DRAGA, ZLATA SVOBODA

Oddajboza herek, dne 2021-05-03 ob 22:44:21

SVETOVNEMU DNEVU MEDIJEV OB ROB:

Slovensko novinarstvo tone, iz dneva v dan bolj. Od današnjem dnevu bi se splačalo napisati resen traktat ali vsaj esej o tem. Pa je škoda časa, ker tega tako nihče ne bere.  Tistim kolegom, ki bi to pritikalo, se mazohostično tresejo na svojih stolčkih, kamor jih privezuje (vsak dan) njihova avtocentura in spoznanje, da pač ne morejo početi česa drugega. Znajo pač edino to in je zato treba žrtvovati svoje mnenje in dostojanstvo, ker je imeto svoje stališče preveč naporno, da bi se to šel. Bolj komodno je delati tako, kot dela množica, biti v matici vala in trobiti v isti rog. Trenutno proti trenutni vlado.

Da, misliti in predvsem delati po svoje. Mnogo let nazaj, ko so bile novinarske ekipe vsaj dve, če ne troštevilčne, sem običajno na teren, ko je še izhajala naša revija Krpan, hodila sama. Na mizo sem postavila diktafon, pa sproti naredila še fotko z dogodka. Novinarji iz velikih novinarskih hiš so se mi posmihali, češ, uboga para, kaj se pa greš.  

Krpan je bil za leve in desne hkrati, vsi so ga brali, se kislo nasmihali in pritrjevali. Ko je izhajal Krpan, so kolegi, ki sdo prišli v Laško, najprej zavili v trafiko in si ga kupili, potem pa šli tja, kamor so bili namejneni. Bolj prefrigani kasneje, iz medijskih hiš, so ga naročili, iz njega porabili, kar se jim je zdelo vredno, nekateri plačali celo nek drobiž. Bizarno. Ampak vizionarsko, na ravni današnjih novinarskih honorarjev, kjer še pač poznajo to kategorijo. Večina pričakuje, da se dela pro bono, ker pač, imajo za plače, poštnino, distribucijo, žal pa, oh,  nimajo za honorarje. In, ko slišim kaj takega, vedno rečem: svoboda je zlata in zato je tako draga. .. 

No, bolj elitne dogodke ali intervjuje smo pokrivali z dveštevilčno ekipo. Tudi naša televizijska ekipa je bila v izhodišču dvo-številčna. Ko sva prišla na teren, sva, tako so povedali večkrat potem, izgledala tako, da bi nama ne dali pasti dveh kur. Ko so videli izdelek, so hvaležno prikimavali. Ko je šlo za lažje obvladljive dogodke sva bili s kamero kar sami, no,  z nama je bil še snemalnik zvoka in kakšna lučka.

Na snemanjih bolj elitnih, imenitnih intzervjujev in tudi filmskih prizorov naša ekipa še vedno šteje zvečine (razen redkih izjem, ko ekipo okrepimo) dva para rok in vedno več opreme, ki je na srečo vedno bolj damska. Majhna, da jo spraviš v en, največ dva kovčka. 

No, danes je običajno, da novinar, vsaj časopisni,  pride na teren sam in da dela vsaj za dva, če ne že za tri medije in več. In ni več pomilovalnih pogledov med kolegi, če že kam grem. Na srečo je zdaj najbolj priročen Zoom, s katerim sva največkrat sama in s sogovornikom ali sogovorniki.

Moj najljubši, edini poklic, ki ga zares obvladujem, tone. Profesija (če se ji tako sploh še sme tako reči) se uklanja trenutni antijanša politiki in zbira agrumente, ki to držo podpirajo. Če temu pogojno smemo reči argumenti. Profesorji s fakultete, kjer smo se pred desetletji šolali vsi poklicni novinarji lažejo ali govorijo o dejstvih, ki so daleč od verodostojnih, in nihče od kolegov se niti ne zdrzne. Poklicni refleks je omejen na delo, pokorno svojemu gospodarju, kdorkoli je že to in konec. Pa konformizmu, saj je tako pač najlaže in najbolj lagodno.

Svoboda... zatiranje in resne grožnje novinarjem. Resne grožnje in uresničenje teh so bile, ko so skoraj do smrti pretepli poklicnega kolego Mira Petka. Še danes ni znano, kdo je naročil ta brutalni obračun. On ve, kaj je grožnja in kaj uresničenje te.

Za fotografa Boruta Živuloviča se je eden od lanskihi novembrskih protestov končal tako, da se je znašel v bolnišnici s hudimi telesnimi poškodbami. Kaj so grožnje vedo snemalec z Novetv, ki mu je Zlatko iztrgal iz rok njegovo delovno sredstvo. Pa novinarji s TV Planet. Pa uredniki, ki so jim in jim še grozijo s smrtjo (Jančič in Tomašič in še drugi).  

No, tudi po lokalnih medijih je pljuskalo, že pred mnogimi leti. Meni recimo so narezali zavore, tako da ne vem, kako sem se pripeljala do Radeč in po čudežu preživela še srečanje s kamionom na najožjem delu ceste, ki mi je pripeljal naproti. Takrat se mi ni zdelo pametno tega razlagati javno, še manj policiji. Tudi elektrike je enkrat zmanjkalo samo v studiu, vsenaokrog pa so gorele luči. To se je ponovilo še nekajkrat. Bili so še poskusi na snemanjih soočenj, ko je tehnika čudno štekala in nagajala. In še bi lahko naštevala. Znano. Da je vsake toliko poklical kak  direktor in poskušal usmerjali, kako je treba pisati predvsem pa o čem ne pisati, je bilo tudi običajno. Ampak tega je že več kot dve desetletji in takrat ni bilo pametno o tem govoriti na glas. Vsaj meni se je zdelo tako najboljše. Da o finančnih prijemih in drugih načinih ustrahovanja ne izgubljam besed. Ne takšnih, o katerih govorijo danes kolegi iz velikih, pomembnih medijev. Pametni molčijo. Ali pišejo takole, v fusnotah. No, to je le nekaj podrobnosti, kako se poskuša res ustrahovati in utišati medij, ki poskuša delati kak centimeter drugače kot ostali. 

Stroka pa...tone vse globlje. Je le še agitprop in če nisi z nami, si proti nam, stroke  tako ne obvladaš in - ti dajejo  vedeti, končno se že umakni s poti. In resno razmišljam, da bi to storila, dokončno. Saj ne bo nobene škode.  In kmečki poklic, ki se mu vedno bolj predajam, je veliko bolj svoboden in zdrav, saj je delovno mesto pod ljubim soncem. Aleluja, natura in svoboda!

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
0
Ni komentarjev
boza herek
boza herek
Objavil/a 2021-05-03 22:44:21 (May 03, 2021)
Starejša objava
ZADNJE OBJAVE
DRAGA, ZLATA SVOBODA
REINKARNACIJA CITRONKE
RDEČA LUČ ZA KAMNOLOM?
LJUBA DOMOVINA,
O, sveta škrtost
VEČ PAMETI, BI REKEL GOETHE
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
maj 2021
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj