Zadnje objave

Kako je bilo v šoli? Šolsko. Kje si bil prej? Na igrišču. Kaj si tam delal? Ja... igriščal sem se. (kdo je to povedal?)

Resnica je kot žoga, ko jo želimo potopiti pod vodo, vedno priplava nazaj na površje ...

Pleničke, maske, covid testi in inteligentna plastična vlakenca. Glede na spodnji članek, ki je star deset let, ni nujno, da so okužbe namerne, verjetneje so materiali, proizvodnja, okolje, zrak in voda že tako kontaminirani, da jih imamo povsod. MORGELONI Morgeloni, epidemija ali histerija Neznanka na pragu tretjega tisočletja Leta 2001 je Mary Leitao, diplomirana biologinja, ki se je, preden je ostala doma, pet let kalila v laboratorijih bostonskih bolnišnic, je želela pomagati svojemu dveletnemu sinu. Razjede, ki so se mu pojavile pod ustnico, so ga močno srbele in pritoževal se je, da mu pod kožo gomazijo hroščki. Izkušena biologinja si je ranice ogledala z otroškim povečevalnim steklom in ostrmela. Izpod kože so kakor v ceneni grozljivki silile rdeče, modre, bele in črne nitke. Tako se je začela večletna kalvarija, ki jo je vodila od strokovnjaka do strokovnjaka, kateri niso odkrili nikakršnega bakteriološkega ali virusnega vira, alergije ali obolenja, nič nenavadnega, kar bi pojasnilo nenavadne simptome. Fred Heldrich in John Hopkins, ugledna pediatra, ki slovita po odkrivanju nenavadnih obolenj, sta od primera dvignila roke in Mary priporočila, naj se obrne na psihološko- psihiatrično stroko, saj naj bi otrok hlepel po večji pozornosti. Da gre za sindrom »lažnivega kljukca« (Munchausnov sindrom), je zaključila večina odličnih zdravnikov, ki so fantka obravnavali. Gre za hudo mentalno bolezen z najtežjimi kroničnimi fizičnimi oblikami, ko se nekdo v želji, da pridobi simpatije okolice, namerno poškoduje ali pretvarja, da je bolan. Pri ubogem fantu niso našli nič otipljivega razen neverjetne sposobnosti materializiranja lastne fantazije, saj so vlakenca kar vrela iz novih in novih ranic. Skupaj z možem Edwardom Leitao, internistom na South Allegheny Internal Medicine, je Mary ugotovila, da njen sinko trpi za neznano boleznijo, ki sta jima dala ime morgeloni. Sposodila sta si ga iz monografije Pismo prijatelju sira Thomasa Browna iz leta 1690, kjer opisuje svoje izkušnje v francoski pokrajini Lanqudoc, kjer so otrokom nenadoma zrastli »črni lasje« po hrbtu, ki jih je imenoval morgeloni, čeprav ni suma, da gre za povezavo s sodobnimi primeri. Razsežnosti domnevne psihoze Zakonca Leitao sta ustanovila neprofitno fundacijo Morgellons Research Foundation (MRF), kjer sta ob širši obveščenosti upala na pomoč strokovnjakov ter na prispevke za raziskave, a se je izcimila v zbirni podatkovni center obolelih s celega sveta, kjer si izmenjujejo nasvete za lajšanje simptomov saj zdravila ni. MRF je neverjetna zbirka informacij s celega sveta, ki ima do sedaj včlanjenih preko 15 tisoč družin oziroma 60 tisoč bolnikov! Izkušnje kažejo, da se morgeloni radi širijo med družinskimi člani, kar težje povežemo s psihično motnjo, bolj pa z življenjskimi okoliščinami, navadami in genetiko. Je pa res, da so bili v Franciji zabeleženi primeri, ko je v isti družini več ljudi trpelo za namišljenimi paraziti, če seveda ni pravi vzrok ostal prikrit. Na spletu je nekaj skupin, ki si izmenjujejo izkušnje kako čim bolj olajšati posledice tega zahrbtnega pojava. Geografska morgelonska karta na straneh MRF kaže prijave morgelonskih bolnikov iz vseh delov ZDA, pa tudi iz 45 drugih držav, predvsem iz Kanade, Avstralije, Anglije, Južne Afrike in na Nizozemske. Kalifornija na primer, v kateri je 12% ameriškega prebivalstva, ima registriranih 24% od vseh ameriških bolnikov. Po številčnosti