»Kako ti je ime, kdo sta bila tvoja oče in mati, kako se je prej imenoval ta hrib in kako se zdaj imenuje ta ptič, katere so tvoje besede, kako govoriš, kdo govori po tebi, za koga delaš, česa se spominjaš, komu pripadajo sadovi tvojega dela, česa si želiš?« Vsa ta vprašanja so zelo zanimiva v stvarnosti. Hkrati so to vprašanja preteklosti in bodo tudi vprašanja prihodnosti, dokler najstarejši problemi ne najdejo rešitve. Te izkušnje nas hkrati srečujejo z izkušnjo preteklosti in nezaupanjem v prihodnost. To pomeni, da nas vračajo v sedanjost, tam se spominjamo preteklosti in si želimo prihodnosti. V tem svetu živimo skupaj z drugimi.

Živimo v zgodovini in nanjo se moramo odzivati v imenu kontinuitete življenja. Tragedija nas je od nekdaj opozarjala na človeško sposobnost samouničenja. A četudi bi se moški in ženske uničili, bi nas preživela Narava, četudi samo zato, da bi pričala o našem slepem ponosu, naši norosti. Ne znamo biti zadovoljni s tem, kar nujno potrebujemo za preživetje. Bomo potlej sposobni ubiti svojo fizično drugačnost – Naravo samo –, da za nami ne bi ostala nobena priča in da za nami ne bi bilo Prihodnosti? Vsi smo sodobno zgodovino doživljali kot prizorišče nasilja. Vsi smo se spoznali v njej. Zgodovina nasilja nam nalaga dolžnost, da ponovno poiščemo čas, da ga ustvarimo in poustvarimo, da najdemo čas, ki mu lahko rečemo, da je naš, četudi je tragičen. Mogoče drugače ne moremo pustiti za seboj »časa zločincev«, ki ga je oznanil Rimbaud, kot da obnovimo tragični čas, v katerem se nasprotne vrednosti med sabo ne izničujejo, temveč se v katarzi rešijo. Le tragični konflikt omogoča preseganje grozeče katastrofe. Katastrofa, ki je navadno uničenje, ne more postati tragedija, piše španska pisateljica Maria Zambrano; po uničenju mora ostati nekaj, kar jo presega in s tem reši. Po Nietzschejevih besedah se tako na razvalinah starega sveta rodi novi svet, njegovih največjih posledic pa ni mogoče predvideti.«

Nesmrtna sporočila Carlosa Fuentesa

To so besede, ki jih je zapisal veliki mehiški pisatelj Carlos Fuentes. Umrl je 15. maja 2012 v Mehiki, toda njegova sporočila so nesmrtna. Fuentesova sporočila so vse nekaj drugega kot bedno žlobudranje politikov in smešno žebranje ekonomistov o reševanju svetovne krize. Fuentes je modrec, ki piše iz izkušenj zgodovine, in je umetnik, ki uporablja mogočno orodje svoje intuicije. Umetnost je nujna za preživetje ljudi, to je srečni amulet človeštva, človekov podpis, je magija, ki so jo želi in brez katere ne more; je moč, ki jo ima, in sanje, ki jih živi. Politični jezik je neuporaben, ker je izčrpan. Zdaj nam je potreben drug jezik. Jezik srca, ki razkriva skrivnostne pokrajine duha, jezik z novimi obzorji, novimi občutki. Zdaj potrebujemo nove besede, ki bi nam lahko odprle poti k novemu razumevanju, ki smo ga krvavo potrebni. In ta jezik srca nas nagovarja v boj za pravice, opozarja nas, da pazimo na naravo in drug na drugega, da si ozdravimo duše, da bomo brez skrbi in da se bomo dobro počutili, kajti tako se nam bo povrnila vednost. Prihaja iz Mehike, dežele Carlosa Fuentesa, kajti tam se je v pokrajini Chiapas porodilo jedro gibanja La Via Campesina.

Svetovno gibanje La Via Campesina

La Via Campesina je mednarodno gibanje kmetov malih in srednje velikih kmetij, ljudi brez zemlje in kmetijskih delavcev, podeželskih žensk in mladine ter avtohtonih prebivalcev vsega sveta. Je združenje 148 organizacij iz več kot 70 držav sveta, ki zagovarja družinski model kmetijstva, temelječ na trajnostnemu načinu pridelave hrane. To gibanje govori v jeziku prehranske suverenosti, ki temelji na pravici pridelave hrane na svoji zemlji in za lokalno skupnost. Bojuje se proti privatizaciji narave in življenja v njej. V programu gibanja La Via Campesina je prepoznavna nasprotna stran v konfliktu, neoliberalne blodnje politike; centri moči, kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Svetovna trgovinska organizacija, ter korporacije, ki uporabljajo grobo silo brez vsakršne odgovornosti za usodo človeštva in narave.

