Galerija slik
Fenomeni plenjenja v slovenskem zdravstvenem sistemu: intervju z dr. Blažem Mrevljetom Dr. Blaž Mrevlje podrobno o praksah, ki nam uničujejo zdravstvo

ARrevija: Je v tujini (Nemčija, Anglija) mnogo bolje organizirano delo, sistem, razmerja med vodstvi in posameznimi deli zdravstvenega sistema?

V normalnih evropskih državah, s starejšo in pravo demokracijo, ki so že zdavnaj šle skozi tranzicijska in roparska zgodovinska obdobja, in so danes predvsem dober servis državljankam in državljanom in nič kaj dosti drugega, je zdravstvo bistveno bolje organizirano. Kljub temu pa se vsaka od teh držav sooča s svojimi specifičnimi problemi javnega zdravstva. Nikjer ni idealno, vendar pa v normalnih evropskih državah nista glavna problema javnega zdravstva organiziran kriminal in sistemska korupcija. Pri nas sta.

Iz tega izhajajo vsi ostali problemi, ker se je temu nekaj sto milijonskemu motivu na letni ravni podredilo vse v zdravstvu.

Da plenjenje davkoplačevalskega denarja lahko nemoteno poteka na tako masoven način, je prišlo do treh fenomenov: oblikovalo se je pet stebrov za zagotavljanje statusa quo plenjenja, prišlo je do obrata vrednot in prišlo je do negativne selekcije. Pa gremo po vrsti.

Prvi steber: Ena in edina monopolna zavarovalnica - ZZZS - je garancija, da se večina denarja zbere na enem mestu, da je ta količina predvidljiva in da se jo da obvladljivo razdeliti med deležnike. Vsaka konkurenčna zavarovalnica bi začela glede stroškov postavljati neprijetna vprašanja, zato je, v izrojenem sistemu kakršen je, bolje, da konkurenčnih zavarovalnic sploh ni.

Drugi steber: Inertno Ministrstvo za »zdrave« za zagotavljanje statusa quo. Namerno pravim za zdrave, ker smo, še posebej v mandatu Milojke Kolar Celarc in Aleša Šabedra lahko lepo videli, da skrbita izključno za zdravniško-dobaviteljsko mafijo in ne za bolnike. Milojka Kolar Celarc je denimo za poplačilo dolgov do dobaviteljev preplačanega medicinskega materiala spisala čez noč interventni zakon, ki je zdravniško-dobaviteljski mafiji vrgel 136 milijonov davkoplačevalskih evrov. Niti trenila ni z očmi. Ko pa je s stisnjenimi zobmi bila prisiljena organizirati centralni javni razpis za žilne opornice, so ga dobavitelji kartelno zrušili tako, da so se vsi prijavili nanj s cenami višjimi, kot jih je kot zgornje dovoljene dovoljeval razpis sam. Precej psihopatsko. Kaj je naredila Milojka Kolar Celarc? Jih je kaznovala z denimo prepovedjo sodelovanja pri javnih razpisih za dobo najmanj pet let, kar bi bilo pri tako eklatantnem norčevanju v tujini normalno? Ne. Nič ni naredila. Ker ni smela. Je morda trenutni minister Šabeder priredil kakšen javni razpis na katerem bi znižal ceno enega samega zdravila, pripomočka, naprave, potrošnega materiala ali storitve v zdravstvu na nivo referenčnih cen v EU? Ni. Niti sedaj kot minister, niti prej kot generalni direktor UKC Ljubljana. Kot generalni direktor UKC Ljubljana je tik pred pobegom na Ministrstvo za »zdrave« v medijih javno pozval dobavitelje, če lahko znižajo cene za 10%, da bi UKC Ljubljana privarčeval 20 milijonov evrov letno, ki jih seveda niso, s tem pa priznal: prvič, da se zaveda, da so zdravila, pripomočki, naprave, potrošni material in storitve v UKC Ljubljana preplačane in drugič, če bi cene lahko znižali za 10%, bi jih lahko tudi za 20%, to pa bi pomenilo 40 milijonov evrov letno, kar je blizu moje ocene, da se v UKC Ljubljana zaradi preplačevanja vsega (razen plač delavcev, seveda) skozi okno vrže, beri pokrade, najmanj 50 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja vsako leto.