izstopata tudi Florida in Teksas. Gotovo je veliko takih, ki še niso slišali za internet in še manj za fundacijo in se z boleznijo spopadajo sami kakor vedo in znajo. V ZDA je obveščenost in medsebojna povezanost bolnikov sprožila nekaj tisoč pisem, naslovljenih na ameriški Kongres in na 40 senatorjev, da bi federalni Center za kontrolo bolezni (CDC) le začel raziskavo o morgelonih. Čeprav so leta 2006 res formirali specialni oddelek, se raziskava ni premaknila iz mrtve točke, in do danes ni morgelonske bolezni verificirala niti ena uradna zdravstvena ustanova. Stroka vztraja, da gre za psihološko motnjo o namišljenih parazitih, ki ima brado, dolgo 80 let, ko so pri bolnikih prvič diagnosticirali napade namišljenih parazitov, ki povzročajo gomazenje in mravljinčenje. Kaže, da se ta širi v dimenzijo masovne psihoze. S kom ali čim imamo opraviti Kožne anomalije nastanejo same, ali pa so posledica praskanja. Včasih se na obolelih mestih pod prsti otipajo drobna zrna. Žrtve morgelonov tožijo o občutku motečega plazenja, zbadanja in grizenja podkožnih žužkov in o neozdravljenih kožnih spremembah, ki se pojavljajo kot ranice, razjede, mozoljčki ali osip nenavadnih oblik, iz katerih mezijo obarvana nitasta vlakna. Ta so neznane sestave in z gladkimi stenami. Pogosto so zvita v klobčiče, ki silijo iz kože. Marsikoga spominjajo na kepice optičnih vlaken. Največkrat so bela, pogosto so modra in črna, redko rdeča. Zdravniki povezujejo spremljajoč občutek mravljinčenja tudi z alergijami, diabetesom, meno, kožnim rakom, pršicami, zlorabo drog in herpesom. O vzroku tega pojava ni verodostojnih virov. Možno, da gre za neznane parazite z »dobrim želodcem«, ki so jih odkrili pri nekaterih razjedah in gastritisu. Vsekakor stres in vsakodnevna pica nista razlog. Ni dognano, ali se prenašajo s hrano, vodo, vakcinami, z ugrizi insektov, zrakom ali kontaktom ali kemičnimi letalskimi izpuhi (chemtrails). Napadajo ljudi vseh starosti, tudi živali in prisotni so po celem planetu. Do sedaj so izluščili nekaj genetskih označevalcev- Rh negativni krvni faktor, severnoevropsko poreklo, modre, zelene ali zeleno rjave oči, podvajanje določenih ekstra genov in druge genske anomalije. Vsak poskus, da bi se oboleli mehansko znebil nadležnih nitk, je obsojen na neuspeh. Nevidni ostanki morgelonov se agresivno namnožijo in kolonija se postopno okrepi in se preseli v drug del gostitelja. Velikokrat napadejo katerega izmed organov in ko ga izčrpajo do mere, ko le še za silo opravlja svojo nalogo, napadejo drug del telesa. Zanimivo je, da kljub odprtim ranam ne prihaja do infekcij. Še več, na koži ni niti bakterij, ki se običajno zadržujejo na zdravi koži. Kakor da jih morgeloni požirajo zato, da jim bo njihov biološki gostitelj čim dlje na razpolago. Oboleli so neprestano utrujeni, v mišicah, kosteh in vezivnem tkivu se pojavlja bolečina. Pogosto zapadejo v depresijo, trpijo za obsesivno- kompulzivnimi motnjami in motnjami v kratkoročnem spominu, se težko gibajo, razmišljajo in formulirajo besede ter imajo težave z vidom. Otroci ne morejo več obiskovati pouka in se športno udejstvovati, odrasli niso sposobni delati. Žrtve velikokrat iščejo rešitev v samomoru. Krog je sklenjen in takrat se lahko psihološke diagnoze uradne medicine izkažejo za pravilne. A vzrok ne tiči v nenadnem duševnem razkroju, temveč v nepojasnjeni tvorbi drobnih nitk, ki čakajo, da jih bo strokovna javnost končno opazila. 