Zakaj je pomembno in potrebno, da se soočimo z dejanji v preteklosti - svojimi dejanji do drugih in dejanji drugih do sebe?
Ker so v preteklosti ujeti delčki naše energije. Ne gre za maščevanje. Ne gre za krajo. Gre za poravnavo energij. In samo zaradi tega, da prekinemo zgodovinsko verigo dejanj se je potrebno soočiti s svojimi čustvi in občutki v času obstoja naše duše. Potrebno je iti stoletja ali tisočletja nazaj v času in prostoru zato, da pride do izravnave energije. Ker le tako lahko pomagamo svojim prednikom in svojim zanamcem. Tako preprečimo, da bi se preneslo naprej in bi npr naša hčerka srečala fanta iz sosednje vasi in se noro zaljubila vanj, da bi jo on zapustil in bi ona jokala dve leti. Dve leti žalovala in ne živela svojega življenja zato, da bi izjokala solze in žalost svojih prednikov, ki so umrli v vojnah. Ki so bili ubiti in so zapustili svoje družine, v katerih je bil takrat njihov partner ravno prednik tega fanta, ki je zdaj zapustil vašo hči.
To povezavo je v tem trenutku težko razumeti, a se vseeno dogaja. In trpijo naši otroci, vnuki, trpimo mi.
Še bolj pomembni pa so naši občutki tukaj in zdaj. Veliko jih je ujetih v otroštvu, ko smo bili vzgajani tako, da nismo smeli izkazovati jeze, žalosti, veselja - svojih pristnih čustev takrat, ko smo jih čutili v tistem trenutku.. In tako se je zgodilo, da ali nismo več nič čutili in ne čutimo nič, ali pa so občutki nerealni.
Tako jaz osebno sploh nisem vedela zakaj sem jezna, kdaj sem jezna in da sploh sem jezna.. Ker jeze nisem smela izraziti oz sem jo, pa sem bila kaznovana, sem bila prepričana, da jaz jeze in sovraštva sploh ne premorem. Da ne bi nobenemu živemu bitju skrivila lasu. O ja, pa še kako bi mu, veliko njim, in ne le lasu, če ne bi imela zdrave kmečke pameti - ko se je v meni prebudila jeza, ki je nisem čutila takrat, ko bi jo morala. Ta jeza je bila ubijalska. In kljub temu jo je bilo potrebno dati ven. Ker je kot taka ubijala mene samo. Ko sem jo dala ven; najprej v varnem okolju delavnic Pot Srca, nato sama, sem naredila prostor za druga čustva in občutke. Osvobodila sem tisti del sebe. Pa se mi ni zdelo potrebno in vredno. Saj se je že zgodilo in kaj bi pogrevala, kaj bi se spominjala... JA - je bilo potrebno. Nujno potrebno. Ker je bila v teh spominih ujeta moja energija. Moja prava, pristna energija, moja duša. In če je bom izkričala, izjokala, pestovala, crkljala, ne bo cela in celovita. In tako s tako ranjeno dušo lahko vsak dan sproti umiram, namesto da bi vsak dan sproti živela. Predolgo sem to delala dan za dnem. Predolgo sem zavestno in podzavestno vso svojo energijo dajala stran od sebe. Sooočam se z vsem kar je v meni. Odločila sem se zase. Končno sem se odločila da pogledam svojo lastno vrednost. Da si priznam da sem vredna vsega lepega in še lepšega. Nič več ne umiram vsak dan znova, ampak živim - ker zmorem in sem vredna.