Zdaj se predvaja
arrevija
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Kolumna Johance: Noro, novo normalno?

Že nekaj časa opazujem mamice na družbenih omrežjih. Strmim. Presenečena sem nad obnašanjem, odnosom in nezmožnostjo prilagoditve nekim novim razmeram. Kaj so nove razmere? Korona obdobje, omejitve, zaprte šole. 

Pravijo, da se jim meša doma, da se meša otrokom. Kričijo, da naj jih vlada spusti ven, naj odprejo šole.

Mediji so polni teh obupanih mamic, ki morajo biti s svojimi otroki in njihovih otrok s psihičnimi stiskami, ker morajo biti doma s svojimi starši.

Zanimivo je to, da lahko z gotovostjo trdim, da so igrišča kar obiskana, da se otroci v mestih, omejitvam navkljub, vseeno družijo. Kar se pa šole tiče, je pa tako, da pouk dejansko je in to vsak dan in če otrok sledi pouku preko spleta, kot je v času epidemije pač organiziran, šole ne pogreša.

In kaj teži popolne mamice? Učenje z otroki. Cele dni baje presedijo z njimi pri pouku. Zakaj? Meni je to nerazumljivo. Zakaj sediš z otrokom pri pouku? Otrok ima pouk. Ima učiteljico na zoomu, tam dobi informacije in pomoč, če jo potrebuje. Kot da je dejansko v šoli. Razumem, da mlajšim vzpostavite zvezo, prižgete računalnik… ampak to je nekako vse. Potem zapustiš prostor, da se otrok posveti učni snovi in samostojno dela.

Ne dihaš mu za ovratnik, odideš. Mir mu daš. Ni te. Tiho si. Pripraviš mu malico. Pobrišeš prah. Skuhaš kosilo. Zložiš perilo, nalakiraš si nohte, pobarvaš si lase, bereš knjigo… ne sediš pri pouku, ker tudi, ko je otrok v šoli, ne sediš v klopi zraven njega in mu ne dihaš za vrat. Je tako?

Popoldan po kosilu pa poglej  zvezke, če je vse kot mora biti, naredita domače naloge in se učita za naslednji dan. Nobene muke.

Ko, in če so otroci večji pa je toliko lažje, sploh zaposlenim staršem, saj so otroci že navajeni določene rutine in samostojnosti, upam vsaj. Sploh pa pouk online poteka že tako dolgo, da bi se ga pa že res lahko vsi navadili.

Imam dve osnovnošolki, torej poznam štirideset otrok, osemdeset staršev in povem vam, da se nikomur ne »trga«, otroci so mirni, nikomur ni hudo ali nori iz tega ali onega razloga, sodelujejo pri pouku, obdelujejo nove snovi in pridobivajo ocene. Učijo se in delajo, prilagodili so se razmeram.

Zdravorazumski ljudje se pač zavedajo, da posebne razmere zahtevajo posebne ukrepe, ni jim hudo ali odveč.

Kaj se torej dogaja? Kdaj je postalo normalno, da bolj ko je neka družina živčna, ker mora biti skupaj, bolj je moderna in popularna? In predvsem, kdaj je to stanje družin postalo nekaj tako pogostega, da je to normalno, sprejemljivo? In kako pristojne službe obravnavajo takšne družine, katerih mamica se javno izpostavi na družabnem omrežju, da ne zmore, da se ji meša, da je otrok v psihični stiski, ker mora biti doma s starši, jih sploh? Je to obsedno stanje res tako pogosto in tak problem?

Po moje ne, moje skromno mnenje je, da osrednji mediji te tako imenovane hude težave enostavno napihnejo preko meja sprejemljivega, seveda z veliko in obilno asistenco neke stroke. Kaj imajo te skupine ljudi skupnega, nezadovoljni starši, stroka in mediji? Nikomur od njih vlada Janeza Janše ni intimna opcija, ukrepi vlade proti širjenju korona virusa tudi ne, največ koristi od teh zmedenih staršev in njihovih otrok pa ima opozicija, saj preko njihovega nezadovoljstva ruši vlado. No, želi jo, pa jim ne gre ravno od rok.

Temu dogajanju smo priča že deset mesecev, nič ni prav, nič ni dobro in vlada, ki jo imamo ves ta čas, je kriva za take absurdne težave posameznikov, da se večkrat vprašam, če se norčujejo. Kje kupiti nogavice recimo in to, da otrok nima svoje sobe, da nimajo interneta. Nekaterim še vedno ni jasno, da nimamo ukrepov zato, ker se vlada izživlja nad ljudmi, ampak ker imamo epidemijo in epidemije nimamo le mi, ima jo ves svet in kot ima ves svet epidemijo, ima tudi omejitve, torej nismo v Sloveniji nobene izjeme. Absurd vsega pa je, da se nad razsežnostjo epidemije in dolgim zaprtjem šol in ostalih omejitev najbolj pritožujejo tisti, ki so največji kršitelji ukrepov, razne civilne iniciative maske dol in posamezni učitelji, ki jim je problem tudi le testirati se za covid virus.

In nenazadnje, zakaj v medije pridejo samo negativne zgodbe? Zakaj poročanja o razmerah in življenju v epidemija času niso bolj uravnotežena?  Komu ustreza to konstantno vzdrževanja občutka večinskega nezadovoljstva in dobesedno razdvajanje ljudi? Ali se novinarji zavedajo škode, ki jo s tako enostranskim poročanjem povzročijo in krivic, ki jih naredijo dobrim?

Vprašanja so seveda retorična, čudi me le, da tisti famozni slovenski diktator te notorične, skoraj laži tako stoično prenaša. Čudno obnašanje avtokrata, kajne?

Slike članka
Zadnje objave
Pismo Slovencem
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Najbolj obiskano
1
Jugoslavija, 3.del:  »Industrijska revolucija« in obubožano kmetijstvo po socialistično.
2
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
3
Savlov nateg
4
Jugoslavija 1945-1980 RAJ NA ZEMLJI-za naivne- 1. del
5
Butalska Slatina?