Tretji steber: Državne zdravstvene ustanove oz. črpalke, kjer konkretno potekata organiziran kriminal in sistemska korupcija s pomočjo prirejenih javnih razpisov za umetno vzdrževanje previsokih cen.

Četrti steber: Amputirani Nacionalni preiskovalni urad, ki ga vodi človek, ki trdi, da pod njegovim vodstvom v zdravstvu ni nedotakljivih. Poročilo o mega aferi z žilnimi opornicami, ki so jih bolnišnice na nivoju države preplačevale za 3,5 milijona evrov letno in ga imajo v predalu že več kot dve leti in nič ne naredijo, pa govori drugače. Masovnega ropa v zdravstvu ne smejo preiskovati. Izgovarjajo pa se, da jih bi moralo usmerjati Specializirano državno tožilstvo in da jih ne. Morda v zdravstvu res ni nedotakljivih, so pa očitno taki, ki se jih ne upajo dotakniti.

Peti steber: Kontrolirano impotentno Specializirano državno tožilstvo. Tega je do nedavna vodil Harij Furlan, katerega brat je bil ujet s spuščenimi spodnjicami na nacionalni televiziji, ko so vesoljni Sloveniji pokazali, da je imel podjetje, ki je po enakem principu prodajalo preplačane umetne kolke eni od slovenskih bolnišnic. Bo brat preiskoval brata? Bi v Nemčiji ob razkritju na javni televiziji, da brat šefa Specializiranega državnega tožilstva preprodaja bolnišnicam preplačane kolke v okviru splošno znane korupcije v zdravstvu (če bi ta bila enaka kot pri nas) po takem prispevku še lahko bil šef nemškega Specializiranega državnega tožilstva? Seveda ne. Pri nas pa Furlan mirno v kamero potrdi, da nima s tem nobenega problema. Vidite kje je problem?

Gremo dalje. Da masovni rop davkoplačevalskega denarja lahko poteka, mora zdravniško-dobaviteljska mafija obvladovati vodstveno hrbtenico državnih zdravstvenih ustanov. Vsaj tam, kjer se porabljajo velike količine zdravil ali pripomočkov oz. se nabavljajo ali servisirajo drage naprave oz. izvajajo drage storitve (gradbene, IT). Zato je skozi čas prišlo do obrata vrednot; prednost pred bolnikom in stroko sta dobila sodelovanje pri in omogočanje organiziranega kriminala in korupcije. Da pa so na določena vodstvena mesta (razen redkih izjem) prišli ljudje, ki so ali pripravljeni aktivno sodelovati pri raboti (kriminalci v belem) ali gledati stran, ko to počnejo drugi (stolčkofilni strunarji oz. zbiralci nazivov, stolčkov in našitkov) pa je moralo priti tudi do negativne selekcije. Na vodilnih mestih v slovenskem zdravstvu boste našli recimo in zanimivo veliko potomcev generalov ali tožilcev jugoslovanske narodne armije in bivše službe državne varnosti ali Udbe. Slučaj? Prvi direktor UKC Ljubljana je bil Janez Zemljarič. Njegova naslednja služba je bila šef Službe državne varnosti ali Udbe. Rabota za paradržavo, ki poteka še danes je bila postavljena in zastavljena že v sredini 70-ih let prejšnjega stoletja, teče nemoteno še danes naprej in po enakih principih. Tudi denar se še vedno prečrpava na njene račune v davčnih oazah v tujini. Vaš trdo zasluženi denar!!!

