Pojavil se je kratek posnetek o deklici, ki je na otroški psihiatriji v Zagrebu doživela pravo grozo. Nič preveč specifičnega, samo to, da je bila zasvojena z ogromno količino zdravil, brez kakršnega koli psihološkega svetovanja, seveda. Celotna zgodba bo verjetno v kakšni tiskani izdaji, za tiste, ki imajo pogum brati take stvari.

Nič me ne preseneča. Vsi ljudje, ki jih poznam in so bili na psihiatriji, so mi rekli isto – da so ljudje znotraj bolj normalni kot zunaj. Tako kot se vse, kar je v družini potlačeno in skrito, manifestira na njenih najbolj občutljivih članih (torej, ko otroka nekaj muči, starši čudežno presenečeni nad svojo neumnostjo in vprašajo KAKO TOOO), tako so najbolj občutljivi posamezniki v družbi žrtveno jagnje, na katerih se kažejo vse bolezni te globoko motene družbe.

 Takoj, ko začneš nekaj čutiti, ti hočejo dati tableto. Družba, v kateri biti »normalen« pomeni biti robotiziran, omamljen in odrezan od lastnega življenja, ustvarjalne in duhovne moči, ločen od narave in potisnjen v ritem, ki ga ustvarjajo stroji, ne ljudje. Takoj, ko začneš nekaj čutiti, ti hočejo dati tableto. Takoj ko začneš nekaj razumeti, te začnejo dezinformacije in propaganda tepsti po glavi. Takoj, ko si malo drugačen, te takoj hočejo kastrirati in ukalupiti. In takoj, ko zares začneš živeti, te hočejo ubiti.

(Silvia Vidović)