Z vzpostavitvijo revolucionarnega kazenskega sodstva, ki je bilo v celoti podrejeno partiji, so se sodišča leta 1945 iz organov za varovanje in zagotavljanje pravic in svoboščin državljanov spremenila v organe za izvajanje nasilja nad njimi.

Čeprav so povojno nasilje izvajali oblastni represivni organi, pa ni mogoče spregledati vloge, ki so jo pri tem imeli posamezniki, predvsem pravniki. Izvajanje vseh oblik represije je potekalo na podlagi točno določenih predpisov. Njihovi avtorji so odločilno prispevali k temu, da je oblastno nasilje dobilo pravno podlago za izvajanje represije. Oblast teh procesov ne bi mogla izvajati tako množično, kot jih je, če ne bi med pravniki našla dovolj takšnih, ki so bili pri tem početju pripravljeni sodelovati kot javni tožilci in sodniki.

Med žrtvami revolucionarne »justice« je bilo, poleg civilistov in pripadnikov sovražnih vojaških enot tudi presenetljivo veliko partizanskih borcev. V obdobju 1941-1945 so jih »justificirali« kar 651. Veliko jih je

Kot navajajo nekateri preživeli iz teharskega taborišča, so se oznovci in knojevci, ki so stražili, pogosto napili v bližnji Koželjevi gostilni in se po vrnitvi v taborišče izživljali nad dekleti ter jih posiljevali, nato pa pokončali.

Mnogi so živeli v nenehnem strahu, da jih bodo ponovno odpeljali v taborišče. Ena izmed bivših internirank koncentracijskega taborišča Strnišče pri Ptuju je, potem, ko ji je nekdo dejal, da bodo vse takšne, kot je ona, ponovno zaprli, iz obupa skočila v deset metrov globok vodnjak, iz katerega so jo komaj rešili živo.

Mnogi veliki gospodarski objekti v Sloveniji, denimo Litostroj, hidroelektrarne Moste – Žirovnica, Medvode in Mariborski otok, so bili v veliki meri zgrajeni z delom obsojencev na prisilno, poboljševalno in družbeno koristno delo. Poleg tega pa so ti obsojenci zgradili še vrsto drugih objektov, denimo Elektro inštitut, Kemijski inštitut, Fizikalni inštitut, poštno poslopje v Ljubljani… V povojnem času je bilo to zavestno zamolčano, uč

Predsednik Okrožnega sodišča v Celju Franc Sok v poročilu o delu v prvem polletju 1948 glede nalog sodišča navaja: »Brez dvoma je sodišče borbeni organ, ki se mora boriti zoper razredne sovražnike. Posebej mora paziti na ostanke kapitalizma, ki se pojavljajo v kakršni koli obliki. Sodišče mora biti ostro orodje v rokah delovnega ljudstva, s katerim bije boj za zmago socializma.«

Predvojni sodnik, ki ni dobil dobre politične karakteristike, ni imel po vojni kljub izkazani visoki strokovnosti nikakršnih možnosti, da bi svojo službo opravljal še naprej. To je na svoji koži občutil tudi predvojni sodnik okrajnega sodišča Leon Štukelj, bolj znan kot predvojni telovadec in olimpijec. Na ministrstvu za pravosodje LR Slovenije so v njegov karton zapisali: »Upokojeni sodnik, družbeno neaktiven, nima pogojev za sodniško službo iz političnih razlogov.«

Ker sodnikov, v katere bi imela partija polno zaupanje, ni bilo dovolj, so za sodnike postavljali tudi ljudi brez ustrezne pravne izobrazbe. K

Kardelj  je poudaril, da so se jugoslovanski komunisti glede vprašanja »likvidacije kapitalističnih elementov na vasi« učili od Stalina. S terorjem nad kmeti je Stalin sledil napotilom Lenina, ki je v nekem spisu takole pozival o obračunu: »Obesite (brez zadržkov, tako da bodo ljudje videli) najmanj sto znanih kulakov, bogatašev, pijavk… Opravite to na način, da bodo na stotine kilometrov ljudje videli, trepetali, vedeli, kričali: ti davijo in davijo do smrti krvosesne kulake.«

V Sloveniji je bilo v obdobju komunizma več kot 16 tisoč samo političnih zapornikov, ki jim je bila prostost odvzeta s sodbami sodišč.

Za slovenske komuniste je bilo nekaj nesprejemljivega že samo omenjanje Boga, ne le prva povojna leta, temveč tudi kasneje. Nekatere je omenjanje Boga motilo celo v poslovilnih pismih, ki so jih talci napisali tik pred ustrelitvijo. Ko je Franček Saje ta pisma pripravljal za objavo, je besedo »Bog« iz njih povsod odstranil.

Kot posebna oteževalna okoliščina je za državne uslužb

Vjačeslav Molotov, Moskva, 31. oktobra 1939: »Danes temeljijo naši odnosi do nemške države na prijateljstvu in na naši pripravljenosti podpirati nemška prizadevanja za mir. Britanska vlada je objavila, da je njen cilj v vojni proti Nemčiji »uničenje hitlerjanstva«. Vsakdo mora razumeti, da neke ideologije ne moremo uničiti na silo in jo s sveta odpraviti z vojno. Zato ni samo nesmiselno, ampak tudi zločinsko voditi takšno vojno kot vojno za »uničenje hitlerjanstva«.