2. del Nanotehnologija, blagoslov in prekletstvo Vstopamo v nano dobo. Kaj pravzaprav je nanotehnologija? To je sinteza in kontrola snovi nano dimenzij v velikostih od 0,1 do 100 nm. Nanometer je enak milijoninki milimetra, kar je velikostno območje molekul. Uporabna je v kemijski, tekstilni, avtomobilski, obrambni, transportni, računalniški in seveda v farmacevtski industriji. Ni industrijske veje, kjer se je ne bi dalo izkoristiti. Omogoča izdelavo zmogljivejših naprav in materialov, obstoječim pa lahko zelo izboljša lastnosti. Oče tega tehnološkega koncepta je Nobelovec R. Feynman, ki je že leta 1959 nakazal možnosti manipulacije z atomi. Samo ime pa je bilo prvič uporabljeno v sedemdesetih letih. Kljub industrijskemu bumu pa še ni povsem jasno, kako nanodelci vplivajo na živ organizem. Z lahkoto prodirajo v telo preko kože, pljuč in prebavil ter lahko povzročajo vnetja in poškodbe, podobno kot majhna rakotvorna azbestna vlakna. 70 nm nanodelci prodirajo v pljučne mešičke, 50 nm delci v celice ter 30 nm v celično jedro, za manjše se še sploh ne ve. Ko pridejo v krvni obtok, se razširijo po telesu vse do možganov. Zaradi ultramajhnosti jih telo ne zaznava kot tujek, zato se imunski sistem ne odziva. Redke raziskave kažejo povečano toksičnost nanodelcev, saj imajo veliko površino, kar jim omogoča večjo reaktivnost. Atomi kovin, ki se vtihotapijo v naše telo, pa lahko zrušijo stabilnost celičnih sten in spremenijo njihovo sestavo. Nova dejstva Radijski voditelj in teoretik zarot Jeff Rense je morgelone definiral takole: »To je nanotehnološka invazija na človeško tkivo v obliki samozdružljivih in samoreplikativnih nano cevčic, nanomatrica s senzorji in drugimi nanokonfiguracijami, ki lahko prenašajo genetsko spremenjeni in poškodovani DNK in RNK.« Ti nano strojčki s kolektivno inteligenco se preživljajo z bioelektrično energijo človeškega telesa, ki jo shranjujejo, kot bi imeli lastne baterije ter sprejemajo mikrovalovne frekvence določene jakosti. Na vsakem koraku smo izpostavljeni spajanju in mutiranju nanodelcev, saj so v prehrambni embalaži, zobnih pastah, kozmetiki, detergentih in v oblačilih. Če se izognemo naštetega, pa nas ogrožajo v avtomobilskih izpuhih, pri izgorevanju biomase in fosilnih goriv, tvorijo se pri skoraj vsaki proizvodnji in v naravi z vulkanskimi izbruhi in v puščavskem prahu. Neodvisni raziskovalec Jeffrey Grupp se je morgelonov temeljito lotil v knjigi Korporatizem- tajna vlada novega svetovnega reda. Ugotovil je, da izredno hitro rasejo, se usmerjeno gibljejo, da ne »umrejo« tudi v 91% alkoholu ter da prenesejo temperature, višje od 530°C. Predvideva, da gre za supertajno eksperimentalno okužbo iz ali za bolezen nezemeljskega porekla, morda za kombinacijo obojega, torej po njegovem bioterorizem ni izključen. Skupina morgelonskih raziskovalcev, ki ima svojo spletno stran, navaja snovi, ki jih pogosto najdejo pri laboratorijskih analizah tkiva obolelih. Šesterokotni kristali so lahko povezani z vsesplošno razširjenostjo cikloheksanov (galicijska in kavkaška nafta, v produktih več industrijskih panog). Vedno so prisotni različni tipi bolezenskih bakterij, glivic in spor. »Morgeloni niso bolezen«, lahko preberemo na njihovi spletni strani, »to je proces, vsiljena oblika razvoja človeškega genoma.« Žrtve spregovorijo Bolezen ne izbira, pravijo. Morgeloni so napadli tudi znano kantavtorsko pevko Joni Mitchell, ki je v intervjuju za »Los Angeles Times« pred dobrim letom opisala svojo borbo s to potuhnjeno moro. »Imam to čudno, neozdravljivo bolezen, ki kot da je prišla iz vesolja. Obupno se počutim. Dneve ne stopim iz hiše … Pod umetno svetlobo ne izgledam slabo, a zunaj sem strašljiva z vsemi temi ranami in razjedami na obrazu in telesu … Vlakna različnih barv poganjajo iz moje kože kot gobe po dežju. Forenziki jih ne morejo identificirati niti kot živalska, niti kot rastlinska in ne mineralna vlakna. Morgeloni so počasni in nepredvidljivi ubijalci. To je teroristična bolezen, eksplodira vam organ in leta ste priklenjeni na posteljo Umikam se iz glasbene industrije in se nameravam posvetiti borbi za resnico o morgelonskih bolnikih. Želim, da zdravniki končno priznajo, da bolezen obstaja in da se končno nekdo pozabava z vzroki. Dovolj je prikrivanja!