20. Mednarodni festival Revija v reviji

Učenci po vsej državi so se 3. maja 2023 zbrali na shodu za pravico do svobode učenja, s katerim so se uprli cenzuri knjig in zatiranju volivcev, ki se dogaja po vsej državi. Zahtevajo pravico do učenja svoje zgodovine in zgodovine svojih prednikov, četudi je to drugim »neprijetno«. Dan protesta je padel ravno na častitljivo obletnico: šestdeset let prej, 3. maja 1963, je na tisoče mladih tvegalo svoja življenja v Birminghamu v Alabami na drugem dnevu protesta, ki so ga poimenovali otroški križarski pohod. Posnetki pohoda so pretresli ljudi po vsem svetu, saj so policisti temnopolte otroke in najstnike, ki so sodelovali v nenasilnem protestu, brutalno pretepli s policijskimi pendreki, palicami in zalili z vodnimi topovi.Birmingham je veljal za enega najbolj segregiranih in nasilnih mest na jugu ZDA, v katerem je imel desetletja oblast rasistični politik Bull Connor. Pogum, ki so ga tisti dan pokazali mladi, je bil izjemen in je prispeval k trajnim spremembam ter pravicam mladih, ki so

Ravnokar so mi povedali, da bom govoril o svojih zgodbah. Morda jih bolje poznate kot jaz, kajti jaz sem jih nekoč spisal, a jih tudi poskušal pozabiti. Da me ne bi zajelo malodušje, sem se posvetil drugim. Po drugi strani pa je morda kdo od vas prebral kakšno mojo zgodbo, denimo večkrat, kar se meni še ni zgodilo. Ampak mislim, da se lahko pogovarjamo o mojih zgodbah, če mislite, da si to zaslužijo. Skušal se bom kakšne spomniti, nato bi se pogovoril z vami, da me morebiti – ali brez tega prislova – lahko kaj naučite, saj v nasprotju s teorijo Edgarja Allana Poeja ne verjamem, da bi bila umetnost, dejanje pisanja, umsko delo. Mislim, da je bolje, da pisec čim manj posega v svoje delo. To se morda zdi neverjetno; vendar ni: v vsakem primeru je, nenavadno, klasična doktrina. Vidimo ga v prvi vrstici Homerjeve Iliade – ne znam grško –, »Jezo, boginja, zapoj, zamero Pelida Ahila«. Se pravi, Homer ali Grki, ki jih imenujemo Homer, so vedeli, da pesnik ni pevec, da je pesnik (ni pomembno,

Gre za mladega človeka – tako si mislimo, resničnost nam daje veliko primerov –, za mladega človeka, ki ima celo več kot običajne sposobnosti, znanje, v dogodkih javnega življenja je politik, celo deluje kot tak.

Kar zadeva vero, je njegova vera: sploh je nima. O Bogu nikoli ne razmišlja, v cerkev hodi prav tako malo, pa še to ne iz verskih razlogov, in doma se skorajda boji, da bi se osmešil, če bi bral Božjo besedo. Ko se zgodi, da ga okoliščine z določeno nevarnostjo pripeljejo do tega, da se sprašuje o veri, se odloči, da bo povedal to, kar je res: o religiji nimam nobenega mnenja; nikoli me ni vznemirjala.

Isti mladenič, ki ne čuti želje po veri, nasprotno, čuti željo, da bi postal oče. Poroči se, ima otroka, je njegov oče in kaj se zgodi?

Ja, naš mladenič je, kot pravijo, s tem otrokom na prepihu, zato je dolžan kot oče otroka imeti vero. Zdi se, da je pripadnik evangeličanske luteranske veroizpovedi.

