(Matej Oven)

Prejšnji teden, v četrtek zjutraj, sem bil udeležen v prometni nesreči kjer je bila poškodovana srna. Bila je še noč. Čez cesto je nekaj metrov pred avtom naprej stekla ena srna, takoj za njo pa še druga. Pritisnil sem na zavoro, ampak prepozno. Drugo sem zadel z levo stranjo odbijača. Vklopil sem vse štiri smernike in hitro izstopil iz avta. Srna je bila še na nogah. Bila je omotična. Izgleda, da trk ni bil tako zelo močan. Ko sem se ji približal, je stekla nazaj na travnik od kjer je prišla, iz nasprotne smeri pa se je hitro približeval drug avto. Stal sem sredi ceste in z roko mahal naj ustavi, a ni upočasnil. V tistem trenutku pa je srna na travniku naredila polkrog, spet stekla proti cesti in skočila naravnost pred ta avto. Kot bi mi porinil nož v srce. Tako je počilo, da sem naglas zakričal. Srna je obležala na cesti, avto pa je odpeljal naprej. Stekel sem k njej. Bila je živa. Krvi ni bilo videti. Za trenutek je vstala, naredila nekaj korakov, se ponovno zgrudila in negibno obležala. Panika. Ravno tisti dan sem bil brez telefona. K sreči je v tistem trenutku mimo pripeljal še en avto in se ustavil. Voznik je rekel, da se mu mudi v službo, da pa bo poklical lovce. Potem sem na cesto postavil svetlobni trikotnik in šel nazaj k srni. Nisem vedel kaj naj naredim. Usedel sem se k njej na tla in jo božal in bodril. Glavo je imela pokonci, a se ni premikala. Povedal sem ji, da bo vse ok.

Čez nekaj minut je mimo slučajno pripeljal policijski avto, kmalu za tem pa še lovec. Potem pa se je začela kolobocija. Lovec je takoj rekel, da je najbolje, če se kar odmaknemo. Vedel sem kaj to pomeni. Počakaj malo, a je ne bo nihče pregledal? Mogoče ni tako hudo. Lahko, da je samo v šoku. Rekel je, da če se srna ne postavi na noge, je najverjetneje hrbtenica in v tem primeru ji ni pomoči. Povedal sem, da je po trku naredila še nekaj korakov, da ni videti odprtih ran, da ne vemo kaj je, in da jo mora nekdo nujno pregledati, ne pa jo kar na licu mesta ustreliti. Rekel je, da je tistih nekaj korakov še lahko naredila zaradi adrenalina, in da to tudi njemu ni lahko, ampak da je pač takšna zakonodaja – jaz sem poklican za odvzem in jaz sem odgovoren za to. Vsi so uporabljali to besedo – "odvzem", kot bi s tem želeli na nek način prikriti bolečo resničnost dejanja – kot da ne gre za živo bitje. Menda je ne boste kar ubili? Dajmo jo pretipati in pregledati, da vidimo, če res ne more hoditi. Lovec je rekel, da je on ne bo dvigoval, ker srna lahko začne brcati, da ima zelo močne udarce, in da ne želi biti tepen. Kako bo brcala, če ji noge ne delajo? Če pa ji noge delajo, je ne boš kar ubil. Pomagati ji moramo! Medtem je na kraj nesreče peš prišel tudi voznik avtomobila, ki je srno zbil za mano. Očitno je ustavil šele na ovinku, kakšnih dvesto metrov od kraja nesreče. Nekaj je jamral, da ima precej razbit odbijač. Nisem ga poslušal. Lovcu sem rekel, da jo bom probal dvigniti jaz, on pa naj pogleda, kaj je z nogami. Ko sem jo nežno dvignil, jo je lovec prijel za zadnjo nogo, jo malo zamajal in noga je res bingljala kot ne bi bila njena. Ne-ne, to je sigurno hrbtenica. Žal.

