Društvo slovenskih izobražencev v Trstu vabi v ponedeljek, 19. aprila, ob 20. uri na pogovorni večer, na katerem se bodo ugledni razpravljavci pogovarjali o Izjavi SAZU o spravi, ki je močno odmevala v slovenski javnosti pa tudi v zamejstvu. The post Izjava SAZU o slovenski spravi appeared first on Časnik.

Pri nas se že odprto govori, da so nemški novinarji za svoje usluge plačani, saj je slovenskim državljanom znano, da nekdanji komunisti, ki so si pridobili veliko finančno moč, rešujejo svoje probleme s korupcijo. The post Govori se, da so nemški novinarji za svoje usluge plačani appeared first on Časnik.

Leta 2000 sta Vilma in Dani Siter skupaj zaslišala Božji klic, naj začneta poslanstvo med slovenskimi zakonci. Ustanovila sta društvo Družina in Življenje (DiŽ). Besedo Življenje v imenu društva sta zapisala z veliko začetnico (Jn 14,6), kar predstavlja Božjo dimenzijo zakonskega in družinskega življenja. Dani se je takoj popolnoma posvetil temu poslanstvu, Vilma pa je ostala še nekaj časa zaposlena, poleti 2000 pa je tudi ona dala v službi odpoved in se posvetila le poslanstvu skupaj z možem ... Prispevek Nedeljski pogovor z Vilmo in Danijem Siter, prejemnikoma papeškega odlikovanja pro eclesia et pontifice je objavil Časnik.

Ifigenija Zagoričnik Simonovič ustvarja že petdeset let:: »Velikokrat ne začutim sama sebe. Če lahko pesem napišem, priznam, da sem živa, in vem, da je to dar.« V četrtek, 15. aprila, je imela v okviru Društva Finžgarjeva galerija v Trnovem v Ljubljani literarni večer pesnica, lončarka, esejistka in nekdanja predsednica slovenskega PEN Ifigenija Zagoričnik Simonović. Seveda po povezavi prek Zooma. Nekaj poslušalcev in tehničnega osebja je bilo navzočih v dvorani, drugi smo se povezali prek Zooma. To je bil v zadnjih letih eden njenih redkih nastopov. Ne bere več javno svojih pesmi, ker se nekako ne najde med mlajšimi ustvarjalci. Na prireditvi je brala le pesmi, ki še niso izšle v zbirkah, saj pri nas založbe sklepajo takšne pogodbe, da pesnik po izidu knjige ne sme več javno brati pesmi, ki so v njej. Na literarnem večeru je Ifigenija Zagoričnik Simonović tudi pripovedovala o sebi in svojem ustvarjanju. Leposlovje objavlja že petdeset let. Poleg objavljanja v periodiki je izdala več pesniških zbirk za odrasle in zbirk esejev. Napisala je nekaj iger za otroke, pravljic in pesmi, ki so izšle v zbirki, več pa je objavljenih tudi v periodiki za otroke: v Cicibanu. Vitomil Zupan je Ifigeniji veliko pomagal  Ifigenija Simonović je bila rojena leta 1953 kot Eva Batič. Bila je nezakonski otrok in bila zaradi tega marsikje deležna poniževanja in sramotenja. Čez nekaj let se je njena mama poročila s Francijem Zagoričnikom in rodila še njena polbrata. Ifigenija je imela težko otroštvo in je takrat, ko je začela študirati, odšla od doma in se najprej za pomoč obrnila na Vitomila Zupana, ki ga je srečala že nekaj let prej na počitnicah v Portorožu. Izpovedala se mu je, razumel jo je, ni je prizadel, ampak ji je veliko pomagal. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je diplomirala iz slovenščine in primerjalne književnosti, vedno pa je imela veselje tudi za druge umetnostne panoge. V Anglijo jo je potegnila ljubezen, ki ji je tudi dala iznajdljivost, da je tam lahko ustvarjala Potem jo je ljubezen zanesla v Veliko Britanijo, kjer se je poročila z Veseljkom Simonovićem in končala še Višjo šolo za umetno obrt. Veliko je oblikovala keramiko. Posodo gleda kritično; sprašuje se, ali je vredna toliko, kot misli. V Anglijo je prišla z osnovnošolsko angleščino, tako da na pisanje poezije na začetku ni mislila, pri oblikovanju keramike pa ni važno, kako dobro človek obvlada angleščino. »Ko sem šla prodajat svoje posode in jih razstavila, je bilo prvo vprašanje: Od kod so te posode? Še vedno sem jaz sama, čeprav sem delala šolo v tujini.« V Angliji kot besedna ustvarjalka zaradi jezika dolgo ni mogla delati, čeprav je sodelovala z avtorji, ki so organizirali pesniško olimpijado. Prav pred kratkim pa je bila njena pesem objavljena v Guardianu ... Prispevek Ifigenija Zagoričnik Simonović – lončarka, esejistka in pesnica, ustvarja že petdeset let je objavil Časnik.