Kako žalostno je imeti vero. Kot človek nima vere; kjer bi lahko bilo nevarno, če

Nekaj podkovanih besed za ogrevanje.[1]Beseda ni konj. To že veste. Itak. In ti priročni zapisi še zdaleč niso krdelo konj ali konjska dirka, malo bližje morda špalir čedno napravljenih konjskih vpreg. A je lahko zapis o paradnih konjih in tistih zdelanih izgorelih vlečnih kljusetih. Besede v njem ne piše ne hipo ne hipnoterapevt, kot bi morda naivno pričakovali, na trenutke zgolj hipohonder, ki ima privilegij pripovedovati o svetu, ki navadna žrebeta prodaja za prvoklasne lipicance, bojda nezgrešljivega in neprekosljivega slovenskega porekla. In tukaj se besede zapletejo v gordijski vozel, na plan pa švignejo v dir tudi oslice in osli, pa Krpanova kobila in princi na belem konju in še koga bi lahko zbudili iz lagodnega spanca. Da o mulah in mulcih, ki so nam že zdavnaj ušli iz vajeti, ne zamudimo praznih poglavij. V tej zmešnjavi le najboljši iztržijo lovoriko, o ja, ceno pa plačamo vsi, čeprav zapitek pristane spet čisto drugje, v nekaterih bolj zavihanih žepih. Če ste med tistimi,

Simpozij je posvečen 30. obletnici KUD Apokalipsa, 10. obletnici Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta Soeren Kierkegaard in 400. obletnici rojstva Blaisa Pascala.Poleg bogatih predavanj bo tudi mednarodno omizje v obliki kviza (In vino veritas IX.), gledališki dogodki in spremljevalne razstave. Prek danskega filozofa, očeta eksistencialne misli Sørena Kierkegaarda, se odpira prostor za izmenjavo kritičnih in inovativnih konkretnih premislekov, navdihnjenih zlasti v polju filozofije, teologije in interdisciplinarnosti, hkrati pa v duhu kritične analize in sinteze sodobnosti »dobe krize« ustvarjalno preigravata znanje med tradicijo in inovacijo.

Srečanja so namenjena prenosu temeljnega Kierkegaardovega sporočila o edinstvenem pomenu iskanja smisla, kjer posameznik jemlje pobudo nase z dejanji in zavezami. Tako prek osebne odgovornosti ponujajo možnost za eksistencialni preobrat in s tem izhod iz krize, ki je v svoji osnovi vendarle vrednosten ali moralen. Simpozij, ki poteka v sode

Zdaj, ko se tudi v Sloveniji lahko istospolni pari poročijo in posvojijo otroke, je primeren čas, da se seznanimo z nekaterimi lezbičnimi filmi z družinsko tematiko, ki ponudijo različne teme in reprezentacije tega s čim se lezbične družine (lahko) soočajo v vsakdanjem življenju. Naj opozorim, da se v tem članku ne ukvarjam s preostalimi oblikami družin v mavričnem naboru, tj. gejevskimi, biseksualnimi, transspolnimi družinami, vendar naj vsaj omenim naslove nekaterih, Idealni dom (Ideal Home, ZDA, 2018), Patrick 1.5 (Patrik 1,5 SWE, 2008), Zatočišče (Shelter, ZDA, 2007), Ptičja kletka (The Birdcage, ZDA, 1996), Ure do večnosti (The Hours, UK, 2002), Popolnoma normalna družina (En helt almindelig familie, DK, 2020) idr.Zdaj pa predstavimo lezbične filme. Film Otroci so v redu (Kids Are Alright, ZDA, 2008) Lise Chodolenko prikazuje zgodbo o dolgoletnem lezbičnem paru Jules (Julianne Moore) in Nic (Annette Bening) z mladoletnima otrokoma Joni (Mia Wasikowska) in Laser (Josh Hutcherson)

