Zdaj se predvaja
arrevija
Izberi seznam predvajanja:
Deljene povezave
Stop With the Golems, Already! - Taki's Magazine - Taki's Magazine
Galerija slik
Pogled na mit o Golemu Komentar Jirija Kočice k tekstu o mitologiji in politični metafiziki kakor ju vidi judovski pisec David Cole

Kot kiparja me je od nekdaj zanimal izvorni mit nastanka človeka, ki je v mnogih kulturah podoben starozaveznemu mitu o Adamu. Skoraj vse večje kulture namreč navajajo skoraj identično zgodbo o bitju, ki ga božanska roka izdela kot kip in mu vdahne dušo. Nekje sredi faksa mi je v roke prišla knjiga o praških mitih iz geta, katere naslova se niti ne spomnim, a takrat sem prvič prebral mit o Golemu. Spomnim se, da mi je na misel prišla podobnost s Frankensteinom, ki je do določene mere »moderniziran model« te iste ideje in sem ga poznal iz filmske interpretacije znanega dela Marry Shelley.

Mitološka struktura glinene (zemeljske) skulpture, ki jo bodisi kipari sam bog ali pa jo, kot v grškem mitu o Prometeju, naredi nekdo, ki ga bogovi naženejo ker pomaga ljudem proti božji volji, je v Golemu na nek čuden način spremenjena. Kajti pri tem se zadeva nekako »zalomi« in sicer ravno v tistem delu, ki nam tudi v času umetne inteligence prebudi dvom in strah, kajti Golem se ne obnaša »človeško«, kot bi človek od njega samodejno pričakoval..

Pred kratkim sem v Taki Magazinu bral tekst zelo nenavadnega človeka, po rodu Juda, ki pa ga verjetno Judje sami imajo za nekakšnega izobčenca, saj se spomnim, da je z Ernesta Zündel-om, ki je prespraševal resničnost genocida nad Judi, raziskoval posamezna koncentracijska taborišča in se spraševal, ali je res prišlo do takega pomora Judov kot je to trdila uradna zgodovina. Toda tekst, na katerega sem naletel v Taki Magazinu, se ne nanaša na to njegovo kontroverzno stališče, vseeno pa se ukvarja z judovskim načinom razmišljanja in vplivom, ki ga ima to razmišljanje na okolico, kjer živijo in delujejo Judje.

V tem tekstu bom torej predvsem povzemal, komentiral in izpostavil njegove glavne točke. Gre pa za avtorja Davida Cole-a in za tekst, v katerem interpretira zgodbo o Golemu. Ta njegova interpretacija sega v področja, kjer razlaga, kako je ta zgodba dejansko ponotranjena metafora načina dela, ki se ga poslužuje judovska skupnost, ko se sreča z nevarnostjo. In prav ta obrat ter način, kako Cole to interpretira, je zame zelo presenetljiva. Celoten tekst je bil objavljen v Taki’s Magazine pod naslovom »Nehajte izdelovati Goleme, končno!« in tukaj je tudi link na ta tekst:

https://www.takimag.com/article/stop-with-the-golems-already/

V njem Cole spregovori o tem, kako si Judje že tisoče let izdelujejo »goleme« in jih imajo tako v svojem kulturnem, mitološkem kot tudi v svojem realnem, političnem življenju za nek princip delovanja. Njegov stil pisanja je zelo neposreden, včasih morda malo sarkastičen, zafrkljiv. Že začetek teksta namreč »zasoli« s kritiko judovstva, ki je podobna kritični osti kakšnega evropskega pisatelja do njegovega lastnega (evropskega) naroda. Le z razliko, da pri Judih takih kritikov njihove lastne kulture ni prav mnogo. Namreč že male kritične opazke se lahko končajo na podoben način kot se je končala kariera Hannah Arendtove, ko je kot dopisnica dokaj nežno pokritizirala vlogo judovske skupnosti v času 2. svetovne vojne med poročili, ki jih je pisala o sojenju Eichmannu iz Izraela za revijo The New Yorker.
Torej, Cole že začne svoj tekst na način, ki se potem ves čas teksta le še stopnjuje:


