objavljeno 26. 9. 2014 »Varčujemo, crkavamo in uničujemo se, da bi rešili kapitalizem, pustimo se poniževati in zasužnjevati, da bi rešili kapitalizem; uničujemo biosfero in naravne vire, da bi rešili kapitalizem, natančneje zgornji odstotek najbogatejših, če kaj ostane, pa razdelimo med nas, 99 odstotkov, drobtinice z globalne požrtije.« Opozorila Antona Komata, naravovarstvenika, svobodnega raziskovalca, publicista in evroskeptika, so tehtna.   Opozorila o revoluciji proti državi blaginje, o tem, da sta socialna država in javni sektor sedaj lovišče kapitala – »edini trg, ki je še preostal«, bi nas morala prebuditi. Posledice požrešnosti namreč na svoji koži občutimo domala vsi prebivalci planeta. »Treba se je upreti diktatu korporacij. Upor je bil vedno stvar človekovega dostojanstva, danes je postal temelj človekovega preživetja!« EU narekuje način življenja vsem članicam, Juncker je ukinil tudi komisarsko mesto za okolje in prostor. Kaj se dogaja? Država že dolgo ni okvir, skozi katerega si državljani postavljajo pravila medsebojnih odnosov in odgovornosti: ni to, za kar je bila ustanovljena, postala je orodje korporacij. Ne samo da je z vojsko in policijo orodje prisile, država je postala rešilni čoln za kapital. Ko ta zabrede, kot smo videli v finančni krizi 2008, države s prisilo ožamejo račune državljanov. Nova podoba Evrope bo verjetno še bolj zaostrena, še bolj prestreljena z lobisti in s centri moči, ki so v Bruslju – vemo, da je lobistov tam že več kot uradnikov. Vsa ekipa, ki se skriva za politiko, ni več politika, ampak totalitarizem korporacij. Ukinitev resorja za okolje pa je simbolno dejanje, saj »okolje« itak ni imelo nobene vloge. voda, steklenicaReuters »Naj bi državljani plačevali dva, tri evre pri elektriki za TEŠ6? To ni več reševanje energetike, naša energetika je kot podjetje v stečaju. Na eni strani imamo TEŠ6, v katerega je šla milijarda in šesto milijonov, pa to še ni zadnja številka, na drugi strani imamo termoelektrarno Trbovlje, ki je kar naenkrat ostala brez premoga. Bo tudi TEŠ ostal brez premoga? Očitno, kajti verjetno je, da imajo izračuni o zalogah premoga značaj kreativne bilance, avtocesta in tir, ki naj bi bila narejena, najbrž pomenita uvoz premoga iz Indonezije. Scenarij je narejen že vnaprej,« pravi Anton Komat No, ljudje smo imeli boljši občutek, komisar je bil Slovenec ... To šteje toliko kot okolje, torej nič. V mlinu velikih interesov korporacij je »okolje« samo moteč ostanek preteklosti, ki ga slej ali prej ukinejo, in zdaj je prišel čas, da to formalno storijo tudi v Bruslju. Če gledamo Slovenijo in vse naše ministre za okolje od osamosvojitve do danes, vidimo, da je bil ta resor odlagališče kadrovskih odpadkov, vsi naši okoljski ministri so imeli značaj naravne katastrofe. Pojma niso imeli, kaj pomeni varovanje narave in kaj sploh je trajnostni razvoj, o katerem so govoričili. TISA, tajni prostotrgovinski sporazum, naj bi zajel vodo, zdravje, energetiko, socialo, pokojnine ... Centrom moči se sila mudi, dogovarjanje je zanje prepočasno, zato so vse delovanje zagrnili s strogo zaupno – še celo pet let po podpisu. Tema je dokončna in nepovratna privatizacija vsega ostanka državne, javne in skupne dobrine ter popolna deregulacija finančnih trgov. Nekdo je lepo pojasnil, da gre za napad na javni interes, ampak verjetno je to preblaga beseda? To ni napad, to je vojna in ker smo napadeni, se je treba braniti. V državnem sektorju imamo avtoceste, železnice, telekomunikacije, luko, letališča – torej ožilje, če si državo predstavljamo kot telo; elektroomrežje