Slovenija – žrtev neoliberalnega zločina

Slovenija sodi med največje žrtve neoliberalnega zločina. Z uničeno domačo proizvodnjo postajamo narod natakarjev tujcem in prodajalk tujega blaga. Na stežaj smo odprli uvoz subvencionirane cenene hrane in s tem uničili domačo pridelavo; pozidali in zabetonirali smo skoraj 100.000 hektarov plodne zemlje in jo nadomestili z največjo površino megamarketov na prebivalca v Evropi; gledali smo proč, medtem ko se je pri nas izvajal strahoten etnocid uničevanja 13.000 malih kmetij, tri na dan v zadnjih desetih letih, in si s tem ogrozili lastno prehransko suverenost. Torej ravno to, za katero se bojuje svetovno gibanje La Via Campesina. Med članicami gibanja La Via Campesina najdemo vse države zahodne Evrope, od Španije, Francije, Nemčije, Italije, Avstrije pa do Skandinavije, Nizozemske, Belgije in Švice. Toda zaman boste med njimi iskali nesrečne tranzicijske države in Slovenijo. Zaslepljeni kupci v megamarketih še niso spoznali, da lahko čez noč izgubijo prehransko varnost in ubogi propadajoči mali kmetje še niso dojeli, da se lahko povežejo med seboj in se pridružijo svetovnemu gibanju, ki se bojuje za njihove pravice obstoja. Kajti potreben je skupni boj , saj smo izpostavljeni vse večjemu nasilju korporacij in priležne politike. Nasilje je postalo univerzalen princip sodobnega sveta. V tem svetu prevladujeta okrutna sila in brezmejna avtoriteta brez odgovornosti. Ustvarili smo kulturo, ki je izničila tragično razsežnost starogrške drame, zato se nam namesto tragedije dogaja katastrofa. Toda homerska učna ura še ni dokončana. Samo ta nas lahko obdari z zavestjo in voljo, da bi dosegli samouresničenje človeka. Upam, da bomo nekega dne znali videti konflikt vrednot, v katerem nobenega izmed nasprotnikov nasprotnik ne uniči, temveč se v tragediji stopita drug v drugega. Ta proces zahteva svoj čas, saj se mora katastrofa preoblikovati v spoznanje, izkušnja pa v usodo. V sodobnem konfliktu, ki vodi v katastrofo, ne bo zmagovalca, vsi smo poraženci. Oboji bomo morali zgraditi nov svet na skupnih ruševinah. Ali bo to naša katarza?

Vsaka umetnost dela čudeže

Blodnje o linearnem napredku h gotovi sreči so zahod prikrajšale za tragično perspektivo. Prav zato je največja tragedija modernega sveta pravzaprav odsotnost tragedije. Njeno prazno mesto je zavzel zločin. Konflikt med krščansko vero in pogansko čutnostjo, med vidno in nevidno zgodovino, med tem, kar vemo, in tem, kar smo pozabili, med naravo, nadnaravnim in protinaravnim, je konflikt vrednot. Tragedija je namreč posrednica med vrednotama, ki sta v konfliktu. Njen namen je vzpostaviti resničnost, pravičnejšo in bolj urejeno družbo, ki ji zato ni treba žrtvovati nobenega izmed posameznih delov.

Carlos Fuentes piše: »Vsaka umetnost dela čudeže, umetnost vladanja pa ustvarja zgolj prikazni. Kadar so vladarji postavili veličino oblasti nad veličino življenja, so prišle vojne, opuščanje zemlje, najprej beg v mesta, pozneje še beg iz mest. Zemlja ni mogla vzdrževati oblasti. Oblast je padla. Ostala je zemlja. Ostali so ljudje, katerih edina moč je bila zemlja. Ostale so besede. Padec imperijev je osvobajal besedo in ljudi ponarejene podložnosti. Veličina moči je klonila; majhnost ljudstva je preživela.«

Imamo le še malo priložnosti, da katastrofo preoblikujemo v spoznanje, in svetovno gibanje La Via Campesina je ena izmed zadnjih.