Vjačeslav Molotov, Moskva, 31. oktobra 1939: »Danes temeljijo naši odnosi do nemške države na prijateljstvu in na naši pripravljenosti podpirati nemška prizadevanja za mir. Britanska vlada je objavila, da je njen cilj v vojni proti Nemčiji »uničenje hitlerjanstva«. Vsakdo mora razumeti, da neke ideologije ne moremo uničiti na silo in jo s sveta odpraviti z vojno. Zato ni samo nesmiselno, ampak tudi zločinsko voditi takšno vojno kot vojno za »uničenje hitlerjanstva«.

Komunistične partije Nemčije, Avstrije in Češkoslovaške, novembra 1939: »Pakt med Nemčijo in Sovjetsko zvezo je prekrižal račune imperialistov. On je polje za vojno zožil, je element miru, za katerega se bori delavski razred vseh dežel.«

Moskva, 29 novembra 1939 - Tovariš Stalin je na vprašanje glavnega urednika Pravde odgovoril naslednje: »Francijo in Anglijo ni napadla Nemčija, ampak sta Francija in Anglija napadli Nemčijo ter s tem  prevzeli odgovornost za sedanjo vojno.«

Komunistične partije Francije, Velike Britanije

Pawel Czerwinski, veleposlanik Republike Poljske: »V slovenskem javnem prostoru, deloma zaradi notranjepolitičnih sporov, še vedno velja napačno prepričanje, da sta bila samo fašizem in nacizem zločinska sistema, komunizem pa se je – kljub pomotom – izkazal za plemenito idejo. Kot da bi fašisti in nacisti ubijali ljudi iz sovraštva, komunisti pa – iz ljubezni do človeštva in za njegov blagor…«

Franc Kindlhofer: »Boljševistična revolucija je že v prvih štirih mesecih terjala prek 6 tisoč smrtnih žrtev. Na žalost pa ni ostalo le pri teh žrtvah. Navajam še nekaj navedb: od 1918 do 1922 umor sto tisoč upornih delavcev in kmetov (zanimivo, da je bilo v času revolucije največ stavk nezadovoljnih delavcev).«

Kakšne motive je od leta 1939 do leta 1941 imela sovjetska politika za sodelovanje s Hitlerjem. Nesmiselno bi bilo za to iskati taka ali drugačna pojasnila, če se to lahko pove z enostavnim rekom, gliha vkup štriha. Seveda obstajajo med vsemi avtoritarnimi protidemokratičnimi režimi got

Nemški propagandni oddelek v Parizu so prosili, če bi komunistični časopisi lahko izhajali legalno: Pariz, 25. junija 1940: »Humanite, ki ga izdajamo, bo imel nalogo ob sramotilni steber postaviti vse mahinacije agentov britanskega imperializma, ki želijo potegniti v vojno francoske kolonije. Humanite, ki ga izdajamo, si bo zadal nalogo, slediti prijateljski politiki, ki predstavlja dopolnitev nemško-sovjetskega pakta in s tem ustvarja pogoje za trajni mir.«

Hitlerjeva zmaga nad Francijo je zmaga delavskega razreda: Ilegalna objava centralnega komiteja KP Francije, junij 1940: »Francoski imperializem je ravnokar doživel največji poraz v zgodovini. Sovražnika, ki se v vsaki imperialistični vojni nahaja v notranjosti, so premagali. Delavski razred Francije in vsega sveta mora na ta dogodek gledati kot na zmago.«

Ilegalna objava francoskih komunistov, Pariz, 4. julija 1940: »V teh težkih časih je zelo opogumljajoče videti, kako se pariški delavci prijazno pogovarjajo z nemškimi voja

Izidor Cankar – predvojni diplomat širokega razgleda, ki je kot veleposlanik privolil v sodelovanje s komunistično oblastjo – je naposled izjavil: »Res ne vidim psiholoških, duhovnih razlik med nacizmom in komunizmom. Oboje degenerira človeka, ga relativizira, napolni z demonijo, obsodi na temne strasti, sovraštvo. Zadnje razkrajanje razuma.«