je kot živčni, komunikacijski sistem, voda je substrat življenja. V vsako hišo pripeljeta samo ena vodovodna cev in samo ena električna žica, kje je konkurenčno omrežje? Obstoječe omrežje smo naredili mi, državljani Slovenije, naši predniki, naši očetje. Če si to nekdo prilasti, to v bistvu ukrade ljudem in potem pleteniči o tržnem gospodarstvu, ki pa bi bilo tako šele takrat, ko bi jaz imel v hiši npr. pet konkurenčnih cevi za vodo in pet električnih kablov ter bi izbiral, katerega bom vklopil. Tako rekoč vse, kar imamo v Sloveniji, razen kakšnih malih podjetij in trgovinic, je bilo zgrajeno pred osamosvojitvijo, toda uničili smo bistveno več, kot smo potem zgradili. Kar naenkrat je bila nacionalizacija kriminalno dejanje, denacionalizacija pa ni kriminal?! Če bi večino narodovega bogastva pridobili z nacionalizacijo, bi se morda še strinjal, toda ker smo 95 odstotkov bogastva zgradili ljudje te dežele, je neverjetno, da denacionalizacija ni problem, da kraja ni pravni problem! Kraja zasebnika, ki ukrade javno, torej naše premoženje, je zdaj čisto legitimno dejanje!   Kako je mogoče, da peščica ljudi obvladuje svet? Država kot inštitucija državljanov, ljudi, ki so jo ustanovili zato, da jih varuje, s korupcijo to dopušča. Korupcija je neločljivo povezana s sistemom, kapitalizem sploh ne preživi brez nje, zato lahko nekdo govori o boju proti korupciji samo otroku, ne pa odraslemu. Glavna značilnost kapitalizma je neomejena akumulacija, toda kje v naravi jo vidite? Samo en pojav v naravi jo ima, in to je rakavo tkivo, ki neomejeno akumulira snov in energijo iz okolja, torej iz zdravih celic, in jo usmerja k sebi. Rak ubije organizem, toda s tem, ko ubije organizem, ubije tudi sebe, saj uniči substrat, od katerega živi. Vidimo, da je težnja po neomejeni akumulaciji sprta z zdravo pametjo: najprej je destruktivna do ljudi in do narave, potem pa je samomorilska. Izraz parazit je za bankirja preveč mil, kajti komar, ki piči, spije samo toliko krvi, kot je potrebuje, da preživi, in nič več. To je nauk narave. Če bi levi požrli ves plen, bi izumrli. Neomejena akumulacija je rakavo tkivo.   »Namesto nesposobne politike smo pobudo prevzeli državljani. Problem smo sprožili v državnem svetu, tam so soglasno sprejeli predlog spremembe ustave, da voda ostaja skupna in javna dobrina državljanov Slovenije. Zagrozili smo, da bomo javno objavili imena vseh poslancev, ki bi bili proti. Žal je bil parlament razpuščen, toda nadaljujemo, pobuda državnega sveta še velja. In bodo morali gospodje dvigniti roke, sicer bo res revolucija.« Toda peščica bogatašev, lastniki multinacionalk, ne morejo delovati mimo odločitev ljudi, ki jih v državah in EU zastopajo poslanci. Voda, čist zrak in hrana so osnova za bivanje, zdaj pa jih prevzemajo. To so posledice težnje po neomejeni akumulaciji, toda o tem se moramo pogovarjati mi, državljani! Vsak izmed nas ima tanko denarnico, toda milijon denarnic pomeni veliko moč: dokler bodo ljudje zamenjevali pravo demokracijo za demokracijo izbire v supermarketu, sprememb ne bo. Resni analitiki so prešteli, da bi človek za spodobno življenje potreboval sto petdeset stvari – mizo, stol, posteljo, radio, uro, računalnik ..., toda v povprečnem marketu imamo 25.000, 30.000 izdelkov. Ali je to za zaradi nas? Ni. Ločiti je treba, kaj človek potrebuje za svoje biotsko preživetje, in videli bomo, da potrebujemo streho nad glavo, kurjavo (energijo), oblačila, hrano in vodo. Če so te potrebe zadovoljene, živi človek v okviru delovanja ekosistema planeta. Če pa želimo imeti neskončno materialnih