Kdo ve, ali se še kdo spomni pesmi pisatelja Edmonda de Amicisa: Lepote čas ne briše vselej,solze in skrbi ne vedno pustijo sledi.Moja mama je dopolnila že šestdesetin bolj ko jo gledam, lepša se zdi.To ni hvalnica ženski lepoti, temveč sinovska predanost. Predanost, ki bi jo morali danes premakniti na starost okoli devetdeset let, kajti danes šestdesetletna gospa, ki je pri zdravju, ima živahno in zelo aktivno podobo … in če je za povrh posegla po plastični kirurgiji, je videti dvajset let mlajša. Spomnim se, da se mi je v otroštvu zdelo, da ni pošteno preseči šestdeset let starosti, saj bi bilo grozno životariti bolehen, slinav in dementen v domu za ostarele. Ko sem pomislil na leto 2000, pa sem si rekel, prav, kot pričuje Dante, lahko bi živel sedemdeset let in dočakal leto 2002, vendar je bila ideja, da bi dosegel to častitljivo starost, zelo oddaljena in vprašljiva domneva.Tako sem razmišljal, ko sem se pred nekaj leti srečal z nemškim filozofom Hansom Gadamerjem, stoletnikom, ki

PAV V IZGUBLJENEM GOZDU ZELENIH NEBES

PrebuditevMrak in zorase še nista dogovorila o počitku.Rjuhe se obešajo na roke, noge -ob sijanju jutrabi zapalaval v objemu rumenila –takrat te zadene vreščanje srake.Najraje bi zamášil obe ušesi, če frak s kljunom v rumenem, ne bí zagostolel na veji češnje.Žvrgolenje prekriči lajanje galebov v nizkem letu nad sinjino –prežijo za neprevidnimi plavutmi.Počasi se izkoplješ iz flanelk -še pred soncem v zenitu jih prekriješ s platnom in se prepustiš kopéli.Zelena nebesaBarve mavric se prelivajo povsod –frfotanje do ušes te pahne v čakánje brez razuma -čebljanje čiger potihne z luno.Biseri se kotŕljajo ob smehuin privijanju k tvoji senci -plujeta po robu zaljubljenih pogledov.Pretopiti skušaš sanje ob prežanju po vogalih in viharjih v breznih -kradejo še tisto malo preostelga prhutánja,ki lomi krila.Še si nad obzorjem,še nisi v breznu.Mogoče najdešostanke frfotanja razrvane duše,če jih čigre niso že poskrile.Tisoč poljubov Potapljam se v milino, milino

Jesen življenja Očaki in podrastje odlaga suknje,jadra kljunov v razpetju,Južni križ je na stiku obnebja z vodovjem.Ne moreš prešteti vsega listja na drevesih,kaj šele tistega na tleh -skoraj v vseh barvah mavrice.Flok ujame nekaj severnjaka -počasi žene k tvojemu pomolu.Čeri za tabo so že zdavnaj potoníle -skalovje spredaj je bolj čvrsto, ko krilatci v jatah jadrajo v obzorje.Mukoma krmariš,praske in zajede rišejo grafite,klokotanje je slišati v drevaku.

Jutro Mrak in jutro se še ne moreta dogovoriti o počitkuin te rjuhe še niso izpustilein bi ob sijanju jutra, ki pravkar pogleda izpod peruti,zaplaval v objemu žarkov rumenila,te zadene vreščanje srake.Najraje bi si zamášil vsa ušesa, če frak s kljunom v rumenem, ne bí zagostolel na veji češnje.Ene sadeže pozoba, preostali popadajo na trato. Žvrgolenje prekriči lajanje galebov v nizkem letu nad sinjino, da bi ujeli slastnósti, ki s plavutmi opletajo preveč pri vrhu.Počasi se izkoplješ iz flanelk,ki jih še pred soncem v zenitu prekriješ

