Ušesa morja

Oddajbrigita ema, dne 2014-05-28 ob 14:00:11

Četrti dan

Govorila sem nekaj o močvirju, da je treba z morostom lepo in da lahko s šoto kuriš... Soparno in sončno popoldne in pogovor ni pripeljal nikamor, kjer bi že ne bila. Tam, kjer sem zdaj. Znova popuščam? Ali pa nekje v sebi tudi ne? 

O čem mora pisati pisatelj? O tem, kar je pomembno? In kaj je pomembno? Tisto, kar je njemu pomembno. In o težkih stvareh je treba pisati lahkotno...

Ja!

A najprej moraš napisati Love me do, nato She loves you, da lahko potem napišeš Strawberry fields for ever ali I'm the Walrus ali Helter Skelter in ti je vseeno, če večini ni všeč. 

Jesti pač moraš, kajne? In enkrat moraš ene futrati s cukrom, druge s soljo, a vedno, vedno, vedno, s svojo krvjo! moj(i) dragi vampir(ji). Ker je oboje v (moji) krvi.

O moj Bog, ki si nad vsem! Pomagaj mi!

Nekoč sta se srečala deček in deklica na obali, kjer sta iskala školjke. Zložila sta jih v pisano torbo, da bi jih nesla domov. Nista se mogla odločiti, kdo od njiju jih lahko vzame s seboj, domov, za čez noč.

Dečkova mama je bila zelo pozorna na njegove roke in usta, da bi se ne umazale. Deček je moral spati na 28 pernicah, na še nekaj več, kot tista njegova sestričnakraljična. 

Pa je še vedno slišal in se čudil, da ponoči pod njegovo posteljo bezljajo drobne nožice in ker je bil tako visoko in daleč od tal, na vrhu pernic, je mislil, da so to majhni, podzemni ljudje.

A v resnici so bile miške, ki svoje reči najraje opravljajo ponoči, da niso preveč v napoto ljudem.

Dečkova mama je še posebej rada pomivala; tla, stene, knjige in vse, kar je prišlo pod njeno krpo. Morda pa je bila čudežna krpa kriva, ki je kar naprej hotela vse (o)čistiti in (z)brisati; vse barve, prah, tekočine. 

Si predstavljaš? Še metuljeva krila so se čudežni krpi zdela le naključno, po barvah, urejen prah!

No, skratka, takle deček ne more neopaženo prenočiti kupa spiralastih, pokrovastih (iz ene takih je na neki sliki prišla lepa deklica) in polžastih školjk, ki dišijo po morju.

Ne, ne bo šlo. Školjke mora vzeti domov deklica.

Ampak, nismo še končali z dečkom. Če bi deček prinesel domov pisano torbo, polno po soli dišečih školjk, bi jih (če bi jih mama po naključju spregledala) gotovo našle miške.

In kdo ve, kaj bi se zgodilo z njimi?!

Lahko, da čisto nič. Lahko pa bi jih tako zmedle, da bi se zmotile v svojih opravkih in bi se začele ukvarjati le še s školjkami in mimogrede bi bilo jutro in zadrega z ljudmi... Torej?

In da ne govorimo o mamini čudežni krpi!

Mogoče bi se ji celo spirale na školjkah zazdele prezvite in bi jih na vsak način hotela zravnati v lepe, ravne črte... in kaj bi potem školjke? Ne vemo, kaj bi se zgodilo, ker se ni, kajne?

Ampak, kaj pa deklica?

Deklice in mame so si vendar tako podobne, pravijo. A da so si?

No, dekličina mama ni imela čudežne krpe in tudi deklica ni spala visoko na pernicah. Deklica je spala, kjer je bil prostor. Včasih je bilo to pri mami in drugič v sobi, sama.

A dekličina mama ni marala, da bi deklica kar koli prinesla v hišo, tudi prijateljev ne.

In prijatelji so lahko različnih oblik in vrst.

Prav lahko bi mama pomislila, da so te školjke novi dekličini prijatelji in bi deklico nagovarjali, naj se igra, kar naprej.

Mama bi lahko bi celo mislila, da deklica raje posluša, kaj govori školjka kot njena mama.

In mama je bila tako sama in je nihče ni poslušal, zato je hotela, da deklica posluša njo in nikogar drugega.

In da dela, ker je treba delati, veliko delati.

In nič je ni skrbelo, da bi se deklica pri tem umazala. Saj so mame deklicam podobne, ne? In te znajo paziti nase.

Ampak školjke?

Ne in ne.

Ne moreš imeti vsega, kar poželiš; je deklico učila mama. In ne moreš kar vsakega spustiti v hišo, kot dimnikarja. Deklica je nekoč, ko je bila še manjša, prijela dimnikarja za roko in ga pripeljala v hišo. In nič se ni bala in nič se ni umazala.

A na desnici, nad mezincem, ima od takrat (mama pravi, da od rojstva, ampak deklica se tega zares ne spomni) droben madež. Kot mali gumb. Da ji bo vedno pri roki (če sreča dimnikarja). No, če smo natančni, na roki.

In tako ima srečo vedno na roki.

Ne more je prijeti, ker je na vrhu dlani, lahko pa se je dotakne z levico.

Torej, kaj bi se šele zgodilo, če bi v hišo prinesla školjke! Lahko bi ji roke za vedno dišale po soli.

Ko sta deček in deklica vse to ugotovila, sta se odločila, da morata najti primerno skrivališče za školjke. In kje bi bilo najprimerneje, da bi ne vzbujale pozornosti?

Seveda! Med školjkami, kjer so najprej ležale in se druge školjke niso niti najmanj ukvarjale z njimi. Onadva pa jih bosta naslednjega dne zagotovo prepoznala, saj so drug drugega izbrali...

Vse sta jih položila prav tja, kjer sta jih našla. Nato sta odšla, vsak na svoj dom.

Deček je splezal na svojih 28 pernic in prisluškoval ljudem iz podzemlja, dokler ni zaspal.

Deklica pa je čakala, da je mama zaspala. In ko je zaslišala, da spi, je potem čisto tiho mislila na školjke, tako dolgo, da so se odzvale in je mama odprla oči in rekla:

"Sanjala sem, da so školjke hotele nazaj v morje, ampak jih ni več potrebovalo. Vedno znova jih je, prazne, polagalo, na  obalo."

 Fotografiji sta z interneta in nista moji.

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
4
brigita ema
1
May 29, 2014
Ana <3 hvala.
#4
brigita ema
0
May 29, 2014
Dajana <3 hvala.
#3
Ana Kos
0
May 28, 2014
Kakšna zgodba! <3
#2
Dajana Babič
0
May 28, 2014
Tvoje pisanje je kot božanje. :)
#1
brigita ema
brigita ema
Objavil/a 2014-05-28 14:00:11 (May 28, 2014)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Počitnice
velikost planetov, primerjava
Primerjava velikosti planetov in zvezd
... paranoia will writte the world prayer...
Paranoia will write the world prayer
Paranoia will writte the world prayer
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
december 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj