Članek
TOMAŽ MASTNAK: ALTERNATIVNI VIRI ENERGIJE KOT PROPAGANDA?
Objavljeno Oct 05, 2022
Zadnja! kolumna Tomaža Mastnaka v DNEVNIKU in
razlaga uredništva časopisa dnevnik:
"S pričujočo kolumno zaključujemo sodelovanje s Tomažem Mastnakom, saj želimo k sodelovanju pritegniti nove avtorje. Tomažu Mastnaku se iskreno zahvaljujemo za vseh 523 doslej objavljenih kolumn, kar je eden daljših tovrstnih stažev v slovenskem žurnalizmu."
-----------
Tomaž Mastnak - “Alternativni viri energije” kot propaganda?
Napad na Severni tok je dogodek prelomnega pomena. V spopadu med velesilami so bile prekoračene meje, ki so jih po drugi svetovni vojni vsi spoštovali. ZDA in Nato so sicer v vojnah, ki jim ni konca, praviloma bombardirali civilno infrastrukturo, toda to je bilo na tako imenovanem svetovnem jugu in Balkanu. Zdaj se je to zgodilo v središču svetovnih vojn, v Evropi, med totalno vojno Zahoda proti Rusiji, katere del je vojaški spopad v Ukrajini, in je skrajno otežilo končanje te vojne.
Neverjetno je, da ameriški predsednik še ni obtožil Rusije. Njegov zunanji minister Blinken je najprej izjavil, da napad ni v nikogaršnjem interesu. Zelo zanimiva izjava. Ni zanikal, da so imele prste pri tem ZDA. Kot je rekel Bismarck, ničesar ne verjemi, dokler ni zanikano. In ni obtožil Rusije. Je zahodna propaganda prišla do točke, ko bi se njen sistematični in metodični napad na logično mišljenje lahko obrnil proti njej sami? Če sodim po odzivih v svetovnih medijih, bi večina imela obtožbo Rusije, da je napadla lastni plinovod, za absurdno. Rusijo so doslej obtožili že vsakršne samodestruktivnosti, toda če lok prenapenjaš, poči. Vse pogosteje slišim, da gre pri tovrstnih obtožbah za zahodnjaško projekcijo lastnih teženj na nasprotnika.
Toda govorjenje, da napad na plinovod ni v nikogaršnjem interesu, nas še vedno zapira v svet neracionalnosti. Izključuje tisto osnovno vprašanje: Cui bono? Komu je to v korist? Če napad ni v nikogaršnjem interesu, zakaj in čemu se je zgodil? V čigavem interesu je, kar se je zgodilo?
Morda je to vprašanje zastarelo. Zahodnjaki že dolgo vodijo politiko, ki očitno ni v njihovem – našem – interesu. Zagotovo ne v interesu podrejenega prebivalstva, na daljši rok pa niti ne v interesu vladajočih elit. Te ohranjajo svojo oblast na tako destruktivne načine, da postaja še bolj nevzdržna. Če jo bodo ohranili, bo propadel svet. Napad na Severni tok je korak v to smer.
Če nas vpraševanje o interesih, ki se opira na predstavo o racionalnih akterjih, morda res ne pripelje prav daleč, se vprašajmo drugače: Kaj ta napad prinaša? Kakšne so in bodo njegove posledice? Omenil bom dva vidika.
Prvi je rušenje evropskega gospodarstva, v središču katerega je Nemčija. Brez plina in nafte v tem kritičnem obdobju gospodarskega propada ne bo mogoče ustaviti. Desetletja že poslušamo roparske in tlačiteljske elite, da »alternative ni«. Trenutno ni alternative ruskemu plinu. Drugi dobavitelji ne morejo nadomestiti ruskih dobav. »Alternativni viri energije« so v danem trenutku in položaju propagandno geslo, ne realistična rešitev. Nemški ekonomski minister Habeck je pred vzponom na oblast pisal zgodbe za otroke. Infantilizirajo nas.
Evrokrati, ki so s svojimi transatlantskimi dirigenti zakuhali to krizo, nimajo nobene rešitve. Državne intervencije ne ustvarjajo energije. Niti je ne ustvarjajo subvencije potrošnikom. Te elite vladajo z denarjem, njihova oblast je finančno gospostvo. S tiskanjem in razdeljevanjem denarja izvajajo gospostvo in ohranjajo oblast, plina pa to ne prinese.
Podjetja in tovarne se že zapirajo. Da je s proizvodnjo prenehala vodilna nemška tovarna toaletnega papirja, je – glede na to, v kakšnem … smo – nerodno. Ko bo nehal delati koncern Basf, se bo ustavila evropska industrija. Tovarn in podjetij ni mogoče zapreti za nekaj mesecev in potem spet zagnati, kot si predstavlja Habeck. Če se bo to, kar se dogaja, nadaljevalo, bo schluss. Napad na Severni tok zagotavlja, da se bo nadaljevalo. Je uničujoč udarec evropski industriji in gospodarstvu.
Medtem ko ZDA s svojim utekočinjenim plinom vzpostavljajo monopol nad evropskim trgom (same pa uvažajo cenejšo rusko nafto in plin), se vitalna evropska podjetja že selijo v Ameriko. Medtem ko se dolar krepi, vrednost evra pada. (In evro je edina resnična evropska vrednota.) Blinken je zdaj izjavil, da je napad na Severni tok »velikanska priložnost«.
Drugi vidik je ljudsko nezadovoljstvo. Pred napadom na plinovod so se po Nemčiji širili protesti, o katerih mediji seveda ne poročajo, ki so zahtevali odprtje Severnega toka. Ti protesti so zdaj spodsekani v korenini. Na Češkem protestniki zahtevajo odpravo sankcij proti Rusiji. Obstaja celo država, ki je postavila takšno zahtevo, Madžarska. Te zahteve so zdaj brezpredmetne. Tudi če bi sankcije odpravili, plin ne bo mogel priteči. Napad na plinovod je bil vnaprejšen, preprečevalen napad na upor ljudstva v Evropi, na možnost demokratičnega prebujenja. Kaj bo ljudstvo zahtevalo zdaj?
Ko so italijanski volilci kljub grožnjam von der Leynove napačno volili, se je po vesoljnem Zahodu stopnjevalo diskreditiranje Giorgie Meloni, češ da vodi »stranko s fašističnimi koreninami«. Ta oznaka se je pojavila sinhrono od ameriških medijev do ljubljanskega Dnevnika. Zakaj ne pišejo, da ima von der Leynova nacistične »korenine«? Tudi nemška zunanja ministrica se pohvali z nacističnimi predniki. Ampak to ni ključni problem. Ta je, da se brž, ko spregovori ljudstvo, vsuje plaz obrekovanj in zavajanj. Melonijeva bo verjetno sledila evrokratski zunanjepolitični liniji; problem so njeni volilci. In problem je, da nas strašijo s fašistično preteklostjo, slepijo pa pred fašistično prihodnostjo, ki trka na vrata. Ne s političnega obrobja, temveč iz levo-desnega centra zahodne politike.

