Na Donavi, 2011

Okrog dveh popoldne sem sparkiral, na otoku med Romunijo in Bolgarijo na desni. Odprl sem si konzervo za zajtrk, kosilo, verjetno tudi za večerjo tistega dneva. Vročina in glad sta me je prisilila, da sem se ustavil in si vzel svoj mir. Tako svoboden v tem prostranstvu, sem si z nožem jemal grižljaje iz pločevinke in si z njim porival kruh v želodec, da bi si ga za silo napolnil. Tam, iz sive romunske daljave, z levega brega se mi je kar iznenada začela približevati, najprej samo pika, potem vse hitreje je proti meni drvel motorni gliser. Tik pred nogami se mi je ustavil in malo je manjkalo, da mi ni zbil konzerve iz rok. Desnica je sama segla po veslu, ko je Romun tulil z vprašajem ali ribarim v romunskih vodah. Samo odkimal sem in zijal v njega kot zver, ki mu hijena želi odvzeti grižljaj. Rešitev spora mi je bila dana v hipu: eden bi bil mrtev, sam bi pobegnil k Bolgarom prosit za azil. Kot bi se Romun zavedel resnosti incidenta, je v trenutku obrnil in odbrzel tja, od kod je priletel.

To mi je vzelo ves okus tega obeda in, ko sem pogledal na vsebino konzerve, sem se ponovno zdrznil. Bila je konzerva z mačjo hrano. Do sebe imam toleranco, zato me ni več iztirilo. Pojedel sem konzervo do kraja, se okopal, napojil z vodo in odveslal, okrepljen v popoldan. Ne za dolgo. Kot bi vrag mlade imel, se mi je spet, tokrat z desne, z bolgarske strani približevala motorna pika. Drvel je proti meni z veliko hitrostjo, da bi me lahko pomendral v tej moji malenkostni lupini, sred reke. Veslal sem, preklinjal in pljuval v pričakovan napad, da bi sam z veslom prvi napadel, kot takrat, Don Kihot mline na veter. Nekaj metrov pred mano se je ustavil, bolgarska mejna policija.

Dokumenti ga niso zanimali. Ali imam vodo?, kakšne nacionalnosti sem?, je vse vredu? Petintrideset km je do luške kapitanije, ali pridem do noči?, ga je zanimalo. Spomnil me je na številko 112, če bi slučajno potreboval pomoč, mi zaželel srečno in odbrzel nazaj. Slovanska ljudstva, v svetu skupaj držimo.

(Dušan Kovač)