Pawel Czerwinski, veleposlanik Republike Poljske: »V slovenskem javnem prostoru, deloma zaradi notranjepolitičnih sporov, še vedno velja napačno prepričanje, da sta bila samo fašizem in nacizem zločinska sistema, komunizem pa se je – kljub pomotom – izkazal za plemenito idejo. Kot da bi fašisti in nacisti ubijali ljudi iz sovraštva, komunisti pa – iz ljubezni do človeštva in za njegov blagor…«

Franc Kindlhofer: »Boljševistična revolucija je že v prvih štirih mesecih terjala prek 6 tisoč smrtnih žrtev. Na žalost pa ni ostalo le pri teh žrtvah. Navajam še nekaj navedb: od 1918 do 1922 umor sto tisoč upornih delavcev in kmetov (zanimivo, da je bilo v času revolucije največ stavk nezadovoljnih delavcev).«

Kakšne motive je od leta 1939 do leta 1941 imela sovjetska politika za sodelovanje s Hitlerjem. Nesmiselno bi bilo za to iskati taka ali drugačna pojasnila, če se to lahko pove z enostavnim rekom, gliha vkup štriha. Seveda obstajajo med vsemi avtoritarnimi protidemokratičnimi režimi got

Nemški propagandni oddelek v Parizu so prosili, če bi komunistični časopisi lahko izhajali legalno: Pariz, 25. junija 1940: »Humanite, ki ga izdajamo, bo imel nalogo ob sramotilni steber postaviti vse mahinacije agentov britanskega imperializma, ki želijo potegniti v vojno francoske kolonije. Humanite, ki ga izdajamo, si bo zadal nalogo, slediti prijateljski politiki, ki predstavlja dopolnitev nemško-sovjetskega pakta in s tem ustvarja pogoje za trajni mir.«

Hitlerjeva zmaga nad Francijo je zmaga delavskega razreda: Ilegalna objava centralnega komiteja KP Francije, junij 1940: »Francoski imperializem je ravnokar doživel največji poraz v zgodovini. Sovražnika, ki se v vsaki imperialistični vojni nahaja v notranjosti, so premagali. Delavski razred Francije in vsega sveta mora na ta dogodek gledati kot na zmago.«

Ilegalna objava francoskih komunistov, Pariz, 4. julija 1940: »V teh težkih časih je zelo opogumljajoče videti, kako se pariški delavci prijazno pogovarjajo z nemškimi voja

Izidor Cankar – predvojni diplomat širokega razgleda, ki je kot veleposlanik privolil v sodelovanje s komunistično oblastjo – je naposled izjavil: »Res ne vidim psiholoških, duhovnih razlik med nacizmom in komunizmom. Oboje degenerira človeka, ga relativizira, napolni z demonijo, obsodi na temne strasti, sovraštvo. Zadnje razkrajanje razuma.«

Ukvarjanje s preteklostjo še zdaleč ni pomembno le zaradi zgodovine same. Raziskovalci genetike so namreč v zadnjih letih dokazali, da se posttravmatski sindrom oz. travmatična doživetja zapisujejo v DNK ter se tako z genskim materialom prenašajo na potomce. To pomeni, da imamo v genih vtisnjene hude stiske in poškodbe duha naših prednikov ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Edini način, da se travmatični podedovani vzorci v naši naciji ne odražajo negativno, je spoznavanje zgodovine, posebej najtežjih obdobij, soočenje z resnico in moralno ovrednotenje dogajanja. To pomeni tudi popravo krivic in kaznovanje odgovornih.

Misel in praksa

Pred vojno so v celotni Dravski banovini zaradi umorov na leto obsodili povprečno 23 ljudi. Avgusta 1942 pa je revolucionarna stran samo v nekaj hišah okoli Šentjošta, ne da bi bila izzvana, demonstrativno umorila 23 oseb, med njimi ženske in otroka.

Da bo okupator naravne pravice Slovencev teptal, je bilo pričakovano že ob vzniku vojne, da pa bo v tem celo prednjačila domača, oblasti željna politična skupina, je bilo toliko bolj nepričakovano in pogubno.