Komunistične partije Nemčije, Avstrije in Češkoslovaške, novembra 1939: »Pakt med Nemčijo in Sovjetsko zvezo je prekrižal račune imperialistov. On je polje za vojno zožil, je element miru, za katerega se bori delavski razred vseh dežel.«

Moskva, 29 novembra 1939 - Tovariš Stalin je na vprašanje glavnega urednika Pravde odgovoril naslednje: »Francijo in Anglijo ni napadla Nemčija, ampak sta Francija in Anglija napadli Nemčijo ter s tem  prevzeli odgovornost za sedanjo vojno.«

Komunistične partije Francije, Velike Britanije

Pawel Czerwinski, veleposlanik Republike Poljske: »V slovenskem javnem prostoru, deloma zaradi notranjepolitičnih sporov, še vedno velja napačno prepričanje, da sta bila samo fašizem in nacizem zločinska sistema, komunizem pa se je – kljub pomotom – izkazal za plemenito idejo. Kot da bi fašisti in nacisti ubijali ljudi iz sovraštva, komunisti pa – iz ljubezni do človeštva in za njegov blagor…«

Franc Kindlhofer: »Boljševistična revolucija je že v prvih štirih mesecih terjala prek 6 tisoč smrtnih žrtev. Na žalost pa ni ostalo le pri teh žrtvah. Navajam še nekaj navedb: od 1918 do 1922 umor sto tisoč upornih delavcev in kmetov (zanimivo, da je bilo v času revolucije največ stavk nezadovoljnih delavcev).«

Kakšne motive je od leta 1939 do leta 1941 imela sovjetska politika za sodelovanje s Hitlerjem. Nesmiselno bi bilo za to iskati taka ali drugačna pojasnila, če se to lahko pove z enostavnim rekom, gliha vkup štriha. Seveda obstajajo med vsemi avtoritarnimi protidemokratičnimi režimi got

Nemški propagandni oddelek v Parizu so prosili, če bi komunistični časopisi lahko izhajali legalno: Pariz, 25. junija 1940: »Humanite, ki ga izdajamo, bo imel nalogo ob sramotilni steber postaviti vse mahinacije agentov britanskega imperializma, ki želijo potegniti v vojno francoske kolonije. Humanite, ki ga izdajamo, si bo zadal nalogo, slediti prijateljski politiki, ki predstavlja dopolnitev nemško-sovjetskega pakta in s tem ustvarja pogoje za trajni mir.«

Hitlerjeva zmaga nad Francijo je zmaga delavskega razreda: Ilegalna objava centralnega komiteja KP Francije, junij 1940: »Francoski imperializem je ravnokar doživel največji poraz v zgodovini. Sovražnika, ki se v vsaki imperialistični vojni nahaja v notranjosti, so premagali. Delavski razred Francije in vsega sveta mora na ta dogodek gledati kot na zmago.«

Ilegalna objava francoskih komunistov, Pariz, 4. julija 1940: »V teh težkih časih je zelo opogumljajoče videti, kako se pariški delavci prijazno pogovarjajo z nemškimi voja

Izidor Cankar – predvojni diplomat širokega razgleda, ki je kot veleposlanik privolil v sodelovanje s komunistično oblastjo – je naposled izjavil: »Res ne vidim psiholoških, duhovnih razlik med nacizmom in komunizmom. Oboje degenerira človeka, ga relativizira, napolni z demonijo, obsodi na temne strasti, sovraštvo. Zadnje razkrajanje razuma.«

Ukvarjanje s preteklostjo še zdaleč ni pomembno le zaradi zgodovine same. Raziskovalci genetike so namreč v zadnjih letih dokazali, da se posttravmatski sindrom oz. travmatična doživetja zapisujejo v DNK ter se tako z genskim materialom prenašajo na potomce. To pomeni, da imamo v genih vtisnjene hude stiske in poškodbe duha naših prednikov ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Edini način, da se travmatični podedovani vzorci v naši naciji ne odražajo negativno, je spoznavanje zgodovine, posebej najtežjih obdobij, soočenje z resnico in moralno ovrednotenje dogajanja. To pomeni tudi popravo krivic in kaznovanje odgovornih.

Misel in praksa

Pred vojno so v celotni Dravski banovini zaradi umorov na leto obsodili povprečno 23 ljudi. Avgusta 1942 pa je revolucionarna stran samo v nekaj hišah okoli Šentjošta, ne da bi bila izzvana, demonstrativno umorila 23 oseb, med njimi ženske in otroka.

Da bo okupator naravne pravice Slovencev teptal, je bilo pričakovano že ob vzniku vojne, da pa bo v tem celo prednjačila domača, oblasti željna politična skupina, je bilo toliko bolj nepričakovano in pogubno.

Komunisti so vedeli, da bi s povezovanjem z drugimi domoljubnimi silami okrepili boj proti okupatorju. A v tem so videli nevarnost, da bi z enakovrednim sodelovanjem izgubili primat in ogrozili končni namen – prevzem oblasti.  Ta cilj jim je bil očitno neprimerno pomembnejši od učinkovitejše narodne osvoboditve, sploh pa od varovanja slovenskih življenj. To dejstvo je imelo usodne posledice. Namesto povezovanja so striktno izvajali bodisi taktiko podrejanja bodisi taktiko agresivnega uničenja vsega, kar jih je oviralo na poti do