Problem-reaction-solution. Samo to. Tako zelo je prozaično, da bolj ne more bit. Ko sem pred leti poslušal Icke-a, se mi je zdel mal bla bla. Dost prav, drugače pa pre-enostaven, da bi ga jemal povsem zares. Ampak vzorec, ki smo mu priča že desetletja je tako žaljiv do intelekta človeka, da se zgroziš ob dejstvu, kako zelo je učinkovit. In zanimivo je predvsem to, da se reciklira v nedogled in zmeraj znova vžge. Nemoč, ko vidiš, kakšna stopnja zaslepljenosti te obdaja, je frustrirajoča, hromi in nevtralizira kakršnokoli smelo, nasprotno reakcijo. V zadnji kolumni piše Mastnak o krizi, ki smo si jo ustvarili. In splošna reakcija nanjo je determinirajoča z vsesplošno slepoto, odzivi so za v almanah gluposti, odzivi so travestija brez primere, odzivi so tragedija tistega, čemur se reče človeštvo. Kakšna žalost je to, človeku gre na jok! Problem-reaction-solution je tisto, čemur so svoj čas v baročnem slogu komunisti nadevali oznake dia-mata, je "svetovna zgodovina", v resnici pa zgolj gangsterski vzorec razmerij moči. Banalno do skrajnosti, reciklirano do velikega poka in nazaj, pa vendar povsem nenačeto delujoče. Zmeraj znova in znova in znova in znova. Problem-reaction-solution. Eno samo spremembo zaznavam: "solution" ponujamo sami, smo že v tej fazi, ki jo je svoj čas omenjal Huxley, da bomo sami prosili za lastno sužnost.