Zdaj se predvaja
arrevija
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Kako celo šolski sistem pomaga sistematičnemu brisanju Slovenstva Gostujoča avtorica: Marija Novak (psevdonim)

#prosim, če berete le tisti, ki zmorete misliti prihodnost Slovenije, v kateri bo slovenski narod v manjšini. Gre za prehodno fazo. Možno je, da bomo Slovenci tudi uradna manjšina, če ji bo večina še dovolila bivanje v teh krajih, saj so naših sosedje z juga jasno pokazali pred dobrimi 25 leti, da se take reči odločajo z vojno in pregonom ljudi. Sama še pomnim beguncev, ki so prišli v šole, saj sem ravno takrat začenjala s svojim delom v šolstvu.

Gre za prehodno fazo.

Nekdanji študent, ki občasno komentira kakšno od mojih objav na Facebooku*, mi je povedal, da je bil na pogovoru za službo in sicer v državni upravi ter tam doživel pravi šok. Namreč kadrovnica je na podlagi njegovega priimka predvidevala, da je njen sonarodnjak, saj se piše na ič. In ga je zato ogovorila kar v srbohrvaščini.

Tak droben dogodek niti ne bi mogel biti resnični pokazatelj tega, kar se dogaja, če ne bi bilo več takih zgodb. Ena se je dogodila tudi meni, ko sem prodajala avto. Kupil ga je človek, ki ni znal slovensko in ko sva šla avto prepisat, me je prosil, če greva točno k določeni osebi v eni od avtohiš, kjer urejajo tudi prepise… »Jer drugi su nacionalisti« (ker drugi so nacionalisti), me je podučil. In seveda je tam vse uredil v srbohrvaščini… (Po nekaj mesecih me je klicala policija, ker je ta isti človek, ki je kupil avto od mene, prevrtel kilometre in avto prodal neki osebi, ki ga je ovadila.. )

Sama sem bila vzgojena v duhu jugoslovanskega »bratstva in edinstva« in se mi je zato upirala misel o tem, da gre pri takih rečeh za širok vzorec. Veliko bolj sem bila nagnjena k razmišljanju, da so to osamljeni primeri, ki jih ne smemo posploševati. A hkrati sem vedno večkrat naletela na podobne reči, ki so me tudi vedno bolj razburjale ob dejstvu, da imamo v Sloveniji neverjetno prijazno zakonodajo do ljudi, ki prihajajo v Slovenijo iz območij nekdanje Jugoslavije, četudi ti niso del EU.

Prav tako so me streznili tudi npr. seznami čakajočih za socialna stanovanja, na katerih praktično ne najdeš slovenskega priimka (se zavedam, seveda, da so tudi nekateri Slovenci lahko na ič, a količina priimkov neslovenskega zvena je res neverjetna, saj gre za nekje okrog 90% takih priimkov po moji subjektivni oceni). Podobno sem bila šokirana ob priimkih podobnega zvena tudi takrat, ko sem na Facebooku videla spisek naših sodnic in sodnikov. Človek se vpraša, če je sploh še v Sloveniji?

Zdaj že kar slišim nekatere ljudi, ki so se že odločili in me potisnili med »nacionaliste«, polne »sovraštva« do drugih narodov, na Facebooku me je nekdo ob podobni objavi označil za rasistko.. In kar ni mogel nehati z obtožbami, četudi sem mu dokazovala, da:

1.      Pri narodnostih ne gre za rase in je torej rasizem povsem zgrešen pojem (ob tem, da ga je v javno debato in v pejorativni rabi med prvimi uvedel Trocki, ko je želel obtoževati Ruse, ki so začeli govoriti o problemu omrežij, ki jih na podlagi nacionalne pripadnosti pletejo med sabo vladajoči komunisti).

2.      Pri narodni zavesti in zavesti o izginjanju naroda ne govorimo o tem, da sovražimo druge, temveč o tem, da izginjamo mi, Slovenci. To je preverljivo dejstvo in pri tem moramo vztrajati vsaj tako brez odstopanj, kot so vztrajali naši predniki v območjih držav, v katerih so bili Slovenci brez svoje politične moči.

