Članek
Udbovci so ubili kmeta, ker naj bi prijavil premalo krompirja za oddajo
Objavljeno Mar 03, 2018

Titoistična delitev državljanov na več vredne in manj vredne je ogromno večino (brez pretiravanja bi jih bilo lahko več kot tri četrtine) uvrstila med razne kategorije drugorazrednih: verniki, kmetje, meščani, podjetniki… Vsak je bil lahko na tak ali drugačen način omejen v življenjskih možnostih.

Tema, ki posebej izstopa v vlogah otrok umorjenih in političnih zapornikov, je brezobzirno izživljanje nad njihovimi družinami, zlasti med vdovami in sirotami. Sistematični režimski terorizem je zajemal ropanje premoženja in izkoriščanje (zaplembe nepremičnin in premičnin, ropanje, davki, obvezne oddaje, prisilno delo), odvzemanje pomoči (Unrra, dedek Mraz, malice, letovanja), onemogočanje šolanja (preprečeni vpisi, nepodeljevanje štipendij) in šikaniranja pri zaposlovanju (slabša delovna mesta, oviranje napredovanja). Poleg travmatske stresne motnje številni svojci umorjenih trpijo tudi zaradi žalovanjske motnje oziroma nedokončanega žalovanjskega procesa.

Po Andreja Kocjana (1885) je po naročilu domačina dne 24. decembra 1946 prišla Udba, češ da ga morajo odpeljati na Rako na zaslišanje, ker je prijavil premalo krompirja za oddajo. Že med potjo do Rake so ga močno pretepli, tako da je 31. decembra 1946 za posledicami umrl v brežiški bolnišnici.

Sinovi Marije Kobal navajajo, da so nekega dne prišli možje s črnim avtomobilom in odpeljali mamo, katere nikoli več niso videli. Prikrajšani so bili za materinsko ljubezen v najnežnejših otroških letih, kar jih je zaznamovalo za vse življenje.

Narte Velikonja se je boljševikom zameril z odločno obrambo tradicionalne kulture, posebno pa s serijo radijskih prispevkov, ki so pozneje izšli v brošuri z naslovom Malikovanje zločina. Eden od teh nagovorov se končuje takole: »Slovesno izjavljam: Take svobode ne maram. Zame bi bilo nekaj nedopovedljivo groznega, gledati, da so tisti na oblasti, ki so priklicali nad naš narod tako nesrečo, da je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja.«

Stanko Osenar je bil domobranski oficir, ki ga niso umorili takoj po vrnitvi iz Vetrinja, ampak šele po obsodbi na smrt 30. aprila 1946. V vlogi za popravo krivic je hči Milena napisala, da je bil oče »zaveden Slovenec in zelo veren. Zaradi tega je odklonil poziv nemške vojske, da bi se ji pridružil, ter tudi poziv partizanov, naj odide z njimi. Ugotovil je namreč, da rdeči revolucionarji s prevaro in terorjem vodijo takozvani 'osvobodilni boj' s ciljem pridobiti si absolutno oblast in po vojni vladati z diktaturo.« Alojzij Kalinšek je o Osenarju zapisal, da je »kot zaveden narodnjak takoj po okupaciji javno kritiziral peto kolono, ki je hvalila nemško ureditev in so jo sestavljali povečini komunisti in njihovi privrženci. Nemci so ga zaradi tega kmalu zaprli.« Osenarja so na podlagi že zaslišanih prič obsodili na smrt. Te priče so bili trije mladi iz okolice Cerkelj, ki so bili bogato podkupljeni. Enemu so podarili kozolec, na katerem se je kmalu obesil, drugemu motor, s katerim se je smrtno ponesrečil, tretji pa se je le za nagrado lahko brez potrebne predizobrazbe vpisal na univerzo. A ko je mnogo let pozneje umiral za rakom, je prosil, naj sporoče Osenarjevim v Ameriko, da jih prosi za odpuščanje.

Otroci Janeza Tekavčiča »navajajo, da so dne 16. marca 1945 partizani zminirali in zažgali celotno vas Žvirče ter da so družino vlagateljev izgnali iz vasi. Osem otrok je ostalo samih, saj je mati leta 1940 umrla pri porodu, očeta pa so po vojni obsodili in zaprli. Zatekli so se v vas Kompolje in Struge, dokler se niso 30. novembra 1947 vrnili domov, kjer so si iz ruševin zasilno uredili bivališče.

Rudolfa Rakovca so »leta 1947 odpeljali predstavniki Udbe v Kočevje, od tam pa na delovišče Litostroj. Točnega vzroka zaprtja ne vedo, lahko pa bi bilo zaradi potnega lista, ki ga je dobil od znanke iz Beograda, da je lahko šel iskat svoje pohištvo v Nemčijo, ki mu je bilo leta 1941 zaplenjeno. Kot drugi vzrok zaprtja pa je bil verjetno njegov upor, da ne bo vozil lesa oziroma drv iz gozda za šolo, ki se je tedaj gradila. Takratna oblast je zahtevala, da se dela brezplačno. Kot zapornik je delal na delovišču v Litostroju, kjer so ga leta 1949 pretepli, ga potisnili z gradbenega odra in po pričevanju sozapornika ga je paznik ustrelil. V obdukcijskem zapisniku je kot vzork smrti navedena srčna kap.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige "Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo", avtor Jože Dežman.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1019