Galerija slik
Vklenjeni s svobodo Jiri Kočica

Zavestno in inteligentno manipuliranje z organiziranimi navadami in mnenjem množic je pomemben dejavnik demokratične družbe. Tisti, ki manipulirajo s tem nevidnim mehanizmom družbe, tvorijo nevidno vlado in ta nevidna vlada resnično obvladuje in vodi našo državo.

E. Bernays

 

O sebi radi mislimo, da smo svobodni. Da sami odrejamo kaj bomo delali, kam bomo šli, koga poslušali, nad čim se navduševali...  Skratka, da so naše misli same po sebi odraz te svobode. In da bi brez te svobode razmišljanja ter posledično delovanja, bilo naše življenje bistveno okrnjeno.

To je zelo globoko, saj s to zavestjo rastemo in o tem prepričujemo drug drugega na en ali drug način. Tako se prepričujemo vsaj od 1789 naprej, če že ne od Savlovih (Pavlovih) pisem, ki so zagotavljala, da nam je Bog dal svobodno voljo...
Vse od globokih prepričanj, na primer o naši veri, o naših občutkih, pa vse do najbolj površnih reči, ko prijatelju pokažemo na novo kupljen proizvod, smo tako mi kot naši prijatelji prepričani, da je bil to naš izbor in naša svobodna volja.

A za vsemi temi individualnimi odločitvami je kup nevidnih navodil. Kup sugestij. Kup predestinacij. Nekatera med njimi smo kot prepričanja povzeli in pridobili skozi izročilo naših prednikov, določena nagnjenja smo podedovali z DNK, rodili smo se v kulturo in pri tem večinoma imeli že vnaprej določene genetske programe, ki so že prednikom omogočali gradnjo te kulture, nam pa omogočili čimbolj močne vezi v njej.

A obstaja tudi kup ljudi, ki so ta prepričanja dodatno preoblikovali, vsadili v naše misli bodisi kot nadgradnjo ali pa celo kot antitezo tega izročila, ki smo ga prevzeli, kot kukavičje jajce... Jih naredili kot programe, scenarije, po katerih se ravna večina v nekem okolju brez globljega razumevanja... In ti ljudje, ki so prepričanja vsadili v naše misli in našo kulturno shemo, so mnogokrat nevidnih našim očem, včasih dejansko skriti, ker ne želijo, da zvemo zanje. Včasih so že dolgo mrtvi in so kot predniki oblikovali vzorce, po katerih živimo in jih imamo danes za del kulturne dediščine, za tradicijo. (Tudi Savel, ki je imel judovsko ime, dokler je bil preganjalec kristjanov in je kot tak pomagal rimski vojski, se je prekrstil v Pavla, torej v rimsko ime, ko je postal kristjan. S tem je postal manj očiten v svojem delovanju med Rimljani). 

Včasih so oblikovalci naših vsakodnevnih dejanj le delno skriti. Nekatere od teh preoblikovalcev nam prikazujejo kot vzore, ki jih je treba oponašati, imitirati, slediti. V srednjem veku je bil v Evropi na primer skoraj zapovedan »imitatio Christi« (oponašaj Kristusa). Nekatere postavijo za naše žive vodnike, z njimi nas povabijo v zgodbo kakor nas Dante povabi v pekel ali nebesa preko vodnika, rimskega pesnika Vergila.

Tako niti ne vemo, da so naše želje, naši okusi, naš način življenja in naše preference v skoraj vseh vidikih življenja vnaprej določene, v veliki meri že prirojene, tudi manipulirane do zelo nevarnih globin naših umov, misli in občutij.

Kdor vlada neki družbi, ima seveda vedno željo po tem, da so njegovi podrejeni čimbolj poslušni, da čim manj kritizirajo njegovo vladanje. Hkrati pa, da so ravno dovolj zadovoljni z njegovim vladanjem, da se ne uprejo in da so obenem tudi ravno dovolj prestrašeni, da so ubogljivi in organizirani, ko je treba narediti stvari, ki vladarjem omogočajo vladanje.

