Moram pa takoj pripomniti, da si še vedno komaj kaj manj površen kot v 1980. letih. V pismu Bernardi – prebral sem ga, da vidim, ali v njem omenjaš še kake druge, bolj ženske reči, pa je besedilo enako – vidim, da jo naslavljaš s Spoštovani, ne s Spoštovana, kakor bi šlo njeni časti. Sploh ker sta se z njo poznala, saj je delala na MikroAdi, in si torej zanesljivo vedel, kakšnega spola je! Ni dobro, da se v pismo vkrade takšna površnost.

To pripominjam povsem dobronamerno. V tem pogledu sem njega dni res bdel nad tabo – saj se najbrž še spominjaš, da sem ti popravljal slovnico? Šlo je za tisto tvoje pisanje o enakopravni rabi slovenščine v JLA, ki sva ti ga z Zlobcem objavila v Problemih. Moj sourednik ti je postregel s kopico slogovnih nasvetov, jaz pa sem ti popravil slovnico. Popravil sem ti tako kar nekaj vejic, čeprav v povprečju ni bilo nič narobe z njimi: kolikor jih je bilo kje preveč, toliko jih je drugje manjkalo.

Gotovo se te zadeve spominjaš, saj si sam v Premikih o tem pisal (na str. 20) takole:

»V zaporu in tudi kasneje sem se veliko spraševal, zakaj so zaprli ravno mene. Res je, da sem večkrat pisal in objavljal stvari, ki so jih drugi samo šepetali. Tako me je na primer Jaša Zlobec leta 1986 prepričal, da sem za revijo Problemi napisal razpravo o enakopravnosti slovenskega jezika v JLA, v kateri sem zahteval nacionalno homogene enote. Ustrežljivo mi je priskrbel vso potrebno literaturo in mi dal vrsto nasvetov. Šele potem, ko so me napadali z vseh strani in ko so generali zahtevali kazenski pregon, sem se vprašal, kako to, da Jaša, ki se mnogo bolj od mene spozna na slovenščino, ni sam napisal tistega članka.«

Zakaj Jaša Zlobec ni sam napisal tistega članka? No, to ti lahko pojasnim jaz, ki sem bil vseskozi poleg. Predvsem zato ga ni šel pisat on, ker si se ti mnogo bolje od njega spoznal na Jugoslovansko ljudsko armado! Saj si ja diplomiral iz obramboslovja, imel pa si tedaj tudi ustrezno partijsko funkcijo v Zvezi socialistične mladine Slovenije: bil si njen sekretar za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito! Pa tudi sicer bi bilo deplasirano, da bi o JLA pisal Zlobec, ki tako kot jaz prav iz oporečništva ni nikoli niti služil vojaščine (in bi naju kritiki torej lahko upravičeno zavračali kot nepoklicana, da piševa o teh rečeh)!

In nazadnje – ideja in želja sta bili prav tvoji! Ti si prišel k nama, ne midva k tebi! Tvoje podtikanje (ki implicira najmanj, da je bil Jaša strahopetec, pod površjem pa tudi, da naj bi bil udbaš) se mi kaže kot učbeniški zgled logike, ki zna celo v najbolj neoporečnih dejanjih videti zaroto.

Toliko, kar se tiče tvojih vejic in paranoje.

Moja druga pripomba velja velikosti črk v pismu. Če ti je res kaj do nas ranljivih, torej starcev in starčic, potem gotovo veš, da ne moremo brati drobnega tiska. Stare oči so za kaj takega kratko malo preutrujene. Kaj se ne zavedaš, da naprezanje oči (in možganov) že samo po sebi lahko sproži Herxheimerjev vihar – besno reakcijo, v kateri obrambne T celice napadejo pljučno tkivo svojega gostitelja, kar se potem pripiše kovidu? Seveda pojav ni vsakdanji, ampak pri dveh milijonih pisem tudi 0,1 odstotna incidenca pomeni dva tisoč (2000) mrtvih. Ljudje bi te utegnili imeti za neposredno odgovornega!

Razumem, zakaj so črke drobne – slabe svetovalce imaš. Nekdo ti je rekel, da »več je boljše«, pa si napisal tako dolgo pismo, kakršno sem jaz, ki sem književnik, pisal kvečjemu pokojnemu očetu, prav tako književniku. (Seveda se je to dogajalo, ko še ni bil pokojni.)