Dodaten fenomen, ki pomembno pripomore k zagotavljanju statusa quo organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu pa je še hitro menjavanje nekompetentnih kadrov na vodstvenih položajih, predvsem na mestu generalnega direktorja UKC Ljubljana, največje črpalke v že poprej opisanem tretjem stebru za zagotavljanje statusa quo plenjenja. Če pogledamo v čas Milojke Kolar Celarc, se je v štirih letih na mestu generalnega direktorja zamenjalo pet ljudi, v povprečju eden na manj kot 12 mesecev. In sicer od strojnega inženirja, do sumljivega poslovneža, preko reaktivirane upokojenke do bivšega direktorja čevljarskega podjetja in na koncu bivšega direktorja hortikulturnega podjetja. Slednji je še posebej problematičen, saj za seboj kamor koli gre pušča razdejanje. Če sem prav razumel iz medijev, je pustil minus za sabo že v Semenarni d.d. Še večjega pa - kako bizarno saj recimo v Nemčiji bivši direktor hortikulturnega podjetja sploh ne bi mogel postati direktor univerzitetne bolnišnice - v UKC Ljubljana. Samo v enem letu je poglobil minus ustanove, ni znižal cene nobenega zdravila, pripomočka, naprave, potrošnega materiala ali storitve, propadle so mu tri medicinske stroke (otroška kardiologija, otroška srčna kirurgija in pediatrična intenziva) na nacionalnem nivoju, po nepotrebnem umirali otroci ter uspel je uničiti poskus reševanja problema otroške kardiologije, neslavno propadlega NIOSB. Za nagrado, kar je možno samo pri nas, je potem lahko pobegnil na Ministrstvo za »zdrave«. Zdaj pa ga, kot se govori, že spet po manj kot enem letu, srbi stolček na Petrolu. Je od takega človeka pričakovati rešitve v zdravstvu? Kako naj nekdo vodi tako ustanovo kot je UKC Ljubljana ali Ministrstvo za »zdrave« in izvaja revolucionarne poteze in vizionarske ukrepe (kar je edino, kar lahko oboje reši iz trenutne agonije in stanja zavoženosti), če je tam manj kot po eno leto?

 

ARrevija: Koliko k temu stanju pri nas in razliki, ki je npr. v Angliji, pripomore tudi to, da so naši zdravniki pripravljeni oportunistično sodelovati v tem sistemskem ropanju s strani "zdravniško-dobaviteljske mafije", kakor jim sami pravite?

Odločilno. Je pa treba vedeti, da pri tem aktivno sodeluje manjšina zdravnikov. Večina je poštenih, kot sicer velja v splošni populaciji. Nekaj pa tudi samo ni pripuščenih, ker jih tisti, ki so že pri koritu, na poti do korita ovirajo. Kolege, ki pri organiziranem kriminalu aktivno sodelujejo s prirejanjem javnih razpisov za znane dobavitelje in znane cene oz. kriminalce v belem, je skozi 30-letno izpopolnjevanje plenilskega sistema na vodilna mesta naplavila negativna selekcija. Velikokrat se zgodi, da so to recimo ljudje, ki jih, sicer v univerzitetni ustanovi, stroka, znanost in raziskovanje sploh ne zanimajo. Kar ima lahko katastrofalne posledice kot se je recimo zgodilo v primeru intervencijske kardiologije. Zamujeno je bilo najbolj zanimivo obdobje razvoja te stroke. Taki psihopatski posamezniki ovirajo okrog sebe vse, ki bi jim s strokovnimi dosežki utegnili priti preblizu in bi imeli znotraj normalne univerzitetne bolnišnice zaradi objektivnih dosežkov in rezultatov absolutno prednost zasedati vodilna mesta. Ovirajo pa jih ne zaradi zavisti do njihovih strokovnih dosežkov. Morda so zaradi tega lahko zakompleksani, a na koncu dneva jim to ni mar. Ščitijo finančne tokove, ki bi jih lahko oni drugi, ki bi jih zanimala stroka, presekali. Skrbi njih same, kakor tudi dobavitelje, ki v bistvu v našem zavoženem zdravstvu vodje oddelkov in dejavnosti pogosto postavljajo in odstavljajo. Se je pa treba na tem mestu zavedati še nečesa.

To pa leti tudi na vse ostale, v principu poštene zdravnike.

Ker se tem izprijenim praksam ne uprejo, so cene zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev nekajkrat višje, kot bi lahko bile. Z uporabo le teh za zdravljenje bolnikov hote ali nehote omogočajo in perpetuirajo organiziran kriminal in korupcijo v zdravstvu. Temu se bodo enkrat morali upreti, ker v bistvu z neukrepanjem pri kriminalu, žal, hočejo, nočejo, sodelujejo in ga omogočajo.

 

ARrevija: Kakšen je odnos med zdravnikom in pacienti v tujini? Je kakšna bistvena sistemska razlika, ki sistemsko ureja, da se zmanjša število morebitnih napak zdravnikov?

V normalnih državah in normalnih zdravstvenih sistemih zdravnik že zdavnaj ni več bog, ampak je obratno - bolnik je bog.