»Mi Judje ljubimo naše goleme. Že tisoče let ljubimo naše goleme… in kakšno zgodovino nekonfliktnosti okoli mita lahko pokažemo! V primeru, da ne poznate mita o Golemu, vam ga na kratko obnovim. Ni namreč ene same različice zgodbe in vsaka ponovitev ima kakšne druge podrobnosti, toda nespremenljiva je osnovna pripoved: Judom grozijo »gentiles«* (ne, a res?), zato rabin, obseden z zaščito svojega ljudstva, ustvari ogromnega humanoida, pošast iz gline (ali blata) in jo oživi, ​​da bi s tem velikanom branil svoj ljubljeni shtetl (ali vas oziroma skupnost po naše).

Ko Golem porazi te, ki grozijo njegovemu ljudstvu, rabin, v svoji želji po maščevanju, ne more prenehati uporabljati svojega Golema za prave, resnične ali tudi za namišljene krivice. Kmalu pa Golem začne napadati Jude. Pošast se zdaj obrne proti tistim, ki so jo ustvarili. In rabin se je prisiljen boriti se z lastno kreacijo.

Razumete ironijo? Peklensko bitje, ki si ga Judje prizadevajo ustvariti za svoje odrešenje, se na koncu obrne proti njim samim. Ljudje, ki so zaslepljeni zaradi strahu in paranoje, ustvarijo demona, ki metastazira in zraste onkraj njihovega nadzora.

Minilo je štiri tisoč let. Ali lahko že končno začnemo delati tako, kot da smo se kaj naučili iz te zgodbe?


Cole se v tem pregledu splošne strukture mitološkega okvira in načina razmišljanja obrne v zelo konkretno situacijo, ki se je dogajala, ko je pisal ta tekst- namreč obregne se ob to, na kakšen način deluje v ameriškem kongresu Ilhan Omar. Pri tem se kot Jud popolnoma brez vsakega zadržka spravi tudi nad njegove sorojake, da lahko bolj natančno predstavi norost ustvarjanja golemov, ki naj bi Judom prinesli večjo varnost v državah, v katerih so sami neke vrste gostje in hkrati sodržavljani:

»Kaj je kongresnica, muslimanka Ilhan Omar, če ne ravno en tak golem? Desetletja so levičarski Judje bili najbolj goreči zagovorniki in aktivni členi v poplavljanju zahoda s priseljenci iz tretjega sveta. »Hej, tukaj je načrt - dajmo sto tisoč Somalijcev v najbolj bele dele ZDA. To nas bo rešilo pred potencialnim Hitlerjem!« Židje polnijo zahod z nebelimi priseljenci kot bi bili ti priseljenci sami po sebi zavarovanje pred »belo prevlado«. Zamisel je, da bodo ti priseljenci delovali kot klin, ki bo onemogočal »belo moč«, hkrati pa bo ta klin dovolj majhen, da bo še obvladljiv.

"Ali se lahko končno začnemo obnašati, kot smo se kaj naučili iz te zgodbe?"
Cole potem nadaljuje s tem, kako vedno določeni narodi, posebej večji, kolonizatorski narodi, znajo razdeljevati in ščuvati narode drugega proti drugemu. Pri tem seveda niti malo ne prihrani svojim Judom, ki po njegovem ščuvajo Hamas proti palestinski oblasti, Isis proti Assadu.. Toda hkrati se Cole zaveda, da danes ni več možno obvladovati vse informacije in zato taka strategija sploh ne deluje več. V tem smislu to strategijo, katere del je tudi priseljenka iz Somalije, Ilhan Omar, imenuje za Golema, ki sicer sovraži belce in »misli, da se za vsakim kozarcem mleka že skriva t.i. bela prevlada«...

Toda Cole nadaljuje precej bolj ostro, saj se zaveda še nečesa:
»Ampak Ilhan Omar sovraži Jude še veliko bolj. In tu so moji ljudje - moji genialni retardi, ki bodo zdaj zdaj prisiljeni premagati pošast, ki so jo sami ustvarili. Pošast, ki ne samo, da oblikuje judovsko politično agendo, ampak pošast, ki obvlada judovsko retoriko kot najhujši profesionalec.