dobrin in se iti noro potrošnjo, imamo takšen svet, kot je. Napredek nam je omogočil lajšanje dela, toda ko vstopi kapital s filozofijo neomejene akumulacije, se začne favorizirati potrošništvo. Nujna postane manipulacija ljudi – ustvarjanje umetnih potreb in hkrati morečih strahov. V množičnih medijih se nenehno reproducirajo strahovi, ki paralizirajo ljudi. Konca pa ni, kapital odkriva vedno nove niše, kjer se še da pridobivati profit. Tako je, vedno se seli tja, kjer bo ujel še kakšen profit: najprej je šla proizvodnja v Azijo, predvsem na Kitajsko, kar je povzročilo pri nas brezposelnost, potem so začeli iskati profit v tem, da blago ni več kvalitetno. Sesalnik za prah se ne servisira, zato ga vržemo stran in kupimo novega – tudi s tem smo izgubili na tisoče delovnih mest v servisnih dejavnostih. Ta hitrost, ki jo še pospešujemo, je zelo nevarna, kajti pri vstopu imamo omejene naravne vire, pri izhodu pa se s produkcijo krame hitro kopiči orjaška gora odpadkov. Povežimo vse skupaj: težnjo pa akumulaciji kapitala, padajočo profitno stopnjo in proizvodnjo krame ter dodajmo temu nakladanje politikov. Oni pravijo, da potrebujemo več znanja za večjo konkurenčnost – to je zame nagovor k vojni, vojno hujskaštvo. Mi potrebujemo več domišljije za velike spremembe, ki so nujne za preživetje. Ustvarjalnost je v tej družbi ubita: postajamo butlji, ki samo reproducirajo in bodo na koncu »nagrajeni« s svetovno vojno za vire. Ne samo za nafto, tudi za hrano in vodo. V tem je sistem samouničevalen. To se tako rekoč že dogaja, le da se marsikdo tega ne zaveda. Seveda, vojna za vire se že dogaja. Beremo o GSO, kemikalijah, ki jih bo nadzorovala industrija, živalskih odpadkih in biocidih, ki so zdaj v EU zajeti v direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov ... Evropa je imela od leta 1999 do 2004 odlično komisarko za okolje, Švedinjo Margot Wallstrom, imela je vso podporo komisarja Romana Prodija. Takrat se je še dalo. Njen slogan je bil: »Evropske reke bodo tako čiste, da bodo otroci v njih lahko plavali in to vodo tudi pili.« Finančno je podprla tudi raziskave hormonskih motilcev, med njenim mandatom sta bila sprejet EHAP (EU Health Action Plan) in previdnostno načelo. Do takrat je moral državljan dokazati korporacijam, da je kemikalija nevarna, ona pa je to obrnila in v previdnostnem načelu definirala, da je vsaka kemikalija nevarna, dokler ni dokazano, da je varna. Prišel je seveda kontraudar kemične industrije, prišel je Barosso in najprej odstranil »motečo« komisarko, najpopularnejšo med vsemi, premestil jo je na nepomembno uradniško mesto, ter celotno okoljsko in tudi zdravstveno politiko EU obrnil v prid korporacijam.   Zanimivo, da se izvajajo zakoni v vseh pičicah in podredjih tam, kjer ima nekdo interes. Ugotovila sva, da kapital rine tja, kjer je še profit, tudi na način tajnega sporazuma, kakršen je TISA. Toda pojavlja se še en način delovanja: kapital je začel povzročati nesreče, ker so ugotovili, da so izredno donosne. Poglejte samo katastrofalen primer Vipavske doline, ki naj bi postala rajski vrt Slovenije. Najprej regulacije, ki so povzročile poplave, potem nadaljnje regulacije, ki povzročajo upad podtalnice in kmetijsko sušo. Vse v imenu poplavne varnosti. V mandatu Janeza Podobnika se je ukinilo obvezno vodnogospodarsko soglasje pri gradnjah; to je bilo za kapital moteče, kajti najcenejša gradnja je ob rekah, tam ni miniranja in zahtevnih gradbenih del, pa še gradbeni material si izkoplješ ... Namesto obvezno vodnogospodarsko soglasje so zapisali neobvezno in dobili smo na tisoče