Policistka je rekla, da se žival muči, in da jo je treba čim prej odrešiti trpljenja. Svetovala mi je naj se odmaknem, če ne morem gledati, in bo lovec naredil kar mora. Ne gre za to, da ne morem gledati. Za življenje gre! Če bi šlo za človeka, bi ga obravnavali drugače! Naredili bi vse, da bi mu pomagali. Ne bi ga kar ustrelili. Policist mi je odvrnil – kot naivnemu otroku: človek je nekaj drugega, človeku lahko pomagamo, srne ne bo nihče operiral. Zame ne, sem rekel. Tukaj rešujemo življenje. Na rentgen mora. Bom jaz našel in plačal nekoga, ki ji bo pomagal. Rekel je, da pri nas nimamo azila za divje živali, in da divjih živali tudi ne smemo zadrževati doma. Da to pač ne gre tako. Jaz sem kljub temu vztrajal naj mi dovolijo, da jo na lastne stroške odpeljem na pregled k veterinarju. Moledoval sem. Povedal sem jim, da poznam ljudi, ki ji lahko pomagajo, da obstaja zavetišče za divje živali, in da bom sam kril vse stroške, plačal vse kazni, in tudi operacijo hrbtenice če bo potrebno. Ves čas sem bil pod močno dozo adrenalina. To pregovarjanje je trajalo kar nekaj časa, ne vem pa koliko, ker sem popolnoma izgubil občutek za čas in za dogajanje okoli sebe. To se mi pogosto zgodi takrat, ko ne znam več razumeti besed, ki prihajajo iz ust ljudi. Takrat pride do preobremenitve sistema in dekoder zablokira. Čas se začne upočasnjevati in vsi zvoki okoli mene se pretvorijo v zamazan utripajoč zvočni impulz zelo nizkih frekvenc. Kmalu se spremenijo v skoraj popolno tišino in znajdem se sam v svoji glavi. Slišim samo oddaljen odmev nečesa, kar bi lahko bila neka krizna situacija in takrat začutim nekakšno spokojnost. Kot bi se okoli mene vrtel film, ki me ne zanima. V počasnem posnetku. V ozadju utripajo modre rotacijske luči. Mislim samo na srno. Gledam jo. Moram ji pomagati. Na vsak način. Ne bom dovolil, da jo ubijejo. Notranji glas mi reče: Vztrajaj! Bori se! V daljavi zaslišim policiste, ki stojijo zraven mene. Pogovarjajo se, da takšnega primera še niso imeli in zazdi se mi, da še sami ne vedo najbolje kako postopati. Vprašal bom, če jo lahko dam v prtljažnik. V hipu me vrže nazaj v dogajanje. A jo lahko prosim dam v prtljažnik? Policist mi pove, da je sicer že odvoz divje živali iz kraja nesreče kaznivo dejanje, da pa so oni na tem mestu primer zaključili, da to ni več v njihovi pristojnosti, in da je to stvar odločitve lovca. Lovec je videl, da mislim smrtno resno. Rekel je, da jo lahko odpeljem na svojo roko, ampak da ga moram nujno poklicati, in da bo potreboval spodnjo čeljustnico kot dokaz, ker ji najverjetneje ne bo mogoče pomagati. Tudi policistka je rekla, da moram poklicati na policijsko postajo, da povem kako se je stvar razrešila. V redu, dogovorjeno. Hvala! Komaj sem jih pregovoril, ampak res komaj. Dvignem srno, jo nežno položim v avto in greva do veterinarja.

