Kristjani nismo po juhi priplavali.* Za seboj imamo 2000 let družbene in kulturne izkušnje. 2000 let izkušnje takorekoč tehnične rabe jezika in oblikovanja pojmov. Dobro vemo, da lahko ena besedica na dolgi rok premakne goro. L. 325 se je pod budnim očesom cesarja Konstantina odvil koncil v Niceji. Zavrtel se je okrog grške besede homooúsios, ki jo slovenimo enega bistva. Ali je Sin enega bistva z Očetom? Niceja je rekla, da je, in še danes vsako nedeljo po naših cerkvah tako recitiramo. Na efeškem koncilu, nekaj let pozneje, so škofje razpravljali, ali se sme Marijo imenovati Mati božja (gr. Theotókos). Bilo je vroče. Med razpravljavci je prišlo celo do klofutanja. A zmagalo je, da Marija sme biti imenovana Mati božja.

Nicejsko in efeško dogajanje se je verjetno že takrat komu zdelo črkarska pravda. Vendar brez umestitve teh dveh besed v krščanski kredo, bi ne bilo zahodne civilizacije, kot jo poznamo. Besedici homooúsios in Theotókos sta namreč povezali človeško in božje počelo v eno na način, kot ni storila nobena civilizacija prej ali potem.

V primeru polemike, ki se je dvignila ob definiciji družine v novem Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ), zato ne bom nasedel tistim, ki pravijo, da gre za nepomembno črkarsko pravdo in za še en izbruh hipersenzibilnih klerikalcev. Že zato ne, ker tudi avtorji te definicije v SSKJ niso vpisali nepremišljeno in mimogrede. Definicija je preveč v skladu s teorijo spolov (an. gender theory), preveč je ideološko korektna, da bi lahko govorili o nenačrtnosti in nepremišljenosti.

Očitno se poleg nas kristjanov še kdo zaveda daljnosežnih posledic milimetrskih premikov v besedah in pojmih. Jezik je tudi zanj polje prihodnjih pravnih in političnih zmag. Ne nazadnje je jezik in kulturo kot strateško polje revolucije označil že Antonio Gramsci, italijanski marksistični teoretik in lingvistik izpred druge svetovne vojne. Zakaj bi družbeno spremembo ustvarjali z revolucionarnim nasiljem, če pa jo lahko dosežemo preko monopola nad jezikom, kulturo, mediji in humanistiko? Lenin je mrtev, Gramsci deluje. Moderna levica za svoj uspeh ne potrebuje nergaških sindikalistov, niti ne delavstva na svoji strani, njena udarna pest so služabniki besede tipa sociolog, učitelj, novinar, piarovec.

beri naprej >>>>