Bilo je u sredini maja 1996 u hotelu u Los Angelesu. Čula sam klavir čim sam ušla u hotel. Oh, ovaj hotel, lep, kao iz bajke iz Tisuć i jedne noći ... Niko nije nikad svirao na taj klavir. Jednom smo se ovde glupirali sa Julijom, ja sam joj svirala "Čuk se je oženil", a ona mi je svirala neku amerićku pesmicu... Klavir... Uvijek sam želela svirati na klavir. Za mene su ljudi koji sviraju na klavir ... to su posebni ljudi... Umjetnici koji imaju posebno mesto u mome srcu. Klavir je stajao tamo. Bila je to veče u maju, bilo je tako lepo. Stajali smo vani u bašti i razgovarali. Od jednom su se upalila sva ta blistava svetla u hotelu. Bilo je tako mirno, tako ugodno. Odjednom se je iz tog prekrasnog hotela, ki stoji u tom prljavom gradu kao neka iluzija, da se trebaš da uštineš da veruješ, da je to istinito, kad ga vidiš začula muzika. Neko je svirao na klavir. Kao da me je udarila struja, kao da sam u šoku, transu ili nešto... Išla sam kao onaj koga nosi mesec do klavira i do muškarca, koji je svirao na njega... Kad sam došla do njega, on je prestao sa sviranjem. Htela sam mu da kažem da nikako ne sme da prestane, da ne želim da ga prekinem... A on kaže: "O, kako mi je žao, neki put sam mogao eksteriorizirati do vrha hotela, a sad više ne ide". Pogledala sam ga i želela da mu da kažem da ne razumem, o čemu priča... A on kaže: "Znam da bi želela da ostaneš ovde. Ni slučajno ti se ne ide nazad. Jeli tako?" Ponovo me je pretrčao. Odgovarao mi je na pitanje pre nego sam ga izrekla.... Htela sam da ga pitam, dali mi čita misli... Ali to je bilo očigledno. Odgovorila sam: "Ne mogu da ostanem ovde. Izvinite." On je svirao dalje, a ja sam razmišljala o tom Ačudu, kako je razumeo, šta oću da kažem, iako nisam ništa rekla... i kako može da ide van iz tela po želji... I ako on može, onda mogu i ja. Od jednom sam bila puna, ceo prostor je bio pun mene. I bila sam tako sretna... Tako sretna.

Nekateri me sprašujete kakšno je STANJE v USA. Vse INFO SO PREVERJENE IZ RAZLIČNIH VIROV! Biden je predsednik propadle KORPORACIJE v stečaju. VOJSKA ima trenutno oblast, DONALD TRUMP je še vedno legitimni predsednik SVOBODNE REPUBLIKE USA., ki je bila proglašena v maju 2020, a mainstrem mediji niso nikoli poročali o tem. Razumljivo zakaj ne!! Zastave svobodne REPUBLIKE so drugačene od prejšne zastave KOROPRACIJE.. Namesto razpršenih zvezdic, imajo zvezdice v obliki kroga. Pozorni opazovalci so to opazili. BELA HIŠA je zaprta, je v temi, v njej ne prebiva BIDEN niti nihče od njegove administracije. Pedofil preseljen v nek studio, ki je la na videz podoben BELI HIŠI od koder papirnati predsednik podpisuje bolj ali manj prazne liste.

Dr.Matjaž Figelj, tokrat v Dnevniku, odkrito o resnicah in resnicah, ki to niso..... Pri odločanju se torej opiramo na naše vrednote, na našo moralo. Moralna vprašanja so najtežja vprašanja. Ne toliko zato, ker so povezana z izgubljanjem, pač pa zato, ker nas razgaljajo. 1 + 1 = 2 Nekatere resnice so večne. Druge povozi čas. Preprostim osnovnim elementarnim resnicam zlahka zaupamo. Kompleksnim resnicam, ki temeljijo na osnovnih resnicah, zaupamo bolj previdno. Številni logični sklepi, ki nas vodijo od preprostih do kompleksnih resnic, so potencialni viri napak, zato so kompleksne resnice včasih resnice le navidezno. Nekatere resnice so namenoma predstavljene kot resnice, a so laži. V svetu neštetih resnic in neresnic zato ni najbolje, če preprosto verjamemo ali zgolj sledimo idejam, ki jih ljudje širijo. Imejmo široko odprte oči, preverjajmo, iščimo dokaze, dvomimo in zapletene stvari poenostavljajmo. Ekonomija me ni nikoli pritegnila. Povezoval sem jo z računovodstvom, bančništvom, upravljanjem podjetij, z borzo. Prepričan sem bil, da se z ekonomijo ukvarjajo le za ekonomijo »posvečeni« ljudje. A skrb za družino je moja prepričanja spremenila. Če želimo preživeti, brez ekonomije ne gre. Denar, stanovanje, hrana, za življenje potrebni predmeti, šolanje… vse