Komunisti so vedeli, da bi s povezovanjem z drugimi domoljubnimi silami okrepili boj proti okupatorju. A v tem so videli nevarnost, da bi z enakovrednim sodelovanjem izgubili primat in ogrozili končni namen – prevzem oblasti.  Ta cilj jim je bil očitno neprimerno pomembnejši od učinkovitejše narodne osvoboditve, sploh pa od varovanja slovenskih življenj. To dejstvo je imelo usodne posledice. Namesto povezovanja so striktno izvajali bodisi taktiko podrejanja bodisi taktiko agresivnega uničenja vsega, kar jih je oviralo na poti do

Vsakršen umor, še posebej umor otrok in mladoletnih deklet, je sprožal temeljna bivanjska vprašanja. Matija Ogrin: »Kako je mogoče pokončati mlado dekle Bernardo Dolinar, ki bi moglo postati žena in mati novih življenje, središče nove družine… Kako je mogoče pokončati takšen cvet, dvigniti roko nad takšno bitje, ki je polno prihodnosti…«

Vendar pa storilci okrutnih zločinov iz partizanskih vrst, kljub temu, da jih je režim ščitil, niso mogli ubežati lastni vesti. Dušan Pirjevec – Ahac je na primer, ko je že težko bolan ležal v bolnišnici, vpil na zdravnike in medicinske sestre ter se nikakor ni mogel umiriti. Mladi medicinski sestri iz Črnomlja je zaupal, da trpi zaradi zločinov, ki jih je zakrivil, in prosil za duhovnika.

V ospredju je razvidna fanatična ambicija vodstva OF oz. komunistov po politični prevladi z uporabo brutalnega nasilja, ali kot pravi nekdanji krščanski socialist, ki je med vojno prestopil med komuniste, Janez Stanovnik: »Kardelj in njegovi so živeli v zgodbi okto

Nemogoče si je predstavljati, da bi toliko žena iz različnih vasi in za njimi še mož imelo razloge za kakršnekoli simpatije do Italijanov ali kolaboracijo z njimi, saj so bili Italijani del njihove nesreče. Vendar pa so bili Italijani očitno manjše zlo od partizanov, zato so okupatorja prosili za pomoč, da se rešijo partizanov. V tej odločitvi, ki je bila z vidika zaščite ljudi takrat za domačine edina možna, tiči velika krivda zlasti komunističnega vodstva partizanskega gibanja, ki je s terorjem, ideologijo in ropanjem tako pritiskalo na ljudi, da so se zatekli k okupatorju.

Župnik Mrkun: »Partizansko časopisje silno hvali hrabrost partizanov, toda kdor jih je videl ob priliki italijanskih napadov, more reči, da so partizani silno plahi in boječi. Proti neoboroženim ljudem so kruti in neusmiljeni, a proti oboroženi italijanski sili so boječi in takoj beže, ko zaslišijo strele.«

Morišča po Sloveniji, ki so jih povzročili komunisti.

Partizani so Ano Kunc zajeli, ko je obiskala svojega

Miloša Stareta je obiskal župan Paternost in mu povedal, da nameravajo ustanoviti vaško stražo. Stare je županu dopovedoval, da je vendar nemogoče, da bi vzeli orožje od Italijanov. Župan Paternost pa mu je rekel: »Gospod, vi tega ne razumete. Ko bi živeli na deželi, bi videli, da ne moremo drugače, ker nas bodo vse pobili.« Župan je imel osebno izkušnjo, saj so ga partizani vsaj dvakrat iskali, pred družino pa ubili tri sosedova dekleta.

Poudariti je treba, da so tudi v Velikih Laščah samoobrambo proti partizanom razumeli tudi kot zavarovanje proti okupatorju, ki se do vasi, ki so jih nadzorovale vaške straži, ni več obnašal tako kot med ofenzivo.

Partizansko vodstvo je očitno menilo, da si bodo s poostrenim nasiljem dobrepoljske vasi znova podredili, pa čeprav paralizirane zaradi ustrahovanja. Dne 4. julija 1942 sta sledili novi »obsodbi« na smrt z javnimi objavami. Žrtvi sta bila gostilničar in trgovec Štefan Mustar ter premožen lesni trgovec in avtoprevoznik Franc Babič iz Kompol

Komunistom je dal Kidrič ekskluzivno, praktično mesijansko vlogo razsojevalca nad življenjem in smrtjo z besedami: »Komunist, ki da brez najmanjšega usmiljenja streljati, kot človek nikoli ni surov. Odlika je, da združujemo z najbolj neusmiljenim odnosom do sovražnika najbolj plemenite instinkte človeka.« Lindsay Rogers, ki je leta 1944 deloval tudi med slovenskimi partizani, je o Kidriču zapisal, da mu na obrazu žari vročica revolucije, ocenil ga je kot velikega gorečneža, s krutimi, jedrnatimi in dogmatično formuliranimi besedami.