Med sprožanjem socialističnih prevratov v 20. stoletju je prišlo do neverjetnega razmaha subverzivnih kulturnih vzorcev, ki so se vpeli v naše, evropske družbe na načine »propagande«, manipulacije velikega števila ljudi skozi sodobna tehnološka medijska sredstva. Pri tem se je na mnogih delih evropskega civilizacijskega področja sprožal izredno luciden in hkrati subverziven način delovanja, ki je utečen način življenja spreminjal včasih v nočno moro, včasih pa je le drastično spreminjal način življenja. A v vsakem primeru je razkrajal tradicionalne vidike medsebojnih odnosov tako po vertikali kot po horizontali.

Če pogledamo samo najbolj izpostavljene in znane »mojstre«, ki so skozi propagando in s psihološko premišljenimi potezami bistveno zaznamovali te spremembe, bomo hitro ugotovili, kakšni so tudi okvirni vzorci tega delovanja.
Od leta 1915 pa tja do 1935 je na tem področju tako v teoretičnem kot tudi čisto v praktičnem smislu delovalo kar nekaj izjemnih propagandistov, za katere vedo po navadi le strokovnjaki, večina ljudi pa zanje ni slišala skoraj nikoli. Ob teh, ki jih bom posebej naštel, je delovalo še mnogo drugih, manj pomembnih, saj bodisi niso bili tako zelo povezani med sabo (preko Sovjetske zveze, osebno Lenina ali pa vsaj preko povezav, ki so tekle preko enega od najpomembnejših predstavnikov psihoanalize v Sovjetski zvezi- Sándor Ferenczi-ja (pravo ime Fränkel), ki je imel neposredne kontakte s Freudom, s katerim je seveda v kontaktu bil tudi Bernays iz ZDA kot njegov nečak. Hkrati pa so bile tudi sicer povezave med različnimi prevratniškimi silami zelo žive v času takoj po 1. svetovni vojni, ko je prišlo do izvedbe serije poskusov državnih prevratov po Evropi. Torej, naj se ustavimo pri najbolj pomembnih propagandistih začetka 20. stoletja: 

V Nemčiji

- Willi Münzenberg, ki je imel izreden talent za propagando in je uspel zbrati milijone za lajšanje strašne lakote 1920/21 v Sovjetski zvezi (ker je poznal Lenina in sodeloval tako s ČEKO kot drugimi tajnimi službami v SZ, je na zahodu deloval kot agent Kominterne in povezovalec različnih komunističnih skupin ali gibanj po zahodu- v tem smislu so tudi nabrani milijoni lahko bili usmerjeni kam drugam kot pa med lačne prebivalce ob Volgi). Kasneje ustanavljal časopise po Evropi in navduševal množice nad komunizmom po Avstraliji, ZDA, sodeloval z mnogimi komunisti (Egon Kisch, Otto Katz, Babette Gross ipd). Med drugimi ustanovil časopis Arbeiter-Illustrierte-Zeitung, kjer je sodeloval tudi z vizualnim umetnikom Johnom Heartfeldom.
Njegov način komuniciranja preko časopisov je bil zelo premeten, saj je časopise organiziral tako, da so bili z vsebinami (članki, slikovnim gradivom) nagnjeni h komunistični propagandi le okrog 50%. Druga vsebina je bila razporejena po celotnem spektru političnih smeri. S tem je bralcu dal občutek »objektivnosti« in dovolj velike distance, da so jemali nagnjenost v komunizem kot objektivno »boljšo« izbiro pri svojih volilnih preferencah ali pri odločitvah glede sindikalističnih in drugih političnih bojev.
Zelo velik del njegovih časopisov je zelo skrbno izbiral slikovno gradivo, pri čemer je sodeloval z enim od prvih mojstrov »photoshopiranja«,