Po eni strani imajo v bolnišnicah pisarne, kamor se lahko pridejo bolniki pritožiti čez zdravnike, medicinske sestre ali drugo osebje oz. kvaliteto usluge (lahko jih tudi pohvalijo) in če je teh pritožb preveč, sledijo ukrepi. Žal se je sistem nekoliko izrodil in se včasih medsebojno obtožujejo tudi zaposleni, kar ima lahko včasih tudi hude posledice. Je pa to prva linija obrambe. Nadalje se lahko bolniki pritožijo recimo na zdravniško zbornico. Ki je tudi v tujini cehovska organizacija in načeloma najprej ščiti člane ceha.

Vendar, če je pritožb ponovno preveč, lahko ukrepajo. Sicer pa tudi oni poznajo redna izpopolnjevanja in izobraževanja ter strokovna srečanja, ki se jih radi udeležujejo, da vzdržujejo kondicijo. Bistvena razlika je tudi v tem, da so v tujini bolniki veliko bolj razgledani in se pred obiskom zdravnika o svoji bolezni natančno pozanimajo iz literature ali interneta. Ob obisku navadno bolnika spremlja tudi najmanj eden svojec ali prijatelj, kar je pri nas bolj redkost kot pravilo. Med obiskom, recimo v ambulanti, so bolniki in svojci zelo aktivni in sprašujejo vprašanja dokler jim jih ne zmanjka. Bolniki imajo velikokrat tudi zasebno telefonsko številko zdravnika. Te ne izkoriščajo, zasebnost spoštujejo. Če pa potrebujejo nasvet, zdravnik ne komplicira in nasvet dobijo tudi v zdravnikovem prostem času. Odnos ni bog-plebejec ampak sta zdravnik in bolnik partnerja.

 

ARrevija: Kaj mislite, kako bi se dalo v Sloveniji izboljšati sistem in kateri koraki bi bili nujni, da bi se lahko šlo v tej smeri?

Slovensko zdravstvo ima nekaj problemov, ki pa so vsi podrejeni glavnima: organiziranemu kriminalu in sistemski korupciji, ki sta zaščitena s strani države in s pomočjo kontroliranega nedelovanja ali pa neustreznega delovanja ključnih državnih institucij, kot sem opisal že v prvem odgovoru. Zatorej bi bil prvi ukrep ukinitev organiziranega kriminala in sistemske korupcije ter odkrivanje in pregon storilcev, ki bi jih morali v skladu z zakonodajo poslati na prestajanje kazni na Dob. Bojim se, da bi sicer zaradi obsega tega tranzicijskega fenomena morali na Dobu najprej zgraditi konkreten prizidek. Na ta način bi prišlo do treh precedenčnih in pomembnih fenomenov: iztrebljenja plenilcev, privarčevanja najmanj 400 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja letno ter obrata vrednot in selekcije. Če gremo po vrsti.

Kjer ni plena, ni plenilcev. Ne samo, da bi trenutni kriminalci v belem sedeli tam kjer jim je mesto. Novim generacijam morebitnih plenilcev kaj podobnega nikoli več ne bi prišlo na misel. Privarčevanih najmanj 400 milijonov evrov letno, kolikor se jih pokrade skozi ta masovni rop značilen za obdobje tranzicijske medicine skozi prirejene javne razpise za umetno vzdrževanje previsokih cen zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev, bi vrnili nazaj v zdravstvo: obnova zdravstvenih ustanov, modernizacija naprav in opreme, boljše plače zaposlenih ter raziskave in razvoj. Tako bi ljudje dobili ne samo tisto kar si zaslužijo, pač pa tisto, kar iz svojega dela in davkov plačujejo. In to niso jadrnice in motorni čolni zdravniško-dobaviteljske mafije v jadranskih marinah, zlate palice pod posteljami oz. kupčki denarja na švicarskih računih. Ker kar naenkrat ne bi bilo več plena, bi se zanimanje plenilcev preusmerilo v kaj drugega. In ker v zdravstvenih ustanovah ne bi ostalo kaj dosti več drugega kot stroka, bi prišlo samodejno in v kratkem času do ponovnega obrata vrednot: vrednota bi ponovno postala stroka. S tem pa bi se vzpostavila pozitivna selekcija, ki bi na vodstvena mesta naplavljala ljudi z objektivnimi strokovnimi dosežki, z mednarodno prepoznavnostjo in povezavami, elementarnim poštenjem in hrbtenico. Časi kriminalcev v belem in stolčkofilnih strunarjev, zbiralcev nazivov, medalj in našitkov bi bili mimo. In v cca 10 letih bi slovensko zdravstvo bilo postavljeno na zemljevid Evrope in sveta kamor sodi.