Ukvarjanje s preteklostjo še zdaleč ni pomembno le zaradi zgodovine same. Raziskovalci genetike so namreč v zadnjih letih dokazali, da se posttravmatski sindrom oz. travmatična doživetja zapisujejo v DNK ter se tako z genskim materialom prenašajo na potomce. To pomeni, da imamo v genih vtisnjene hude stiske in poškodbe duha naših prednikov ne glede na to, ali se tega zavedamo ali ne. Edini način, da se travmatični podedovani vzorci v naši naciji ne odražajo negativno, je spoznavanje zgodovine, posebej najtežjih obdobij, soočenje z resnico in moralno ovrednotenje dogajanja. To pomeni tudi popravo krivic in kaznovanje odgovornih.

Misel in praksa

Pred vojno so v celotni Dravski banovini zaradi umorov na leto obsodili povprečno 23 ljudi. Avgusta 1942 pa je revolucionarna stran samo v nekaj hišah okoli Šentjošta, ne da bi bila izzvana, demonstrativno umorila 23 oseb, med njimi ženske in otroka.

Da bo okupator naravne pravice Slovencev teptal, je bilo pričakovano že ob vzniku vojne, da pa bo v tem celo prednjačila domača, oblasti željna politična skupina, je bilo toliko bolj nepričakovano in pogubno.

Komunisti so vedeli, da bi s povezovanjem z drugimi domoljubnimi silami okrepili boj proti okupatorju. A v tem so videli nevarnost, da bi z enakovrednim sodelovanjem izgubili primat in ogrozili končni namen – prevzem oblasti.  Ta cilj jim je bil očitno neprimerno pomembnejši od učinkovitejše narodne osvoboditve, sploh pa od varovanja slovenskih življenj. To dejstvo je imelo usodne posledice. Namesto povezovanja so striktno izvajali bodisi taktiko podrejanja bodisi taktiko agresivnega uničenja vsega, kar jih je oviralo na poti do

Vsakršen umor, še posebej umor otrok in mladoletnih deklet, je sprožal temeljna bivanjska vprašanja. Matija Ogrin: »Kako je mogoče pokončati mlado dekle Bernardo Dolinar, ki bi moglo postati žena in mati novih življenje, središče nove družine… Kako je mogoče pokončati takšen cvet, dvigniti roko nad takšno bitje, ki je polno prihodnosti…«

Vendar pa storilci okrutnih zločinov iz partizanskih vrst, kljub temu, da jih je režim ščitil, niso mogli ubežati lastni vesti. Dušan Pirjevec – Ahac je na primer, ko je že težko bolan ležal v bolnišnici, vpil na zdravnike in medicinske sestre ter se nikakor ni mogel umiriti. Mladi medicinski sestri iz Črnomlja je zaupal, da trpi zaradi zločinov, ki jih je zakrivil, in prosil za duhovnika.

V ospredju je razvidna fanatična ambicija vodstva OF oz. komunistov po politični prevladi z uporabo brutalnega nasilja, ali kot pravi nekdanji krščanski socialist, ki je med vojno prestopil med komuniste, Janez Stanovnik: »Kardelj in njegovi so živeli v zgodbi okto

Nemogoče si je predstavljati, da bi toliko žena iz različnih vasi in za njimi še mož imelo razloge za kakršnekoli simpatije do Italijanov ali kolaboracijo z njimi, saj so bili Italijani del njihove nesreče. Vendar pa so bili Italijani očitno manjše zlo od partizanov, zato so okupatorja prosili za pomoč, da se rešijo partizanov. V tej odločitvi, ki je bila z vidika zaščite ljudi takrat za domačine edina možna, tiči velika krivda zlasti komunističnega vodstva partizanskega gibanja, ki je s terorjem, ideologijo in ropanjem tako pritiskalo na ljudi, da so se zatekli k okupatorju.

