Danes je velikonočni ponedeljek. Češnje so pred nekaj dnevi lepo zacvetele, ostala drevesa v gozdu pa že lepo zelené. Slovenija se je prebudila v čarobni svet pomladi.

S praznikom Velike noči je sedaj konec posta in konec odrekanja. Na velikonočni ponedeljek pa je navada, da obiščemo svoje prijatelje, znance in sorodnike. Vendar letos temu zaradi epidemije koronavirusa ne bo tako. Vem da je težko ostati doma, vendar raje vidim, da ostanemo doma kak teden dlje, kot da cela slovenska populacija zboli in nam smrt pokosi precej aktivnega prebivalstva.

Epidemija je pokazala tudi veliko ranljivost slovenskega gospodarstva in veliko izpostavljenost in odvisnosti od tujine. Naše kmetijstvo (razen pri mleku in perutnini) ne pokriva niti polovice naših potreb po hrani, medtem ko je naša politika še nedavno dala zeleno luč za gradnjo lakirnice avtomobilov na rodovitnem Dravsko-Ptujskem polju, namesto da bi zato našli ustrezno degradirano zemljišče v neposredni okolici. Kaj nam pri zaprtih mejah pomaga trenutno avtolakirnica, če nam primankuje hrane?

Glede na naravne danosti, na precejšnjo raznolikost različnih geografskih enot na tako majhni površini, bi Slovenija morala postati butični vrt Evrope in petična destinacija za turizem. Relief in razdelitev obdelovalni površin sta glavna vzroka, da slovenski kmetje težko konkurirajo večjim kmetijskim podjetjem po Evropi, zato je naša, domača hrana dražja od tiste, ki jo pridelajo na Madžarskem, Poljskem oziroma povsod tam, kjer so obdelovalne površine večje in dostop z mehanizacijo lažji.

Po osamosvojitvi smo želeli na vsak način povečevati prepoznavnost naše domovine. Bili smo užaloščeni, če so nas na raznih prireditvah tujci zamenjevali s Slovaško in bili veseli, če so se Avstrijci, Nemci in Italijani odločili za počitnice ravno v Sloveniji. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo, predvsem pa po t.i. “arabski pomladi” smo doživeli tudi boom v slovenskem turizmu.

Namesto, da bi država preko kulturnega ministrstva skrbela za obnovo kulturne dediščine, ker jo posamezniki zaradi zapletenih postopkov in strokovnosti navadno ne znajo in finančno ne zmorejo, želi naša država oz. nekateri politiki raje postati upravljalec serije hotelov po celotni državi.

Ne razumem, da se nikjer ne oglasijo državne protimonopolne organizacije in preprečijo nastanek tega monopola.

Mislim da se ne zavedamo dovolj, da se turist za obisk neke destinacije odloča na podlagi neke aktivnosti (športne, kulturne, verske, kongresa) ali pa znamenitosti (naravne, kulturne). Dvomim, da bi imeli v Sloveniji res kak tak ekskluziven hotel v sklopu tega državnega holdinga, da bi bil edini motiv obiska določenega kraja prav bivanje v tem hotelu.

Vsakdo od nas je že kdaj dopustoval in verjamem da večina od nas ve, da je velika razlika v servisu med nastanitvijo v prijetnem manjšem družinskem hotelu, kjer se vsak član družine trudi po svojih najboljših močeh kot pa v nekem ogromnem hotelu megalomanskega državnega holdinga, ki težko motivira svoje zaposlene. Vsakdo ve, da so ravno motivirani turistični delavci tisti, ki dajo največji doprinos k temu, da turist podaljša svoje počitnice še za kak dan ali dva. Navsezadnje turizem smo ljudje. In prav motiviran lokalni turistični ponudnik, ki bo goste navdušil za njihov kraj, je v turizmu vreden zlata.

