Članek
Partizan in bivši komunist Špelič: "Če bi borci vedeli za vse, kar se bo dogajalo pri nas po vojni, bi prav gotovo odrek
Objavljeno Mar 28, 2018

Nekdanji partizan France Špelič, ki je po vojni izstopil iz Partije, je v svoji knjigi "Vrnil se bom k očetu", zapisal: "Če bi partizanski ljudje in sami borci vedeli za vse, kar se bo dogajalo pri nas po vojni, bi prav gotovo odrekli partizanom vsako pomoč in sodelovanje. Kaj je doletelo na primer kmete: dajatve in izterjave brez usmiljenja. Koliko je bilo rubeža in raznih zaplemb! Koliko kmetov je šlo skozi zapore, ker niso zmogli pritiska in obremenitve!"

Nečloveško je bilo tudi ravnanje z obrtniki. Kolikim, ki so bili potrdili s pridnim in iznajdljivim delom, so prilepili ime »vojni dobičkar« in jim zaplenili vse premoženje, lastnike delavnic pa zaprli. Na kako umazan način so po vojni nekateri prišli do pravega bogastva. Marsikateri od teh so uničevali pridne obrtnike in trgovce.

Koliko pritiska je bilo na intelektualno delo in intelektualce! Mnogi strokovnjaki z vseh področij, profesorji in učitelji so se morali odpovedati svojemu poklicu samo zato, ker so hodili v cerkev.

Med vojno pri partizanih: V neki vasi v Suhi Krajini smo v hiši skozi okno videli kolo. Ker ni bilo nikogar doma, okno sobe pa je bilo odprto, je bataljonski komisar Franci poslal v hišo komisarja čete. Skozi okno se je splazil v hišo in iz nje podal kolo ven. Mimogrede je opazil v omari vsoto šest tisoč lir, jih na skrivaj vzel in jih utajil. Ko smo šli po strmini iz vasi, je za nami kričeč privihrala gospodinja iz hiše, iz katere smo vzeli kolo. Vpila je in zmerjala, da smo cigani, tatovi, razbojniki, da bi ji vsaj denar pustili na miru, če smo ji že kolo ukradli. Komisar Franci jo je zlepa in naposled zgrda odganjal nazaj.

Kljub mladosti, politični slepoti in zagnanosti sem vendarle videl, da je tista »enakopravnost«, »enakost« med ljudmi v socialistični družbi ubrala drugačno pot, kot pa so nam jo napovedovali politkomisarji v partizanih. Videl sem, kako delajo z »ljudskim premoženjem«. V skladišču notranje uprave v Kamniku je bilo ogromno zaplenjenega materiala. V tem skladišču se je dobilo na pretek radijskih aparatov, lovskih pušk, perzijskih preprog, porcelana, vaz in drugega. Nekoč se je pripeljal pomočnik notranjega ministra. Zahteval je ključ od skladišča.

Pomočnik ministra je začel izbirati lovske puške. Ko mu katera ni bila všeč, jo je vrgel proč, ne odložil. Prav tako je izbiral radijske aparate in jih metal proč. Vse te po takih ljudeh ogrožene »ljudske imovine«, mi je bilo žal, zato sem protestiral: »Tovariš pomočnik ministra, z ljudsko imovino se ne dela tako. Če vam ni všeč, bo komu drugemu prav prišla.« Čez nekaj časa so me klicali na komite Partije in opomnili so me, da so bile pritožbe, kako nimam do nadrejenih pravilnih odnosov.

Kot prometni referent, zadolžen za registracijo vozil, sem dobil nalog, da registriram vse kmečke vozove in jim predpišem davek. Obdavčitve so bile zelo visoke. Poslušni kmetje so takoj izvršili »dolžnost«, prijavili in plačali. Ta registracija ni bila še povsem opravljena, ko je prišel preklic za to neusmiljeno početje. Kdor pa je plačal registracijo, denarja ni dobil nazaj. Vse to in podobno mi je že tedaj vzbujalo sum, da nekaj ni prav s to potjo »v raj«. Ljudje so bili tlačeni in obdavčeni veliko bolj kot pred vojno v »gnili« kraljevini Jugoslaviji.

Veliko je bilo obrtnikov, ki so ždeli v zaporih, ker so bili proglašeni za vojne dobičkarje. Stroje in orodje, pridobljeno s pridnostjo, so proglasili za vojni dobiček. Vse to so zaplenili in je zaplenjeno neuporabno zarjavelo in propadlo, pridni lastniki pa so bili na prisilnem delu.

Oficirji in miličniki smo imeli svojo trgovino. V naših trgovinah smo dobivali tudi meso. Fizični delavec je dobil do dveh kilogramov mesečno, miličnik osem, oficir dvanajst. Mnogi pa sploh niso dobili mesa. Zgodilo se je, da je žena dala bolni stari ženi v Črnomlju meso za juho, ki si jo je močno želela. To je prišlo na uho našemu štabu v Ljubljani. Klicali so me na zagovor z obtožbo, da izdajam uradno tajnost, ko pripovedujem ljudem, kakšno preskrbo imamo in razdajam, kar je »družba« dala meni in družini.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige Vrnil se bom k očetu, avtor France Špelič.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1006