Odlomek iz knjige Češka lokomotiva:

Včasih je na poti na delo kupil kruh, maslo in liter mleka ter to pojedel oziroma popil tekom dneva. Vendar pa je vedno iskal tudi priložnosti za inovacije. Neki prijatelj, pentatlonec Karel, se spominja, kako se je Emil pritekel iz gozda blizu kraja Stará Boleslav, kjer je treniral, s posušeno soljo na spodnjem delu trenirke (od potu) in zelenimi madeži okrog ust. Emil mu je povedal, da je jedel liste mlade breze, ki so priljubljena hrana srn, srne pa so dobre v teku.

Vir:

https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=shop&op=product&subop=show&productID=5047

Iz knjige Češka lokomotiva:

Muhammad Ali je nekoč pripomnil, da je, ko je delal trebušnjake, začel šteti šele, ko ga je začelo boleti, „saj samo tisti štejejo“. Očitno je bil takšen tudi Emilov pristop: dvigoval je svoj prag bolečine. „Na mejah bolečine in trpljenja se moški ločijo od dečkov,“ je menda dejal.

Vir:

https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=shop&op=product&subop=show&productID=5047

Navkljub pogledu enega od njegovih učiteljev, Ladislava Bučka, da „V življenju ne boš nikoli ničesar dosegel“, je bilo videti, da se Emilu zdi mogoče skoraj kar koli. Čeprav je bil po naravi levičar, se je naučil biti desničar. Veličina njegovega srca je bila tolikšna, da je tudi v obdobju svojih najmučnejših bojev svoje tekmece obravnaval kot soljudi ter našel čas za dejanja prijateljstva, športnega vedenja in igrivosti, ki odmevajo skozi čas. Bil je veličasten v svojem teku, a še bolj veličasten v svoji prirojeni uporabi teka kot sredstva za prijateljstvo. Če je življenje katerega koli športnika vredno, da se ohrani v tiskani obliki, je to njegovo. - iz knjige Češka lokomotiva.

Kar se tiče njegovega sloga teka, se tako napreza, da imajo ljudje že leta pripombe nanj: grimase, ki jih dela med tekom, kako vrti glavo, kaže jezik, grabi po zraku, se z levo roko grabi za prsi, včasih celo vrti ramena. Športni novinarji ga zaradi tega obožujejo, saj jim daje možnost sestavljanja zabavnih povedi: „Teče kot nekdo, ki je bil pravkar zaboden v srce“; „... kot da bi imel škorpijona v obeh čevljih“; „... kot da ga trpinčijo notranji demoni“; „... kot da ima napad“; „... kot človek, ki se ruva s hobotnico na tekočem traku“. Vajen je takšnih kritik in pogosto jih odpravi z nasmehom: „Nisem dovolj nadarjen, da bi hkrati tekel in se smehljal.“
Pa vendar je onkraj kakršnih koli dvomov pokazal, da videz ni vse. Je živ, navdušujoč dokaz, da je resnično pomembno tisto, kar je znotraj: žareč duh, ki omogoča človeku, nekomu iz mesa in krvi, kot smo vsi, izzivati sprejete meje človeškega prizadevanja. - iz knjige Češka lokomotiva: 

https://zalozba-planet.si/index.php?module=shop&op=

Zátopka so slavili po vsem svetu ne le kot izjemnega športnika, temveč tudi kot blesteč vzor. To je bil človek iz majhne države, preprost vojak strogih navad, ki je dosegel športne vrhunce, o katerih so sanjali le redki, s pomočjo preproste formule: vedro sprejemanje in obvladovanje bolečine. To je bil človek, ki je menda treniral v vojaških škornjih, v snegu, lahkotno tekel na mestu med opravljanjem svoje stražne dolžnosti ali tekel s svojo ženo na hrbtu. človek, čigar treningi so bili tako intenzivni, da so jih strokovnjaki imeli za skoraj samomorilske. To je bil človek, ki ni bil le hiter, ampak tudi junaško trdoživ, hkrati pa tudi človek nalezljive topline in humorja. Človek, ki ni nikoli obupal, se nikoli pritoževal in nikoli pozabil besed, ki bodo vedno povezane z njegovim imenom: „Zmaga je velika, a prijateljstvo je še večje.“ - iz knjige Češka lokomotiva:  https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=shop&op=product&subop=show&productID=5047 

Emil Zátopek, velikan atletike, ki je od konca 1940. do sredine 1950. let vladal v svoji disciplini, kakor to ni nikdar uspelo nobenemu drugemu tekaču. Tri zlate olimpijske medalje je osvojil na istih igrah, v obdobju osmih dni, s trojno zmago v tekih na dolge proge, kar ostaja edinstveno. Postavil je osemnajst svetovnih rekordov, osvojil pet olimpijskih medalj in, z besedami nekega, sicer puščobnega poročila z olimpijskih iger, „popolnoma porušil vse predhodne predstave o omejitvah človeške vzdržljivosti“. Toda človeška plat Zátopkove zgodbe je tista, ki šest desetletij po njegovem vrhuncu ter dvajset let po njegovi smrti še vedno lepša življenja in ljudem daje zagon.