Ali drugače povedano: resetirati je potrebno večino trenutne vodstveno hrbtenice slovenskih zdravstvenih ustanov in na vodilna mesta postaviti mlajše, ki imajo svetovni nazor usmerjen zahodno in severno od Karavank in ne toliko južno od Kolpe. Za dolgoročno uspešnost in takojšnjo in eksponentno rast slovenskih mednarodnih strokovnih uspehov pa bi morali nemudoma narediti še nekaj: specializanti vseh medicinskih strok bi morali v okviru kroženja in izobraževanja obvezno za najmanj eno leto na kroženje v eno od priznanih evropskih ali ameriških bolnišnic, od koder bi se vrnili s svežim znanjem, izkušnjami, raziskovalnimi projekti, članki in novimi človeškimi in strokovnimi povezavami. To bi slovensko zdravstvo v eni sami generaciji, torej manj kot 10 letih, izločilo iz trenutnega mehurčka samozadostnosti in postavilo na zemljevid Evrope in sveta.

 

ARrevija: Glede na povezave med mafijskimi posli, vrhom države (o tem vsem ste že govorili), ali mislite, da je sploh realno možna dejanska sprememba na bolje v Sloveniji oziroma, da se določene izkušnje iz tujine prinesejo v naš sistem?

Seveda, vse se da, če se hoče. Če bi trenutni minister za zdrave Aleš Šabeder deloval v duhu dobrega gospodarja, za davkoplačevalke in davkoplačevalce in njihov denar ter bi bil bolnik na prvem mestu, bi nemudoma spisal interventni zakon, ki bi zahteval takojšnjo revizijo vseh javnih razpisov in pogodb ter znižanje cen vseh zdravil, pripomočkov, naprav, potrošnega materiala in storitev na nivo referenčnih cen v Nemčiji ali Skandinaviji. S tem bi privarčeval letno po moji oceni najmanj 400 milijonov vaših evrov, ki bi jih vrnil v zdravstvo: obnova zdravstvenih ustanov, modernizacija opreme, boljše plače zaposlenih, raziskave in razvoj. Sedaj gredo namreč v centimetre jadrnic in motornih čolnov zdravniško-dobaviteljske mafije, zlate palice in na švicarske račune.

Ste res, spoštovane sodržavljanke in sodržavljani, prepričani, da zato hodite v službo in plačujete ene največjih davkov na svetu, da si nekaj posameznikov, članov zdravniško-dobaviteljske mafije ter paradržava, privoščijo megalomanski luksuz, medtem ko vi komaj skrpate mesec z mesecem

Ali pa bi se vaš denar, namenjen zdravstvu moral vračati v zdravstveni sistem, da ga boste v obliki modernega zdravstva lahko koristili, ko ga boste potrebovali? Odgovorite si sami. In ne glede na dejstvo, da večina dosedanjih ministrov za »zdrave« izhaja iz frakcij bivše Komunistične partije Slovenije ali vsakokratnih novih balončkov, ki vam jih lutkarji iz paradržavnega grmovja napihnejo vsakič pred novimi volitvami v obliki vsakokrat novih list, novih obrazov, kot vsiljeno demokratično ponudbo v okviru lutkovne predstave iluzorne demokracije, zdravstvo nima politične barve. Ker zdravje nima politične barve. Ko zbolimo, bolezen ne vpraša po politični pripadnosti. Zdravstvo potrebujemo vsaj dvakrat vsi. Nekateri pa še vmes. Zato bi bilo v interesu vseh, da bi zdravstvo bil perfekten podsistem države. Žal več kot načelnega interesa ne zaznam. Sicer si ne znam razlagati apatije ljudi ob že povsem znanem in transparentnem dejstvu, da je zdravstvo prežeto z s strani države zaščitenim organiziranim kriminalom in korupcijo. Pri čemer institucije, ki jih plačujete, da bi to preprečevale, ne naredijo nič. Vaju gledam, SDT in NPU.

