Včeraj so mediji poročali o spopadu med navijači mariborskega kluba Violami in navijači ljubljanskega kluba Green dragonsi. Že samo ime pove, da so ljubljanski navijači, ki seveda niso nujno Ljubljančani, bolj bojeviti, pravi zmaji, kar pa ne pomeni, da so njihovi nogometaši enako ali bolj bojeviti in uspešni na igrišču. Ponavadi se ti dve zadevi celo ne skladata. Slabša igra na igrišču pripelje do večjega nasilja v avditoriju.

To lahko mirno prenesemo tudi na politično igrišče. Slabše ko nekdo igra, bolj bojeviti in nevarni so njegovi navijači na terenu. Vedo, da izgubljajo, in z zadnjimi atomi moči skušajo tok zgodbe obrniti v drugo smer.

Lopov postane navihan nepridipravček, ki zabava ljudi in mu spregledajo njegove "neumnosti«, pošteni postane neumen, zabit, nezrel in nezmožen spregledati ukane, ki mu jih postavlja mali lopovček, in ljudstvu se ga prikazuje kot vsaj nesposobnega, če ne že naravnost butastega.

Ali se še spominjate, kako so Angleži rešili nasilje navijačev na stadionih, ki je terjalo tudi številne smrti? Če se ne, naj vam osvežim spomin. Nogomet so popularizirali kot družinski šport. Na stadione so privabili navijače z njihovimi družinami. Tako so navijači pivo zamenjali z otroki, pretep pa s stiskom in objemom žene. Problem se je hitro rešil in le manjši ekscesi še spominjajo na nekdanja divjanja po angleških stadionih.

Zakaj potem tega ne naredimo pri nas? Zakaj tekma med Mariborom in Olimpijo ni družinski praznik?

Zakaj se ne razdelijo mlajšim od 14 let v spremstvu staršev zastonj vstopnice? Zakaj se ne vzgaja športni duh brez piva in steklenic cenenega vina? Nevedoma ali namerno? Moje mnenje je, da namerno.

Ko jih pretepejo policisti ali navijači nasprotnikov, ko z okrvavljenimi
nosovi in ranjenimi, krvavečimi arkadami v lokalih obujajo spomine, so to sami junaki.

Bojne zgodbe se kot »dražgoška bitka« prenašajo iz generacije v generacijo. Če so gorele bakle in če so jih zmetali v policiste, so junaki še bolj opevani.

Ne vedo ali nočejo vedeti, da bodo mogoče ravno od teh policistov, ki za deset stoevrskih bankovcev nastavljajo glave njihovim kijem in baklam, pričakovali, prosili, zahtevali pomoč.

Zakaj torej politika ne naredi tukaj reda? Z aktivno spremembo navijaštva v družinski izlet, z zdravim sproščanjem čustev? Moje mnenje, ki ga lahko delite z menoj ali pa ne, je takšno, da si politika tega ne želi. Nezadovoljstvo z vsakdanjim življenjem, z zaposlitvijo, z davki, s preživetjem iz rok v usta, se da uspešno prekanalizirati na stadione in ulice.

Dan nogometnih tekem je srečen dan za politiko.

Na ta dan pusti in celo vzpodbuja, da se ljudje pretepajo med seboj, namesto da bi kaj zahtevali od voditeljev, ki jim upravljajo državo. Takrat ne vidijo avtogolov, ki si jih politiki brcajo enega za drugim, nimajo časa pogledati, kam gre njihov denar, za kaj se »izvoljeni« politiki prevažajo skupaj s spremstvom, ki jih varuje, zakaj letijo v druge države in nam ne poročajo o uspehih in poslih, ki so jim utrli pot?

Ne, raje si svoje rane in glave hladijo z ledom, do drugega tedna, ko bo tekma med Zgornjim in Spodnjim Kašljem. Nova priložnost, da zmagajo. Vseeno kdo, važna bitka se bo tako ali tako bila na ulici ali trgu. In tam so zmagovalci vsi, predvsem politika. Ta zmaga celo brez buške na glavi.