hiš pod vodo. Vsak je zidal, kjer je hotel. Ostala sva pri TISI ... To je že četrti udar v dveh letih. Prvi je bil poskus privatizacije pitne vode marca 2013. Zame je bilo šokantno, da sem za to izvedel od Avstrijcev, novinarji niso vedeli, nobeden od naših evroposlancev ni odprl ust in povedal, kakšen predlog direktive se obravnava! Ko je ta predlog že prej, jeseni, prišel do vlade, ga je tajno obravnaval odbor za finance, ne pa pristojni parlamentarni odbor za kmetijstvo in okolje! Podpisali so, da se Slovenija strinja, in to poslali v Bruselj! Ko je zavrelo v Evropi, se je začelo zbiranje protestnih podpisov tudi v Sloveniji in Bruselj je moral ustaviti direktivo. Aktivisti smo povezani preko meja in sedaj se končno skozi upor rojeva evropski državljan. Mislim, da bo kmalu spet treba zbirati podpise. Verjetno, in to res kmalu. Drugi udar se je zgodil konec maja, ko je završalo zaradi poskusa privatizacije semen: že leta 1980 je Evropa uvedla zakon, da se lahko tržijo samo tista semena, ki so registrirana, to je takrat zneslo okrog 10.000 nemških mark na posamezno sorto, česar si mali semenarji niso mogli privoščiti. Mnoge male semenarske kmetije so propadle, korporacije pa so takoj pokradle semena in jih patentirale kot svojo intelektualno lastnino. Medtem so se v Evropi razvile zelo močne zbiralnice semen starih sort, pri nas so ustanovili Varuhe semen v Mariboru. Semena so mamljiv plen za krajo, pa so spet poskušali uvesti novo »registracijo« semen. A so naredili napako: ker je bila javnost še vedno razburkana zaradi vode, so spet zbrali dva milijona podpisov. Naši oblastniški hlapci so podpisali obe, vodno in semensko direktivo. Zakaj ni tega prej nihče ustavil? Namesto nesposobne politike smo pobudo prevzeli državljani. Problem smo sprožili v državnem svetu, tam so soglasno sprejeli predlog spremembe ustave, da voda ostaja skupna in javna dobrina državljanov Slovenije. Zagrozili smo, da bomo javno objavili imena vseh poslancev, ki bi bili proti. Žal je bil parlament razpuščen, toda nadaljujemo, pobuda državnega sveta še velja. In bodo morali gospodje dvigniti roke, sicer bo res revolucija. Ljudje se ne bodo pustili peljati žejne čez vodo. Tretji udar je bila genska tehnologija, ki ji nasprotuje velika večina Evropejcev. Kljub pritiskom ameriških korporacij si Bruselj ne drzne zapovedati uporabe GSO. Pa so dorekli hinavsko opcijo, češ naj se vsaka država sama odloči, ali bo imela GSO. To je vojaška taktika: razbiješ sovražnika na manjše enote in uničiš eno enoto za drugo s koncentriranim udarom, s korupcijo. Za zdaj imamo dovolj restriktiven zakon, a to se lahko spremeni čez noč. Toda v slogi je moč. Pa četrti udar? TISA, o kateri sva že govorila. Ker trije javni poskusi niso uspeli, sledi nadaljevanje v tajnosti. Vedno in povsod ponavljam, da je nekaj najbolj nevarnega brisanje zgodovinskega spomina, kajti narod, ki izgubi zgodovinski spomin, je brez korenin in kot čoln brez krmila. Zato ne smemo pozabiti, kako so naši predniki preživeli v marsičem hudem vso zgodovino. Mi, zagovorniki narave, nismo neki zblojeni romantiki, kot nam očitajo ekonomisti, da želimo nazaj v kameno dobo – vedno jim odgovorim, da nas bodo oni spravili v jame, ker nimajo pojma o življenju. Še svoje stroke ne obvladajo, saj je na nivoju slabe vremenske napovedi. Tradicionalno ekološko znanje pomeni, da mi uporabimo vsa znanja prednikov in jih nadgradimo z najnovejšimi spoznanji: za to pa potrebujemo domišljijo za spremembe, ki so nujne! Vse drugo nas pelje v destrukcijo in avtodestrukcijo, v kolektivni samomor ...