Preprosto je. Naj ponazorim ta odnos z eno anekdoto, ki naj bo v tem primeru le prikaz, ne dokaz. Nekega dne peljem kužka na sprehod in ker očitno nisem dobro zaprla vhodna vrata, sem ob prihodu nazaj na stopnišču moje hiše srečala 3 ženske, očitno Romkinje. »Kaj pa delate tukaj?«, sem jih vprašala. »Šle smo notri, ker je bilo odprto«.
Prijazno sem jim pokazala vrata in rekla, da se to ne dela, če te nekdo ne povabi. Podobno bi naredila tudi, če bi na stopnišču srečala 3 Nemce, 3 Angleže ali pa 3 Kitajce…

In verjamem, da je tak običaj dokaj normalna stalnica v teh krajih- zelo težko si predstavljam ljudi, ki bi bili veseli takega nepričakovanega prizora v svoji hiši.

Toda pomislite; kaj bi lahko naredila, če bi te tri Romkinje rekle, da jih ščiti zakon? Da so one brez dvoma lahko tukaj, imajo vso podporo vseh možnih sporazumov, zakonov in bi s sabo imele od države postavljenega zagovornika, ki bi zatrdil, da moram odslej tudi vsak mesec od svoje plače oddvojiti nekaj sto evrov za njihovo preživetje in jim dati vsaj eno sobo v stanovanju.

Treba je pač vzdržati, gre za prehodno fazo.

Slovenija se sooča s sistematičnim, načrtnim uničevanjem vsega, kar je povezano s tradicionalno slovensko kulturo, načinom življenja in najbolj bistveno- sooča se z načrtovanimi dejavnostmi, ki povečujejo delež v tujini rojenih ljudi in zmanjšujejo delež Slovencev.

Podatki o deležu ljudi v Evropi, ki imajo neevropsko poreklo kažejo na hude težave, ki jih znajo v prihodnosti imeti naši otroci, a se mi tega še ne zavedamo. Nastajajo no-go cone, tradicionalna medsebojna razmerja se rušijo. Ljudje se izseljujejo iz predelov, v katerih se ne počutijo več doma, čeravno so lahko generacije pred njimi živele v istem mestu stoletja. Se zavedamo krhkosti človeških odnosov?

Pomislimo na to, kako delujejo med sabo povezani sistemi v državi. Sama delujem v šolskem sistemu in se mi zdi nujno spregovoriti tudi o tem. A seveda se zavedam, kaj bi to lahko povzročilo meni in mojim sorodnikom, v kolikor bi se izpostavila. Že samo to dejstvo, da o nekaterih stvareh sploh ne moremo govoriti na glas, ne da bi bili v strahu pred socialno kontrolo ali celo pred kazensko odgovornostjo kaže na dejstvo, da je situacija zelo čudna, če ne že kar nevzdržna.

Šolski sistem je ena večjih sistemsko urejenih dejavnosti v Sloveniji, vezana na druge sisteme v državi- npr. na socialni sistem ter sistem podeljevanja različnih subvencij, na zdravstveni sistem, na sistem zaposlovanja ipd.

Pred časom smo lahko brali v Dnevniku (https://www.dnevnik.si/1042910000), kako je na srednjih šolah potekal vpis več deset tisoč fiktivnih dijakov, pri čemer so vsak vpis zaračunali in hkrati s tem omogočili tem navideznim »dijakom« kup različnih možnosti, od katerih je bilo delo preko študentskih napotnic le en delček privilegijev.

Takih fiktivnih vpisov, ki jih izkoriščajo v veliki meri državljani republik iz bivše YU, je ogromno. Po navadi vpišejo dijake starši sami, to so večinoma očetje, ki delajo v Sloveniji. Poznam primer državljana iz Makedonije, ki je po mojih podatkih vpisal svoja dva otroka kar šest let zapovrstjo. Otroka seveda sploh nista bila nikoli tukaj. In takih primerov je zelo verjetno precej, verjetno res mnogo.

Obstajajo nekatere ocene (ta namig sem dobila od nekoga, ki deluje na sindikatu vzgoje in izobraževanja, a se o tem prav tako ne sme javno opredeljevati), ki nakazujejo na to, da bi bila lahko tretjina vpisanih v terciarno izobraževanje zgolj zaradi statusa in koristi, ki jih tak vpis prinaša.

Dejstvo je namreč, da je za mnoge mlade socialna varnost vezana na veljaven šolski status, ki ga lahko s pridom izkoriščajo do 26. leta starosti –s polnimi ali delnimi bonitetami, v katere je vključeno tudi delo prek študentskega servisa celo po prekoračitvi te starostne meje.

