Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Luka Višnikar NOČNO SONCE 2. DEL

Zlata sredina. – Kaj bi branil tistemu, ki se povzdigne na oblak, ali do atmosfere, z budnim očesom, ki opazuje vrvež, akcijo in reakcijo, vseprisotno prepletanje, nepretrgano povezanost dogajanja na Zemlji, in mu pogled iz absolutne perspektive dopušča vedeti, da je »vse« tako kot je, tako kot mora biti. Spoznanje, da je zatikanje v relativnost stvari zgolj dolg in težko prehoden hodnik, je hvale vredno, a kaj je tisto, kar hrani človeka, ga prebuja in potiska naprej po lestvi samozavedanja, samospoznanja, kaj mu dviguje zavest in ali ni to njegov smoter, večno dejanje, cilj? Mar ne bi bil na tem mestu potreben mediator, sodnik, ki se za razsodbo poslužuje orodja »moč paradoksa«, s katerim usmerja kritično misel in s tem spodbuja razvoj, rast, razkrivanje, in s strogo ponižnostjo spodbuja živeti, med individualizmom in celoto.

Pisateljevanje. – Nekakšna pritajena izpopolnjenost se zgodi človeku, ki začne zapisovati svoj navdih, impulz, ki rine iz telesa na površje; iz srca, mogoče tudi nižje ali višje, ali ko ga potisne do glave, ki mu veli, kar bo zapisal. Besede, ki se spremenijo v koščke nedokončane sestavljanke, in z vsakim koščkom, ki ga postavi na pravo mesto, nahrani smisel v svojem duhu in telesu in s tem osmišlja zunanje podobe, refleksije, razposajeno dogajanje na platnu življenja. Kot alkimija,ki ga odmakne, premakne, postavi na pot raziskovanja izven banalnega obupa, privzgojene samoumevnosti in umetnega hrupa, ki mu odmika čarobnost, notranji smehljaj ali utekočinjenost duha, budnega izkustva, ki se potika pod mejo pohojenosti. Tako oživlja malik – arhetip, ki ga doseže le zapisana beseda.

Krivičnost do metafizike. – To, kar je tako nevzdržno begajoče, je nesprejemanje in mnogokrat zasmehovano področje, ki se dotika metafizičnih razprav, ali zgolj, da rečem, razumevanje nedualnega, njegovega spoznanja, ki se v krogu prostega govoričenja znajde v košu abstraktnosti ali presežka od dejanskosti in dobi oznako neoprijemljive eteričnosti, ki zgolj lebdi brez pristanka. Da še mlademu filozofu, ki je tik pred tem, da spiše doktorat, ostane tak »koncept« neulovljiva tujka ali kot ironičnost religije, ki je zanetila nič koliko spopadov in vojn, in ki naj bi v svoji prvotnosti in namenu dosegala nerazdružljivost dveh konceptov, v dotičnem primeru, neločljivost med dualnim in nedualnim, kot cilj, smoter, kako nasloviti koncept metafizike in ga udejanjiti v vsakdanjosti, ga vmešati v kri razbohotene družbe, katera se zatika ravno v razumevanju, sprejemanju, spoznanju le tega. Kaj bolj lahko služi posamezniku, kot to, da se spopade s svojo razdvojenostjo in utemelji vzgibe lastne psihologije, ali, da bi osmislil trpinčenje, težnje v katere se zateka, ali pa ko misli, da se je znašel tam po golem naključju – ustoliči se na mestu, kot zabetoniran malik in s tem povzdiguje svoj razkol, podlost, nezadovoljstvo in nesrečo in jo tako prenaša kot nečista reka v ocean, ki ima tako in tako zadnjo besedo, dejanje, nadzor.

Komik podtalnosti. – Kakšen adut drži v rokah komik višjega kova, ali tisti, ki iz svoje otroškosti pobere največ draguljev, ali razumno norčav človek, ki s svojo radoživostjo v trenutku postane nihalo kontroverznosti in se v danem momentu približa resnobnosti, o kateri govori brez najmanjše resnosti – njegovo čutenje se giba v nevtralnosti, sprejemanju, razumevanju in lahkotnosti. Takšen podtalnež ima dobre možnosti, da prestopi teater dualnosti in si na obraz nariše nasmešek ponižnosti, ki ga potem, ko mu zrastejo krila, ponese proti zenitu, kjer opazuje svet skozi percepcijo: tam in zgoraj.