V Evropo in tudi v Slovenijo prihaja vedno več ilegalnih migrantov, ki pa s seboj prinašajo tudi infekcijske bolezni, ki so v Evropi že davno izkoreninjene. Tako naj bi k nam (Evropo) prihajale osebe, okužene s virusi tuberkuloze, hepatitisa, HIV-a, ošpic, ebole …   Po nekaterih podatkih tujih zdravstvenih inštitutov naj bi se v zadnjih treh letih primeri hepatitisa B povišali za kar 300 odstotkov, primeri ošpic za 450 odstotkov, število primerov tuberkuloze pa naj bi naraslo za 30 odstotkov.   Po neuradnih informacijah naj bi v Italiji zabeležili tudi več primeri okužb z ebolo. Najpogostejši prinos bolezni naj bi zaznali iz Eritreje, Sirije, Somalije, Afganistana, Sierre Leone, Nigerije, Iraka, Etiopije, Gvineje in Pakistana.

    Šiškova varda je v bližini kraja Podgrad pri Ilirski Bistrici naletela na dva ilegalna prebežnika, ki sta se potikala okrog vodnega zajetja, ki je priključen na glavni vod za celo Primorsko. Jašek je bil nezaščiten (brez pokrova), kar je skrajno neodgovorno. Še večji absurd je, da nas na to opozarjajo Štajerci. Policija naj razišče teren in opremo, ki sta jo imela ilegalca pri sebi. V tem vodovodu so cevi, ventili in tudi domačini smo že opozarjali na nezavarovanost samega kraja. Groza me je, ko pomislim, kaj bi se lahko zgodilo! Obstaja upravičeni sum, da bi lahko šlo v tem primeru za sabotažo. To niso več heci, kaj bi bilo, če bi bil Šiško zaprt in bi nepridiprava kaj vrgla v vodo. Upravičeno se sprašujem, ali je Šiško rešil obalo? Jaz mu lahko samo iz srca rečem – HVALA Andrej Šiško! Koliko vodnih virov je še nezaščitenih? Prosim, novinarji preverite! Tu gre za zdravstveno in življenjsko ogroženost prebivalcev. Pitna voda je ja vir življenja.

Svaka manipulacija počinje od jezika. Stara Orwellova lekcija. Najavih prošle nedjelje, baveći se stanjem migranata u Bihaću koji ilegalno (!) nasrću na europske i hrvatske granice, da ću, ne ja, već istaknuti islamski intelektualci, argumentirati zašto smatram da se ovdje radi o invaziji, a ne “migrantskoj krizi”. Riječ ću prepustiti Kamelu Abderrahmaniju. Taj gospodin je lingvist, musliman, Alžirac koji je u javnosti iznimno angažiran u raspravama vezanim uz suvremeni islam i Europu.   Nakon ubojstva šefa ISIL-a Al-Bagdadija, Abderrahmani je na euforiju na Zapadu kako je islamizam poražen odgovorio jednostavno: Islamizam ne umire eliminacijom vođe, jer islamizam nije osoba, već ideologija. Vi možete ubiti vođu, ali ideja i dalje živi. Po njemu, ne treba odvajati ni islam od islamizma, jer se potonji oslanja na prvi. Naime, veli Abderrahmani, i islamu i islamizmu zajedničko je da su “mješavina političkog i religijskog”, samo su im metode različite, no cilj je isti, islamizacija svijeta.   Tako on piše: “Islamizam postoji od prve noći kada je Prorok preminuo. Tada nastaju dva koncepta (nema ih u Kur’anu, I. Š.) prema kojima islam dijeli svijet. Prvi je Dar al-Islam, ili u prijevodu ‘kuća islama’. On se odnosi na zemlje u kojima vlada šerijat, s islamskom većinom. Drugi je Dar al-Harb, ili ‘kuća rata’, a odnosi se na zemlje u koje islam treba biti prenesen.”   Drugim riječima, to je džihad, oružana borba, osvajanje, dakle, invazija. Jasno je da, i zbog nesumnjivoga grijeha zapadnih zemalja koje su zakuhale sve sasvim nepotrebnim rušenjem Gaddafija i potonjim stvaranjem (planiranog?) kaosa zvanog arapsko proljeće, dobar dio ljudi iz islamskog svijeta (bili) su izbjeglice, migranti, koji bježe od rata i kojima treba pružiti i ruku i srce. No većina muškaraca koja kuca danas masovno i preko RH na vrata EU-a dolazi iz zemalja u kojima nema rata ni gladi, izvrsno su organizirani i, kako napisah u prošlu nedjelju, financirani. To ne možemo nazvati migracijama, već, ideologiji političke korektnosti i cenzuri unatoč, islamskom invazijom na Europu, i to trećom. Prve dvije, one na Iberijski i Balkanski poluotok, bile su džihad, dakle oružane invazije, dok je aktualna neoružana, pacifistička, koja se služi pravilom pritajivanja, mimikrije, koja se u islamu naziva “Taqiyya”, taktika koju Abderrahmani opisuje kao “puštanje dimne zavjese, koja se sastoji u navlačenju maske moderniteta kako bi se lakše prebacio u masu”. Tako se mnogi predstavljaju kao “umjereni muslimani”, iako su dobri ljudi ali korisni idioti islamista, ili teroristi koji to glume (Taqiyya) u svrhu postizanja cilja, terorističkog napada. Takvih je već prepuna Europa.   Izetbegovićevi snovi   Treći, pak, koncept islamizacije Europe koji Abderrahmani spominje je Dar al-Kufr, a odnosi se na zemlje u kojima je nekada vladao šerijat, i koji tamo treba vratiti. To upravo potiho radi Erdogan u Turskoj, a taj pojam objašnjava i radikalizaciju u susjednoj BiH. Zato ponavljam, radikalizacija islama u BiH na temelju koncepta Dar al-Kufr počela je još u Jugoslaviji sedamdesetih godina, kada je Alija Izetbegović napisao panislamistički, protuzapadni spis “Islamska deklaracija”, koji je do danas programski okvir politike i njegova sina Bakira, lutke na koncu islamskih radikala od Turske do Saudijske Arabije. Ne čudi stoga što je iznova tiskana devedesetih.   U njoj rahmetli Alija jasno kaže: “Prvi i najvažniji takav zaključak svakako je zaključak o nespojivosti islama i neislamskih sistema. Nema mira ni koegzistencije između islamske vjere i neislamskih društvenih i političkih institucija.” Zato je bio za građanski ustroj BiH, dočim njegov sin Bakir doslovno, prema Hrvatima u Federaciji, provodi ove riječi svoga oca. Izetbegović sanja islamsku državu od Maroka do Indonezije, veličajući vrijeme Otomanskog Carstva i krvave osvajačke ratove proroka Muhameda i njegovih nasljednika, te jasno kaže da islam nije religija, već politički program, zagovara teokraciju, a nemuslimani u toj teokratskoj državi, kao u Otomanskom Carstvu (Ahdnama iz 15. stoljeća) imali bi mira samo ako se pokore. Izetbegović zato žestoko kritizira oca moderne Turske Kemala Ataturka kao izdajicu istinskog islama jer se odrekao Kur’ana kao podloge političkog djelovanja, uveo zapadne vrijednosti, a islam, zamislite “zločina” Ataturkova, sveo samo na religiju. U BiH, sukladno Abderrahmanijevim analizama, islam i islamisti djeluju zajedno u kontekstu turske strategije neoosmanizma kojoj je cilj povratak utjecaja u zemlje bivšeg Otomanskog Carstva, koju provodi Erdogan, a kojem je Alija “ostavio Bosnu u amanet”. Zato ne čudi da su na našu granicu postavili kampove s “izbjeglicama” i izbjeglicama.   Dakle, što se tiče migracija, nazovimo ih pravim imenom, invazija. Ako to kažu islamski intelektualci poput Abderrahmanija i drugih (Mohamed Arkoun, Muhhamed Shahrour, Ferhan el Maliki...) koji žele korjenitu reformu svoje religije, islama, valjda znaju što govore. Ili su, možda – islamofobi!?