1.rjava se vrtinči skozi čute, časovni stroj,ki utaplja trenutno umiranje sodobnihmest, razlivanje nekih nepomembnosti.spet kot vsako leto ta vznemirljiv podton,naelektrenost, gibajoča se pod zgornjimživljenjem, da usahne v bioritem in sespremeni v milo glasnost pomešano s krvjo, prostor, ki se počasi razširja v vidnem polju.2.moj najžlahtnejši mesec, neobremenjen pada v tuzemsko rajanje, roke se pletejo v željo inželja obsveti nebo, ki zdaj prasketa z zvezdami.odprlo se je oko v glavi in gleda preteklost sanj.melanholija se pretvarja v ekstazo in spontanrazpad ni pobitost. črne ptice poklanjajo srečo,na okna nosijo plodna semena in 'z odpadlih lasgradijo topla gnezda. čas poseda v jutranji rosi. 3.zalivam spomine in kalim besede, kamin predmano oddaja radost in ta se dotika oddaljenosti.strune zopet valovijo v dehteč zrak, iz telesakapljajo na oblikovan les, ki je daritev življenja.rumena se preliva v oznanilo, da sonce drugje obraz razdaja, se podtika v neoprijemljivem in izkopava k

IZBRUHI

***Prijeti zrak,ga stisniti, zdrobiti;največje zadoščenjenam da tisto,česar ni mogočevideti - gre za polnost praznine,za stik dveh skrajnosti,ki se zares definiratašele takrat,ko trčita.

***Vrh svetaje njegovo dno;vitezi templjarjiso to dobro vedeli,zato Baphomet,tako zgoraj,kot spodaj,zato dvojnost,obratna dvojnost.Svet se ni rodilvčeraj,izvrgel se je,ko sploh še niobstajal.***Pustiti sledin čakati,da jo nekdonajde.

7.Vsak greh, ki diha v preteklosti kot razjarjeni duhovi,očiščeni bodo v nasladni vročici;ko vroča polt na odeji počiva,ugriz na vratu pečat ne izgublja.Naj še tako se odmikam v skrajnost bivanja;ko blažen v naravi nje opojnost diham, takrat si kot sila, ki misli privabi,raztrga sivino, srce v stihe zaniha.Kako valoviš po tej jasi lucidni,in boki kot val oceana se zdijo,je divjost, ki raste v divjini odeta,je moje oko na oblinah pripeto.Kako se prilega ti krilo na stegna,se v toplem ozračju pravil ne oklepa;plapolajoči lasje se v vetru jasnijo,ko sonce jih boža v zraku kipijo,tvoje prsi poskočne, njih popke dotikam,ko na mehkem nebu se med mi nabirain spodaj vrtnični cvet se razpira,sokove ponuja, tja prste namočim,da lažje vstopam, zdaj tvoj sem zaščitnik,ki vate prodira.8.Ne skrunim ti duše, ko vrag me obseda;zdaj krepak kamen mu dajem, smaragde,rubine; v molitvi prižgal sem še božja plamena in glavo s hotenjem, da srce je bistro, vladar, ki izbere zdravilko najlepšo, in jaz sem zdr

TežaZjutraj sem vstala zgodaj,ker je problem v tem, da spim predolgo.Nisem jokala,ker ni bilo potrebe. Ker nimam razloga.Potem sem jedla,ker ni nič narobe. In ker je vse v redu. Ker imam apetit.Oblekla sem se,ker je to normalno in ker nihče ne more biti v redu, če je cel dan v pižami.Šla sem ven,ker ne dobim dovolj kisika in ker mi samo manjka svežega zraka.Odločila sem se,da bom imela motivacijo, za vse kar rada delam in kar mi pomaga.Odločila sem se,da bom imela voljo, da se lahko prepričam, da imam motivacijo.Šla sem med ljudi,ker to pomaga. Ker mi manjka človeški stik. Ker smo ljudje socialna bitja.Mislila sem pozitivno,ker je težava v tem, da sem preveč črnogleda. Samo pogledati moram na svetlejšo plat življenja.Imela sem voljo do vsega,do življenja, do vsake majhne stvari. Ker, je pač mar nima vsak? Vse je samo v glavi. Samo odločila sem se.Nehala sem biti trapasta in vsem oteževati življenja.Stvar sem vzela v svoje roke in nehala sem biti breme.Nehala sem biti breme.Postala sem