- John Heartfield-om (pravo ime: Helmut Herzfeld). Heartfeld je bil en najpomembnejših propagandnih vizualnih umetnikov 20.stol., ki mu pripisujejo (napačno, saj je prvi bil Oscar Rejlander) izum fotomontaže, povezan je bil tako z Georgom Grozsom (vizualni umetnik) kot tudi sicer z berlinskim krogom dadaistov ( Raoul Hausmann, Hannah Höch, Johannes Baader, Huelsenbeck). Heartfield je bil velik podpornik komunizma in tudi med podporniki velikega štrajka po usmrtitvi Karla Liebknechta in Rose Luxemburg, (ki ju je verjetno tudi osebno poznal, saj je vsaj Liebknecht deloval tudi v Mladinski internacionali- Internationale Verbindung Sozialistischer Jugendorganisationen, kjer je deloval tudi Heartfield).

V Rusiji:

- Lev Kulešev, ustanovitelj ene izmed prvih filmskih (režiserskih) šol na svetu (1919) ter človek, za katerega so največji mojstri propagande sovjetskega komunizma rekli, da oni delajo le filme, on pa si je izmislil kino (kino je bilo takrat daleč najbolj sugestivno orodje za propagiranje in informiranje ljudi, saj so ljudje sami drli v kino gledat vse, kar se je prikazovalo). Njegovo teoretično delo je izjemno, saj je vplivalo na njegove študente (dva v nadaljevanju) in tudi na velik del filmske produkcije. Morda najbolj znan je Kulešev efekt, do katerega je prišel tudi z eksperimenti psihološkega učinka na ljudi, ki so gledali njegove montaže. Takoj za prizor neizrazitega obraza, ki gleda v kamero, je dal prizor hrane. Tako so ljudje mislili, da ta človek gleda krožnik in je lačen. Potem je takoj za tem istim posnetkom obraza prikazal posnetek otroka v krsti, pri čemer so ljudje mislili, da je ta isti človek zdaj igral nekoga, ki je globoko prizadet in žalosten, čeravno je bila mimika obraza dobesedno ista, saj je šlo za isti posnetek. Tukaj je LINK na prikaz tega efekta na youtube-u.

- Sergej Eisenstein (Eizenštejn), katerega delo je bilo ključno za celotno (tudi svetovno) filmsko produkcijo zaradi njegove uporabe montaže. Sam je deloval tako v Sovjetski zvezi kot tudi v Združenih državah Amerike, njegovi propagandni filmi, ki so kreirali realnost nove revolucionarne Sovjetske zveze, še danes večini ljudi predstavljajo »idejo« revolucije kot masovne mobilizacije ljudi, četudi danes vemo, da je šlo za dobro financiran državni prevrat in za delovanje male skupine, ki je z uporabo sile kasneje dosegla veliko sprememb in seveda ustanovitev Sovjetske zveze. Kot učenec Kuleshova je poznal psihološke učinke montaže in je to uporabljal v mnogih filmih, ki so poveličevali revolucijo, Lenina, Sovjetsko zvezo in njen način delovanja. Precej je potoval po svetu in seveda ob tem tudi vsaj delno promoviral komunizem in socializem, kjer so to omogočili. Ob bivanju v Švici je sodeloval v projektu, ki je promoviral splav kot rešitev ženskega problema (naslov projekta je bil: Ženski problem- ženska sreča /Frauennot – Frauenglück/. Ravno tako je obiskal ZDA, kjer naj bi med drugim sodeloval v filmskem projektu "Ameriška tragedija", a je ob tem naletel na izrazito neodobravanje tega projekta s strani ameriškega patriota in antikomunista Franka Paese-ja in je potem bil ta projekt tudi ustavljen.
Eisenstein je bil po nastopu Stalina v manj ugodnem položaju, a je kljub vsemu uspel ostati ena glavnih figur sovjetskega filma in sovjetske propagande.