Oktober 1917, 12. ofenziva soške fronte, preboj pri Kobaridu, čudež pri Kobaridu, bliskovita vojna, beg Italijanov do reke Piave, italijanska sramota. Caporetto (Kobarid) je v italijanščini od velike vojne dalje sopomenka za sramoto. Čeprav so v nadaljnjih mesecih avstro-ogrske in nemške enote shirale in so Italijani prišli na prag Ljubljane, bolečega poraza v 12. ofenzivi Italijani ne morejo pozabiti. Ana Roš, mednarodno priznani kuharski velemojstrici, se Vam je na TW povsem utrgalo. Začela ste z navedkom »Avanti popolo, bandiera rossa …« in nato v angleščini jadikovala nad neznosnimi razmerami v Sloveniji v času pandemije ter spodbujala k uporu. Sramota! Prof. Matej Lahovnik je njen napad vljudno zavrnil in jo, strokovnjakinjo za gostinstvo, povabil k sodelovanju v strokovni skupini za premagovanje krize. Medtem ko na njen odgovor še čakamo, naj ne bo odveč kratek komentar o nezaslišanem pisanju znane in uspešne osebe. Spoštovana gospa Ana Roš, ekstravagantni gostje vam priznavajo, da ste vrhunska kuharica. Zelo dobro se znajdete ne samo v svoji kuhinji, ampak tudi v tisti, v kateri sestavljajo lestvico najodličnejših svetovnih kuharskih mojstrov. Tudi medijsko ste odlično pokriti, zato vas sploh poznam. Čestitke za vse troje. Ana Roš, podjetnica – komunistka? Na svojo podobo v javnosti ste se podelali. Oprostite, da vam to povem naravnost in ponavljam, podelali ste se. Razumem, da vam je težko biti brez dela in še teže brez zaslužka, vendar nikakor ne morem razumeti, da kot uspešna podjetnica nerazsodno izzivate s komunistično himno, v kateri s somišljeniki pojete tudi: »Evviva communisma e la libertà!« Nepremišljeno, sramotno, infantilno, shizofrenično! Morda si po zmagi nove komunistične revolucije obetate posel z Mački in Pepcami ter dinastijo Kim z drugega konca sveta. Ne vem, samo ugibam. Ne znam si predstavljati razpadajoče Hiše Franko v komunističnem raju, ne znam si predstavljati, kako in kaj bi kuhali in stregli gostom izza zahodne meje kot tudi onim iz najbolj oddaljenih koncev sveta, če bi jim demokratična ljudska oblast sploh dovolila pripotovati k vam. Kaj bi postavili pred goste, če bi klali le enkrat na teden, in to krave, ki se niso mogle več obrejiti, pekli bi eno vrsto kruha, zadruga bi vam dobavljala zelen krompir, žarko mast in uvelo sezonsko solato ter skisano vino. Bogatin in Lazar Ob dolžnem spoštovanjem do gastronomskih veščin in užitkov je vendarle treba stvari pogledati še z druge strani. Gostje v Hiši Franko so so ljudje, ki živijo zato, da jedo, ne pa da bi jedli zato, da živijo. Nobena pot, niti tista v kobariško zakotje jim ni odveč in predolga, da zaužijejo nekaj, česar doslej še niso. Vi jim v obojestransko zadovoljstvo kuhate in strežete z novimi in novimi jedmi v neštetih hodih. Ali je v Hiši Franko kdo kdaj pomislil na lakoto v svetu in tudi v nekaterih slovenskih domovih? Verjetno ne. Posel je cvetel, denar se je obračal in pri tem je marsikaj padlo tudi v davčno blagajno. Tempi passati: Svet ne bo več ena sama vas Gospa Ana Roš, še nekaj je treba pristaviti v vam tako ljubi italijanščini: »Tempi passati.« Lahko zganjate histerijo, lahko obtožujete vlado, lahko hujskate k uporu, lahko kolesarite po Kobaridu ali Ljubljani ... Prispevek Ana Roš v Vam tako ljubem jeziku: Tempi passati! Zlati časi »bella ciao«. objavil Časnik.

Nad Gozd Martuljkom nad nekdanje smučišče pelje gozdna pot. Pozimi se spremeni v krasno sankališče. Urico po poti navzgor in osem minut uživanja navzdol. Vse besede so pravzaprav preveč ... Prispevek Ko se gozdna pot pozimi se spremeni v krasno sankališče objavil Časnik.