Članek
DRAGA GOSPA
Objavljeno Jul 07, 2014

Vzgojili so me v tradicionalni maniri - ne domišljalj si, kaj da si, če si res nekaj posebnega, pokaži, potrudi se, izpili svojo veščino vsaj do ene ravni, ne hvali se, ne bodi ponosna kar tako, delaj in živi pošteno. Če je lahko Dalajlama skromen, kdo sem pa jaz da te veščine ne bi zmogla. No, vzgajali so me tudi, da se ni treba ravno za vsako figo izpostavljati in da kadar si vprašan kaj drugega, ne mahaj z resnico. Pa kaj, ko je že Skavt Peter imel težave z resnico, četudi je bil vprašan zemlepisje, pa naj jo jaz tlačim: če je vreme skisamo ne morem reči, da je lep dan; če je cesar gol,. kako naj rečem, da ima lepo obleko?

Evropski kulturni prostor in krščanski etos. Naše generacije starši pred nami niso hvalili, joj, naš ali naša je pa odličnjakinja, je skromna in pomaga drugim, če se je le dalo, so se o svojih otrocih, torej nas, pogovarjali tako, da naša ušesa tega niso slišala. Otrok se lahko mimogrede spridi, še tako mu gredo neumnosti po glavi in ne ve, katero bi ušpičil prej.Potem nisem bila več odličnjakinja, začela sem biti upornica, kar tako, začela sem terat svoje principe, tudi za ceno neumnosti...

Tudi moja (najina družinska samostojna pot, ko je bil šolski proces končan in prva služba v javnem RTV zavodu za nama, ni požela hval, vsi so mi govorili, kregaš se z belim kruhom, imaš zaposlitev za nedoločen čas, dobro ti gre, nihče ne te meče ven, a si padla na glavo? A človek misli, da mora poskusit, da je to ravno tisti, za kar bi se čez leta kesal, pa napiše odpoved in gre. Praksa je res potrdila, da belih štruc ne mečejo za teboj, če nimaš predispozicij, insajdesrkih informacij, če ne lažeš iz veselja in potrebe,da ti pride v navado, še bolj pa - če ne goljufaš, da bi to končno pride v navado - če te že tako niso vzgojili. Ne prideš nikamor, ne upogibaš hrbtenice. Butalka z diplomo. Delaš pošteno, od jutra do večera, in četudi bi sodil v prvo vrsto, ti je mesto v zadnji. Sprijazni se! In v duhu samoohranitvenega nagona, hitro spoznaš, da je tvoje delo je dobro, sicer bi te trg že davno izpljunil, vsi te trepljajo, saj moraš biti če že ne enako kot so tisti boljši, še boljši od njih, a še vedno si v zadnji vrsti, ko je treba plačati račun, ki si ga napisal ti. Z neplačanimi računi svojih kupcev in kupom hval pa ne moreš v trgovino.... Najdeš model preživetja in živiš svoje življenje; še vedno delaš dobro, še škodiš drugim, saj jih bo že življenje štrafalo, misliš. Pišeš ponudbe, klicariš, se ponujaš, nizaš svoje reference, ampak vsakokrat ti kaj manjka. Na razpisih manjka kakšna vejica ali pika, projekt ni atraktiven, o inoviativnosti nimaš pojma, čeprav si ravno v improvizacijah že davno doktoriral. Od idej pa te boli glava in tudi veš, kako jih je treba izpeljati, če bi bilo špage malo več.. pa začneš varčevati z energijo, saj skozi zid glava ne gre brez posledic.

Potem pridejo volitve, pravzaprav predvolilni čas. greš skozi prve, druge,. tretje... volitve in več kot jih je, večkrat ko premagaš porodne krče in odpravljaš napako za napako, bolj spoštovan postajaš. Prej ti ne odgovorijo na klice, niti na sms-je, še manj na emaile, potem pa "..draga gospa, lepo prosim, če mi pošljete vašo ponudbo..." ko se to ponovi desetič, ti že nagaja ego, na silo ga zatreš: bodi tiho, a majčkeno te kljuje; to je nekaj takega, kot takrat, ko ti kak spolzek sogovornik da pridobi čas, reče, o, to je pa dobro vprašanje; moja obrambna reakcija pa je postala že pred leti, po dolgih letih novinarskega poklica, da rečem: ni problem, lahko vam postavim kar takoj še neumno vprašanje...svet je čuden, živeti pa moraš tu, kjer si - je velik in premajhen hkrati;

Sem poklicna nejevernica, ampak vsako toliko me pa zakljuje vprašanje, kako hudiča, se kandidati prepričajo, da vse tisto, kar obljubljajo verjamejo, ali pa se zgolj prepričajo, da jim ljude verjamemo - no, pa saj je medicina že tako napredovala, da so obolenja spomina že brezštevilna.. Tolaži misel, da se nič od izrečenega ne bo zgodilo, ker je kandiat mislil tako in tako - danes izrečeno, pa jutri požro nove okoliščine.... In jutri spet nisi draga gospa, ampak nekaj tistega iz zadnje vrste... show must go on...

Dober zapis! V resnici se vsak odloča kot se lahko ali mora. tako tudi naši vrli....