je ekonomija. Ni preprosto. Zato smo se pri nas doma odločili, da bomo upoštevali dve osnovni ekonomski pravili. Prvič, ne porabi več, kot zaslužiš. In drugič, kar si sposodiš, bo treba vrniti. In nam uspeva. Zavedamo se, da brez ekonomske neodvisnosti ni svobode. Svoboda nam veliko pomeni. Ko razmišljamo o zdravju, običajno ne pomislimo na denar. Pa je tudi pri zdravju še kako pomemben. O tem so me prepričali s preprostim predavanjem o zdravstveni ekonomiki med študijem paliativne medicine. Takole so nam razložili. Država ima vrečo denarja. Denar razdeli na nekaj kupčkov. En kupček za šolstvo, drugi za medicino, tretji za ceste, četrti za socialo… Če želimo povečati kupček denarja, namenjenega zdravstvu, moramo denar vzeti z drugega kupčka. Če ga bomo vzeli šolstvu, bomo nekoliko bolj zdravi, a zato bolj neuki. Če ga vzamemo s kupčka za ceste, si lahko obetamo več zdravja, pa tudi več luknjastih cest. Če denar vzamemo sociali, bomo ceno boljše zdravstvene oskrbe plačali z redkeje zamenjanimi ponečedenimi plenicami, ko bomo ostareli. Preudarne družbe zato denarja ne prelagajo z enega kupčka na drugega, poskrbijo le, da je denar na vsakem področju čim bolj smotrno izkoriščen. Ja, tako preprosto je. Politiki v naši državi so v zadnjem letu na omenjeno osnovno ekonomsko pravilo popolnoma pozabili. Neustavljiva sla nalaganja denarja na kupček za zdravstvo ne pojenja. Sploh ne razmišljajo, da bomo zato v prihodnosti bolj neuki, da se bomo vozili po luknjastih cestah in stara leta preživljali v ponečedenih plenicah. Na žalost nam je ob vsem uspelo nemogoče. Kljub obilici denarja smo manj zdravi. Ne pozabimo, če izposojenega denarja ne bomo vrnili, bomo izgubili svobodo. Bogataši bodo, še bolj kot doslej, izbirali glasbo, na katero bomo plesali. V življenju smo pogosto soočeni z vprašanji ali dilemami, za katere težko najdemo dobre rešitve. Za katero koli rešitev se odločimo, vedno nekaj izgubimo. Kljub znanju, ki ga imamo. Pri iskanju rešitev se odločamo, kaj bomo žrtvovali in česa ne. Prednost dajemo stvarem, ki nam pomenijo več. Pri odločanju se torej opiramo na naše vrednote, na našo moralo. Moralna vprašanja so najtežja vprašanja. Ne toliko zato, ker so povezana z izgubljanjem, pač pa zato, ker nas razgaljajo. Iskanje odgovora na moralna vprašanja je še težje, če se moralna vprašanja dotikajo več ljudi, na primer celotne družbe. Nam je pri reševanju družbenih moralnih vprašanj sploh lahko kaj v pomoč? Seveda. Zelo pomembno je, da smo pri izražanju misli natančni, da vsi soudeleženi uporabljamo »isti« jezik. Raziščimo pomen besed, ki jih uporabljamo. Na primer: svoboda, svobodno odločanje. Svobodna odločitev o cepljenju pomeni, da se lahko svobodno odločimo za cepljenje ali proti njemu, oboje je prav. Zato tudi sankcij ne sme biti, ne glede na to, kako smo se odločili. Ljudi, ki razmišljajo drugače kot mi in se zato odločajo drugače, ne diskreditirajmo in ovirajmo. Ne bodimo nemoralni. Res je preprosto, zgolj pravilno razumevanje besed bo pri reševanju moralnih vprašanj rešilo številne zagate, ohranilo mnoga prijateljstva in pripomoglo k pravičnejšemu svetu. Prepričujejo nas, da je »lockdown« (zaustavitev javnega življenja) ukrep, ki bo preprečil oziroma umiril razmah epidemije. Pa res deluje? Ozrimo se naokoli, informirajmo se. Povsem jasno nam bo, da z »lockdownom« ne moremo ustaviti širjena epidemije in da bo zaradi njega umrlo še več ljudi. Predstavlja grob in povsem nepotreben poseg v človekove pravice. Peščici najbogatejših omogoča, da postajajo še bogatejši, vsi drugi pa bomo postali revni. Na čigavi strani so politiki, ki nas zapirajo domov? Za konec si dovolimo poenostaviti kar ves fenomen epidemije v Sloveniji. Poenostavimo ga, kolikor se le da. Poenostavitev postreže s presenetljivim zaključkom. V Sloveniji se med epidemijo srečujemo z dvema problemoma: virusom in trenutnimi politiki vseh barv. Z gotovostjo lahko trdimo le, da se virusa ne bomo znebili.