Zadnja leta imam občutek, da se svet postavlja na glavo, da je vse, kar so me starši in stari starši z vzgojo in zgledom naučili in pokazali, postalo skoraj popolnoma narobe. 

Klasične vzgoje otrok skoraj ni, priča smo nekemu valu permisivne vzgoje (otrok ima vedno prav) in prvi odrasli permisivci že vzgajajo svoj podmladek. Demokracija je postala nevarno uničevalsko orodje, v rokah levice in podpornikov multikulture, za raznarodovanje Evrope in ubijanje evropske tradicije ter izrinjanje krščanstva.

Trenutno smo na svetovni ravni priča divjanju temnopoltih, ker protestirajo v čast enega od svojih, ki je umrl ob aretaciji. Aretacija  je bila res groba, najbrž pa temu ne bi bilo tako, če se ne bi upiral. Še par malenkosti, ki je svetovni osrednji mediji ne povedo so, da je imel gospod pestro kriminalno preteklost in da ga je kakšno uro po aretaciji izdalo srce. Zaradi tega dogodka so se po Ameriki začeli protesti pod sloganom »black lives mater«.

Prav je, da se na nepravilnosti in krivice opozori, ampak ta protest je postal le še čisti vandalizem.

Tako imenovani protestniki so kot uničujoči popotresni val, saj razbijejo, uničujejo, požgejo vse kar jim pride na pot, kradejo in nenazadnje, pretepajo in ubijajo. In to zadnje je najbolj zavržno. 

Uničujejo življenja, uničujejo desetletja, stoletja dela in truda, uničujejo svetovno znana obeležja, uničujejo vse tisto, čemur se reče ameriške sanje. 

Izgredi in uničevanje so se preslikali tudi v Evropska mesta. Bruselj, Bristol in še kje spominjajo na vojno območje, ljudje protestirajo, na smrtonosni virus covid19 so očitno pozabili. Nihče jih ne ustavi, policija je kot ranjena žival, saj jih osrednji mediji, ki so zelo glasni zagovorniki leve multikulturne agende, takoj označijo kot nasilneže, dejanske nasilneže pa v zrežiranih posnetkih in obdelanih fotografijah prikažejo kot velike žrtve.

Omenijo sicer izgrede, a hitro dodajo, da so protesti drugače mirni in potekajo v dobrem vzdušju. Kdor opozarja na brutalnost, je hitro obsojen da je fašist, nacist, rasist… belci zdaj za odpuščanje poljubljajo temnopoltim noge, poklekajo  pred njimi in si pravijo beli privilegiranci. Jaz se ob tem držim za glavo in se sprašujem zakaj hudiča bi se recimo  jaz opravičevala nekemu mimoidočemu temnopoltemu in ga prosila odpuščanja? Kaj sem mu pa storila? Aja, bela sem! 

Ne se hecat, če to ni čisti rasizem, da sem kriva samo zato, ker sem bela kaj potem je? In kaj, kje je moj, naš privilegij, ker smo beli, a bejž?

Beli svet je privilegiran. Zakaj že? Ker dela in ker ima v povprečju višji IQ? Kako so potem privilegirani šele aziati, ki imajo še višji IQ v povprečju??

Skratka, jaz se ne mislim nikomur opravičevati. Tudi rasistka nisem, ker kar se mene tiče je lahko oseba vijolična ali pa zelena, dokler ima odnos, spoštovanje in se ne obnaša kot podivjana žival, jo spoštujem tudi jaz. 

Multikultura je nekaj, kar za vedno spreminja naše okolje, saj nam skozi to agendo politiki v Evropo naseljujejo prebivalce tretjega sveta. Ni kompatibilen z našim. Enostavno ni in to se kaže vedno bolj.

Več kot jih je, bolj uveljavljajo svoje navade, kulturo preko naše evropske in to pri nas avtohtoncih zbudi precej odpora, saj smo vzgojeni v duhu, ko si v Rimu se obnašaj kot Rimljan. Evropejci smo si med sabo precej podobni, zato zlahka živimo skupaj, težje je s tretje svetnim prebivalstvom, saj se nekateri, ne vsi, še po parih desetletjih ne znajo ali nočejo prilagoditi in kar je še huje, tako vzgajajo otroke. Politika je najprej odprla  državne meje, zdaj nam skozi multikulturo in humanost naseljujejo tretji svet po domovinah Evropejcev. Nastaja kaos, nemiri. Odprli so kletke v živalskem vrtu, pustili, da se živali med sabo koljejo, oni pa iz varne razdalje uživajo v predstavi. 

Desničarji smo zadnje čase tarča marsičesa, baje smo homofobi, ksenofobi, rasisti, širimo sovražni govor in nestrpnost, pa smo res? 

Zlahka živimo ob tem in onem, zlahka pomagamo, ampak meni ne bo nihče rekel, da so homoseksualci, temnopolti in drugi posebneži nekaj tako edinstvenega, da potrebujejo posebne pravice in nihče me ne bo prepričal, da v naše okolje spada mošeja. Razumem, da živijo tukaj ampak…ko gremo mi v njihov svet, se prilagodimo, oni pa se v našem ne. Zavračam tudi kakršnokoli misel, da imajo svoja sodišča in naravnost gnusijo se mi poroke z deklicami. In, ker mislim, kot mislim, sem vse: od fašistke, nacistke, janšistke... in vedno pred vse to dajo še smrt. Smrt fašizmu, smrt nacizmu, smrt janšizmu.

Moj svet najbolj izgublja normalo na točki kjer skozi sodobno umetnost kot sprejemljivo umeščajo pedofilijo, med nas prihajajo živet ljudje, ki jim je spolni odnos z živalmi nekaj vsakdanjega. Spolna nedotakljivost otrok se izgublja. Tak svet, okolje se mi upira, upira se mi misel, da se stvari, kot jih naštevam, vgnezdijo v naše okolje kot nekaj sprejemljivega, normalnega. Ker, da je to kot del kulture nekih prišlekov, njihova človekova pravica in demokracija. 

Seštevek let leve politike in igranja rešiteljev sveta na desni sredini, furanje multikulti agende, odpiranje meja za vse, ker so ubogi revčki, neobsojanje vsega nasilja in svinjarij,  (o nasilju in kriminalnih dejanjih priseljencev iz tretjega sveta se ne govori, najbrž je tudi to rasizem in nestrpnost), raznarodovanje, nam za vedno spreminja okolje in način življenja.

Kako obdržati tisto, kar mi poznamo kot normalo, ne vem, a z gotovostjo trdim, da leta pred nami, če politikov ne sreča vsaj malo pameti in razuma, ne bodo niti lepa, še manj prijetna, saj se nam scenarij konca Sodome in Gomore bliža s svetlobno hitrostjo.  Plešemo s hudičem, ki s stisnjeno peščico in sovraštvom v očeh poziva k miru in bije ideološki boj proti domoljubju in kristjanom.