 Sredi dvajsetega stoletja je bil dve desetletji najbolj znamenit športnik na Zemlji. Še zdaj ostaja v izjemnih časteh, njegov kip (eden od le štirih) stoji pred uradnim olimpijskim muzejem v Lausannu. Revija Runner’s World ga je nedavnega leta 2013 imenovala za največjega tekača vseh časov na kateri koli razdalji.

Op

Zaradi medvojnih in povojnih pobojev sta bili najbolj prizadeti Notranjska in Dolenjska, kjer so nekateri kraji po vojni ostali skoraj brez odraslih moških. V takšnih krajih tudi po več kot desetletje po koncu vojne ni bilo porok in rojstev.

Svojcem pobitih so nekateri predstavniki oblasti celo lagali, da so ti še živi in na prisilnem delu oziroma »prevzgoji« nekje v kočevskih gozdovih ali v rudnikih v Srbiji in v Bosni. Da bi odstranila tudi materialne dokaze o pobojih, je oblast ukazala vsa grobišča zravnati z zemljo.

Slovensko partijsko vodstvo je resnico o vrnjenih domobrancih prikrivalo tudi pred lastnimi člani. Tako je denimo član politbiroja CK KPS Miha Marinko 18. Oktobra 1945 udeležencem okrajne partijske konference v Trbovljah o usodi po vojni zajetih nasprotnikov dejal: »Če bi mi šli po svojem srcu, bi vse ljudi, ki smo jih imeli v lagerjih, poklali. Mi ne smemo biti isti, če smo nosilci komunizma, človečnosti, ne moremo biti taki, kot so bili Nemci in Italijani.« Oblas

Odlomek iz knjige Najsrečnejši človek na svetu:

Hitler je v svoji sovraštva polni knjigi, Mein Kampf, v kateri je okrivil Jude za vse tegobe sveta, sanjaril o svetu, v katerem bi bili ponižani – kjer bi jedli kot prašiči, bili oblečeni v cape in bili najbednejši ljudje na vsem svetu. Zdaj se je to uresničilo.

Moja številka je bila 172338. Zdaj je bila to moja edina identiteta. Vzeli so nam celo imena, da nismo več bili ljudje, temveč zgolj zobnik, ki se je počasi obračal v velikem ubijalskem stroju. Ko so mi vtetovirali številko v roko, sem bil obsojen na počasno smrt, toda najprej so hoteli ubiti mojega duha.

Še vedno ne morem razumeti, kako so lahko ljudje, s katerimi sem hodil na delo, s katerimi sem študiral in igral športne igre, lahko postali takšne živali. Kako je Hitler mogel napraviti sovražnike iz prijateljev, spremeniti kultivirane ljudi v nečloveške žive mrliče? Kako je mogoče ustvariti takšno sovraštvo?

Odlomek iz knjige Najsrečnejši človek na svetu:

Dva dneva zatem sem vprašal esesovskega častnika, kje je moj oče. Prijel me je za roko, me odvedel kakih petdeset metrov daleč med barakami in dejal: »Vidiš dim tamle? Tvoj oče je šel tja. In tvoja mama. V plinske celice in krematorij.«

Tako sem izvedel, da sem sirota. Moji starši so bili mrtvi. Moj oče, najmočnejši, najprijaznejši človek, kar sem jih kadarkoli poznal, je bil zdaj samo spomin in ni bil deležen niti dostojanstva pogreba.

In moja mama. Moja uboga mama. Nisem dobil priložnosti, da bi se poslovil od svoje ljubljene mame in pogrešal sem jo vsak dan svojega življenja. Še vedno vsako noč sanjam o njej in se včasih prebudim, ko jo kličem. Če imate priložnost, prosim, pojdite danes domov in povejte svoji mami, kako radi jo imate.

Odlomek iz knjige Najsrečnejši človek na svetu:

Segnali so nas s perona na kraj, kjer je mož v čisti beli laboratorijski halji stal nad blatom, obkrožen z esesovci. To je bil dr. Josef Mengele, angel smrti, eden najhujših morilcev, ki so kadarkoli živeli, eden najbolj zlih ljudi v zgodovini človeštva. Ko so novo prispeli zaporniki hodili mimo, jim je nakazal, ali naj gredo na levo ali na desno. Takrat nismo vedeli, da je izvajal eno svojih zloglasnih »selekcij«. Tu so ločili zapornike na moške in ženske ter na tiste, ki so bili še vedno močni in so jih nato poslali v Auschwitz na suženjsko delo, dobesedno delo do smrti, in tiste, ki so jih odpeljali naravnost v plinske celice. Ena stran je pomenila začetek novega življenja v peklu na Zemlji, druga pa grozljivo smrt v temi.

