Članek
Kdor okupacijo izkoristi za uničevanje svojih političnih nasprotnikov, je hujši zločinec od okupatorja, 2. del
Objavljeno Oct 30, 2017

Janko Maček, avtor knjige "Kako se je začelo", z opisi začetkov revolucije pokaže glavno ost medvojnega dogajanja in daje vedeti, da je bila revolucija za slovenski narod veliko hujša in usodnejša od okupacije. Iz njegovih prispevkov izhaja, da je bil za Osvobodilno fronto in partizansko gibanje prvobitni cilj revolucija, boj proti okupatorju pa v prvi vrsti taktika Komunistične partije v njenem brezkompromisnem boju za prevzem oblasti. 

Odlomki iz knjige Kako se je začelo:

Tudi Jakob Žakelj, ki ga je okupacija doletela na njegovi kmetiji v Suhem dolu pri Lučinah, piše, da ob nemški zasedbi po vaseh ni manjkalo niti zastav niti mlajev, nekateri možje in fantje pa da so celo nosili značke s polomljenim nemškim križem. »V tistih dneh so bili ljudje od navdušenja za Nemce naravnost pijani in trezen človek se je moral vprašati, od kod vse to, kaj to pomeni. Naštel bi lahko celo vrsto ljudi, ki so se kar topili od navdušenja za Nemce, nekaj mesecev pozneje pa so že bili glavni pri 'osvobodilni organizaciji'. Prav nobenega dvoma tudi ni, da so bili v mnogih krajih ravno komunisti tisti, ki so predlagali gestapu, koga naj izselijo, da ne bi bil morda njim v napoto, ko pride njihov čas.« Le nekaj tednov po zasedbi je namreč od vasi do vasi že krožil »črni avto«, pobiral zaznamovane in jih vozil v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano.

Komunisti so imeli druge načrte in namene. Smatrali so, da so zaradi tuje okupacije in ker je bil narod brez oblasti, nastopile zanje tako ugodne razmere, da lahko začnejo komunistično revolucijo. Začeli so pobijati Slovence – nekomuniste in z malimi praskami izzivati okupatorje, da so se znašali ne nad njimi, ampak nad nekomunističnimi Slovenci. Ko je postalo očitno, da je komunizem izrabil okupacijo za izvedbo svoje revolucije, in ko je že padlo več sto slovenskih žrtev, je Slovenska legija smatrala za dolžnost, da poseže v samoobrambo slovenskega naroda.

Osma številke Svobodne Slovenije, izšla je 28. marca 1942, je na prvi strani prinesla sestavek z naslovom Bratomor: »Razumemo, če nas preganja osvajalec. Vemo, da od njega nimamo nič pričakovati. A kako razumeti, da Slovence z največjo vnemo premišljeno in z zverinsko hladnokrvnostjo koljejo ljudje, ki trdijo, da so edini in najboljši Slovenci? Osvobodilna fronta ni do sedaj pobila nobene nemške ali laške vodilne osebnosti, njene slovenske žrtve pa gredo v stotine. Ali naj bo to slovensko narodno gibanje?«

Rad bi vprašal, ali je kdo od teh, ki obsojajo Vaške straže, poslal OF kako pismo, naj preneha pobijati Slovence.  Da so res pobijali narodno zavedne Slovence, menda nihče ne dvomi.

Kdor okupacijo, največjo stisko naroda, izkoristi za uničevanje svojih političnih nasprotnikov, ni borec za svobodo, ampak zločinec, hujši zločinec od okupatorja.

Ali je bilo za boj proti okupatorju potrebno ubijati slovenske matere in jim trgati iz rok dojenčke? Z napadom na Šentjošt in s kasnejšim pustošenjem po okolici so komunisti popolnoma odkrili svoj obraz, ki ga nobeno »maskiranje« ni moglo več spremeniti.

Vir: https://www.zalozba-planet.si/14/show/blogID=919