- Dziga Vertov (pravo ime: David Abelevich Kaufman), en prvih snemalcev dokumentarnih propagandnih filmov, znan po svoji seriji filmov “kino-resnica” (Kino-pravda), prav tako zelo vpliven s svojimi zapisi in delom v sovjetski propagandni industriji. Njegovi propagandni- dokumentarni filmi so kazali popolnoma izmišljeno "dejansko stanje" veselih ruskih otrok, kmetov ipd, ob čemer je realno stanje v Sovjetski zvezi bilo katastrofalno in prizori so bili večinoma igrani.

V Italiji:

- Antonio Gramsci, en najbolj pomembnih teoretikov marxizma, ki je poleg teoretikov t.i. Frankfurtske marksistične šole ( Theodor W. Adorno, Walter Benjamin, Erich Fromm, Jürgen Habermas, Max Horkheimer, Herbert Marcuse..) bil vsekakor utemeljitelj nove marksistične linije, ki ji danes pravimo »kulturni marksizem« prav zaradi tega, ker je Gramsci utemeljeval celotno spremembo družbe na podobnih idejnih temeljih kot mojstri propagande v ZDA- to je na kulturni hegemoniji, spremembi in sprejemanju idej kot »podob« o določenih odločitvah in načinu življenja. Tudi Gramsci je ustanovil časopis in pisal. Imenoval se je L'Ordine Nuovo. Tudi Gramsci je bil v stiku z Internacionalo in Leninom kot večina drugih omenjenih zgoraj.
Zelo zanimivi so deli njegovega pisanja, s katerimi na machiavelistični način govori o potrebnih in nujnih spremembah, da se oblikujejo v ljudeh »slike« oziroma »podobe«, ideje, ki ustvarijo nek kulturni okvir, hegemonijo določenega pogleda na svet, skozi katerega se vse stvari dogajajo. Gramsciju sploh ne gre za razlago in iz nje razvite modele, v katerih bi morali ljudje najti nek lažni etični impulz, iz katerega bi izhajalo dovolj energije za akcijo, temveč gre preprosto za retorična orodja, ki so namenjena PREDVSEM temu, da ljudi postavite v vlogo aktivistov, promotorjev, izvrševalcev, ne pa premišljevalcev.

 

V ZDA:

- Walter Lippmann, izredno nadarjen in izobražen novinar, raziskovalec, soustanovitelj vplivne revije The New Republic, pisec knjig o »javnem mnenju«, ki je bil tudi nenehno vpleten v velike politične odločitve kot sopogajalec na mirovni konferenci ob koncu prve svetovne vojne in kot en od svetovalcev W. Wilsona ter vsaj še dveh predsednikov ZDA. V tem daljšem tekstu (https://arrevija.si/post/504016/nujna-in-zadostna-etika ) predstavljam tudi podobnosti med Gramscijevimi in Lippmannovimi koncepti “konsenza” med vladajočimi in med navadnimi ljudmi. Njegovi koncepti, posebej še “javno mnenje”, “stereotipi” in prijemi pri prepričevanju velikih množic ljudi so izredno vplivali na Edwarda Bernaysa.

