Članek
Zaprli so ga, ker ni žaloval za Titom in je rekel, da bo sedaj moral še bolj delati zaradi njegovih dolgov
Objavljeno Feb 28, 2018

V sistemu ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil je bilo t.i. prostovoljno delo eno glavnih slepil. Ta mit je želel poudarjati pripadnost oziroma »prostovoljnost«, ki naj bi jo ljudje izkazovali režimu. Temu mitu pripadajoči tabu pa naj bi zakril suženjsko delo v titoizmu, skrajno nasilje nad taboriščniki, zaporniki, vojnimi ujetniki, vojaki, brigadirji in prisilno vpoklicanimi na razna dela. Samo v Sloveniji je bilo na suženjskem delu verjetno več kot trideset tisoč vojnih ujetnikov, zapornikov, administrativno kaznovanih oseb in drugih.

Zakaj smo bili izseljeni? Ker je takratna vlada brez pravih dokazov obsodila mojega starega očeta Janeza Druga kot političnega obsojenca, ga brez pravne osnove razlastila in nato odvzela vse premoženje. Našo celotno družino pa je izselila. Kjer koli smo bili, smo bili ožigosani kot izseljenci. Celo v šoli sem imela madež izseljenca in reveža. Imeli smo premoženje, ki so nam ga vzeli, drugi pa so obogateli na naš račun.

 

V knjigi Zdenka Zavadlava je »navedeno, da so leta 1951 na gradu v Škofji Loki 'kar tako' ustrelili Mira Rehbergerja, češ da je hotel pobegniti. Pri odhodu v tovarno so jetniki morali narediti mimohod mimo njegovega okrvavljenega trupla. Baje je to in podobna streljanja v drugih taboriščih organiziral komisar KPD Koren Jože-Štef zaradi zastraševanja in preprečevanja tedaj že poskušanih pobegov.

Primeri, ki smo jih izbrali iz Arhiva Komisije, nazorno kažejo, da je bila dovolj beseda, pa si se znašel na sodišču, na prisilnem delu, brez službe in pogosto tudi brez premoženja:

Kristina Zadravec je »v letu 1948 delala v Mariborski tekstilni tovarni Tabor. Zaradi nevoščljivosti pri mojem napredovanju sem prišla v spor z eno izmed sodelavk, ki me je prijavila, češ da sem ob pogledu na Titovo sliko izjavila naslednje besede: 'Če tega hudiča ne bi bilo, bi bilo za nas bolje.' Naslednji dan je prišla policija po mene in me še isti dan odpeljala v Kazensko poboljševalni dom Požarevac. Tukaj sem bila zaprta šest mesecev.

Ivan Možina je bila leta 1957 »zaposlen v vojaškem podjetju v Neverkah. Zaprli naj bi ga zato, ker je dejal, da imajo Jugoslovani najdražjega galeba (Titova ladja je bila Galeb). V pisarni so bili ovaduhi in eden ga je prijavil. Kazen zapora je dva do tri mesece prestajal v zaporih v Kopru.

Ivan Sečnik je bil v zaporu od decembra 1980 do aprila 1981. V obtožnem predlogu piše, da je »žalil predsednika SFRJ s tem, da je sodelavcem, ki so se vrnili s pogrebnega slovesa od tovariša Tita, da se on tega ni udeležil zato, ker nimajo kaj za njim žalovati, saj je že od tedaj moral delati zanj, odslej pa da bo moral še bolj, da bomo vrnili njegove dolgove.«

Priča je povedala, da je bil pokojni Jožef Ivanuša zaprt šest do osem mesecev v obdobju 2-5 let po koncu vojne, ker je v šali nekega vaškega stražarja vprašal, kaj pomenijo kratice »s.f.-s.n. (Smrt fašizmu – svoboda narodu), nato mu je pojasnil, da to pomeni »Spet farbajo Slovenski Narod«. Nato je bil takoj zaslišan s strani milice in poslan na delo na DKD (družbeno koristno delo) v Medvode za izgradnjo HE.

Franc Lavrič »je bil med vojno kot kovač na voljo vsem enotam, ki so imele konje. Po vojni se je vrnil domov. Ves čas je bil nadzorovan, zasliševan in obremenjen z visokimi davki. Ob kozarcu vina je v gostilni dejal, da mu ves čas vojne tri sovražne vojske niso vzele edine krave, potem pa mu jo je zaplenil domači okupator. Za to izjavo je bil obsojen na šest mesecev zapora.

Tekst predstavlja odlomke iz knjige "Ni bilo lahko, a smo obstali in stojimo", avtor Jože Dežman.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=1020

Joj, Damjan... kakšne stvari govoriš... se spomnim, kako smo se veselili, takrat, ko je Tito umrl in je bil pogreb... Ne, da smo se veselili tega, da je umrl... sploh ne, ampak smo bili normalni tinejđerji... imeli smo 17 let in vsakršne lumpatije so nam šle po glavi... pa je prišel špicelj v civilu in je rekel, da se ne smemo smejati tako glasno... bilo je na Šubički, pred gimnazijo, poleg Maxlna... Drugače pa sem vsakovrstne zgodbe o tem slišala potem na faksu... Odkrivat tukaj toplo vodo, pa kolk jih ni dobilo službe... Jao, bože... vsak sistem je imel svoje zakonitosti in v vsakem je treba preživeti. Kar se mene tiće je Tito bil tako dober predsednik,da si ga naši ljudje sploh zaslužili niso. Poglej te pajace danes. Poglej tisto ubogo revše od Janeza janše... hej, pa on je na naši gimnaziji učil Obrambo in zaščito, mogoče nas je on takrat preganjal!