21.dan

Jutri, drugega aprila, bo enaindvajseti dan odkar sem se z otroci umaknila iz »normalnega« življenja. V šole ne hodijo več, pouk imamo doma preko spletne učilnice. Kruh pečem doma, avto miruje…naše življenje ima čisto drugačen ritem. Umirjen. Moj fokus je na tem, da ostanemo zdravi, skupaj in predvsem živi. Ne zanima me kaj mislijo drugi, kdo vodi vlado in kako nov način življenja nekaterim predstavlja med drugim tudi diktaturo. Ob takšnih zapisih se le nasmehnem in to storim s prav takšnim posmehom in zaničevanjem, kot so to počeli nekateri, ko smo se mnogi nevarnosti virusa korona že dodobra zavedali, nanj opozarjali, veliko pa nas je pred obdobjem bolj striktnih vladnih ukrepov (»karantena«)opravilo tudi večje nakupe osnovnih živil, zdravil, zaščitnih mask, razkužil...

Covid19 je jemal življenja na Kitajskem, ko je prišel v Italijo, je bilo za marsikoga konec šale in je postal realnost. V Italiji, Španiji dnevno zahteva do tisoč življenj. Po tamkajšnjih bolnišnicah so vojne razmere, primanjkuje osebja in zaščitnega materiala, cepiva ni, respiratorjev je premalo, zato so zdravniki postavljeni pred odločitev, kdo ima več možnosti preživetja. Mladi in sicer zdravi ljudje imajo več možnosti, posledica tega je veliko število mrtvih med starejšimi ljudmi.  

Berem, da je bolezen huda, umiranje pa boleče, predvsem pa osamljeno. Odkrito povem, da me je strah. Zelo me je strah. Cepiva ni, virus mutira, je nepredvidljiv in neobvladljiv. Lahko pa upočasnimo njegovo širjenje, ga malo zadržimo, si kupimo čas, ne samo sebi, tudi znanstvenikom, ki iščejo cepivo, zdravila, ki raziskujejo kako obvladat to zlo. Umirimo ritem življenja, upočasnimo širjenje virusa. Preprosto kajne?

Ne, pa ni! Ne za vse. Med nami so še vedno ljudje, ki minirajo ukrepe vlade, zavračajo in jih dojemajo kot uvedbo diktature in totalitarizma, kot uvajanje vojaške države, na mrtve iz sosednjih držav in zdaj že tudi pri nas, se požvižgajo, ker je normalno, da ljudje umirajo. Tako oni. 

Vlada je, da bi omejila širjenje virusa, omejila naše gibanje na naše občine. Razlog je preprost. Ljudje niso  razumeli preproste prošnje naj ostanejo doma in so lepo martinčkali, športali, hodili na izlete do obale in…si veselo izmenjavali virus, mu pomagali, da se širi. Ampak omejitev je res izredno ohlapna in dovoljuje marsikaj, mene recimo sploh ne prizadane. Tudi moje družine ne, zato se ne razburjam kot nekateri, v smislu da jim jemljejo svobodo. Ponovno se nasmehnem, zmajem z glavo, naredim požirek kave in se potopim v  razmišljanje o tem omejevanju in jemanju.

Za božjo voljo, saj vam nihče nič ne jemlje, malo so vas ustavili, vas želijo obvarovati, vas ohraniti pri življenju, obvarovati želijo tiste okoli vas, ki so za bolezen bolj dovzetni. Vlada je za blaženje te krize zaenkrat namenila tri milijarde in bo še, če bo potreba.

Uvajanje vojaške države? Katastrofalno zavajanje in izkrivljanje. Kadra za vzdrževanje reda je premalo, zato želijo s podelitvijo določenih in začasnih pooblastil vojski  razbremeniti policijo. Ampak… vse to je kot da se prepiram in govorim steni.

Vsa ta dejstva niso važna. Zakaj? Jaz vidim samo en razlog. Janez Janša. Izredna mržnja do njega preglasi vsa prizadevanja vlade, ki jo vodi, da bi to težko obdobje čimprej prebrodili. Vlada ni samo Janša. Ukrepi niso samo njegovi. Predlogi tudi ne, vse to je delo izredno pisane vlade in skupin intelektualcev, ki jim pomagajo. Obešajo se na vejice in pike, ljudi pozivajo k uporu, k nespoštovanju ukrepov, pripravljajo proteste. Vse iz varnega zavetja doma in z maskami, ki jih »navadnim« ljudem odsvetujejo na nosovih in ustih. Kaj vam to pove? Da so njihovi podporniki zanje le »kanon futer«, kolateralna škoda.

Ne hodim brezglavo za svojim vodjo, kot mi te dni očitajo, verjamem pa v svojo presojo in tokrat sem presodila, da je zaupanje v vlado trenutno zame najboljše, poslušam  meni logične nasvete, priporočila, vse to z zamikom saj sem se sama umaknila iz aktivnega življenja veliko prej, kot je to prišlo z vladnim dekretom.

Že pred časom sem v neki osebni zgodbi prišla do spoznanja, kako znajo biti čustva močnejša od razuma, težko jih obvladuješ in nimaš neke samokontrole in ravno to te dni opažam pri ljudeh, ki ne marajo Janše. Veliko čustev, le da negativnih. Sama se z njim marsikje ne strinjam, a ohranjam zdrav razum. Ne črtim ga, zakaj bi ga? Pravzaprav, ko dobro pomislim, nikogar ne mrzim. So ljudje, ki mi niso ljubi, so takšni, ki prizadenejo. Vse jemljem kot del življenja, neko obdobje. So dobra in slaba obdobja. Nekateri pa so z zamerami tako prepojeni, da bodo v tem primeru raje ogrožali sebe, svoje bližnje, manj bližnje in popolne neznance iz čistega kljubovanja samo zato, ker Janša vodi vlado.  

Obdobje covid19 je iz nekaterih izvabil veliko in pokazali so in še bodo marsikaj, ja, čustva znajo biti marsikdaj močna in prevladajo nad razumom. Hudo je kadar  so čustva negativna in dobesedno vodijo, v samouničenje in ogrožanje drugih. 

Čustva, tako dobra kot slaba, če so pretirana, vodijo v pogubo in osebno stisko. Umirite jih in pomislite, kaj je zares pomembno. Kaj je pomembno?

Življenje. Življenje je pomembno, osredotočimo se na to. Rada vas imam, pazite nase.