« Jane Smith se proti njim bori preko deset let. Zboleli so tudi drugi člani njene družine. Čeprav jo je veterinar prepričeval, da je njena mačka poginila zaradi alergije, je prepričana, da so rane dokazovale invazijo morgelonov. Podobne izkušnje s poginulimi ljubljenčki imajo tudi drugi bolniki. Jane zbira fotografije, analizira tkiva pod mikroskopom in spremlja nove in nove oblike nastajajočih nitk, skratka raziskovanju posveča ves svoj čas. »V petrijevki se vlakna množijo še dolgo zatem, ko jih odstranimo iz telesa, » pravi, »so v vodi, ki jo pijemo, v kanalizaciji, pravzaprav so se zavlekla v celoten ekosistem. Gibljejo se in se prenašajo na druga živa bitja. Čez nekaj let bo ta efekt postal eksponenten.« A vsi ne morejo več spregovoriti. Nekateri namreč to bolezen pripisujejo umrli pevki Amy Winehouse. Anomalije na njenem obrazu so sumljivo podobne morgelonskim kepicam, domnevne sledi injekcijskih igel pa strukturam, ki jih najdemo pri obolelih. Ne bomo izvedeli, ali ji je javnost naredila krivico s ponavljajočimi se obtožbami o odvisnosti in duševni labilnosti, ali pa je seme njenih neobvladanih akcij tičalo v mučnih občutkih gomazenja, ki se nikoli ne neha. Kako naprej Ugotovljeno je, da pri bolnikih, ki imajo v krvi tudi patogene pljučnice, borelije ali klamidijo, z ustreznimi antibiotiki odpravijo večino simptomov, ki pa so le vrh ledene gore, kateri lahko kadar koli priplava na površje. Priporočajo še zdravila proti glivicam in parazitom ter svetlobno terapijo. Dr. Susan E. Kolb je sestavila celostni koncept zdravljenja, ki se je izkazal za presenetljivo uspešnega. Kakor je kompleksna morgelonska bolezen, tako tudi zdravljenje zajema vse vidike bolnikovega življenja. Za telesno nego priporoča izdelke brez dišavnih in mineralnih olj, kemikalij in nevro-toksinov, sestavine morajo biti poponoma biološke, ki jih kombinira s solmi in zelišči. Njena dieta vsebuje naravno pridelano hrano z veliko sadja in zelenjave, ki ni pakirana. Zdrava hrana telo alkalizira in v pomoč je uživanje natančnega odmerka koloidnega srebra. Za čiščenje okolja svetuje sodo, kis, boraks in druge neškodljive snovi ter ponuja recept za naravne osvežilce prostora. Pri preverjanju v ljubljanskem UKC-ju, koliko je med odraslimi in otroci bolnikov z nediagnosticiranimi kožnimi obolenji, so mi postale neskončne prevezave prijaznih sogovornikov in številke, na katere se nihče ne oglaša, dopoldanski hobi. Nihče ni bil pooblaščen za dajanje informacij, tisti ki je končno bil, pa jih ni imel. Ker ni šlo za supertajni podatek, bomo nikakršen rezultat pripisali neprijaznemu naključju. V ZDA se na Centru za nadzor in preprečevanje bolezni (CDC) poizvedovanja o morgelonih s strani javnih zdravstvenih delavcev, kongresa in medijev hitro množijo in dermatologi s celega sveta opozarjajo na naraščajočo pogostost ekcemov, ki jih spremlja srbečica. Med otroci v Veliki Britaniji že kažejo epidemiološko razsežnost. Zdravilni recepti dr. Kolb so natanko to, za čemer stremi vedno več osveščenih ljudi. Torej ni nobenega razloga za paniko, je pa čas za resen razmislek, katerim počasnim ubijalcem visoke tehnologije se z lahkoto izognemo in s tem pomagamo organizmu, da se lažje ubrani tistih, katerim v razviti družbi nimamo kam uteči. Vir Misteriji 20 (hvala Amedeja M.Ličen)