Judje: ″Oy vey! Omarjeva kritizira Izrael in to je antisemitsko!″

Omar: ″Inshallah! Vaša kritika moje kritike Izraela je islamofobična!″

Judje: ″Tvoja kritika naše kritike do tvoje izjave o Izraelu je protijudovska!″

Omar: ″Vaša kritika moje kritike na kritiko moje kritike Izraela je protimuslimanska!″

Judje: ″Tvoja kritika naše kritike na tvojo kritiko naše kritike o tvoji kritiki Izraela bo privedla do množičnega streljanja Judov, kot se je zgodilo v Pittsburgu!″

Omar: ″Vaša kritika moje kritike na vašo kritiko moje kritike na vašo kritiko moje kritike Izraela bo privedla do množičnega streljanja muslimanov, kot se je zgodilo v Novi Zelandiji!″

Kot jajce jajcu. In kdo bi to lahko predvidel? Samo vsak jebeni Žid na svetu, ki je kdaj prebral zgodbo o Golemu.

				»Judje bi se morali še posebej bati svojih novih islamskih golemov. Muslimani morda niso pametnejši od Judov, vendar so močnejši in številnejši, njihova raven »norosti« pri reagiranju na določene situacije pa je sploh izven okvirjev normalnega. Od vseh golemov, ki so jih ustvarili hebrejski visoki IQ-palčki - od komunistične države naprej,  ko so pomagali rojstvu Sovjetske zveze leta 1917.... je muslimanski golem potencialno še najbolj uničujoč.			»Judje bi se morali še posebej bati svojih novih islamskih golemov. Muslimani morda niso pametnejši od Judov, vendar so močnejši in številnejši, njihova raven »norosti« pri reagiranju na določene situacije pa je sploh izven okvirjev normalnega. Od vseh golemov, ki so jih ustvarili hebrejski visoki IQ-palčki - od komunistične države naprej, ko so pomagali rojstvu Sovjetske zveze leta 1917.... je muslimanski golem potencialno še najbolj uničujoč.


Na zelo nazoren način tukaj Cole razloži tako strukturo nenehnega obtoževanja, paranoje, iskanja krivcev in hkrati ustvarjanje golemov. Pri tem natančno pokaže, kako dvolični so komentarji ter do kako norih razlik prihaja v obravnavanju skoraj povsem podobnih terorističnih napadov, če so teroristi beli ali pa, če so teroristi muslimani.. Najbolj je, če si preberete cel citat:


Fascinantno je bilo opazovati odziv muslimanov na novozelandsko streljanje. Izkoristili so tragedijo, pozivali k cenzuri in zatiranju vseh drugih političnih stališč, krivdo so valili na "vse belce", čeprav je to naredil en človek ... Še Judje ne bi mogli narediti bolje. ... Po besedah ​​Satoja iz Karate Kid II: "Študent je postal učitelj."

Muslimanski teroristi so umorili dvajset filipinskih kristjanov, med bogoslužjem v njihovi cerkvi, in- a se slučajno spominjate odziva lokalnih muslimanskih voditeljev? Ali je kdo rekel "V naši skupnosti se moramo spoprijeti z antikrščansko nasilno nestrpnostjo?" Ali: "Moramo biti solidarni s krščanskimi rojaki?"

Bilo je takole: "No, da bomo preprečili še več takih pobojev kristjanov, nam dopustite, da si v državi oblikujemo izključno muslimansko regijo." To je dobesedno tako, kot bi se belci na novozelandski pokol odzvali z besedami: "No, rešitev je ohraniti Novo Zelandijo belo in krščansko. Če se nam ne bo treba mešati, ne bomo imeli več množičnih streljanj, ki temeljijo na rasi ali veri. "

Kako mislite, da bi se mediji odzvali na to? Ali Združeni narodi? Ali večina zahodnih politikov? A v resnici je bil svetovni odziv (in odziv medijev, kot sta CNN in BBC) na muslimansko zahtevo po avtonomni regiji v bistvu "Da! Res! Dajte jim avtonomno regijo, da se ne bodo pomešali s temi prekletimi kristjani. 