Da, najprej boste morali volilke in volilci od svojih strank zahtevati, da o zdravstvu ne govorijo samo v všečnih tonih pred vsakokratnimi volitvami. Od politikov boste morali po 30 letih zahtevati konkretne in korenite spremembe. Sicer boste žal še naprej umirali v vedno daljših in daljših čakalnih vrstah.

 

ARrevija: Sami ste sodelovali pri komisiji, ki je razkrivala te anomalije, ponudili ste se tudi (2018), da postanete vodja nabavne službe in s tem znižate cene, a so vas zavrnili. Koliko je še podobnih strokovnjakov in sodelavcev UKC, ki so pripravljeni stopiti v neko "koalicijo" proti temu, da se tako grozljivo razkraja in ropa celoten zdravstveni sistem? Bi k temu pristopili tudi zdravniki drugih, manjših enot po Sloveniji?

Vesel sem bil, ko me je  gospa Jelka Godec spomladi 2016 kontaktirala in povabila, če bi ji pomagal pri strokovnih vprašanjih glede žilnih opornic. To je bilo logično nadaljevanje prizadevanj, ki sva jih za optimizacijo stroškov v UKC Ljubljana začela že konec leta 2012 s prof. dr. Markom Nočem. Kot je znano sva uspela cene žilnih opornic znižati skoraj na takratni nivo cen v Nemčiji, kar je pomenilo samo na področju tega sklopa nabav (od sicer 20.000 različnih artiklov kolikor jih redno nabavlja UKC Ljubljana) privarčevanje v znesku 2,5 milijona davkoplačevalskih evrov in to samo v UKC Ljubljana. Če pogledamo še druge bolnišnice, če bi se takrat v istem času pridružile znižanju, pa se niso, z izgovorom, da o znižanju nič niso vedele (čeprav je bilo vse že v medijih in so od UKC Ljubljana oddaljene največ uro vožnje), bi privarčevali na nivoju države vsako leto 3,5 milijona evrov. 

Spomladi 2018 sem v medijih zasledil razpis za pomočnika generalnega direktorja UKC Ljubljana za nabavno področje. Ker takrat že dolgo nisem bil več naiven in sem vedel, da namen generalnih direktorjev in nabavne službe ni delovati v duhu dobrega gospodarja in  davkoplačevalskega denarja, ki jim je zaupan, ni namen varčevati, pač pa ga zapraviti v okviru dobro organiziranega kriminala, ki poteka pod krinko univerzitetne medicine, sem se prijavil predvsem z namenom, da to pokažem in dokažem tudi javnosti. Pričakoval sem, da ne bom izbran. Takrat sem tudi javno napisal kaj bi naredil, če bi bil izbran in za kaj bi porabil privarčevani denar.

Spomladanski razpis je čudežno izginil.

Nisem dobil nobenega obvestila. So ga pa avgusta ponovili. Nanj me je opozorila gospa na tviterju. Zato sem se seveda prijavil ponovo. Ponovno z enakim namenom, da dokažem, da namen Aleša Šabedra ni bil delovati v duhu dobrega gospodarja. Kar lahko vidite še danes. Do danes ni niti kot generalni direktor UKC Ljubljana, niti kot minister za zdrave, znižal na podoben in drastičen način cene nobenemu zdravilu, pripomočku, napravi, potrošnemu materialu in storitvi od 20.000 kolikor jih UKC Ljubljana redno nabavlja. Ker jih ne sme. Ker bi sicer padel v nemilost svojih gospodarjev iz paradržave in odpadel kot gumb na spodnjicah. Po vodi bi mu splavale njegove ambicije o vodilnih stolčkih v drugih državnih podjetjih pod kontrolo paradržave, kot je denimo Petrol, kamor ga, če gre verjeti ulici, trenutno vleče. Na tem primeru lahko tudi zelo plastično opazujemo psihopatijo moderne Slovenije, ko mora bolestni ambicioznež oddelati tlako za gospodarje iz paradržave na slabo plačanih stolčkih kot sta generalni direktor UKC Ljubljana ali stolček ministra za »zdrave«, da po oddelani tlaki in ščitenju organiziranega kriminala in sistemske korupcije v zdravstvu kasneje napreduje na dobro plačano vodilno mesto v profitabilni firmi v delni lasti države in absolutni oblasti paradržave. Zakaj pravim psihopatsko? Ker gre napredek enega (po povsem nenaravni in nepošteno prisluženi poti) na račun več sto milijonske rabote na letnem nivoju, na račun daljšanja čakalnih vrst, umiranja ljudi in uničevanja medicinskih strok. Ali drugače: dotični gospod pušča za sabo armagedon, kamor pride, da bo za lastno rit prislužil bolje plačano državno službo na račun vseh ostalih, ki to šarado plačujete in nič ne rečete.

