Lep sončen petek popoldne. Veselim se popoldneva s hčero in sprehoda s psom. Stopim v trgovino. 

Pred seboj vidim mlado žensko, ki v paniki kriče ponavlja "Kaj naj naredim, kaj naj naredim!?" Levo stoji otrpla in bleda blagajničarka z zupanjem v očeh, da je našla pomoč, reče "Pomagajte, ne vem, kaj naj." Pogledam še enkrat proti panični mladi ženski in vidim, da stresa mladega moškega, ki ga premetavajo krči. Vidim, kako mu iz ust polzi slina in upam, da je le epileptični napad...sprašujem se, če še znam oživljati. Prosim angele za pomoč. 

Samodejno presvetlim njegovo telo s Svetlobo. Zberem slike situacije kolikor hitro možgani zmorejo in vprašam blagajničarko "Rešilce ste poklicali?" "Ja je šla poklicat." Sklepam, da sodelavka. Ob moškem stoji moški in se v tistem momentu obrne in reče, naj še jaz pokličem rešilce, ker on nima telefona. Zavrnem, ker ga že kličejo. Stopim mimo. Ob moškem se znajdem hitro, vseeno se zdi kot v počasnem posnetku. Mladi ženski rečem "Vse bo ok, pomagajte ga premakniti na bok, da se ne zaduši." Hkrati s svojim telesom naredim oporo moškemu, da ga ne vržejo krči spet nazaj. Prodajalko prosim za vodo in nekaj, da podložimo glavo. Pomirim moškega... za trenutek se zdi, da me sliši... rečem ženski naj se umiri, ker mu kričanje ne pomaga. Ko mi pogleda v oči, se umiri. Vpraša, kaj če bi se to zgodilo, ko jih je vozil. Ne odgovorim, ker me skrbi zanj in že dobim vodo, zmočim vrat... moški se zdrzne, pomirim ga, skupaj skušamo podložiti težo glave, zmočim čelo in ustnice in nato se začne umirjati. Glava se umiri na vrečki oglja in brezrokavniku prodajalke. Samo še rahli krči... nekaj kratkih minut vse skupaj. Mlada ženska preveri utrip... srce hitro bije. Dvignem pogled in opazim mladega moškega, ki teče v naši smeri. Spusti se k moškemu na tla... povem, da je verjetno epileptični... vprašam, če je zdravnik...ni...pravi, da prihajajo še drugi... vidim njegovo hlačnico gasilca... trudi se zbrati in pomagati... moški na tleh odpira oči... skušamo izvedeti, kako mu je ime, kje je... da ugotovimo, če je že pri sebi... gasilec mu meri utrip... vrača se in izgublja...velik napor za telo... nato pritečejo še trije gasilci z odejo in ga skušajo prestaviti nanjo... vidim, da je moški sedaj v varnih rokah, še enkrat mu rečem vse bo ok ... umaknem se, gasilec ga podpre, vmes odgovarjam na vsa vprašanja. 

Grem. Kupim sadje, stojim pri sosednji blagajni v vrsti... blagajničarka se opraviči gospe, ker je samo ena blagajna odprta... ob drugi leži moški... zdi se mi, da tega morda nisem slišala... absurdno je. Na vrsti sem, plačam in cel čas razmišljam, če so se ustnice moškega iz modrih in belih že spremenile v rožnate... takrat je ok. Prerinem se ob strani nekaj zijal, da vidim, kako mu je. Leži, pogovarja se, spet ima rožnato barvo obraza in ustnic...pogled obrne k meni, oči se srečajo, rečem, da ima spet barvo in se nasmehnem... nasmehne se nazaj in reče hvala. Rečem srečno in ga prepustim gasilcem in mladi ženski. 

Stopim iz trgovine, drug svet. Pred trgovino zavije rešilec in za njim policijski kombi. Vse bo ok, si mislim. Spomnim se svoje vožnje z rešilcem, hvaležna za pomoč. Nasmehnem se. Življenje je lepo. Nato mi naslednje ure roji po glavi "Kaj če bi bilo potrebno oživljanje? Še znam? Sploh znam? Imam papir, kjer piše, da znam... ampak močno dvomim. Ponovno rabim tečaj."

Kakšne pogumne duše so gasilci, sestre, zdravniki, policisti... vedno pomagajo, tudi kadar jih je strah... ne sprašujejo se, ali naj... 

Pa mi, navadni ljudje, ki nismo prostovoljno ali poklicno usposobljeni za reševanje? 

Smo sploh pripravljeni pomagati, znamo pomagati? 

Lahko je ta mladi moški kdorkoli izmed nas... naš otrok, naš ljubljeni, ljubljeni nekoga drugega. 

(Tanja T., FB)