Galerija slik
Jugoslavija-Dokončni zlom ječe narodov. MG

 »O odcepitvi Slovenije od Jugoslavije je težko celo misliti, ker to ni nikoli bila moja najintimnejša opcija. Z njo se ne morem sprijazniti«

                                                                                                                                Milan Kučan 31.01.1990


				screenshot wikipedia			screenshot wikipedia

 

Po astronomskih podražitvah in rekordno visoki inflaciji je bilo med narodi Jugoslavije čutiti vedno večje nezadovoljstvo in upor. Začele so se pojavljati še glasnejše kritike sistema. Nezadovoljstvo, ki se je med delavci v Sloveniji že dolgo časa nabiralo, je na plano izbruhnilo konec leta 1987. Takrat se na ceste poda veliko število delavcev, ki zahtevajo plače, spremembe in neodvisne sindikate, ki so bili do takrat v celoti podrejeni komunistični partiji, saj so bili vsi zaupniki člani komunistične partije. Tako se septembra leta 1987 na cesto poda 6000 delavcev Železarne Ravne, blokirajo ceste in križišča, zahtevajo višje in redne plače, zahtevajo svobodo in pravico do stavke. Še v istem mesecu se stavke začnejo v železarni Jesenice, kjer 3500 delavcev izraža iste zahteve in železarni Štore, kjer 450 delavcev zahteva isto. Najbolj znana stavka v tistem času se zgodi v Ljubljani, kjer 5000 delavcev  Litostroja zahteva demokratične spremembe in plače.

Stavke se vrstijo ena za drugo tudi v manjših podjetjih, kjer nekateri niso dobili plač že več mesecev, vedno bolj jasno pa postaja tudi, da Jugoslavija v taki obliki ne more preživeti. Oblasti prižgejo rdeče luči. Najprej se aktivira SDV (UDBA), ki ima v vsakem podjetju, tovarni, pravzaprav povsod svoje sodelavce in ovaduhe. Tudi JLA se začne intenzivno pripravljati na obračun z opozicijo po celotni Jugoslaviji.

JLA dobi striktna navodila, kako ravnati v primeru upora v Sloveniji in na Hrvaškem. V Sloveniji se zgodi afera JBTZ (Janša-Borštner-Tasič-Zavrl). Trije novinarji in častnik Jugoslovanske armade v reviji Mladina razkrijejo tajni načrt JLA. Oblast zapleni celotno naklado, vsi štirje udeleženi pa so obtoženi in obsojeni pred vojaškim sodiščem. Na ulicah Ljubljane se zbere več 10 tisoč ljudi, ki zahtevajo demokracijo, svobodo in izpustitev četverice herojev.  

Vse glasneje se po celi Jugoslaviji govori o več 100 tisočih pobitih po drugi svetovni vojni, o brezpravno pobitih ljudeh, vojakih, civilih , otrocih. Vedno večje število ljudi išče grobove svojcev, na prikritih grobiščih se začnejo prižigati sveče v spomin. Ljudska milica, ki je ves čas vedela, kje se ta grobišča nahajajo in jih je skozi celotno obdobje socializma tudi nadzirala, sveče in cvetje odstranjuje, saj se v družbi še vedno goji mit o brezmadežnosti komunistične partije in njihovega tako imenovanega boja za narodovo osvoboditev. Skupina entuziastov ponatisne knjigo imenovano ČRNE BUKVE, v katerih so do detajlov opisani zločini in hudodelstva partizanov med drugo svetovno vojno. V Jugoslaviji huda gospodarska kriza zaznamuje zadnja leta življenja te ječe narodov, nasilno združene umetne tvorbe, ki je zaradi kulturnih, jezikovnih in narodnih razlik bila že vnaprej obsojena na propad. Eksperiment imenovan Jugoslavija, kjer je poizkus združevanja nezdružljivega trajal dolgih 45 let, se je končno začel rušiti leta 1990, ko se v Sloveniji izvedejo prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni.

Prepričljivo zmaga DEMOS, koalicija strank, ki si želijo demokracije in uvedbe večstrankarskega sistema.

Komunistična partija v vse stranke infiltrira svoje ljudi, ki imajo zadolžitve te stranke rušiti od znotraj, s tem še vedno nadzira politiko v Sloveniji in na tak način preprečuje lustracijo komunističnih kadrov in preiskavo zločinov proti človeštvu, ki jih je v imenu svobode ta ista partija zagrešila nad Slovenskim narodom.

 

 

»Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo«

 Dr. Jože Pučnik 26.12.1990

Decembra leta 1990 se v Sloveniji zgodi zgodovinski trenutek, ko Slovenci na referendumu za samostojno, neodvisno Republiko Slovenijo izglasujejo samostojnost, in sicer je pri 90% udeležbi kar 88,5% glasovalo za samostojnost.