Odlomek iz knjige Najsrečnejši človek na svetu:

Mnogi so hitro videli smrt kot prijaznejšo možnost od življenja v Buchenwaldu. Poznal sem zobozdravnika po imenu dr. Cohen, ki so ga esesovci tako hudo pretepli, da mu je počil želodec in začel je počasi, v agoniji umirati. Plačal je 50 mark, kar je bila približna tedenska plača, za pretihotapljeno britvico. Kot mož znanosti je natančno določil, katere arterije bi si moral prerezati in kako dolgo bi trajalo, da bi umrl. Napravil je načrt, da bi sedel na stranišču, prav v sredini, ob pravem času, da bi imel na voljo točno sedemnajst minut, preden bi prišel stražar, saj je izračunal, da bi v tem času izgubil dovolj krvi, da bi umrl. Nato bi padel v stranišče, da ga ne bi mogli potegniti ven, saj bi ga sicer umili, zašili, kaznovali in mu rekli: »Umrl boš, ko bomo mi tako hoteli. Nič prej.« Ta ubogi mož je uspešno izpeljal svoj strašni načrt – nacistom je ubežal pod svojimi pogoji.

Odlomek iz knjige Najsrečnejši človek na svetu:

Nacisti so se vsako jutro šli grozljivo igro. Odprli so vhod in izpustili med dvesto in tristo ljudi. Ko so se ti ubogi ljudje oddaljili 30 ali 40 metrov, so zgrabili brzostrelke in jih postrelili kot živali. Njihova trupla so slekli, jih dali v vreče za trupla in jih poslali domov s pismom, v katerem je pisalo: »Vaš mož/brat/sin je poskusil pobegniti in je pri tem umrl.« Kot dokaz je služila krogla v njegovem hrbtu. Tako so te barabe reševale težavo prenaseljenosti v Buchenwaldu.

Odlomek iz knjige Najsrečnejši človek na svetu:

Deset nacistov je vdrlo v hišo, me zvleklo iz postelje in me, prisežem vam, preteplo skoraj do smrti. Moja pižama je bila kmalu premočena od krvi. Eden od njih je vzel svoj bajonet, mi odrezal rokav in začel vrezovati svastiko v mojo roko. Ko je začel rezati, je moja psička Lulu skočila nanj. Ne vem, ali ga je ugriznila ali le prestrašila, toda nacist me je izpustil in nato z bajonetom na koncu svoje puške zabodel mojo ubogo psičko do smrti, kriče, »Ein Juden Hund!« Judovski pes.

Kaj se je zgodilo z mojimi nemškimi prijatelji, da so postali morilci? Kako je mogoče ustvariti sovražnike  iz prijateljev, ustvariti takšno sovraštvo? Kje je bila Nemčija, ki me je navdajala s tako velikim ponosom, da sem bil lahko del nje, dežela, v kateri sem se rodil, dežela mojih prednikov? Nekoč smo bili prijatelji, sosedje, sodelavci, naenkrat pa so nam povedali, da smo zapriseženi sovražniki.

Odlomek iz knjige Najsrečnejši človek na svetu:

Desetletja sploh nisem govoril o svojih izkušnjah v času holokavsta. Čez mnoga leta pa sem si začel postavljati drugo vprašanje: zakaj sem živ jaz, ne pa tudi vsi drugi, ki so umrli tako grozne smrti? Najprej sem se odločil, da je Bog oziroma katerakoli že višja sila izbrala napačne ljudi in da bi tudi jaz moral umreti. Nato pa sem začel razmišljati, da sem morda še vedno živ zato, ker je moja dolžnost, da govorim o tem, in da moram pomagati pri osveščanju sveta o nevarnostih sovraštva.

Odlomek iz knjige Najsrečnejši človek na svetu:

Ne krivite drugih za svojo nesrečo. Nihče ni nikoli rekel, da je življenje lahko, vendar je lažje, če ga ljubite. Če sovražite svoje življenje, postane nemogoče živeti. Zato poskušam biti prijazen. Čeprav sem trpel, želim dokazati nacistom, da niso imeli prav. Želim dokazati ljudem, ki sovražijo, da  nimajo prav.

Pri Založbi Planet je izšla knjiga "Najsrečnejši človek na svetu". Gre za izjemno zgodbo stoletnika, ki je preživel holokavst, danes pa širi po svetu sporočilo o hvaležnosti, prijaznosti in upanju.

Zgodba o upanju v najtemačnejših časih: ker je preživel, se je zaobljubil, da bo vsak dan nasmejan. Danes pripoveduje svojo zgodbo, deli svojo modrost in živi kar najboljše življenje v poklon tistim, ki niso preživeli. Zdaj se ima za »najsrečnejšega človeka na svetu«. Pravi: »Življenje je lahko lepo, če ga naredite lepega. To je odvisno od vas.«
Knjiga Najsrečnejši človek na svetu, ki je izšla leta 2020, ko je Eddie dopolnil sto let, je prodoren, presunljiv in upanja poln spomin, ki nas opominja, da lahko celo v najtemačnejših časih najdemo srečo.

Knjiga je v spomin na šest milijonov nedolžnih Judov, ki ne morejo govoriti, in za spomin na kulturo, glasbo in velik potencial, ki je izginil skupaj z njimi.

Več o knjigi na strani: https://www.zalozba-planet.si/index.php?module=shop&op=product