Tristo metrov pred Donavo sem dobil nasvet starega donavskega mačka, ki mi je bil povedan kot svarilo: "Ko zagledaš žuto-zeleno nebo, beži z reke!". Dobil sem več koristnih nasvetov in navodil. Vsi so bili uporabni, tega pa sem vrgel v rezervni predal.

In potem, ko sem že pozabil na to, sem se enega vročega popoldneva, žejen in gladen znašel sred reke, med Srbijo in Romunijo, čisto sam. Srbski breg mi je bil bližji, romunski bolj daleč, na levi in v mrki sivini. Ni bilo ribičev, nobene ladje na reki. Niti ptica ni preletela, sam mir in tišina. Prekleta tišina.

Kot bi mi kapnilo iz tistega rezervnega predala, sem se zdrznil in pogledal navzgor. Žuto-zeleno nebo!

Alarm v glavi je zazvonil: rešilni jopič!, brez njega se ne bo izšlo. Potem je pihnilo, iz niča čisto vso vetrovje, ki se je nabralo in Donava je v trenutku zbesnela. Za tren spustim veslo in segnem po rešilnem jopiču, ki mi je bil tik za hrbtom. Za debelino prsta in delček sekunde sem bil prekratek. Začel se je ples, besnenje z valovi in veslom. Čoln mi je bil ptica, rešitve več ni.

Ko so kosti začele škripati, mišice da bi se že strgale, mi je en bog potegnil, tak do pol metra debelo oranžno mejo in premirje na oni strani. Vse moje ljubezni, radosti, najlepše pesmi in sama dobrota me je vabila k njim. Vzhodnjak bi rekel nirvana. Samo bi roko stegnil in bi ostal z njimi. Zdaj me več me ne bilo tu.

(Dušan Kovač)