Tukaj David Cole povzame vse skupaj v točki, ki jo oblikuje tako, da na svoj duhovit in pristen način pretirava v interpretaciji, da bi zadel bistvo poročanj, ki smo jih bili deležni po vsem svetu s strani vseh večjih medijskih hiš:


»To je točka, ki se ponavlja: ko beli kristjan ubije kup muslimanov na Novi Zelandiji, je zahteva taka: "Več raznolikosti! Več mešanja! Prisilimo te preklete netolerantne belce, da se sprijaznijo ali pa njihove bele riti obtožite rasizma in jih vrzite v zapor!” Ko muslimani na Filipinih masakrirajo kopico kristjanov pa je odgovor:" Naj bodo muslimani avtonomni! Naj živijo brez mešanja, brez raznolikosti! Naj nikoli več ne vidijo kristjana!"

Čemur smo bili priča po streljanju na Novi Zelandiji, je točno to: izdelovanje golema. Nihče niti ne potrebuje več navodil rabina. To sem ugotovil takoj, ko sem videl par muslimanskih aktivistov, ki so preganjali Chelsea Clinton, ko je šla na žalno sejo za novozelandske žrtve. Po navedbah nadlegovalcev (ki so bili za svoj trud nagrajeni s stolpcem BuzzFeed) so Chelsea kritizirali predvsem zaradi tega, ker je kritizirala antisemitska stališča kongresnice Ilhan Omarjeve. In TO naj bi bil vzrok za pokol na Novi Zelandiji.

Tukaj je posnetek nadlegovanja: https://www.theblaze.com/news/muslim-activists-chew-out-chelsea-clinton-over-her-caucasity-at-vigil-for-new-zealand-massacre

Ubijalski avstralski trol je pokosil kiwi muslimane in pustil za seboj 74-stranski manifest, v katerem so opisani njegovi razlogi za to dejanje. In prav noben stavek ni povezan s Chelsea Clinton, vendar pa očitno aktivisti na terenu uspešno obtožijo Chelsea Clinton, da je njeno stališče glede tega, kako Omarjeva gleda na Izrael, vzrok za taka nora dejanja. Popolnoma nepovezane stvari, s katerimi utišajo vsako nadaljnjo kritiko antiizraelskih stališč Omarjeve.«


Kako nora je taka pozicija, vidimo šele iz tekstov kot je ta Cole-ov, saj nam v vsej svoji globini Cole kot pripadnik judovske skupnosti od znotraj razloži logiko, ki stoji za takimi načini poročanja, iskanji sovražnikov in obtoževanji. Kot Vergil vodi Danteja po peklu, nas Cole vodi po zapletenem labirintu načina razmišljanja, skozi katerega se oblikujejo dejavnosti neke gostujoče skupnosti v okolju evropskih držav (ali držav, ki imajo evropski kulturni okvir). Kako si take skupnosti oblikujejo agende, na kakšen način oblikujejo sporočila za »javnost«, kako si želijo oblikovati družbo po svojih željah in kako potrebujejo točno določene politične usmeritve za svoje cilje. Pri tem brez dlake na jeziku izpostavi v negativni konotaciji celo Anti-defamation league.

V nadaljevanju teksta opiše še en, vsaj tako nor primer- namreč to, da je novinarko CBS, ki je poročala direktno iz Trga Tahrir v času egipčanske »arabski pomladi«, posilila skupina muslimanskih bratov, katerih mufti Yusuf al- Qaradawi je bil znani zagovornik (promotor) posiljevanja. Cole izpostavi nekaj novinarjev, ki so to posilstvo interpretirali tako, da niti en med njimi ni izpostavil muslimansko bratovščino in al-Qaradawija kot tiste, ki so dejansko bili odgovorni za napad na Loganovo. Tako npr. novinarka HuffPosta izpostavi krivdo SARAH PALIN!!, in ANN COULTER!!, o čemer Cole piše na svoj specifični način izpostavljanja norih paradoksov. Za tem izpostavi še novinarja Nir Rosen-a, ki napiše, da so »razlogi za posilstvo Loganove vsekakor nepomembni, ker je kot »war-monger« (v prevodu bi to bil nekdo, ki napeljuje na militantne rešitve) tako rekoč sama priklicevala ta razplet dogodkov.