Kotaljenje kamenčkaKrasni drobir se mi je razlil po prsih.Izgubila sem strgalo.Krasni vekodprl je vratain ponoči, ko ni nihče gledal,se je splazil skoznja in bežal.Zlepila sem vse kose trupla,zalila sem ga s papirjemin pustila, da raste v prostor.Vseeno je nemo.Smrdi.In črvi se množijo hitreje kot jih lahko pojem.Nemočna sva,ti v svoji preteklostiin jaz v svoji prihodnosti.Dve skali, ki ju bo zlizal veterin voda obnovila. Pa sva si zvesta?Ali sva zvesta sebi?Ti gorišin jaz gorim.A ne za vedno.

ObarvanjeGledala sem karavano ljudi,ki so nosili težke čevlje in poteptane sendviče.Eden za drugim so skakali v brezno.Na obrazu sem čutila znoj moškegain na hrbtu sapo fantka.Čevlji so mi polzeli iz rok.Ničesar nisem ustavila.Skočila sem za moškimin se oprijela čevljev in sendviča.Padla sem in nikoli nisem nehala padati.Brezno se nikoli ni končaloin ljudje so poslušali.Poslušali so stokanje in strah,Slišali so dojenčke, ki so jokali.In nihče ni rekel ničesar.Vsi smo vedeli.Zaprla sem oči in bil

Delo Marka Nowaka Družbena poetika, ki ga je izvrstno prevedel Blaž Gselman, je eno temeljnih del s področja analize in samega pomena pesniških delavnic, predvsem margin. Nowak obravnava poezijo tistih, ki bi bili_e lahko ves čas prezrti_e, vendar jim je prav pisanje poezije ponudilo možnost do prezentacije in slišanosti. Sam nabor besedil nam osvetli resen problem (ne)uvrščanja teh besedil v kanon, v katerega le redko pridejo. Že sama slovenska literatura ima s tem velike pomisleke. Pa vendar – čemu dobro, odlično literaturo, ki kaže na stiske, neetičnost in problematičnost, spregledati in ji dati lahkotne oznake? Vprašanje ni samo retorično in odziv na Družbeno poetiko, gre se za premiso, da je po navadi vsaka stvar, ideja bila najprej del neke manjše skupine, da je lahko nato prešla v kaj »več«.

Vidi se, da je Nowak na strani tistih, zaradi katerih vodi in raziskuje delavnice poezije. Poezija prav zato prehaja v družben vidik; obravnava težave, stiske in izgube lastne identitete v

PAV V IZGUBLJENEM GOZDU ZELENIH NEBES

PrebuditevMrak in zorase še nista dogovorila o počitku.Rjuhe se obešajo na roke, noge -ob sijanju jutrabi zapalaval v objemu rumenila –takrat te zadene vreščanje srake.Najraje bi zamášil obe ušesi, če frak s kljunom v rumenem, ne bí zagostolel na veji češnje.Žvrgolenje prekriči lajanje galebov v nizkem letu nad sinjino –prežijo za neprevidnimi plavutmi.Počasi se izkoplješ iz flanelk -še pred soncem v zenitu jih prekriješ s platnom in se prepustiš kopéli.Zelena nebesaBarve mavric se prelivajo povsod –frfotanje do ušes te pahne v čakánje brez razuma -čebljanje čiger potihne z luno.Biseri se kotŕljajo ob smehuin privijanju k tvoji senci -plujeta po robu zaljubljenih pogledov.Pretopiti skušaš sanje ob prežanju po vogalih in viharjih v breznih -kradejo še tisto malo preostelga prhutánja,ki lomi krila.Še si nad obzorjem,še nisi v breznu.Mogoče najdešostanke frfotanja razrvane duše,če jih čigre niso že poskrile.Tisoč poljubov Potapljam se v milino, milino

