avtor: Jure Oglajner

Pozdravljeni. Ko se srečam z ljudmi, ki jih zanima moje mnenje o cepivih, pogosto naletim na vprašanje "zakaj misliš tako?". Da se ne bi vedno ponavljal ter, da bi lažje in hitreje delil svoje misli z drugimi, sem jih nekaj zapisal, kar bi rad delil tudi z vami. V kolikor se vam zdi besedilo ustrezno, ga lahko poljubno delite, preoblikujete in dodate svojo zgodbo. V kolikor sem kaj narobe napisal, me prosim o napaki obvestite. V nadaljevanju kopija besedila:

"Cepiva so učinkovita saj je dokazano, da se pri veliki večini oziroma pri skoraj vsaki cepljeni osebi ravno zaradi cepiva v telesu ustvarijo protitelesa oziroma se poveča njihova količina. Na podlagi teh imunoloških testiranj temelji prepričanje skoraj celotne svetovne populacije, da so cepiva nujno potrebna za naš obstoj.

Pri boju proti boleznim, katera naj bi cepiva preprečevala, imajo v našem telesu pretežno ključno vlogo limfociti B, ki se delijo na plazmatke in spominske celice. Plazmatke so odgovorne za ustvarjanje ogromne količine protiteles in niso dolgo živeče, spominske celice pa so dolgo živeče in se kasneje ob ponovnem stiku z boleznijo pretvorijo v plazmatke. Bolezen, ki prebolevamo na naraven način in dalj časa, kot recimo vodene koze in ošpice, v telesu v tem daljšem obdobju prebolevanja ustvarijo bistveno več prej omenjenih celic in hkrati ob naravnem prebolevanju pridobimo t.i. doživljenjsko imunost. Pri cepljenju ne gre za prebolevanje bolezni, zato se v telesu ustvari bistveno manjša količina teh celic in imunosti po le nekaj letih ni več. Poleg tega se pri naravni obrambi telesa predhodno aktivirajo tudi drugi obrambni mehanizmi (od ph kože, ki je neugoden antigenom, do sline, sluznic, želodčne kisline…), pri cepljenju pa gre za direkten vbrizg mimo vseh obrambnih mehanizmov. Telo pri naravnem prebolevanju torej ustvari drugačno in bistveno močnejšo obrambo kot po cepljenju.

Cepiva vsebujejo mrtve oziroma oslabljene mikroorganizme (laboratorijsko gojene bakterije, viruse na živalskih celicah), na katera imunski sistem ne bi reagiral, saj ne bi bil ogrožen. Zato cepivo vsebuje adjuvante, ki povzročijo, da imunski sistem reagira na vbrizgano snov in zato začne ustvarjati protitelesa. Naloga adjuvanta je torej prepričati telo, da se odzove na neko telesu nenevarno beljakovino in začne proizvajati protitelesa. Seveda je zelo pogosto, da telo zaradi vbrizganega adjuvanta zazna tudi druge človeku nenevarne beljakovine kot nevarne, zato začne telo ustvarjati protitelesa tudi za druge v telesu prisotne beljakovine, oziroma splošno rečeno, nastanejo alergije ali pa telo lahko zazna lastne beljakovine kot tujek in nastanejo razne avtoimune bolezni. Poleg tega je naloga adjuvanta tudi, da za daljše obdobje zadržuje vbrizgan antigen na mestu vbrizga in po telesu, zato se lahko prej omenjeni stranski učinki pokažejo čez daljše obdobje in ne samo v nekaj urah ali dneh po cepljenju. Vročina, ki se pri veliki večini ljudi pojavi po cepljenju, je posledica ravno adjuvanta, poleg tega pa povzroča druge hude stranske učinke, ki se jih je vredno zamisliti. Adjuvanti so zelo toksični in se jih uporablja med drugim tudi za razne eksperimente na živalih pri zdravljenju raka, saj ga pri malih živalih namreč hitro povzroči.

Med drugimi nevarnimi snovmi vsebuje cepivo tudi formaldehid, ki je toksičen, kancerogen, alergen in mutagen. Že te štiri besede povedo dovolj, kljub temu pa je vredno omeniti, da se ga v cepivih uporablja kot konzervans. Formaldehid je sicer prisoten okoli nas, saj je posledica onesnaževanja okolja, kljub temu pa je pomembno, kako prihaja v naše telo (ali skozi dihalne poti, ki imajo svoj obrambni mehanizem, oziroma direkten vbrizg mimo vseh obramb, kot se to zgodi pri cepljenju). Kapljica kačjega strupa, vbrizganega v podkožje, bo imela bistveno močnejši in drugačen efekt, kot da si ga oseba kapne na jezik. To nam ponudi samo en odgovor, zakaj cepiva ne obstajajo v obliki sirupov ali pastil za oralno uporabo – ker strup učinkuje bolje, če ga vbrizgaš direktno v telo.