Večkrat se mi je že pripetilo, da sem kdaj čez lužo naletel na sogovornika, ki je bil v Sloveniji in potem ponosno povedal, da je preživel dva cela dneva v Sloveniji, medtem ko je dopustoval nekje na Hrvaškem. Češ, da je bil na Bledu in v Postojnski jami in da je videl vse kar imamo. Ob poslušanju tega me res zaboli srce. Pri tolikšni pokrajinski pestrosti Slovenije nas tujci, ki so bili pri nas, prepoznajo samo po Postojnski jami in Blejskemu jezeru…

Spomnim se pred petimi leti primera kakšen cirkus v turistični srenji pri turističnih vodnikih in novinarjih je bil, ko je nek tuj vodnik azijskim turistom razlagal, da kip Franceta Prešerna na Prešernovem trgu predstavlja Marca Pola, medtem ko je predstavnica turistično gostinske zbornice izjavila : “Ni treba, da jih posiljujemo z našo zgodovino, umetnostno zgodovino in tako naprej….” ?!

Si predstavljate kakšen polom bo, ko bo ta socialistični hotelski mastodont propadal? Se še spomnite situacije v Bohinju do pred nekaj leti nazaj, ko je nekdo imel v rokah praktično vse omembe vredne hotele in ni imel interesa oz. kapitala za njihovo obnovo?

Nedolgo nazaj sem bil na nekem izletu v Lendavi in Lendavskih goricah. Ker smo bili večja skupina so nam kosilo organizirali v bližnjem hotelu term, ki je v lasti Save turizma, dela bodočega državnega holdinga. Hrana postana, natakarji pa z izredno slabim znanjem slovenščine. Sprva sem pomislil da gre morda za pripadnike madžarske skupnosti, vendar mi je tamkajšnji lokalni vodnik povedal da je večina domače delovne sile zaposlena v Avstriji, medtem ko mi uvažamo delovno silo iz nekdaj bratskih republik.

V trenutnih razmerah bi bilo mnogo bolj smiselno, če bi ponovno razmislili kaj sploh hočemo. Namesto da država vstopa na trg kot monopolni ponudnik prenočitvenih zmogljivosti, državljani od nje pričakujemo, da namesto tega raje poskuša omogočiti in ustvariti možnosti, da bi se turizem razvijal tudi stran od uveljavljenih zdravilišč ali ostalih turističnih središč.

Zaradi večstoletne vpetosti v nemški kulturni prostor, obmejne lege s sosednjo Ogrsko (op. večji del današnje slovensko-hrvaške meje poteka po nekdanji meji med Svetim rimskim cesarstvom nemške narodnosti in Ogrsko) oz. bližine nekdanjega osmanskega imperija, imamo na Kranjskem, pa tudi na Štajerskem ogromno ostankov gradov, ki so bili večinoma med zadnjo svetovno vojno pokradeni in požgani, dandanes pa so nekateri že tako uničeni, da so praktično tudi že nerazpoznavni.

Nedolgo nazaj sem se mudil na Dolenjskem. Dolina Krke bi, če bi se našli sredstva za obnovo nekoč Auerspergovega gradu Soteska in delno obnoveljenjega Žužemberka  v povezavi z nekdanjim plavžem v Dvoru dobila čisto drugačen smisel.

vir: arhiv avtorja kolumne (grad Soteska pri Dolenjskih toplicah)

Čudi me, da se na Postojnskem nekdanji lastniki Windischgratzi z občino nikakor ne morejo zmeniti za obnovo gradu Haasberg, da o propadanju gradu Podčetrtek, na katerem je bila svoj čas celo kurja farma in številnih drugih niti ne govorimo.

vir: arhiv avtorja kolumne (grad Haasberg)   

Če je naša turistična strategija usmerjena v pet-zvezdične izkušnje kot nas želijo prepričat, in če želimo turista zadržat na istem prostoru še kak dan ali dva, težko verjamem, da jih bomo primerno nagovorili ravno z ljudmi zaposlenimi v turističnih državnih holdingih.

Pri vsem skupaj je še najbolj žalostno to, da državni turistični holding zagovarja vladna stranka, ki sodi v t.i. liberalno družino evropskih strank. Kaj bi šele bilo, če bi bili na oblasti socialisti pa je že drugo vprašanje.