Članek
Pohlep je utišal nagon po varnosti
Objavljeno Aug 20, 2015

Vas je stala sredi ravnice, obdana je bila z rodovitnimi polji in gozdovi. Tako kot predniki so vaščani živeli mirno in zdravo življenje. Bili so kmetje, delavci, obrtniki in mali trgovci. Med njimi so bili zdravniki, učitelji, raziskovalci, duhovniki, vojaki in umetniki. Pred nekaj leti je vaški mir zmotil neznanec v razkošnem vozilu. Dajal je vtis bogataša, ki mu posli odlično uspevajo. V gostilni je vsem naročil najdražjo pijačo, nazdravil zbranim ljudem in jim predlagal nenavaden posel.

Rekel je: »Okrog vasi živi na tisoče vran in od njih nimate nobene koristi. Toda jaz imam v tujini resnega kupca za odkup živih vran. Ponujam vam deset evrov za ujeto živo vrano. Najprej pa morate narediti kletke zanje. Jaz bom imel stroške prevoza živih vran, vi pa pokrijete stroške izdelave kletk za ujete živali. Vsakdo naj prispeva nekaj k skupnemu poslu, ali ni to pošteno?« Vaščani so sprva nejeverno zmajevali z glavami, toda neznanec je bil spreten govorec in kmalu jih je navdušil s ponudbo. Ljudje so sredi polj zgradili velike žične kletke in se množično odpravili na lov na vrane. Neznanec je redno prihajal v vas, prešteval ulovljene vrane in vaščanom izplačeval zasluženi denar. Vaščani so pogoltno preštevali rastoče kupčke denarja, dokler niso potožili, da je vran vse manj in da jih vse težje ulovijo. Neznani poslovnež je takoj povišal odkupno ceno na 15 evrov in vaščani so polni upov nadaljevali lov. Toda lov na že redke vrane jim je vzel toliko časa, da so vse bolj opuščali obdelovanje polj. Ko so začeli glasno negodovati, je bogati neznanec dvignil odkupno ceno na 25 evrov. Kmalu so vrane postale tako redke, da so jih vaščani ulovili le nekaj na dan. Takrat je poslovnež sklical ljudi v vaški gostilni in jim povedal: »Nekaj časa me ne bo, ker moram urediti prevoz ujetih vran do končnega kupca. Prosim vas, da vztrajate pri lovu. Od danes je moja odkupna cena 50 evrov. Pomislite, 50 evrov za eno vrano, to je neverjetna cena!« Potem je izpil kozarec viskija, potegnil k sebi nekega okravatenega mladeniča in rekel: »Tale je moj pomočnik, ki me bo nadomeščal med odsotnostjo. Zaupajte mu, kot ste zaupali meni.«

Pozabljena solidarnost in sočutje

Hitro je prišel dan, ko vaščani niso ujeli niti ene vrane, še huje, niti videli niso nobene več. Ko so to povedali pomočniku, jih je ta presenetil: »Preštejte vse vrane, ki ste jih doslej ujeli. Prodam vam jih za 35 evrov, in ko se vrne šef, mu jih boste prodali po 50 evrov. Imeli boste neverjeten dobiček, 15 evrov za eno samo vrano, in to brez dela. Ne da bi mignili s prstom, boste zaslužili neverjetnih 15 evrov za vrano, ki je že ujeta v kletki. Za odkup vran vam dam tri dni časa.« Pomočnikova ponudba jim je zameglila zdravo pamet. Vaščani so zdrveli domov, mrzlično prešteli prihranke, si razliko izposodili pri sorodnikih in znancih, vzeli kratkoročne kredite pri bankah in odkupili vse vrane. Vse do zadnje. Potem je pomočnik odpotoval, vaščani so si oddahnili, prepričani, da so napravili posel življenja. Toda čakali so zaman, en teden, mesec dni, celo leto in nikoli več niso videli niti bogataša niti njegovega pomočnika. Ostalo jim je na tisoče sestradanih vran, ki so krakale v ogromnih kletkah sredi zaraščenih opuščenih polj. Med vaščani je zavladalo pomanjkanje, ostali so lačni in z velikimi krediti, a sploh niso vedeli, kdaj in kako jih bodo sploh lahko vrnili upnikom. Zlo se je zaleglo med ljudi, drug drugega so obtoževali za nesrečo, postali so si sovražni in pozabili so na medsebojno solidarnost ter sočutje. Nekoč trdna vaška skupnost je razpadla.

Debele laži in lažno upanje – vzrok krize

Morda boste sedaj laže razumeli prevare s svežnji delnic in hipotekarnimi baloni ter špekuliranja s finančnimi fikcijami, fantastičnimi finančnimi produkti bank in njihovih piramidnih iger. Morda vam bo laže razumeti laži o vzrokih svetovne finančne krize in blodnje o nujnosti zategovanja pasov na slovenski način.