ŠEF IN IVANČetrta pripoved DimitraPredpovestMrka, trda roka preminulih pomladi ji je davila čas, ki ga je še imela, zato je hitela neumorno naprej. Zraven blatne poti je bil skrit Njen vhod, samo najti, najti mora. Božanska je bila milosrčna, hitro je odkrila komaj vidno, stisnjeno odprtino. Odgrnila je zakrivajoče resje in trnove veje grmov, ki so ga prekrivale.»Vsaj enkrat je dobro, da sem stara, prej bi bila predebela za skozi,« se je sebi temno norčevala, ko se je starikavo rinila skozi odprtino in zatem v ozek rov. Ta se je na srečo hitro razširil, lahko je uporabila palico. Pa prižgala baterijo, ki jo je lani pomuznila žejnim vojakom, medtem ko so pili njeno vino. Upala je, da bo zadoščala, drugače bo morala svetiti z baklo. Prikazala se je razsežna apnenčasta polica in pod njo neizmerna črna odprtina. Svetišče. Med zdrsi je vstopila v jamo in se s težavo spustila na velika in ravna mokra tla. Poti skoraj ni ostalo, novih častilcev ni bilo. Že dolgo.Z oddaljenega stropa so visel

ŠEF IN BOJAN Tretja pripovedIGRAČA» Šef, spremljaj, mojo novo neumrljivo poetično tvorbo.« Skoraj edini poslušalec in prenašalec Bojanovih sestavkov in doneskov poeziji je bil njegov pes. Če je Šef bil pes, o čemer je Bojan včasih dvomil. Šef je vzdignil svojo grabežljivo glavetino in jo takoj spet sklonil. Kost pred njim, že precej načeta, ga je v celoti zaposlila.Upokojeni in neupoštevani pesmotvorec Bojan je dognal, da je bolje da molči. Vsaj dokler Šef ne dodela in zatem neznano kam, kot vedno, skrije kost. V tem primeru orjaški komad, kost dolgokostno, golenico Tišine.Kajti…⁂⁂⁂

Slab teden nazaj je Bojan, v svoji zagnani študioznosti pradavnega čarodejstva Slovanov poiskal skrit kotiček v gozdu. Zažgal je suhe lovorjeve liste pred lesenim kipcem, ki ga je kupil v zakotni prodajalni ob tržnici, ker ga je odročno spominjal na božanstvo Peruna. Kolikor je seveda sploh obstajalo pričevanj o Perunu. Glavni viri so bili ruski ali pa nemški in Bojan jih je mukotrpno računalniško prevajal;

Ta zgodba je fikcija. Vsaka podobnost z dejanskimi osebami, živimi ali mrtvimi, dogodki ali pravnimi osebami je povsem naključna ali pa plod avtorjeve izmišljije. BELA SESTRA»Najstarejše in najmočnejše čustvo človeštva je strah, najstarejša in najmočnejša vrsta strahu pa je strah pred neznanim.« - H. P. LovecraftSTOPNICEBilo je nekaj let nazaj, ko sem, v poznih šestdesetih letih starosti, sklenil, da odidem zvečer malo ven in podarim svojim neobstoječim občudovalcem v naključno izbranem lokalu mojo bleščečo (in seveda skromno) prisotnost. Saj ne da bi čutil neko strašno potrebo po tem - sem pač v tistem obdobju bivanja ko drugim zavidam pregrehe, ki jih sam ne zmorem ali ne smem več. Skobacal sem svojih prelestnih sto dvajset in nekaj kil v pokončno držo in junaško stopil na skupinski balkon naše stavbe, ki, preko štirinajstih stopnic navzdol, vodi ven iz hiše. Odkar so naši politiki preselili svojo ritualno vleko v anus nadrejenim iz Beograda v Bruselj, so vse žarnice pod mejo normal

KAVAŠef in Bojan – druga pripovedBojan se je skušal zravnati, da bi bil višji. Nenehno čepenje za računalnikom in sključeno bolščanje v monitor je njegovih, ne preveč spoštovanja zbujajočih stosedemdeset centimetrov, zgrbilo.