Cole se izjemno dobro zaveda nore pozicije teh, ki organizirano, preko cele vrste judovskih organizacijskih struktur, ustvarjajo nove in nove goleme, pri čemer nenehno pozabljajo na to, da bo to neverjetno moč strahotno težko kontrolirati in upravljati, če enkrat pljuskne preko meja, ki si jih ustvarjalci golemov zdaj zamišljajo... Pri tem svoje sonarodnjake opozarja zelo resno:

»Judje bi se morali še posebej bati svojih novih islamskih golemov. Muslimani morda niso pametnejši od Judov, vendar so močnejši in številnejši, njihova raven »norosti« pri reagiranju na določene situacije pa je sploh izven okvirjev normalnega. Od vseh golemov, ki so jih ustvarili hebrejski visoki IQ-palčki - od komunistične države naprej, ko so pomagali rojstvu Sovjetske zveze leta 1917.... je muslimanski golem potencialno še najbolj uničujoč.

V popolnem svetu bi ti rabinski Rain Man-i (namig na avtistični lik iz istoimenskega filma opomba J.K.) končno nehali s holokavstologijo in končali sovražno vojno proti Zahodu. Razumeli bi, da belci niso sovražniki, ampak ravno nasprotno. Ugotovili bi, da je uvoz tujega blata, iz katerega lahko oblikujejo goleme v tradicionalno belih regijah ZDA, slaba strategija.

Toda svet ni popoln, in Judje so naši najbolj neumni geniji. Za ponovni premislek o svojih pogledih bodo potrebovali več kot eno ali dve Ilhan Omarjeve. Če tudi eksodus francoskih Židov iz Francije, ki je popolnoma okužena s priseljenimi golemi, še ni spremenil njihovega razmišljanja, potem tega ne bo spremenilo prav nič.

Nove generacije Judov bodo še naprej brale zgodbo o Golemu in se iz nje ne bodo naučile ničesar...

Mi Judje smo mojstri v pripovedovanju zgodb. Težava je v tem, da jih raje pripovedujemo kot pa, da jih razumemo. In to je tako frustrirajuće kot tragično.


Cole tukaj zaključi tekst v zelo hudem, skoraj depresivnem tonu, ki napoveduje tragedijo kot nek ponavljajoči se vzorec. Več kot očitno je, da vidi neko usodno shemo judovskega rodu, preko katere se kot skupnost ne zmorejo zavihteti ne glede na to, kako raztreseni in dejansko raznoliki so posamezniki in posamezne skupine. V tekstu ( vsaj name deluje tako) lahko začutim enako frustracijo, kot jo gojimo nekateri Slovenci v času, ko se več kot očitno raznarodovalna politična shema razrašča po telesu Slovenije kot usodno rakavo tkivo. Ta vidik »poslednjih«, ki opozarjajo in kažejo na racionalne razloge ter razkrivajo principe, a se utapljajo v večinskih manipulativnih lažeh in sprenevedavosti, je vsekakor nekaj, kar nam danes posebej veliko pove.


*(op. avtorja besedila: gre za besedo Gentiles, ki v judovskem besednjaku pomeni narode, pri katerih so naseljeni Judje po svetu, včasih jih imenujejo “Goy”, kar pomeni podobno- pogane, nevernike. Gre za slabšalni izraz.)

Slike članka
Zadnje objave
Kolumna Jirija Kočica: Memetska kultura je past za misel
Delni prevod teksta »Smrt interneta«
Kolumna Adolfa Hudnika: V lasti ne boš imel ničesar in srečen boš
V sodnih dvoranah ubijajo nedolžne?
Telebani za telebane
Najbolj obiskano
1
Savlov nateg
2
Zločinski ideologi in vodje krvave revolucije na tleh Jugoslavije v besedi in sliki.  
3
Kolumna Lucije Šikovec Ušaj: Korona vlada
4
Zločini Komunistične oblasti nad narodi Jugoslavije 2.del    
5
Telebani za telebane
Sorodne vsebine
Demokracija ima pomen