Po Sergeju Mašeri nosi ime edini slovenski pomorski muzej, na Primorskem je kar nekaj ulic, poimenovanih po njem, pa vendar ... Koliko vemo o tem poročniku kraljeve mornarice, ki so ga leta 1973 razglasili za narodnega heroja? Koliko o njegovem življenju, nenazadnje junaškem dejanju in poklicni etiki? Toliko, da so se na Televiziji Slovenija odločili, da mu namenijo prostor v dokumentarni seriji Pozabljeni Slovenci. 

17. april 1941
Sergej Mašera se je rodil v Gorici 11. maja 1912. Ko je imel tri leta, sta se oče Franc in mati Ida s prvorojencem Marjanom, hčerko Vido in njim z zadnjim vlakom, ki je peljal čez soški most, umaknila k sorodnikom na Koroško, v Poljane pri Prevaljah. Od tam se je družina preselila v Ljubljano, kjer je Sergej leta 1929 na realki maturiral z odličnim uspehom in se vpisal na Vojno pomorsko akademijo v Dubrovniku. Po diplomi je dobil službo v Boki Kotorski, ki je bila največja baza jugoslovanske kraljeve mornarice, in se tam specializiral za artilerijo ter hitro napredoval ...

17. aprila 1941 poveljnik rušilca Zagreb Nikola Krizomali posadki ukaže, naj se izkrca. Mašera in Spasić ga nista ubogala in nekaj ur kasneje sprožila detonatorje. Spasićevo truplo so našli dan po dogodku, Mašerove posmrtne ostanke pa v nekoliko nenavadnih okoliščinah, kar razkrije tudi film, šele desetletje in več kasneje, in jih leta 187 z najvišjimi vojaškimi častmi pokopali na Žalah.

“Iz pisem, ki jih je pisal sestri Vidi in jih hranijo v piranskem Pomorskem muzeju, je jasno, da je še kako občutil razsulo, ki je vladalo v kraljevi vojski. Zmotila ga je tudi korupcija, navdušila pa skrb za delavca in socialna država, kar je videl v tovarni na Švedskem, kamor so ga poslali, ko je opremljal rušilec,” pripoveduje Čok, ki si je sliko Mašerovega življenja sestavljal na podlagi njegovega osebnega arhiva, ki ga hranijo v piranskem Pomorskem muzeju. Precej je raziskoval na terenu od Kobarida - od koder je bil doma Mašerov oče in kamor je Sergej pogosto hodil na počitnice - do Črne gore. Za snemanje v teh, za Mašero usodnih krajih, so imeli na voljo izjemno malo časa, zgolj štiri dneve. “Tam ga zelo dobro poznajo in zelo spoštujejo, tudi spomin na ta dogodek je, čeprav je živih prič eksplozije rušilce vse manj, še zelo živ. Verjetno bolj kot pri nas ... “

klik>>> Pozabljeni Slovenci, Sergej Mašera