Ugodnosti, ki jih prinaša veljaven dijaški oziroma študentski status – vse to ti avtomatsko pripada z vpisom v izobraževanje odraslih:

- obvezno zdravstveno in dopolnilno zavarovanje do 26. leta,
- davčne olajšave,
- delo preko študentske napotnice,
- subvencioniran prevoz javnega prometa,
- subvencionirana prehrana (študentski boni),
- subvencionirani stroški bivanja, 
- štipendije, otroški dokladi itd

Tujci vsekakor izkoriščajo vplačila preko študentskega servisa za svoje delo, davčne olajšave, štipendije, otroške doklade, zdravstvene preglede……in na koncu združitev družine…otroci se fiktivno šolajo pri nas, on dela pri nas…..se pravi, da je čas, da gredo vsi v EU….

Če zaključimo s premislekom o tem, kaj to pomeni v finančnem smislu, bi lahko zadevo pogledali iz vidika nekega podjetnika, ki ima delavca iz ene od nekdanjih republik Jugoslavije in cel aparat »uvoza« teh ljudi to podpira. Toda ta »logika«, da je ta delavec »cenejši« od Slovenca (ali pa, da Slovenec tega noče delati- tudi takih neslanih argumentov sem bila deležna), se razporedi po celotni horizontali in vertikali državnih subvencij, dodatkov, dokladov, socialnih stanovanj in drugih transferjev, ki na koncu ob tem enem delavcu pripadajo celi družini takoj, ko nek tak oče vpiše svoje otroke v šolo. Tako se za enega takega delavca nabere toliko drugih dodatkov, da je iz vidika države ta »poceni« delovna sila naenkrat dražja od vsega, kar dobimo na trgu delovne sile med Slovenci.

A to še ni vse, ko smo že na začetku omenili prehodno obdobje do izumrtja naše kulture. Z vsako tako družino se v Sloveniji zmanjša potencial na več različnih nivojih, ki tudi ob najbolj izobraženih in najbolj kulturnih priseljencih (kar je samo po sebi že kar redkost, nalijmo si čistega vina) preprosto usiha, saj se število Slovencev v odnosu do tujcev nezadržno manjša in sili v razmerje, ko ni več poti nazaj.

V tem smislu je tale moj prispevek, četudi anonimen in seveda tudi precej amatersko napisan, se opravičujem, obupen poskus razlage situacije skozi vidike, ki jih ljudje po navadi niti ne pomislijo. Hkrati pa tudi prispevek k temu, da se morda nekje nekdo zbudi in od države, naših politikov in naših intelektualcev zahteva, da se oblikuje neka jasna politika priseljevanja.

Seveda v EU ne pričakuje nihče, da se bo vse kar ustavilo (no, celo ob Covidu se je obisk južnih republik nadaljeval kot da se ni zgodilo nič). A suverena država, katere etnično večino, ki kljub vsemu še vedno daje ime sami državi, torej Slovenci Sloveniji, predstavljamo res minoren narod, za katerega bi lahko brez vsake večje študije mirno rekli, da je na robu preživetja.

Ja, vsi že razumemo, gre za prehodno fazo. Toda, jo bomo prebrodili in preživeli?

Na Madžarskem so (verjetno med redkimi v EU) uspeli povišati rodnost. Prav tako sem pred kratkim gledala en prispevek iz Hrvaške (na hrvaški tv), kjer so s podobnimi ukrepi začeli dvigovati rodnost. Gre za pametno politiko urejanja stanovanjskega problema mladih, pri čemer se avtohtonim, ogroženim prebivalcem Slovenije lahko ponudijo stanovanja v najem, najemnina pa se potem vključi v vsoto odkupa stanovanja, saj ti mladi sčasoma pridobijo boljše službe, postanejo bolje stoječi tudi v finančnem smislu. Na Madžarskem imajo to rešeno tako, da mladim zaposlenim dajo kredite, ki pa jih potem postopoma odpisujejo po deležih glede na to, koliko otrok dobijo v naslednjih letih.

V tej prehodni fazi bi morali torej vsaj poskusiti narediti poteze, s katerimi bi povečali rodnost in vzpodbuditi Slovence, da ostanejo v Sloveniji in si zagotovijo normalno življenje v lastni domovini. Ob hkratnem dobrem premisleku o priseljevalni politiki, seveda. 

 

Slike članka
Zadnje objave
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Telebani za telebane
Najbolj obiskano
1
Savlov nateg
2
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
3
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Korona vlada
4
Zločini Komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 2.del    
5
Telebani za telebane
Sorodne vsebine
Kolumna Jirija Kočice: Šola v službi ideologije
Kolumna Matije Horvata: Nastajanje "Učiteljske zbornice Slovenije", 25. letna sezona, nevemkateridelže