Župnik Mrkun: »Partizansko časopisje silno hvali hrabrost partizanov, toda kdor jih je videl ob priliki italijanskih napadov, more reči, da so partizani silno plahi in boječi. Proti neoboroženim ljudem so kruti in neusmiljeni, a proti oboroženi italijanski sili so boječi in takoj beže, ko zaslišijo strele.«

Morišča po Sloveniji, ki so jih povzročili komunisti.

Partizani so Ano Kunc zajeli, ko je obiskala svojega

Miloša Stareta je obiskal župan Paternost in mu povedal, da nameravajo ustanoviti vaško stražo. Stare je županu dopovedoval, da je vendar nemogoče, da bi vzeli orožje od Italijanov. Župan Paternost pa mu je rekel: »Gospod, vi tega ne razumete. Ko bi živeli na deželi, bi videli, da ne moremo drugače, ker nas bodo vse pobili.« Župan je imel osebno izkušnjo, saj so ga partizani vsaj dvakrat iskali, pred družino pa ubili tri sosedova dekleta.

Poudariti je treba, da so tudi v Velikih Laščah samoobrambo proti partizanom razumeli tudi kot zavarovanje proti okupatorju, ki se do vasi, ki so jih nadzorovale vaške straži, ni več obnašal tako kot med ofenzivo.

Partizansko vodstvo je očitno menilo, da si bodo s poostrenim nasiljem dobrepoljske vasi znova podredili, pa čeprav paralizirane zaradi ustrahovanja. Dne 4. julija 1942 sta sledili novi »obsodbi« na smrt z javnimi objavami. Žrtvi sta bila gostilničar in trgovec Štefan Mustar ter premožen lesni trgovec in avtoprevoznik Franc Babič iz Kompol

Komunistom je dal Kidrič ekskluzivno, praktično mesijansko vlogo razsojevalca nad življenjem in smrtjo z besedami: »Komunist, ki da brez najmanjšega usmiljenja streljati, kot človek nikoli ni surov. Odlika je, da združujemo z najbolj neusmiljenim odnosom do sovražnika najbolj plemenite instinkte človeka.« Lindsay Rogers, ki je leta 1944 deloval tudi med slovenskimi partizani, je o Kidriču zapisal, da mu na obrazu žari vročica revolucije, ocenil ga je kot velikega gorečneža, s krutimi, jedrnatimi in dogmatično formuliranimi besedami.

Kidrič je nastopal s fanatičnim idealizmom ter poslušalstvo osvojil z neomajnim navdušenjem in nabojem. To in znana okoliščina, da je že med vojno jemal nekakšne tablete oz. poživila, ponuja domnevo, da je imel neke vrste mejno osebnostno motnjo, za katero so med drugim značilni izbruhi fanatičnega navdušenja in idealiziranja, pa tudi pomanjkanje empatije.

Jože Javoršek opisuje primer med italijansko ofenzivo poleti 1942, ko se je skupina partizanov in pa

35 letni kmet Janez Debeljak, ki naj bi bil nepojasnjeno kriv izdaje partizanov, ki so taborili več kot štiri kilometre stran, ni imel priložnosti, da bi se zagovarjal. Daki ga tudi ni zaslišal, njegova skupina se s tem ni ukvarjala, izvrševali so le »likvidacije«. Ljudi je umor pretresel, tudi kaplana Puharja, ki je sicer kljub italijanski prepovedi cerkveno pokopal ustreljene partizane, a je od tedaj začel v pridigah nasprotovati partizanskemu gibanju oz. svariti pred komunizmom.

Revolucionarni besednjak se ne sramuje vzročno-posledičnih nesmislov, da po eni strani zahteva neusmiljenost in prevzemanje odgovornosti za izvrševanje smrtnih kazni, tudi če ljudstvo zahteva drugače, v isti sapi pa govori o zaščiti ljudskih interesov in narodne oblasti, kar da je naloga osvobodilnega sodstva.

Članek v Delu 3. junija 1942 najprej pojasni, da je Komunistična partija vedno bila in vedno bo za dosledno ljudsko demokracijo. Pisec všečno pomensko frazo mirno umesti v domnevno prakso. »Tega svoj