Kidrič je nastopal s fanatičnim idealizmom ter poslušalstvo osvojil z neomajnim navdušenjem in nabojem. To in znana okoliščina, da je že med vojno jemal nekakšne tablete oz. poživila, ponuja domnevo, da je imel neke vrste mejno osebnostno motnjo, za katero so med drugim značilni izbruhi fanatičnega navdušenja in idealiziranja, pa tudi pomanjkanje empatije.

Jože Javoršek opisuje primer med italijansko ofenzivo poleti 1942, ko se je skupina partizanov in pa

35 letni kmet Janez Debeljak, ki naj bi bil nepojasnjeno kriv izdaje partizanov, ki so taborili več kot štiri kilometre stran, ni imel priložnosti, da bi se zagovarjal. Daki ga tudi ni zaslišal, njegova skupina se s tem ni ukvarjala, izvrševali so le »likvidacije«. Ljudi je umor pretresel, tudi kaplana Puharja, ki je sicer kljub italijanski prepovedi cerkveno pokopal ustreljene partizane, a je od tedaj začel v pridigah nasprotovati partizanskemu gibanju oz. svariti pred komunizmom.

Revolucionarni besednjak se ne sramuje vzročno-posledičnih nesmislov, da po eni strani zahteva neusmiljenost in prevzemanje odgovornosti za izvrševanje smrtnih kazni, tudi če ljudstvo zahteva drugače, v isti sapi pa govori o zaščiti ljudskih interesov in narodne oblasti, kar da je naloga osvobodilnega sodstva.

Članek v Delu 3. junija 1942 najprej pojasni, da je Komunistična partija vedno bila in vedno bo za dosledno ljudsko demokracijo. Pisec všečno pomensko frazo mirno umesti v domnevno prakso. »Tega svoj

Jože Javoršek je kot član Kontrolne komisije IO OF obiskal partizansko taborišče v Mavrlenu in opisal skrajno sadistično izživljanje nad ujetniki s strani Dušana Pirjevca – Ahaca: »Neka ženska je bila privezana na kol natanko tako, kakor poznamo grozljive jedkanice o mučenju čarovnic iz davnih vekov. Pod žensko je dogoreval ogenj. Bila je najbrž že mrtva. Duh po ožganem mesu me je silil na bruhanje. Na poseki v bližini je ležal popolnoma nag človek. Z grozo v srcu sem ugotovil: suhorski župnik Janez Raztresen. Kaj počno z njim? Ahac je stal ob nagem človeku z okrvavljeno črepinjo v rokah in nas srdito gledal. Dva mlada partizana sta stala ob župniku, na hrbtu je imel s črepinjo izrisan srp in kladivo.«

Ravnanje Dušana Pirjevca je opisal tudi Janez Menart in sicer kako je Ahac mučil župnika iz Prečne pri Novem mestu. »Nagega je valjal po glaževinah in mu s puškinim kopitom trl moda. Župnik ga je na kolenih prosil, naj ga ubijejo, pa ni nič pomagalo.«

Župnik Turk je novembra 1942 v pis

Partizansko gibanje je že po sklepu vrhovnega plenuma OF z dne 16. septembra 1941 imelo nalogo uničiti vse alternativne oborožene skupine, tudi če bi se uprle okupatorju.

Janez Kebe navaja zapis z osme strani medvojnega dnevnika osebe s kraticami F.K. Gre za vaškega stražarja, ki so ga na sojenju 22. 9. 1943 partizanski sodniki zaslišali z vprašanjem, kdo je v Loški dolini organiziral »belo gardo«. Obtoženi je po tem viru odgovoril: »Belo gardo je organiziral spontan odpor do partizanov, ker ste takrat mnogo grešili in pobijali ljudi.«

Partizanski napad na prve pojave oborožene protirevolucije v Loški dolini se je zgodil 2. septembra 1942, ko so v Stari trg in sosednje vasi vdrli partizani, požgali več hiš in ubili kar dvanajst ljudi. Pomenljivo je, da so se Italijani medtem zaprli v svojo postojanko, kar je kazalo, da so okupatorji s partizani dogovorjeni oz. da so ti okupatorjevo pasivnost pričakovali. Ivanka Kržič: »V Starem trgu so ubili gospoda Kramariča, najboljšega duhovnika,

Angela Vode: »Takoj pa, ko je bil sklenjen pakt Hitler-Stalin, so nas komunisti opozorili, da je vsa protihitlerjanska propaganda prepovedana. V duhu navodil Kominterne so celo zagovarjali Nemčijo, češ da se samo brani pred zahodnimi imperialisti.« Vodebovo, ki je imela velik ugled zaradi dejavnosti na socialnem področju in glede ženskega vprašanja, so, ker se ni s tem strinjala, izključili iz partije.