Veterinarska postaja še ni bila odprta, jaz pa brez telefona. Odpeljal sem domov. Saša, srno sem zbil. V avtu je. Saša zna, za razliko od mene, v kriznih situacijah zelo hitro odreagirati. Takoj je prijela za telefon in začela klicati vse možne številke. Med tem sem dal polniti še svoj telefon. Poklicala sva nekaj številk, še sam ne vem koga vse, ampak nihče je ni želel sprejeti. Zakonodaja. Na glavni veterinarski postaji Ljubljana so rekli, da ne morejo sprejeti divje živali, in da je za to pri nas edina pristojna ustanova Ambulanta za divje živali v Muti. V ambulanti za divje živali so rekli, da ne morejo sprejeti lovne živali, in da ji morajo nuditi pomoč na veterini. Pa to ne moreš verjeti! Nihče ji ne more pomagati?? Šel sem v avto in jo odpeljal na lokalno veterinarsko postajo. Poškodovano srno imam v avtu, prosim pomagajte ji. Ista zgodba. Ne moremo. Veterinar me je vprašal če se sploh zavedam v koliko prekrških sem že samo zato, ker sem jo vzel iz kraja nesreče in jo pripeljal tja. Povedal sem mu, da sem se dogovoril z lovcem in s policijo, in da so mi dovolili, da jo peljem na veterino. Posmehnil se je, zmajal z glavo in rekel, da oni ne smejo sprejeti divje živali, da je lahko kužna, in da lahko okuži vse druge živali. In tudi če bi ji lahko pomagal, so to gromozanski stroški. V redu, potem jo preglej zunaj. Vse bom plačal, to ni problem, samo pomagaj ji. Lepo prosim naj ji nekdo pomaga, kaj je s tem svetom narobe?!? Kje je vaš čut za pomoč bitju v stiski? Obup. V glavi sem imel cunami. Potem sem mu natrosil vse kar mi je v tistem trenutku padlo na pamet... da tukaj ne gre za zakone in pravila, pač pa za humanitarni čut, da je veterina ustanova s humanitarnim značajem, da je on sam, kot veterinar, pod Hipokratovo prisego, in da ji MORA nuditi prvo pomoč in jo pregledati. Zavil je z očmi in globoko zavzdihnil, češ s kakšnimi neumnostmi se moram jaz ukvarjati. Vsaj toliko se je omehčal, da ji je dal dve protibolečinski injekciji. Z njo je "rokoval" kot s stvarjo. Na grobo jo je prijel za brado, obrnil glavo levo desno in to je bilo to. Še v oči je ni pogledal. Res grozen odnos. Tak človek ne bi smel biti veterinar. Kljub temu sem se mu zahvalil. Rekel je, da tej srni žal ne more pomagati nihče, da nima smisla, da ji podaljšujemo trpljenje, da je hrbtenica verjetno zdrobljena, da je poškodovana hrbtenjača, in da bi se v nasprotnem primeru že postavila na noge. Tudi če bi ji lahko pomagali, se srne ne sme imeti doma. Divja žival lahko umre že samo zaradi stresa, ki ji ga s tem povzročamo. Potem je klical veterinarskega inšpektorja in tudi ta mu je rekel, da tukaj ni druge rešitve kot evtanazija, ali pa da jo usmrti lovec. V tistem trenutku me je oblil mrzel pot. Izgubljal sem upanje. Rekel mi je, da bo klical lovsko zvezo, in da jo moram peljati tja. Jaz sem jo med tem v avtu sam pretipal in nikjer nisem čutil nobenega zloma. Hrbtenica, rebra, noge, nič... samo velika odrgnina na levi strani reber, kjer ji je posnelo velik šop dlake, oteklina na licu in oteklina na kolenu. Seveda pa ji tudi sam nisem želel podaljševati trpljenja. Od nesreče je minilo že več kot dve uri. Mogoče ji res delam več škode kot koristi. Verjetno je res poškodovana hrbtenjača. Pomislil sem na evtanazijo. Da bom vsaj ob njej. Veterinar je rekel, naj jo odpeljem do lovca. Sedel sem v avtu in nisem vedel kaj narediti. Razmišljal sem v kakšem svetu živimo. Spet sem od blizu zavohal gnilobo tega v srž nagnitega sistema. Spet sem občutil, da je ljudem zakonodaja pomembnejša od etike in morale. Izgleda, da veterina ni tukaj, da bi pomagala živalim. Pomaga samo živalim od katerih ima človek korist. Pomaga hišnim ljubljenčkom, da MI ne bomo žalostni. Pomaga kravam, da jih bomo MI lahko pojedli in jim pokradli mleko. Tistim, ki nimajo koristi za človeka, noče nihče pomagati. Potem sem kar odpeljal.