Splošna javnost je navdušena nad tem, da v cepivih ni več prisotno živo srebro, dejansko pa se ne zaveda, da so proizvajalci v ta namen našli drugo, človeku nič kaj bolj prijazno alternativo. Sestava cepiv je poslovna skrivnost farmacevtskih korporacij, tako da niti ni točno jasno, katere vse nevarne snovi cepiva vsebujejo oziroma kakšna je njihova dejanska količina. Niti osebe, ki cepiva izdelujejo, ne vedo kaj je v njih, enako kot stotine oseb po svetu, ki izdelujejo kokakolo ne vedo kaj je v njej, saj dejanski recept pozna le peščica ljudi. Zanimivo bi bilo opraviti raziskavo, kakšna zdravila, mazila, izdeluje proizvajalec poleg cepiv za lajšanje stranskih učinkov le teh, kajti ni boljšega načina, kako po celem svetu ustvariti povpraševanje za svoje izdelke, ko pa imaš na razpolago cepivo kot trojanskega konja in celotno svetovno populacijo s prepričanjem, da ga sprejmejo. Vse se vrti okoli njihovega dobička in jim nikakor ni v interesu, da ste zdravi, ker vam tako nimajo kaj za prodati.

Vedno več ljudi je mnenja, da bi moralo biti cepljenje v Sloveniji prostovoljno, nekateri menijo celo, da bi moralo biti ukinjeno. Ko je ustavno sodišče po izvršeni ustavni presoji ugotovilo, da je obvezno cepljenje prava pot zaradi doseganja kolektivne imunosti prebivalstva, se je tu osredotočalo zgolj na javno zdravje in ne na posameznika, oziroma je ravno javno zdravje postavilo pred interese posameznika. Posameznik torej nima možnosti odločanja nad cepljenjem zaradi zagotavljanja javnega zdravja, čeprav je ravno vsak posameznik gradnik javnega zdravja. Enako kot betonski objekt kot celota ne more ostati stabilen, če vedno znova zanemarjamo njegov gradnik, beton. Ceste ne morejo ostati trpežne in kvalitetne, če zanemarjamo kvaliteto asfalta kot njenega gradnika. Ustavno sodišče je ravno to storilo, zanemarilo potrebe posameznika za doseganje nekega fiktivnega višjega cilja, imenovanega kolektivna imunost, in ravno zaradi takšnega razmišljanja je javno zdravje na majavih tleh, kajti zanemarja se njegov gradnik, ki je ravno vsak posameznik. Pri presoji je bil pomemben podatek o 90-95% oseb, ki je po mnenju sodišča potreben za doseganje precepljenosti prebivalstva oziroma doseganje kolektivne imunosti. Iz tega naj bi torej izhajalo, da so ti ljudje po cepljenju dejansko razvili imunost, danes pa je znano, da temu ni tako. Sodišče pri presoji sploh ni upoštevalo oseb, ki trpijo za posledicami cepiv in »slabijo» javno zdravje, hkrati pa te osebe črpajo sredstva iz državnih blagajn za lajšanje simptomov bolezni, ki jih sprožijo cepiva in tako še dodatno obremenjujejo državno blagajno, kajti realni podatki o dejanski pogostosti stranskih učinkov cepiv so javnosti neznani. Sodišče je popolnoma ignoriralo izredno dolg seznam hujših stranskih učinkov cepiv, kot pa zelo kratek seznam simptomov dejanske bolezni. Dodatno je potrebno upoštevati, da je cepljena oseba vsakič, ko je cepljena, izpostavljena možnosti, da jo doletijo stranski učinki, medtem ko necepljena oseba za boleznijo, ki naj bi jo cepljenje preprečilo, v svojem življenju lahko sploh ne zboli. Kot je razvidno iz medijev in poročil NIJZ, za boleznimi zbolevajo tudi cepljene osebe, se pravi, da je cepljena oseba še vedno izpostavljena možnosti, da zboli, poleg tega pa je dodatno izpostavljena stranskim učinkom, ki uničujejo zdravje. Medtem pa je necepljena oseba izpostavljena samo nevarnosti, da za boleznijo zboli, torej enako kot cepljena oseba, razen brez skrbi za stranske učinke cepiv. Kje je torej logika sploh siliti ljudi v cepljenje? Že sam prej omenjeni odstotek o imunosti je vprašljiv, kajti so mogoče vas ali vaše bližnje dejansko testirali, če ste razvili imunost po cepljenju? Vas niso, ker to je samoplačniški test, ki ga opravi le peščica ljudi, zato je dejansko stanje imunih ljudi po cepljenju bistveno drugačno. Zaključek je torej precepljeno prebivalstvo z oslabljenim in preobremenjenim imunskim sistemom, raznimi simptomi in resnimi stranskimi učinki cepiv, o javnem zdravju pa ni ne duha ne sluha in vse to zgolj zaradi prepričanja, ki je zapisano v prvem odstavku tega besedila. Po svetu obstajajo smrtni primeri necepljenih oseb zaradi nalezljivih bolezni. Enako so bili smrtni primeri po svetu zaradi cepiv samih, oziroma povzročenih hudih stranskih učinkih, ki človeka in njegove bližnje zaznamujejo za celo življenje, zaradi katerih bi morale farmacevtske korporacije izplačevati milijonske odškodnine, kljub temu pa je odgovornost za nastalo škodo na plečih države, ki nas prisili v cepljenje. V samostojni Sloveniji je bila zaradi posledic obveznega cepljenja izplačana zgolj ena odškodnina, saj je v 53. a členu zakona o nalezljivih boleznih tako napisano, da moraš biti praktično na pol mrtev ali pa celo umreti, da država odškodnino dejansko plača.