Rad verjamem, da je v zdravstvu večina zaposlenih poštenih in da pri masovnem ropu davkoplačevalskega denarja sodeluje le peščica. Iz tega nadalje rad verjamem, da se večina kolegov in drugih zaposlenih intimno strinja s tem kar sva naredila s prof. dr. Markom Nočem oz. kar še naprej delava, piševa, si prizdevava tako in drugače. Upam, da se ne motim. Ker če se, potem je situacija še bolj grozljiva.

Vendar pa morate vedeti, da v slovenskem zdravstvu velja in deluje tihi teror. Od nekaj tisoč zdravnikov, torej visoko izobraženih intelektualcev, se nas javno oglaša manj kot deset. Kaj vam to pove?

Da drugi ne vedo kaj se dogaja? Da ne berejo kaj pišemo in govorimo? Iz redkih osebnih stikov, ki jih imam z nekaj kolegi, ko pridem v Slovenijo vam lahko potrdim, da vsi vse berejo in zelo dobro vse vedo. Samo si ne upajo. Večina je vendarle tako ali drugače vezana na Slovenijo in ne bo odšla. In žalostna realnost je ta, da se izobraženci ne upajo javno izpostaviti ali za nekaj postaviti, ker bi tako utrpeli najmanj strokovno škodo v službi. Naslednji dan. Zato pravim, da smo kot družba in država še zelo retardirani in še zelo zataknjeni v 20. stoletju. In tukaj ne vidim možnosti hitrega napredka.

 

ARrevija: Ali se morda vidite v prihodnosti v kakšni od politično-strokovnih funkcij, če bi prišlo do tega, da bi vas povabila kakšna vlada, ki bi imela resen namen reformirati zdravstveni sistem?

Večkrat sem že dejal, da to kar počnem počnem zato ker se mi zdi tako prav, ne ker bi si nabiral politične točke. Ne bom se včlanil v nobeno stranko in ne bom stopil v politiko. Jasno pa je, da nisem vse te energije vlagal zaman in je ne bom vrgel stran. Pravzaprav, sem se šele dobro ogrel. To pomeni, da sem pripravljen sodelovati v prihodnosti s komer koli, ki bo imel resne namene kaj spremeniti. Če ne bom začutil, da ima resne namene ali bom videl, da je šlo le za nakladanje, bom nadaljeval svojo pot in sodelovanje ne bo možno.

 

ARrevija: Kako se počuti človek, ko takorekoč mora oditi v tujino, če želi nadaljevati strokovno delo in se izpopolnjevati na svojem področju?

Ni problem, da gre človek v tujino po novo znanje in nove izkušnje. To bi moralo biti, kot sem že prej omenil, celo obvezno. Problem nastane, ko imaš doma vse na dosegu roke, pa je žal pod kontrolo psihopatskega predstojnika, ki meče vsem kolegom, ne glede na starost ali status, vsakodnevno pod noge polena. Tovornjake polen. Iz dveh razlogov: prvič, ker na ta način vzdržuje nadzor nad neakademskim delom stroke, če me razumete, in drugič, ker je sam zaradi lastnih dosežkov zakompleksan do te mere, da mora ovirati druge, sicer bi se mu prehitro prebližali in ga seveda že zdavnaj povozili in prehiteli. Ima nekakšno neskončno luknjo v sebi, ki je ne more zapolniti ne glede to koliko škode povzroča ljudem in stroki okrog sebe. Sam pa iz sebe iz leta v leto ne naredi nič. Sam v sebi tone globlje in globlje in se tega zaveda. Ali je to osamljen primer? Ne. Predvsem ne v UKC Ljubljana in slovenskem zdravstvu, niti v tujini. Bistvena razlika pa je, da imajo v tujini univerzitetne bolnišnice varovalne mehanizme, da se takšna psihopatija ne more razviti, kaj šele prenašati iz generacije v generacijo. Žal v našem primeru formalno predpostavljeni niso imeli prave moči, niti hrbtenice, da bi to psihopatijo ustavili.