- Edward Bernays, en najbolj vplivnih praktikov in teoretikov propagande oziroma »odnosov z javnostjo« (public relation) kakor ji je raje sam pravil, sicer pa nečak slavnega Sigmunda Freuda, s katerim je bil tudi v kontaktu pri mnogih projektih, saj je uporabljal znanja svojega strica, ki so se nanašala na »psihologijo množic«, je bil nekakšen »guru« propagande v ZDA. Najemali so ga največji koncerni in industrije, pomagal je politični eliti pri mnogih projektih in napisal je več ključnih del, ki so danes del obveznega čtiva za vsako šolo promocijskih dejavnosti in pospeševanja prodaje nasploh. Njegov citat iz začetka tega teksta kaže neposredno uporabo znanj v namene manipuliranja na način, ki se povsem zlije z našimi predstavami o identiteti, svobodi in naši svobodni volji. To, da je imel vpogled v časovnico propagande in je razumel tudi stvari, ki še danes večini ljudi niso niti približno vidne, kaže tudi ta odstavek iz njegove knjige Propaganda:
»Sodobna propaganda je dosledno in trajno prizadevanje za ustvarjanje ali oblikovanje dogodkov, ki vplivajo ​​na odnose javnosti do podjetja, ideje ali neke skupine.  Ta praksa ustvarjanja okoliščin in ustvarjanja podob  v glavah milijonov ljudi je zelo običajna. Praktično noben pomemben podvig se danes ne izvaja brez tega, bodisi pri gradnji katedrale, pri donaciji denarja za univerzo, trženju filma, veliki izdaji obveznic ali pri predsedniških volitvah. Včasih učinek na javnost ustvari poklicni propagandist, včasih amater. A pomembno je, da je univerzalen in neprekinjen; v skupnem seštevku pa tak, da organizira javno mnenje tako, kot vojska organizira svoje vojake.«

Ko torej pogledamo na ta izbor izredno vplivnih propagandistov, ki so vzpostavili tako rekoč najbolj ključne temelje sodobne propagande, vidimo, da je njihov vpliv strahoten in ne popušča niti danes.

Tako smo danes soočeni z enakim kulturnim bojem, katerega začetniki so bili post-marksisti Frankfurtske šole, komunistični propagandisti kot so Lev Kulešev, Eisenštajn ali Gramsci (zadnji je med vsemi najbolj neposredno »odgovoren« za sodobno kulturno hegemonijo postmarksističnega zahoda, vidimo pa lahko, da sta si Bernays in Gramsci idejno tako zelo podobna po svoji machiavelistični premočrtni volji po oblikovanju česarkoli idejnega, kar bo delovalo, da dobimo lahko občutek, kot bi se Gramsci in Bernays vsake toliko časa poklicala in poklepetala).

Prav tako kot je zanimivo to, da se jezik teh propagandistov, četudi smo navedli večino takih, ki so bili zvezani z Leninom in komunizmom in le dva taka, ki sta bila vsaj navidez bolj povezana s kapitalizmom, v svojem jedru ne razlikuje. Gre za ideje, ki imajo nek skupni imenovalec, so kot »retorična orodja«, ki jih lahko uporabljamo pri prepričevanju ne glede na to, ali gre za eno ali pa za popolnoma drugo smer... ali pa kot energija, ki jo lahko izkoristimo za to, da zgradimo ali pa za to, da porušimo zgradbo...

Že omenjen Savlov (Pavlov) namig o svobodi, ki je (paradoksalno?) povezana z eno samo potjo (preko Jezusa) k Bogu, ima v svojem jedru povsem sodobno in konsistentno rabo teh retoričnih/idejnih trikov, s katerimi so operirali prej našteti mojstri.  Prav podobno so naravnani namigi o svobodi, ki je dediščina razsvetljenskih, racionalističnih vidikov osvobojenosti od Boga in od tradicionalnih običajev... oboje ima namreč v svoji osnovi metafizične predpostavke o neposrednem odnosu posameznika z onostranstvom transcendence: enkrat v obliki božanske prisotnosti, drugič  v obliki absolutnega napredka v boljši svet osvobojenosti (emancipacije). In če je Dostojevski jasno videl, da je druga pot le surogatna izpeljava prvotne Savlove obljube o skupni poti tako onih, ki so izvoljeni in drugih, neizvoljenih po istem Bogu, smo danes soočeni s precej mračnim pogledom v neposredno sedanjost.