S tem se počasi uresničujejo stoletne sanje Slovencev o lastni državi in ohranitvi Slovenskega naroda, ki pa je bil že takrat prepreden z petokolonaši iz vseh republik bivše Jugoslavije, oficirji JLA, vohuni in tisočimi tujimi delavci iz vseh republik, ki so jih komunistične oblasti velikodušno z avtobusi dovažale na delo v Slovenijo z očitnim namenom uničenja Slovenskega naroda in stvaritvijo Jugoslovana, človeka in naroda, ki ni nikoli obstajal.

Pritiski na Slovenijo v letu 1991, ko je bilo že jasno, da Slovenija ne glede na stališča ostalih republik v Jugoslaviji zapušča skupno komunistično državo, se že v začetku istega leta še poostrijo. Republika Srbija večkrat vdre v monetarni sistem Jugoslavije in si prisvoji finančna sredstva, tudi slovenska, tako pusti Slovenijo popolnoma brez deviznih rezerv in pokojninskega sklada, kar vodi prvo vlado Republike Slovenije v kredit, s katerim so izplačali pokojnine in plače prve mesece po razglasitvi samostojnosti. JLA dvigne število vojakov na 275 tisoč, v primeru vojne pa ima pripravljene načrte za mobilizacijo pol milijona vojakov. Tajna služba KOS, vojaška obveščevalna služba, izpostava UDBE deli orožje civilom po celi Jugoslaviji. Srbski manjšini, živeči po vaseh v Beli krajini ponujajo orožje, da bi se uprli osamosvojitvi, vendar le ti orožje zavrnejo. Seveda pa goreči komunisti, ki niso bili pripravljeni žrtvovati oblasti, to orožje sprejmejo. Več uspeha imajo na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, kjer orožje odprtih rok sprejmejo tako Srbi, muslimani in Hrvati, predvsem podporniki komunistov, partije, Jugoslavije in simpatizerji JLA. Posebej oborožujejo Srbe na Hrvaškem in v Bosni ( Kninska Krajina, Republika Srbska). Hkrati ustanovijo televizijo YUTEL, financirajo tehnično opremo in oddajnike. Televizija je znana predvsem po seriji izmišljenih zgodb, ki jih je pripravil oddelek za psihološko propagandno delovanje UDBE, z namenom, da se diskreditirajo napori Slovenije in Hrvaške za samostojnost in da podprejo JLA in skupno Jugoslavijo. Marca leta 1991 v Beogradu izbruhne vstaja. Več kot 70.000 ljudi na cestah zahteva demokracijo in svobodo. JLA s tanki zaduši vstajo v Srbiji.

V istem letu Slovenske oblasti ne želijo več pošiljati vojaških nabornikov v JLA, temveč nabornike pošilja v učne centre po Sloveniji. 23. maja leta 1991 JLA napade učni center Pekre in zajame poveljnika učnega centra. Več tisoč ljudi na ulicah Maribora protestira in zahteva njegovo izpustitev. Takrat pade tudi prva žrtev za samostojno Slovenijo, in sicer Jožef Simčik, ki ga povozi vojaški transporter. Ni pa to bilo prvo vojaško posredovanje JLA v Sloveniji, saj je že leta 1990 v mesecu oktobru nasilno in z orožjem zavzela štab teritorialne obrambe v Ljubljani. Marca leta 1991 JLA zahteva od jugoslovanskih oblasti, da v državi okličejo izredne razmere, saj so imeli načrt, kako z tanki in vojaško silo ustaviti prizadevanja Slovenije in Hrvaške na samostojno pot. Poizkus spodleti, ker hrvaški, slovenski in makedonski člani predsedstva Jugoslavije tega predloga ne podprejo.

25. junija leta 1991 Slovenci uresničijo stoletne sanje in na svečano razglasijo samostojno, neodvisno državo Slovenijo. Okupatorska jugoslovanska vojska že isti dan izziva in grozi z vojaškim posredovanjem. Reaktivna letala na nizki višini preletavajo slovenska mesta z namenom ustrahovanja oblasti in naroda. Naslednji dan ob 03.00 se z izpadom vojaških enot iz vojašnic začne desetdnevna vojna za Slovenijo, v kateri okupatorska komunistična vojska doživi ponižujoč poraz, ki ga ji zadajo slabo oborožene sile Slovenske Teritorialne obrambe in združen Slovenski narod, ki je z uporom pokazal in dokazal, da si ne želi ostati v Jugoslaviji, temveč želi hoditi po svoji lastni poti.

