Članek
POPOLNOMA RAZUMEM STARŠE, KI JIM ZARADI VPRAŠANJE OKOLI CEPLJENJA OTROK POPUŠČAJO ŽIVCI
Objavljeno Apr 07, 2022
(D. Radoja)
"Ko sem svojega prvega otroka prvič peljala na cepljenje, me je bilo strah. Imela sem ogromno vprašanj, na katera mi je zdravnica pomirjujoče odgovarjala, da bo vse v redu, da v njeni dolgoletni praksi (bila je tudi moja pediatrinja) še ni imela nobene hujše reakcije na cepivo, da je moj otrok popolnoma zdrav in da se nimam česa bati. Hotela sem ji verjeti, a še vedno sem oklevala. Nekaj v meni mi ni dalo miru. Zato je na koncu zelo prijazno dodala, da ji je sicer žal, a če otroka ne bom dovolila cepiti, me mora po zakonu prijaviti na inšpektorat za zdravje in na center za socialno delo. Inšpektor mi bo izstavil visoko finančno kazen zaradi zavračanja obveznega cepljenja otroka, socialna pa mi lahko otroka celo odvzame, saj naj bi se zavračanje cepljenja smatralo kot zanemarjanje otroka, je povedala.
Strah pred tem, da mi otroka vzamejo je bil večji od strahu pred cepljenjem, za katerega mi je pediatrinja zagotovila, da je za mojega otroka popolnoma varno. Zatrla sem svojo intuicijo. Materinski čut je zatajil. Pod pritiskom grožnje sem dovolila nekaj, za kar nisem bila prepričana, da je za mojega otroka najboljše.
Ko je otrok imel reakcije po cepljenju, jih zdravnica ni hotela kot take obravnavati. Zdravje otroka se je pred mojimi očmi sesuvalo po vsakem cepljenju, ona pa mi je vsakič govorila, da je to normalno, da to ni od cepljenja, da je le naključje, da delam paniko brez veze,... Takrat mi je postalo jasno, zakaj v svoji dolgoletni praksi "ni videla hujših posledic cepljenja". Ker jih ni hotela videti. Ker je gledala stran. Ker jih je pometala pod preprogo s standardnimi izgovori, ki pri večini zaležejo.
Ko je otrok začel kazati očitne znake avtizma, jih prav tako ni prepoznala. Rekla je, da je to zdaj "zelo moderna diagnoza" in da njej se ne zdi, da bi bilo z otrokom karkoli narobe. Šele po večletnem vztrajanju in mnenju vzgojiteljice, specialne pedagoginje in logopedinje, da nekaj ni v redu, nam je izdala napotnico za specialista za avtizem, ki naj bi po njenem mnenju ta sum ovrgel. Pa ga žal ni.
Ko je otrok pri dveh letih začel zavračati hrano, je bil njen nasvet naj ga pustimo lačnega, če noče pojesti to, kar mu damo. "Samo v Afriki, kjer hrane ni, umirajo od lakote" je rekla. Po dveh dneh prošenj, joka in hudih muk sem popustila in dala otroku, kar je želel. Počutila sem se kot najslabša mati na svetu. Nekaj let kasneje smo v ambulanti za avtizem dobili napotnico za specialista za hipersenzibilnost ustne votline. Naš otrok okuse, vonje in teksturo hrane zaznava veliko bolj intenzivno kot je to običajno, zato težko integrira različne dražljaje, kar je lahko pri hranjenju zelo moteče. Ko smo tam povedali nasvet glede hranjenja, ki smo ga dobili od pediatrinje, so bili vsi zgroženi.
Za ponavljajoče se bronhitise, viroze in vnetja ušes je vsakič predpisala antibiotik in paracetamol. Po tretji rundi sem ugotovila, da se vrtimo v začaranem krogu in poiskala pomoč v alternativni medicini. Otrokovo zdravje se je končno začelo izboljševati. Ko sem zdravnici povedala, katere metode uporabljamo, je rekla, da mečemo denar skozi okno. Rekla sem ji, da dokler vidim, da otroku koristi, mi ni žal.
Pri drugem otroku je ta ista pediatrinja rekla "njega ne bomo cepili, glede na to, kar je bilo pri prvem otroku". Drugi otrok je popolnoma zdrav. Njegov zdravstveni karton je prazen.
Gospa se je pred nekaj leti čez noč upokojila in zapustila ambulanto brez naslednika. Vsi njeni mali pacienti so čez noč ostali brez pediatra. Naš zadnji pregled pri njej smo imeli le nekaj tednov pred njeno upokojitvijo, a niti omenila ni, da je naslednjič več ne bo.
Bila je zelo nežna in prijazna, a kar je izvajala je bilo psihološko nasilje, zavestno zavajanje in izsiljevanje z grožnjami o odvzemu otroka. S svojim ravnanjem je močno oškodovala zdravje moje hčerke in posledično naše družinsko življenje. Zaradi nje in njej podobnih sem popolnoma izgubila zaupanje in spoštovanje do medicinske stroke.
Verjamem, da obstajajo tudi drugačni zdravniki in lepše zgodbe, a ta žal ni taka.
Po vsem, kar se danes dogaja, popolnoma razumem starše, ki jim ob vsem tem popustijo živci, ko pri pediatrih iščejo pomoč in je ne dobijo. Moja hči je po enem tednu šolanja z masko na obrazu ves čas pouka, začela domov prihajati s hudimi glavoboli. Zdaj se bo poleg mask začelo vsiljevati še testiranje, ki ga bo poleti nadomestilo cepljenje kot pogoj za vstop v šolo.
Mi se tega več ne gremo. Otroka bosta do nadaljnjega doma. Če pa nas še tu ne bojo pustili pri miru, se bomo temu morali upreti. Tudi s silo, če bo treba."
 

S svojim ravnanjem je močno oškodovala zdravje moje hčerke in posledično naše družinsko življenje. Zaradi nje in njej podobnih sem popolnoma izgubila zaupanje in spoštovanje do medicinske stroke. Verjamem, da obstajajo tudi drugačni zdravniki in lepše zgodbe, a ta žal ni taka.

Ko je otrok začel kazati očitne znake avtizma, jih prav tako ni prepoznala. Rekla je, da je to zdaj "zelo moderna diagnoza" in da njej se ne zdi, da bi bilo z otrokom karkoli narobe. Šele po večletnem vztrajanju in mnenju vzgojiteljice, specialne pedagoginje in logopedinje, da nekaj ni v redu, nam je izdala napotnico za specialista za avtizem, ki naj bi po njenem mnenju ta sum ovrgel. Pa ga žal ni.

Ko je otrok imel reakcije po cepljenju, jih zdravnica ni hotela kot take obravnavati. Zdravje otroka se je pred mojimi očmi sesuvalo po vsakem cepljenju, ona pa mi je vsakič govorila, da je to normalno, da to ni od cepljenja, da je le naključje, da delam paniko brez veze,... Takrat mi je postalo jasno, zakaj v svoji dolgoletni praksi "ni videla hujših posledic cepljenja". Ker jih ni hotela videti. Ker je gledala stran. Ker jih je pometala pod preprogo s standardnimi izgovori, ki pri večini zaležejo.

Strah pred tem, da mi otroka vzamejo je bil večji od strahu pred cepljenjem, za katerega mi je pediatrinja zagotovila, da je za mojega otroka popolnoma varno. Zatrla sem svojo intuicijo. Materinski čut je zatajil. Pod pritiskom grožnje sem dovolila nekaj, za kar nisem bila prepričana, da je za mojega otroka najboljše.