Zahodnjaki že dolgo vodijo politiko, ki očitno ni v njihovem – našem – interesu. Zagotovo ne v interesu podrejenega prebivalstva, na daljši rok pa niti ne v interesu vladajočih elit. Te ohranjajo svojo oblast na tako destruktivne načine, da postaja še bolj nevzdržna. Če jo bodo ohranili, bo propadel svet. Napad na Severni tok je korak v to smer.

S pričujočo kolumno zaključujemo sodelovanje s Tomažem Mastnakom, saj želimo k sodelovanju pritegniti nove avtorje. Tomažu Mastnaku se iskreno zahvaljujemo za vseh 523 doslej objavljenih kolumn, kar je eden daljših tovrstnih stažev v slovenskem žurnalizmu.

Neverjetno je, da ameriški predsednik še ni obtožil Rusije. Njegov zunanji minister Blinken je najprej izjavil, da napad ni v nikogaršnjem interesu. Zelo zanimiva izjava. Ni zanikal, da so imele prste pri tem ZDA. Kot je rekel Bismarck, ničesar ne verjemi, dokler ni zanikano. In ni obtožil Rusije. Je zahodna propaganda prišla do točke, ko bi se njen sistematični in metodični napad na logično mišljenje lahko obrnil proti njej sami? Če sodim po odzivih v svetovnih medijih, bi večina imela obtožbo Rusije, da je napadla lastni plinovod, za absurdno. Rusijo so doslej obtožili že vsakršne samodestruktivnosti, toda če lok prenapenjaš, poči. Vse pogosteje slišim, da gre pri tovrstnih obtožbah za zahodnjaško projekcijo lastnih teženj na nasprotnika.