Ves čas sem jo gledal v vzvratnem ogledalu. Tako neverjetno lepo in milo bitje. Začel sem se mučiti z nesmiselnimi vprašanji. Zakaj nisem bolj pritisnil na zavoro? Zakaj se nisem postavil na cesto in ustavil tistega avta? Zakaj sem sploh stopil iz avta? Če bi ostal v avtu, bi srna stekla naprej in vse bi bilo ok. Zakaj sem zamujal v službo? Če bi šel samo minuto prej od doma, se to ne bi zgodilo. Ustavil sem avto. Želel sem kričati na ves glas, a je bila z mano v avtu srna, zato sem kričal samo v sebi. Solze so se mi spontano ulile po licih. V obupu sem prosil Vesolje, Vsemogočnega če želite, naj mi pomaga, da ji bom lahko pomagal. Pisal sem še prijateljici, ki skrbi za mnoge živali, divje in domače, med drugim tudi za srne. Potem sem odprl prtljažnik, in ko sem se sklonil, se je srna na moje veliko presenečenje nenadoma postavila na noge, zapaničarila, skočila v prvi del avta, potem pa skozi prva vrata iz avta in naravnost v mrežno ograjo v bližini. Tam je bil grm in parkiran avto, ki ji je onemogočal prehod. V paniki se je zapletla med grm in ograjo. Videl sem, da lahko hodi brez problema in bal sem se, da bo spet stekla na cesto. Ni bilo časa za veselje. Ujeti jo moram. Skočil sem za njo in jo prijel z obema rokama. Ko sem jo dvignil je začela silovito brcati. Tako mi je zbrcala hlače, da so mi padle pod rit. Kar umiri se, nič hudega ne bo, sem ji rekel s pomirjujočim glasom. Nesel te bom v gozd. Takoj se je umirila. Ob cesti je bila dolga živa meja, zato sem jo moral nesti do jase pred gozdom, kakšnih trideset metrov od avta. Ker si hlač nisem mogel popraviti, in da mi ne bi padle dol, sem po cesti hodil z razkoračenimi nogami, kot bi bil usran. Ko sem jo položil na tla, je po zasneženi jasi lahkotno odskakljala proti gozdu. Ni šepala. Gledal sem jo dokler sem jo videl. Odleglo mi je.

Ko sem prišel domov sem dobil odgovor prijateljice. Bila je edina, ki je brez obotavljanja ponudila pomoč. Ne samo, da mi je svetovala koga naj kontaktiram, tudi ponudila se je, da jo vzame v oskrbo. Hvala Nastja! Zaradi takih ljudi JE vredno živeti. Kljub vsemu se moram zahvaliti tudi policiji in lovcu, da so mi jo pustili odpeljati. Lovec je rekel, da je imela verjetno pretres možganov, in da zato ni takoj vstala. Ne vem, če sem ravnal prav. Skrbeti me je začelo, da ima poškodovane notranje organe. Groza me je ob misli, da ima zlomljeno čeljust, in da ne more jesti. Mogoče bi jo moral obdržati in jo imeti nekaj dni doma. Odločil sem se v tistem trenutku. Popoldan sem šel nazaj na jaso in po njenih stopinjah do gozda. V gozdu je sneg izginil in sled se je izgubila. Našel sem nekaj bobkov in urin v snegu, ki je bil izrazito oranžne barve. Ne vem če je bil njen, saj so bile tam zraven tudi sledi drugih živali. Krvi ni bilo. Upam, da se bo izmazala. Upam, da je našla svoje prijatelje (izpustil sem jo tri kilometre od kraja nesreče). Vsak dan mislim nanjo. Pred očmi se mi neprestano vrti prizor trka. Ko se zbudim, najprej pomislim nanjo. Ko grem spat, razmišljam o njej. Upam, da si ok, srnica Petja. 

To je edina fotka, ki sem jo naredil. Ni nama bilo do fotošutinga.