Bila sem brezvoljna. Brez cilja, brez hobija, brez veselja do česarkoli. Brez razloga sem planila v jok. Osamila sem se od ljudi. Bolelo me je celo telo. V družini ni bilo nič v redu. Šla sem k zdravnici. Povedala mi je da imam depresijo. Dobila sem antidepresive. Ko je moje počutje dobilo ime, sem bila za trenutek najsrečnejše bitje na svetu. In dobila sem zdravilo, ki me bo ozdravilo. Jemala sem antidepresive. Manj sem čutila. Manj sem jokala. Pa ne takoj. Najprej je moralo preteči tri tedne, da so prijeli, potem še nekaj časa, da smo ugotovili da potrebujem malo večjo dozo od začetne. Potem sem čutila manj tesnobe. Manj sem jokala. Bila sem boljše. Vsaj tako sem mislila. Šla sem v službo. In po pol leta sem se samovoljno odločila, da preneham z jemanjem antidepresivov. Po mesecu in pol so se znaki začeli ponavljati. In sem se ustrašila in nadaljevala z antidepresivi. Stanje se ni kaj bistveno izboljšalo. Pa sem jih spet nehala jemati. Sicer sem zagovornica ne jemanja zdravil.
Na ne