Imam otroka, ki trpi za posledicami cepiva, saj je v roku 48 ur po cepljenju razvil avtoimuno bolezen, zaradi katere je bila kasneje potrebna dvotedenska neprekinjena hospitalizacija in je sedaj otrok, ki potrebuje posebno nego in varstvo. Skozi raziskave, prebiranja raznoraznih imunoloških gradiv in udeleževanjem različnih seminarjev na to temo sem se srečeval z zgodbami staršev, ki imajo otroka s podobnimi, blažjimi ali hujšimi težavami in prav pri nobenem od njih ni bil stranski učinek poročan na NIJZ, zato vam polagam na srce, da je statistika o »varnosti cepiv" popolnoma nerealna, kajti stranski učinki s strani pediatrov sploh niso zabeleženi ne v zdravniški karton, niti poročani na NIJZ. Zelo pogost odgovor pediatrov na telefonski klic staršev, ki naslednji dan po cepljenju pokličejo in poročajo o stranskih učinkih, je torej, da se je otrok zagotovo kaj nalezel v čakalnici, in to pediatri storijo brez predhodnega pregleda otroka. Kolikokrat ste dejansko zboleli naslednji dan, ko ste prišli od zdravnika? Jaz nikoli, prav tako ne moj otrok, ki večkrat na leto sedi v čakalnici pri pediatru zaradi bolezni, ki jo proizvajalec cepiv navaja pod stranske učinke. Pogosto tudi slišimo, da se avtoimune bolezni pojavijo nekaj mesecev po rojstvu otroka, se pravi ravno v obdobju, ko je otrokov imunski sistem v razvoju in preobremenjen s strupi, ki jih cepiva vsebujejo.

Vsakokrat, ko se odvije pogovor o cepivih, zagovorniki zahtevajo dokaz oziroma raziskavo, ki naj bi dokazovala, da cepiva škodijo. Takšnih raziskav praktično ni oziroma le redko ugledajo preboj na svetovnem nivoju, kajti raziskave o učinkovitosti ali varnosti cepiv so zelo drage in pogosto financirane ravno s strani farmacevtskih podjetij, ki sebi ne želijo pljuvati v skledo. Niti države takšnih raziskav ne želijo financirati in lahko zgolj samo ugibamo, zakaj je temu tako. Stranski učinki cepiv in njihova pogostost, ki so navedeni na navodilih za uporabo in so zelo številni, so kljub temu zgolj opažanja proizvajalca, ki jih je opravil v sklopu raziskave, katera je temeljila na peščici otrok, torej nikakor statistično ne odraža dejanske pogostosti stranskih učinkov. Opažanja, ki jih proizvajalec opravi in zapiše, stori samo v takšni meri, ki je potrebna za odobritev cepiva in distribucijo po celem svetu, kjer imajo farmacevtske korporacije svoje predstavnike, povsod v politiki pa lobiste, polne denarja. Potem so tu še razni pediatri, ki kljub zakonski obvezi stranskim učinkov ne poročajo na NIJZ. Iz raznoraznih navodil za uporabo lahko tudi opazite proizvajalčevo spretno izmikanje ali uporabo besed, da ne bi uporabnika prestrašile, in sicer najprej so našteti stranski učinki od pogostih do manj pogostih, nekje v nadaljevanju pa je zapisano, da so bolniki, ki so zdravilo uporabljali, poročali tudi o raku, vendar povezava med zdravilom in rakom ni bila ugotovljena. Proizvajalec torej ne trdi, da je dokazal nasprotno in, da zdravilo raka ne povzroča, pač pa samo trdi, da tega ni ugotovil oziroma ni ugotavljal, ker potem bi moral dejanske ugotovitve zapisati v navodilo za uporabo. Mogoče je povezavo celo ugotovil in to raje zakamuflirano zapisal po prej omenjenem postopku. Kajti če bi proizvajalec ugotovil, da zdravilo raka ne povzroča, bi zagotovo s ponosom zapisal, da zdravilo dokazano ne povzroča raka ali pa dokazano ne povezuje nastanka raka z uporabo zdravila. Zdravilo se tako torej smatra kot varno, ker proizvajalec pač ni ugotavljal, če zdravilo sploh povzroča raka in nihče od njega tega sploh ni zahteval.

Zelo neetično je, ko ljudje pišejo, da bi si morale necepljene osebe same kriti stroške zdravniške oskrbe v primeru okužbe. Ali si mora alkoholik s cirozo jeter sam kriti stroške zdravljenja, ali pa dolgoletni kadilec z rakom na pljučih? Ali si mora voznik avtomobila, ki si v prometu povzroči poškodbe sebi ali drugim, kriti stroške zdravljenja, oziroma oseba, ki si na pločniku zvije gleženj, ker pač si je sama kriva, da je narobe stopila? Ali mora oseba, ki je drugega okužila z t.i. virozo ali vodenimi kozami, kriti stroške okuženemu oziroma stroške, ki jih krije ZZZS za starše, ki ne gredo v službo, da doma negujejo obolelega otroka? Nekateri celo zagovarjajo mnenje, da bi morali necepljeni ljudje imeti prepovedan vstop v javne ustanove. Potemtakem bi tudi osebi, okuženi z virusom HIV ali hepatitisom to prepovedali, ker po vašem mnenju ogroža »javno zdravje"? Ali pa vsaki prehlajeni osebi prepovedati vstop v trgovino?

Zmoti me, ko vidim kako zagovorniki cepiva žalijo ljudi, ki so proti cepivom, čeprav zagovorniki cepiva pogosto nimajo za sabo nikakršnega raziskovanja ali drugega izobraževanja glede cepiv, pač pa samo njihovo ukoreninjeno prepričanje iz otroštva, da je cepljenje normalno, nujno potrebno. Zmoti me, ko imajo nasprotniki cepiv za sabo raziskovanja, ki se merijo z znanjem imunologov in presegajo znanje marsikaterega pediatra iz njihovih zastarelih učbenikov, kljub temu pa še vedno ti ljudje naletijo na posmeh s strani neozaveščenih ljudi.

Milijoni ljudi po svetu verjamejo, da je Bog brezmadežno oplodil poročeno devico Marijo in rodil se je Jezus ali pa, da so se zbrali pari vseh živali tega sveta na eni ladji. Stoletja nazaj je skoraj celotna svetovna populacija verjela, da je svet ploščat, nasprotniki pa so naleteli na posmeh, neodobravanje ali celo smrt. Leta 2019 skoraj celotna populacija še vedno verjame, da so cepiva varna in nujno potrebna. Vsak ima pravico do svojega mnenja, zato je nujno potrebna strpnost do drugače mislečih.

Konec koncev, če v cepiva 100 % verjamete, ste cepljeni vi in vaši otroci, potem pa res nimate kaj skrbeti, da bi zboleli, je tako? In če ste mišljenja, da s tem ščitite ljudi, ki se ne morejo cepiti, vas vprašam, koliko pa sploh mislite, da takšnih dejansko je? Cepljeni so namreč tudi otroci s hudimi stranskimi učinki po prvi dozi, otroci, ki so padli v nezavest po cepljenju ali so jim začeli otekati možgani, s to razliko da so naslednjič cepljeni pod nadzorom, kar pomeni, da so zraven zdravniki z drugimi injekcijami in aparati za oživljanje. Tudi če človek klinično umre, važno da umre cepljen? Cepljeni so otroci z avtizmom, rakom in celo virusom HIV, kot je za slednjega razvidno iz navodil za uporabo cepiva proti pnevmokokom. Farmacevtske korporacije zanima samo denar in ne vaše zdravje, kajti če bi bili vsi zdravi, od česa bi oni služili? In če so že otroci v Sloveniji, katerim država dovoli, da niso cepljeni zaradi hudih zdravstvenih težav, verjemite, da takšen otrok ne bo hodil v javni vrtec ali javno šolo, kjer bi lahko necepljen otrok »ogrožal" njegovo zdravje. Oziroma povzeto iz zgoraj napisanega, dejansko cepljena oseba dodatno ogroža sama sebe, kajti poleg možnih stranskih učinkov lahko ravno tako zboli za boleznijo in tako po mnenju mnogih ogroža tudi druge."

Image may contain: one or more people and text
Image may contain: text

No photo description available.