Bojan Godeša: »Zlasti ob paktu Hitler-Stalin se je tudi povsem konkretno pokazalo, kako hitro in iznenada so komunisti zmožni spreminjati lastna stališča.«

Komunisti so bili Kominterni podložni do te mere, da so kruto okupacijo Poljske in baltskih držav brez sramu imenovali svoboda ter širili iluzije o Sovjetski zvezi kot deželi sreče in zadovoljstva, čeprav so sami tam živeli in vedeli, da gre za strahovlado.

Slovenski komunisti so se postavili na stran Sovjetske zveze in Nemčije, Franciji in Veliki Britaniji pa so očitali, da sta začeli vojno: »Zahodni imperializem je bil pričel

Z drznim umorom Marka Natlačena, prvega od predstavnikov tradicionalnega tabora, 13. oktobra 1942, je morilski cikel VOS-a v Ljubljani dosegel svoj vrhunec. Natlačenov 12 letni sin Anton je v spominih napisal, da je tistega dne nekaj pred deveto zjutraj pred njihovo hišo, ki ni bila zastražena, pozdravil duhovnika. Bil je vosovski »likvidator« Franc Stadler – Pepe. Morilec, preoblečen v duhovnika, se je izdajal za kaplana iz Trebnjega, ki ima pomembno pismo za Natlačena, zato ga je njegova žena pospremila do salona, kamor je po jutranjem britju prišel tudi nekdanji ban. Starejši sin, dvajsetletni Marko, ki je bil takrat v hiši, se je spomnil dveh strelov.  Nekdanji ban je zaradi strela v oko umrl takoj.

Ko je partizanski teror dosegal negativne učinke, sprožal množični upor in ogrožal partizansko gibanje, je Kardelj pritiskal na zavoro in priznaval njegovo škodljivost, kot na primer v pismu Kidričevi: »Okoli Mokronoga in Mirne pa so partizani zares delali svinjarije.« Vendar je bil pr

Oktobra 1942 je Kardelj – v bojazni, da bodo vaške straže ogrozile revolucionarne cilje – od svojih zaupnikov zahteval: »Treba je zasejati med njih paniko, preplah, demoralizacijo.  Tiste, ki proti nam dvignejo orožje – pobiti brez usmiljenja, pa čeprav dvignejo malo na to tudi roke. Sedaj – tolci in sej preplah!«

Iz zaupnega gradiva protikomunistične strani: »OF je trojanski konj, s katerim hoče komunizem prodreti v množice slovenskega ljudstva. OF je mreža, v katero lovijo komunisti nekomuniste. Prihod partizanov v slovenske vasi pomeni, da bodo te vasi zažgane. Komunisti to dobro vedo, pa vendar nadaljujejo s tem zločinskim početjem. Kdo je torej kriv, da je bilo požganih okrog 20 slovenskih vasi. Poznamo komunistično taktiko: Najprej hočete z obrekovanjem človeka moralno ubiti, da bi bilo javno mnenje zaslepljeno, ko bi ga potem še s kroglo ubili. Tega idealnega fanta, ta svetli narodni značaj, Emmerja ste ubili, ker vam je bil na potu kakor resničen narodnjak, po umoru pa ste ga

Če se umestimo v čas in dobo okupacije ter stanje fizične ogroženosti, lažje upoštevamo, da tradicionalni tabor takrat ni razmišljal o kolaboraciji, ampak o obrambi. Če je bilo za to potrebno sodelovanje z okupatorjem, je bilo to zanje nujen izhod v sili. A italijanski okupator jim sprva ni hotel dati niti te možnosti.

Ehrlich je med drugim Italijanom očital, da po krivici dolžijo ves slovenski narod za podporo komunistični Osvobodilni fronti. »Slovenski narod je v strašni dilemi: z ene strani ga stiska nasilje 'Osvobodilne fronte', proti kateri ga italijanske oblasti ne ščitijo dovolj, po drugi strani pa je žrtev brezobzirnih italijanskih represalij.« Ehrlich je poudaril, da pri varnostni službi mora priti do nekega sodelovanja med italijanskimi oblastmi in Slovenci. »Absolutno potrebno se zdi, da italijanska oblast da Slovencem možnost samoobrambe.« Ehrlich se je zavzel, da bi okupator dopustil ustanovitev lastnih slovenskih policijskih enot, celo s slovenskim poveljstvom, ki bi pos