 

ARrevija: Ali menite, da je prof. dr. M. Noču namenoma bilo prekinjeno (odvzeto) financiranje njegove raziskovalne dejavnosti ali res gre za realne napake, ki jih je naredil pri oddaji njegovih projektov na ARRS?

Prijave prof. dr. Noča nisem videl in kolikor sva se pogovarjala ni bilo nekih napak ali pa vsaj ne pomembnih oz. usodnih napak. Če ponovno primerjamo s tujino: če v prijavi raziskovalec, ki se na razpise prijavlja že več kot 20 let in konsistentno vodi in razvija svoje raziskovalno področje ter ima iz tega naslova strokovne objave v tujih, uglednih, strokovnih revijah (več kot 100) in je reden predavatelj na najpomembnejših mednarodnih srečanjih iz svojega področja ter z vsemi temi rezultati postane član slovenske in evropske akademije znanosti in dobi državno odlikovanje za znanstvene dosežke, potem je normalno, da v primeru nepravilnosti v prijavi za nadaljevanje dvajset in več let trajajočega programa komisija takega znanstvenika pozove k dopolnitvi vloge ali popravkom.

Ker je v normalnih državah namen vključiti najboljše in ne izključiti najboljše.

Kar se mene tiče v primeru prof. dr. Marka Noča ni glede odvzema sredstev nobenega dvoma. Gre za kazen režima za vse kar je dobrega naredil na področju znižanja cen žilnih opornic in privarčevanja 2,5 milijona davkoplačevalskih evrov v UKC Ljubljana. Podobno kot pri meni: korifeje in zdravniško-dobaviteljska mafija, ki sva jim s tem presekala finančni tok, so za talca vzeli UKC Ljubljana kot ustanovo in davkoplačevalski denar, in me tožijo zaradi domnevne razžalitve za 100.000 evrov.

Gre za precej absurdno situacijo. Če tudi to primerjamo s tujino: če bi v normalni državi in normalni bolnišnici, ki ni ugrabljena in zlorabljena za neke druge, zle namene, dva zdravnika, katerih delo niti ni skrbeti za cene medicinskega materiala, pač pa zdravljenje bolnih, znižala cene na enem samem sklopu medicinskega materiala na svojem področju, kot so npr. žilne opornice, in tako optimizirala poslovanje ustanove na letnem nivoju za neverjetnih 2,5 milijona evrov javnih sredstev, bi bolnišnica najverjetneje rekla vsaj hvala, ju nagradila z napredovanjem in verjetno, vsaj v Ameriki, tudi z materialno nagrado v obliki določenega odstotka od privarčevanega denarja. Hkrati bi najverjetneje tudi prosila, da podobno optimizacijo pomagata naredita tudi na drugih področjih. Od vsega naštetega seveda nisva bila deležna niti prvega, torej hvala.

Oba so naju še bolj ovirali, prof. dr. Noču odvzeli raziskovalna sredstva, mene pa tožijo za 100.000 evrov. Iz tega lahko ponovno zelo plastično vidite, da namen v UKC Ljubljana in širše v zdravstvu ni poslovanje v duhu dobrega gospodarja. In da ustanove ne vodijo formalno predpostavljeni, pač pa zdravniško-dobaviteljska mafija. Če presekaš finančni tok (čemur normalni sicer rečemo privarčevanje davkoplačevalskih sredstev), si kaznovan. To je trenutno stanje duha v naši največji univerzitetni bolnišnici, državi in politiki, ki to ščiti.

 ARrevija: spoštovani gospod Mrevlje, najlepše se vam zahvaljujemo za ta intervju, ki v drobovje kaže na stanje našega zdravstva in tudi precej jasno izpostavi možne korekcije ter rešitve. 

 

Dr. Mrevljeta lahko spremljate na tej povezavi: https://twitter.com/mrevlje  

Slike članka
Zadnje objave
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Telebani za telebane
Najbolj obiskano
1
Savlov nateg
2
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Korona vlada
3
Jugoslavija -Kruta resnica o samoupravnem socializmu
4
Zločini Komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 2.del    
5
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.