25. oktobra leta 1991 zadnji vojak JLA zapusti ozemlje republike Slovenije in prvič v zgodovini na ozemlju Slovenije ni tujega , okupatorskega vojaka. Ponižana, užaljena in popolnoma razbita »4.« najmočnejša armada Evrope sklonjenih glav ponižno prosi za milost slovenski narod, ki ga je pred davnimi 45 leti nasilno okupirala, ga zatirala in ekonomsko in finančno izčrpavala ter s temi dejanji ogrozila obstoj slovenskega naroda. Vojska, ki so jo komunisti označevali kot eno najmočnejših v Evropi, kljub veliki premoči v opremi, topništvu, motorizaciji in letali ni uspelo poraziti slabo oboroženih republiških teritorialnih obramb Slovenije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine. Neizkušenost, neznanje, samovolja, zloraba alkohola in drog, nedisciplina, dezerterstvo in nizka morala, lažna bratstvo in enotnost, zastarela taktika bojevanja, ki je temeljila na brezglavih juriših in partizanski taktiki bežanja so jo spravili na kolena. Dejstvo, da je propadla Jugoslavija in da se je z tem končalo tudi financiranje pa jo je dokončno potolklo.

Tako je leta 1991 propadel socialistični raj imenovan Jugoslavija, v krvi in bratomornem pobijanju, praktično enako kot je tudi nastal. Krvave vojne na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini in na Kosovu so bile zadnji zločin komunistične ideologije nad narodi Jugoslavije.

Slovenski narod je imel to nesrečo, da je izkusil okrutnost in nasilje vseh treh totalitarnih režimov v novejši zgodovini, nacizma, fašizma in komunizma. Prav slednji je pustil hude posledice Slovenskemu narodu, ki so vidne še danes, v letu 2020, ko levi pol slovenske politike odkrito časti in poveličuje mednarodno obsojen totalitarni sistem, izenačen z nacizmom in fašizmom. Postavlja doprsne kipe ideologom nasilja in razdora med Slovenci, se priklanja in se udeležuje komemoracij in proslav, kjer se javno klanjajo totalitarnim simbolom in s tem zločinu.

Le malo ljudi v Sloveniji se zaveda, da je v Evropski Uniji komunizem izenačen z nacizmom in fašizmom, in s tem na mednarodni ravni obsojen in obravnavan kot zločinski sistem. Resolucija je bila sprejeta v večini držav EU, na žalost pa ni bila sprejeta v Sloveniji, čemur pa se ni za čuditi, saj nam dejansko skoraj 30 let, z 5 letno prekinitvijo pravzaprav vladajo komunisti.
Nacistični in fašistični totalitarizem sta bila po pravici mednarodno obsojena, akterji so bili ubiti ali obsojeni na dolgoletne zaporne kazni, komunizem pa vse do sedaj, razen moralnega obsojanja ni bil deležen obsodbe in skrajni čas je, da se to končno zgodi, saj še vedno obstaja nevarnost, da bi totalitarni komunistični režimi znova prevzeli oblast in ta ideologija zla še vedno ogroža svetovni mir in svobodni razvoj narodov, med njimi tudi Slovenskega naroda. Sistem, ki je v Srednji in Vzhodni Evropi pomoril milijone nedolžnih ljudi, ki je deportiral milijone ljudi v Sibirijo, z starci, ženskami in otroki vred, ki je izganjal celotna prebivalstva držav in izvajal etnično čiščenje, preganjal in obsojal na podlagi politične pripadnosti, ponarejal in prirejal volitve, nehumano ravnal z zaporniki, jih zapiral v koncentracijska taborišča, jetnike mučil in jih na podlagi politične opredelitve interniral, preganjal vernike, preganjal ljudi na podlagi družbenega izvora, v popolnosti nadziral delo policije, vojske in tajnih služb, popoln nadzor le teh nad državljani in kršenje zasebnosti teh istih državljanov, razglašal ideologijo sovražnosti, prepovedal svobodo govora in združevanja, omejeval gibanje znotraj države in v tujini, hudo kršil politični pluralizem in svobodo izražanje političnega prepričanja, preprečeval dostop do informacij in popolnoma prepovedal svobodo tiska, razlastil in ukradel zemljišča in drugo zasebno lastnino, odkrito podpiral vojaške akcije in prodajal orožje teroristom in prenašal finančna sredstva na skrite račune v tujini z namenom bogatenja izbrancev in podpore terorizma si vsekakor zasluži obsodbo in prepoved zagovarjanje stališč marksistične ideologije.
Resolucija ostro obsoja vse komunistične režime na področju današnje Evropske Unije in nosilce njihove ideje, kamor spada tudi Komunistična partija Jugoslavije in posledično tudi Komunistična partija Slovenije. V Slovenskem parlamentu imamo stranko, katere poslanci se javno razglašajo na »ponosne naslednike komunistične partije« in s tem tudi nosijo krivdo za zločine storjene proti človeštvu, za katere v mednarodnem pravu velja da nikoli ne zastarajo.

Iz vsega zgoraj zapisanega torej sledi logično vprašanje, ali smo se leta 1991 res osamosvojili ali pa našo prelepo Domovino vodijo nasledniki zločinske komunistične partije. Presojo prepuščam vsakemu bralcu posebej.

Slike članka
Zadnje objave
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Telebani za telebane
Najbolj obiskano
1
Savlov nateg
2
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Korona vlada
3
Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu
4
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
5
Zločini Komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 2.del