Soočeni smo z izboljšanimi in novimi strategijami propagande in specialnih oblik programiranja, ki večinoma izvirajo iz teoretičnih in praktično izvedenih del omenjenih mojstrov propagande. Soočeni smo z kitajskim eksperimentom absolutnega nadzora nad posameznikom in njegovim vključevanjem v razdelan sistem točkovanja, nagrajevanja in kaznovanja, ki je celo v primerjavi z literarnimi distopijami šokanten in možen po vsem svetu. Soočeni z povsem razsutim sistemom vrednot, pri čemer nam stare mitološke sheme služijo kot odskočne deske za popolnoma razvratne oblike Bernaysovih (in Gramscijevih) »slik« o stvarnosti, kakršne se nam prikazujejo bodisi skozi umetnost ali reklamne panoje...

Soočeni smo z enako močnimi prijemi vlad, vladnih služb ali »nevladnih organizacij«, ki pomagajo vladam v povezavi z mednarodno pučistično mrežo pri izvrševanju nalog, v katerih se karkoli tradicionalnega razkraja v tekoče stanje vódenih posameznikov in dirigiranih skupin.

Soočeni smo z virtualnim svetom, ki nam določa parametre realnosti, pri čemer smo mnogokrat tako izgubljeni v realnosti, da imamo občutek, da niti naslova svojega starega prijatelja več ne bomo našli brez vključenega navigacijskega programa.

Danes so v večjih medijskih hišah na delu mojstri neuro lingvističnega programiranja, mojstri vizualnih psiholoških manipulacij, psihologi, katerih specializacije segajo v področja manipulacij uma in predvsem čustvenih stanj ljudi.

Organizirane sheme teh velikih konglomeratov medijev nam dajejo občutek objektivne stvarnosti in nas prepričujejo iz različnih koncev sveta s podobnimi »pogledi« na stvarnost, da vidimo stvari, ki jih lahko morda tudi sploh ni v dejanskosti. Pri tem včasih po celem svetu simultano uporabljajo enake stavke, enake poudarke... Le kako bi to bilo možno? Čudež?
Ta hipnotična realnost, v katero so namensko vključeni čustveni učinki menjav ali usmerjenih vsebin kulturnih vzorcev, gradi naš prostor tako prepričljivo, da smo pripravljeni iti v popolnoma nore verbalne dvoboje celo s člani lastne družine, četudi živimo v isti objektivni realnosti. Ali pa nam tako sperejo možgane, da bi bili pripravljeni prijeti za orožje le zaradi nekega podatka ali prepričanja, ki ga ne moremo sami niti preveriti...

Pri tem pregledu in razmisleku o razmerju med svobodo in med tem, kako nam je ideja o svobodi vsajena (vsiljena ali kakor pravijo mojstri nevrolingvističnega programiranja- zasidrana-) in hkrati podana v roke na enak način, kot nam policist poda roke, da jih vklene v lisice, sem namenoma izpustil enega izmed tistih »mojstrov propagande«, za katerega velika večina ljudi misli, da si je tako rekoč »izmislil« propagando in so mu prav prej omenjeni propagandisti v usta porinili tudi stavke, ki jih sam nikoli ni izrekel- to je nemški minister za propagando v času Hitlerjeve Nemčije, Joseph Goebbels.

Seveda je treba reči, da je on tako rekoč učenec teh vrhunskih manipulacijskih mojstrov. Morda niti ne najbolj navdušen učenec, saj je z vsakim dnem bolj očitno, da je propagandna industrija večinsko zionističnih mojstrov z Zahoda (do 1989 pa tudi komunističnega Vzhoda) popolnoma pokrila in zasula nemške prijeme že v času pred drugo svetovno vojno. Sama vojna je bila le še pogreb, če lahko uporabim tako heretično retoriko.