Ali res misliš, da imajo tvoji državljanke in državljani toliko časa, da bodo šli brat takšen roman-fresko? Če bi bil vprašal mene za nasvet – in jaz bi ti ga rade volje dal – bi ti bil povedal, da morajo ljudje dandanes vsaj štiri ure dnevno namenjati izvrševanju tvojih kovidarskih odlokov – saj veš, stanje v vrstah, pranje in likanje zaščitnih mask, iskanje testirnic in cepilnic, vrtenje telefonskih številk zdravstvenih institucij, ki se ne odzivajo, samopreiskovanje bul in otrdin, ker so tovrstne preiskave začasno odložene, samoosluškovanje, ker so kardio oddelki pač zasedeni – tako da ubogim ljudem ostane bore malo časa za branje. Jaz bi tole tvoje prigovarjanje vse skupaj strnil v največ petnajst vrstic, pri tem pa tudi ne bi pozabil pomembnejših poudarkov označiti s polkrepkim tiskom.

Potem vsebina – tudi tu imam par pripombic.

Ali si res že pozabil na svoje nekdanje zasluge? Na to, da si v svinčenih časih pred premiki »večkrat pisal in objavljal stvari, ki so jih drugi samo šepetali«? To mi v tem pismu od srca manjka! Zakaj, recimo, praviš, da so se »pričakovanja /o izkoreninjenju virusa/ … uresničila, a samo tam, kjer je cepljena velika večina prebivalstva«, ko pa še vrabci na strehah šepečejo, da je mera okuževanja največja prav v državah, ki so najbolj precepljene – recimo v Zedinjenem kraljestvu, v Izraelu, v Avstriji, na Nizozemskem – pač povsod, kjer je puščajoče cepivo že ogrozilo naravno imunost prebivalstva.

Ej, cepivo pač ni pecivo!

Da ne bom samo kritičen: zelo mi je všeč tvoje sklicevanje na enotnost: »Naš skupni … sovražnik je virus, ki ogroža vse. Njega moramo premagati, in to lahko naredimo le skupaj.« Te odločne besede kažejo, da si le pustil za sabo delitve na »naše« in na komunajzarje, na dediča Karantenije in palčka iz Murgel, na čiste Slovence in migrante. Res obetavna, ta misel, da bomo kmalu živeli v bratski slogi, vihteč injekcijske igle v boju proti sovragu!

Tvoj argument, da nas je »cepljenih … že več milijard ljudi na planetu in pri takem številu ni mogoče ničesar skriti«, mi je tudi pogodu. Gotovo si poklican, da spregovoriš o tem, saj imaš dolgoletno bogate politične izkušnje. Ko praviš, da pri več milijardah ljudi ni mogoče nič skriti, s tem tudi spretno namiguješ, da je mogoče marsikaj skriti, kadar gre za zgolj dva milijona prebivalcev.

V pismu se posebej zahvaljuješ že cepljenim, češ da so s tem »zaščitili … tudi svoje najbližje, skupnost, državo in končno naš planet«. Pozabil pa si jih opozoriti, da cepljenje nič ne zaleže – sicer ne bi bilo treba cepljenim prodajati še »poživitvenega odmerka«, prvega v seriji, ki jo zdajle in tule v preroškem navdihu imenujem »Od tod do večnosti«.

Na koncu naj se vrnem k svoji poklicni deformaciji, popravljanju slovnice. Vidim, da pišeš »se boste lažje odločili«. Ker gre tu za prislovno rabo, ne za pridevnik, je na mestu zgolj raba prislova, torej »da se boste laže odločili«. Res je, da primerjalnik »laže« zbuja neljube asociacije, a to moraš vzeti pač v zakup.

V bodoče bi si želel le še, da kaj več poveš še o necepljenih. Da nas morda tudi pohvališ, ker ravnamo odgovorno, saj ne raznašamo virusa prek meja svoje segregacije, medtem ko imate cepljeni, ki vam je vstop kamorkoli že dovoljen brez testa, obilo priložnosti za njegovo nenadzorovano trosenje med množice. Ne bi bilo prav, da bi status (ne)cepljenosti postal predmet razdora in delitev. Navsezadnje je med necepljenimi in cepljenimi ena sama resna razlika: necepljeni ne umiramo od misterioznih – in misteriozno spregledovanih – srčnih kapi.

Izkoriščam to priložnost in te prosim, da sporočiš moje prisrčne pozdrave tudi sedanji soprogi. Dobro je imeti v teh časih ob strani zdravniško pomoč, tudi če ni strogo kardiološka.

Z dolžnim spoštovanjem,

Branko Gradišnik

P. S.: Oprosti, da ti pišem na ta način – pisal bi ti na domači naslov, vendar vem, da nerad sprejemaš tako pošto. Sicer si pa itak vajen občevanja prek družabnih omrežij, tako da ni kaj.