Včeraj smo se na poti na sprehod ustavili v gostilni, kjer imajo zelo dobre krofe in jih kupim vsako leto v tem času. Ker jaz nimam pct, smo se usedli zunaj, ker smo želeli naročiti krofe in oditi. Natakar je prišel ven, naročim krofe, nato pa vpraša, če bi jedli kosilo. Bil je čas kosila in imajo zelo dobro hrano. Jaz odgovorim, da nimam pct, on pa reče: Kdo vas je pa kaj vprašal? Izvolite noter, dobrodošli. Če sami tako želite, imate razkužilo in rokavice pri samopostrežni mizi, maske so pa tako ali tako neustavne.

In dobimo mizo, čeprav nismo rezervirali in vrhunsko postrežbo, jaz pa tudi konkretno tolažbo s strani natakarja. Ko sem se usedla s hrano na krožniku za mizo, se mi je stisnilo grlo in sem se tako zjokala, da nisem mogla takoj jesti. Ne vem če zato, ker nikamor ne hodim že dve leti ali ker se je nekdo obnašal do mene kot do človeka in bil spoštljiv in prijazen in jim je pomembno, da se ljudje pri njih počutijo ljudje. Verjetno me je še najbolj sesulo to, kako je nekaj normalnega in vsakdanjega postalo izjema in posebnost in kako me je to presenetilo. Prizadelo me je, ko sem se zavedela, kako se mi zdi tako zelo posebno, da se nekdo normalno obnaša do mene in mi poudari, da sem vredna, da mi postreže kosilo. Na odhodu sem se obnašala situaciji primerno neprimerno in sem natakarja objela.

Gostilni, natakarjema in energiji, ki me je tako spontano in nenačrtovano odpeljala včeraj v to smer, da sem lahko doživela košček normalnosti, se iz srca zahvaljujem.

(T.O.)