Prav tako sem za konec prihranil še omembo cerkvene, protireformacijske skupine za promocijo vere (Congregatio de Propaganda Fide), s katero se po navadi začenjajo referati o propagandi, še posebej, ko jih pišejo nasledniki prej omenjenih mojstrov. Kajti predpostavke o tem, da je »vse to ITAK začela rimokatoliška cerkev!«, s kakršnimi smo bili in smo še zasuti vsaj od let, ko so zgoraj omenjeni propagandisti vzeli stvar v svoje roke, so ravno tako sprenevedave kot so sprenevedave razlage Bernaysa, kako je demokracija nujno vodena s strani izbrane elite (le kdo je ta elita, se človek vpraša?) preko »odnosov z javnostmi«.

 

Namreč, če bi želeli imeti časovnico, bi morali iti daleč nazaj, v čase, ko so v prazgodovinskih jamah z nerodnimi besedami in s tolčenjem po prsih prvi alfa samci človeške vrste prepričevali svoje soborce in konkurente ter samice in konkurentke, da so oni najbolj primerni za vodenje in za razplod... Ko torej začenjamo debato o propagandi, moramo najprej pogledati v smeri biologije... ali vsaj sociobiologije in evolucijske psihologije...
Kajti tisto, kar dejansko predstavlja največji razkol med tem, kar propaganda lahko omogoči in kaj lahko izniči, je vidno v polju, ki ga omejuje bolj biološka, ne toliko ideološka meja.

V tem smislu se meje vojn, ideoloških razlik, verskih razkolov in drugih prelomov dogajajo večinoma na črtah hamiltonovega zakona: biološke razlike in sorodnosti določajo kupe različnih meja, a jih že vrsto desetletij drastično spreglejujemo, saj smo v politično korektnem svetu zahodne civilizacije prestrašeni do kosti že ob sami omembi biologije, če ta beseda stoji poleg različnih človeških bitij.
Toda sama biologija bi bila še vedno polnokrvna slika ničeanske volje, želje po moči. Nesorazmerje med biološko voljo in dovolj visokim intelektom, ki po starogrško vpreže svojo dušo in jo ima na vajetih je tisto, ki omogoča, da se ljudje prepričanju uklonijo do te mere, da zaradi vsiljenih idealov pustijo svoj rod izumreti...

Ko beremo Berbnaysa, lahko to dobesedno tipamo: »Univerzalna pismenost je bila namenjena temu, da bi vzgajala navadnega človeka pri obvladovanju svojega okolja. Ko bi ta človek znal brati in pisati, naj bi imel znanja, da bi lahko vladal. Torej vodil demokratično zamišljeno družbo. Toda univerzalna pismenost je ljudem namesto uma vtisnila odtise enakih zamisli, enakih znanstvenih podatkov, enakih interpretacij zgodovine, enakih reklamnih sloganov, uvodnikov, enakih trivialnosti iz tabloidov in jih oropala zmožnosti izvirnega mišljenja. Vsa ta človeška, vnaprej poenotena znanja so pripravljena na to, da se vsi ti milijoni ljudi, če so vsi izpostavljeni istim dražljajem, obnašajo karseda podobno. Lahko se zdi, da pretiravam s trditvijo, da ameriška javnost dobi večino svojih idej na ta preprosti način. A mehanizem, s katerim se ideje širijo v velikem obsegu, je propaganda; v širšem smislu organizirano prizadevanje za širjenje točno določenega prepričanja ali doktrine.«

In res, ko so revolucionarji prevzeli Rusijo in iz nje delali Sovjetsko zvezo, je bila ena najpomembnejših reči popolnoma spremeniti šolstvo. Namreč tam se, poleg bioloških preddoločenosti, lahko najbolj globoko vtisnejo idejni odtisi, s katerimi lahko računamo pri sprožanju preprostih, programiranih mehanizmov "občutenja svobode"...

 

 

Slike članka
Zadnje objave
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Telebani za telebane
Najbolj obiskano
1
Savlov nateg
2
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Korona vlada
3
Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu
4
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
5
Zločini Komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 2.del