Evforični patos. – Neizmerna hvaležnost popade človeka, ko se približa vzhičenju ob transcendenci, ki udari kot strela 'z jasnega', v trenutku začasne poravnave, kljub temu, da ima takšen trenutek protiutež, ki zapoveduje, da mora za takšno stanje prebroditi gostoto in neusklajenost, raztrganost svoje biti. Želi si polastiti trenutnost, želi jo uloviti, pa čeprav je neulovljiva – je samo trenutno stanje duha, ki ga uči o njeni spremenljivosti.

Zaljubljenost kot stanje duha. – Ko se tako človek, ki je kot časovni popotnik, sprehaja v mehkobi narave ali hladnosti betona – diha v skladnosti in je kot otrok v telesu starejšega; oživelih čutov, spomina, ki občuti nostalgičnost. Ko tako lebdi, rahlo nad tlemi, razprt, lahkoten in transparenten za zeitgeist, v katerem se nahaja; diha z naravo in ljubi vsako drevo, grmičevje, travnik, plodove, ljubi tudi stranski produkt narave; osivelost betona, oblikovanega v privlačne zgradbe, asfalt, s katerega odzvanja prijeten zvok korakov, ljubi preoblikovane dobrine dreves, ljubi pa tudi vse živali in človeka – vidi ga sebi enakega.

Pesnikovanje. – Nemalokdaj se zgodi, da je pesnik narobe razumljen – izvorna nrav pesnika ima svoj gon, kateremu se včasih pripiše preveliko kritičnost ali pesimizem, ki pa je posledica notranjega ponotranjenja in filtriranje sveta skozi njegovo subtilnost, podtalnost ali celo astralnost. Za pesnika bi bil greh, če bi se osredotočal samo na svetlo plat življenja, v dobi, ki ji vlada potemnjenost. Pesnik ne potuje skoti dualnost, da bi se oklepal enostranskosti, ampak mora uzreti skrajnost in povzdigniti spoznanje mikro in makro zrenja, kjer se izkristalizira misel in tako izpolni pesnikovo naravo, ki ima vlogo služabnika za obelodanjenje in razrešitev. Tu se ne gre za pesimizem, ampak za instinktivno dejanje, razčlenitev, sprevračanje iz »eno« v »drugo«.

Politika je kurba. – O politiki ne nameravam pisati. Lahko pojasnim le to, da imam ekstremno apolitično stališče, morda celo dionizično. Ponudim lahko zgolj Jungov refleks, ali temeljni instinkt, ki postavi politiko v pozicijo bipolarnosti – sistemsko, kot tudi psihološko. Ne mogel bi mimo intuitivnega impulza, da nekaj, kar se na takšni ravni socializacije proglasi za »levo« ali za »desno«, občutim kot razkol, razdvojenost, ki ima srž v zakoreninjenosti, zapadlosti človekovih psihičnih dejavnikov, ki se potemtakem udejanjijo v takšnih ali drugačnih ideologijah. Politika kot taka, ki ji je gonilo individualna preferenca, smoter, težnja, ki družbo razdvaja, potrebuje izkopavanje kosti in korenin – lokalizacijo v sferi psihološkega udejstvovanja in poenotenja, da bi sploh lahko služila kot orodje dobrohotnosti. Smoter politike ali njen približek idealu, ki na takšni ravni to nujno potrebuje, vidim v povezavi s Kantovim kategoričnim imperativom, ki bi ideologijo politike postavil pod luč višje morale in etike – nedotaknjene za omadeževano roko človeka.

Slike članka
Zadnje objave
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
Zrenja med pogledi
OBJEKTIVNI PROBLEM RESNICE KRŠČANSTVA
NEVENKA MIKLIČ PERNE, POGOVOR S STVARMI, MARIBOR: KULTURNI CENTER MARIBOR
KIERKEGAARDOVO LETO 2023
Najbolj obiskano
1
KIERKEGAARDOVO LETO 2023
2
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
3
OČENAŠ HLAPCA JERNEJA
4
PATRICIJA ŠAŠEK, VSAK VEČER PREPLETEM PRSTE ...
5
Zrenja med pogledi
Sorodne vsebine
IZBOR
NOČNO SONCE