“Če se bom še bolj sključil, bo moj pes višji od mene“ je jedko pomislil. Upokojenec, čigar lase je redčil in belil čas, je bil na poti na svojo ritualno opoldansko kavo, v srbski kavarni. Kot vedno je njegovo zajetno telo spremljal čudni pes Šef, ki je trenutno raziskoval okolje, ki ga je že stokrat pregledal, kot da ga je za to najel National Geographic.

“Še malo, pa bo hotel, da mu kupim fotoaparat,” je pomislil Bojan. To je odmevalo pri Šefu, ki je vprašujoče bevsknil. Bojan in Šef sta bila povezana veliko bolj, kot je dajal videz.

Bojan je sedaj že sprejel, da misli. ki zadevajo Šefa, so razkrite tudi psu. Druge pa, na srečo, ne; torej mu je ostala zasebnost, osebne zadeve. Šef je zaenkrat razumel vse po svoje, predvsem s stališča jedače.

Bojan je hodil previd

»Preventivne veterinarske storitve,,,to je zelo pomembno za pse in lastnike« je bilo oznanjeno s trombo nove božje zapovedi s strani doktor Andreja, psozdravitelja extraordinaire. Psi v zavetišču so ob tem celo lajali, nehvaležneži.Prijatelj Andrej mu je ponosno razkazoval svoj novi veterinarski imperij; ki je obsegal pisarno s čakalnico, ordinacijo, skladišče in začasno zavetišče za pse; in tudi velikanski travnik. Andrej ni maral mačk. Zaudarjalo je do neba in Bojana pognalo v spomine - ko se je v Rovinju dušil zaradi vseoprijemajočega, povsod prisotnega in s vse plazečega se zadaha iz tovarne ribjih konzerv. »Interna medicina z onkologijo za moje pesote« Andrej je bil na devetem nebu, končno samostojen; drvet-Paša Vekoslav-beg Pesotić.Pravih prijateljev je imel malo, parfume pesjanskega udejanja je Bojan zato moral prenesti. Plesal je s hojco kazačok med smrdljivimi bombami na tleh in preklinjal, ker mu je Bog podaril voh; z leti se mu ta izostril, kot okus-ostalo je opešalo… »Orto

Jesen življenja Očaki in podrastje odlaga suknje,jadra kljunov v razpetju,Južni križ je na stiku obnebja z vodovjem.Ne moreš prešteti vsega listja na drevesih,kaj šele tistega na tleh -skoraj v vseh barvah mavrice.Flok ujame nekaj severnjaka -počasi žene k tvojemu pomolu.Čeri za tabo so že zdavnaj potoníle -skalovje spredaj je bolj čvrsto, ko krilatci v jatah jadrajo v obzorje.Mukoma krmariš,praske in zajede rišejo grafite,klokotanje je slišati v drevaku.

Jutro Mrak in jutro se še ne moreta dogovoriti o počitkuin te rjuhe še niso izpustilein bi ob sijanju jutra, ki pravkar pogleda izpod peruti,zaplaval v objemu žarkov rumenila,te zadene vreščanje srake.Najraje bi si zamášil vsa ušesa, če frak s kljunom v rumenem, ne bí zagostolel na veji češnje.Ene sadeže pozoba, preostali popadajo na trato. Žvrgolenje prekriči lajanje galebov v nizkem letu nad sinjino, da bi ujeli slastnósti, ki s plavutmi opletajo preveč pri vrhu.Počasi se izkoplješ iz flanelk,ki jih še pred soncem v zenitu prekriješ