V jedru vsega so torej debele laži in velike prevare na eni strani ter lažno upanje in konformizem na drugi. Prevarano ljudstvo je v taki vnemi lovilo vrane, da je pozabilo na obdelovanje svoje zemlje. Vzbujeni pohlep po denarju je utišal nagon po varnem preživetju. Ali ni bolje mirno živeti in varno preživeti kot pa si nakopati dolgove in tvegati ponižanje in pomanjkanje? Ali ni bolje verjeti v moč ustvarjalne domišljije in tradicionalnega znanja kot pa v moč denarja in nasilja, ki ga denar poraja?

Poglejmo si to na primeru pridelave hrane. Zagovorniki kemično podprtega industrijskega kmetijstva še vedno razglašajo, da rešujejo svet pred katastrofalno lakoto. Da brez kemičnih gnojil in pesticidov ne bi mogli prehraniti šest milijard svetovnega prebivalstva. Da bi se sedanja milijarda lačnih brez agrokemičnih kemikalij čez noč pomnožila v tri milijarde. Prikazujejo se kot veliki borci proti lakoti. Toda resnica je drugačna. Če primerjamo krivulji rasti porabe kemičnih gnojil in rasti svetovnega prebivalstva (od leta 1930 do 1990) opazimo, da se krivulji z zamikom pokrivata, da sta vzporedni. Ker porast prebivalstva z nekajletnim zamikom sledi rasti porabe kemičnih gnojil, logično sklepamo, da je povečana ponudba hrane sprožila populacijsko eksplozijo človeštva. Kar je povsem naraven pojav, več razpoložljive hrane, večja rodnost. Hkrati pa nenehno narašča število lačnih. Na Svetovnem vrhu o prehrani (Rim, 1996) so prešteli 800 milijonov lačnih (z obljubo, da bodo njihovo število znižali na 400 milijonov); leta 1998 pa več kot 900 milijonov, zdaj jih je že več kot milijarda in število lačnih narašča hitreje od rasti svetovne populacije.

Industrijsko kmetijstvo – nevaren eksperiment

Industrijsko kmetijstvo je torej vzrok populacijske eksplozije človeštva in svetovne lakote, poleg tega še uničuje rodnost prsti, zastruplja vodne vire in ubija biotsko pestrost, je vzrok pojava novih škodljivcev in uničuje človekovo zdravje. Dokazi govore sami zase: rodno prst izgubljamo s hitrostjo 7 odstotkov vsakih 10 let, povprečna vsebnost humusa v prsti je padla z nekdanjih 10 odstotkov na borih 2 odstotka, polovica sladkovodnih virov je prekomerno kontaminirana, izumrlo je že več kot 85 odstotkov varietet tradicionalnih kulturnih rastlin, število škodljivcev je od začetka kemične vojne naraslo od dobrih 100 vrst v petdesetih letih na današnjih 1200 vrst, hkrati pa narašča število škodljivcev, ki so odporni na vse strupe. Tako ali tako je porazno dejstvo, da le 0,1 odstotka uporabljenega pesticida doseže ciljnega škodljivca in »kolateralno« pobije vsa »neciljna« bitja, ki se po naključju znajdejo v smrtni coni kemične fronte proti naravi.

Tudi človek je žrtev kemične morije, saj okrog 80 odstotkov degenerativnih obolenj izvira iz industrijsko proizvedene hrane. Znanost je tako napredovala, da tako rekoč ni več zdravega človeka. Iz tega lahko sklenemo, da je industrijsko kmetovanje sila nevaren eksperiment, ki ga moramo čim prej opustiti. Toda ponovno je v igri pohlep in požrešnost tistih, ki iz nesreč ljudi kujejo dobiček.

Tako se sedaj privatizirajo že države, do nedavnega so se samo podjetja. Proces uničevanja držav poteka po scenariju uničevanja podjetij: s špekulacijami uniči, poceni kupi, razkosaj in drago prodaj po kosih. Od tod izvirajo neverjetni pritiski po razprodaji narodovega premoženja in narave: šol, bolnišnic, gozdov, rodne zemlje, rudnih bogastev, rek in zalog pitne vode. Razprodaja države pa smrdi po nekrofiliji. Kajti država smo ljudje, ne pa bankirji in politiki, oni pridejo in gredo, ko jim poteče mandat. Danes so, jutri jih ni. Mi pa ostajamo tukaj, zdaj, jutri in pojutrišnjem. Mi, otroci, vnuki in njihovi potomci. Tako gre iz roda v rod, zato moramo biti že zdaj odgovorni do tistih, ki se še niso rodili.

Kdo pri nas odkupuje vrane?