabolične v zgodovini«. Opisal je mučenje. Kaznjencem so pogosto »potiskali glavo v vedra s človeškimi iztrebki.

V zahodnih prestolnicah so sprejeli odločitev, da raje »obdržijo Jugoslavijo nad vodo« (izraz britanskega zunanjega ministra Ernesta Bevina), kot da postane še bolj podložna Moskvi kot prej. Tudi Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad sta se vključila s posojili, od katerih so bili Jugoslovani potem za vedno odvisni. K sreči za Tita – ne pa za jugoslovansko ljudstvo – Zahod ni postavil nobenih pogojev glede pomoči, ki so jo na veliko pošiljali. Tito je lahko ostal diktator, Jugoslavija se je ideološko opirala na Vzhod, gospodarsko pa jo je pri življenju ohranjal Zahod. Tito je imel največjo korist od hladne vojne, ker mu je omogočila, da je izigral eno stran proti drugi. Obe strani sta mu dvorili, obe sta ga gostili.

Mnoge od držav v gibanju neuvrščenih so bile avtoritarne, enostrankarske diktature kot Jugoslavija in vladali so jim nekateri najokrutnejši tirani povojnega sveta: Idi Amin v Ugandi, Sukarno v Indoneziji, Bokassa v Srednjeafriški republiki. Tito jih je opisoval kot »vest človeštva«! Tito je postal zgled za te nove diktatorje.

Odvisnost od nakazil zdomskih delavcev in porabe zahodnih turistov za reševanje deviznih težav države je bila politična sramota za voditelje jugoslovanske komunistične partije.

Večina gradbenih del na Titovih rezidencah, še zlasti na Brionih, so opravili kaznjenci. Đilas navaja Svetozarja Vukmanovića – Tempa, ki je dejal, da se mu je Tito pohvalil: »Vse, kar je velikega v zgodovini, so zgradili sužnji.«

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Titova velika prevara, avtor Peter Batty.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1001