Anton Komat
Anton Komat: Posvetilo duhovni aristokraciji III.
Brezbrižnost, upor ali umik? Brezbrižnost je enaka samomoru, kajti postali boste del nemočne črede zatiranih, tisočim brez obraza in brez upanja. Torej upor ali umik? Upor motivira Leviatana, da uvede represivne ukrepe. Pripravljen je in komaj čaka, da pride do upora, da lahko demonstrira svojo moč. Z nesmiselnim uporom zgolj povečamo njegovo moč. Torej, umik? Ne, kajti številni, ki so hoteli brezglavo zapustiti ladjo norcev, so končali na splavu Meduze. Kaj torej storiti, če se zavedamo, da ne moremo odstopiti in ne smemo molčati? Takoj odmislimo vse ideologije, ki so povzročile največ zla v zgodovini. Prisluhnimo raje sporočilom starih zgodb, v katerih nastopajo po krivici preganjani in uničenju zapisani posamezniki - izobčenci. Nekateri so bili res zločinci, številni pa so bili po krivici obsojeni in preganjani. Pravičnež, ki se umakne v gozd, izraža suvereno voljo. Vpraša se, kje se konča zakon in začne nasilje? Zaveda se, da nobena usoda ni tako brezupna kot življenje, v katerem zakon postane orožje pokvarjencev in duhovnih pokvek. Spozna, da je umeščen med Scilo in Karibdo in v obeh primerih izgubljen. S tem so izpolnjeni vsi pogoji, da se umakne v gozd, v duhovno svobodo. To je pogumno in častno dejanje. V našem primeru je gozd, simbol nezavednega, mogočna metafora za prostor duhovne svobode. Upornik potuje v globine svojega duha, k sebstvu. Najprej išče sledi, vendar te ne vodijo nikamor. Zato si, oborožen z mačeto, sam krči pot svobode in sledi nareku duha. Premore moč, ker ve, da mu bodo na izsekani poti sledili številni prostovoljni izobčenci. S tem postane pristni duhovni aristokrat. Presegel je strah in ljudem odprl pot v prihodnost. Pot duhovne aristokracije, po kateri krenejo bojevniki, ki nudijo zaščito pred pošastmi in demoni, pred Leviatanom. Aristokratska drža se ustvari v človeku, ki je dovolj pogumen za tisto »noro«, »nespremenljivo«, zavrženo in zasmehovano, od česar večina beži. Duhovni aristokrat je dovolj pogumen, da se drzne podati proč od kupljenih razvad vsakdanjosti, daleč od prahu in betona templjev potrošništva, proč od hrupa kramarskih sejmov in vreščečih resničnostnih šovov, daleč proč od igrane resnosti lažnivih politikov, njihovih ideologov in plačanih manipulatorjev. Duhovni aristokrat je svojevoljen. Kdor je svojevoljen, je pokoren enemu samemu svetemu zakonu, ki je v njem samem, svoji volji. V vsakem človeku je nekaj divjega, kar raste mimo zakonov vladarjev in omike povprečnežev. Za oblast je nepreračunljiv in neoprijemljiv, zato ne more videti skozenj in ga obvladati. Za povprečneže je neprilagojen, čudaški, kot so bili nekoč vaški posebneži. Vendar so ravno to lastnosti posameznikov, ki so prestavljali mejnike zgodovine, znanosti in umetnosti. Njihov prispevek človeštvu kasneje postavljajo kot vzor mladim generacijam, o njihovih dejanjih učijo v šolah. Ob tem pa učitelji zamolčijo, da so bili že kot učenci svojevoljni in uporni duhovi.     članek se nadaljuje jutri zvečer ob istem času VABILO:  Vabim vas na predstavitev moje nove knjige po imenu ZEMLJA VODA SEME. Predstavitev knjige bo na Forumu 33. Slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu, v soboto, dne 25.11.2017, ob 16. uri. Pogovor s pisateljem bo vodil pater dr. Karel Gržan.
Anton Komat
Anton Komat: Posvetilo duhovni aristokraciji II.
Ujet si v zanko pričakovanja-odvisnost-strah-nasilje. Nenehno nekaj pričakuješ (si želiš, da bi bilo), zato postaneš odvisen od razpleta, ali se bo to izpolnilo ali ne. Vsaka odvisnost pa sproža tesnobo in strah, ki se zažirata v duše ljudi in povzročata njihovo nasilnost. To se dogaja v času razglašene svobode posameznika. Vzrok je jasen, posameznik ne korenini več v skupnosti kot drevo v gozdu, ampak drvi po tirnicah »vlaka groze«. Osamljeni človek zunaj skupnosti izgubi tla pod nogami in pred to stisko poskuša pobegniti v virtualni svet interneta, mobijev in iluzije »fejstbuka«. Toda, svoboda na internetu je dvorezen meč, hkrati sijajno orodje in nevarno orožje za pacifikacijo ljudi in njihovo zasužnjevanje znotraj brezčutnega elektronskega sveta. Številni pobegnejo v nakupovalne centre, templje malika mamona, vendar tudi tam ne najdejo notranjega miru, kvečjemu so prizadeti in potrti zaradi pretanke denarnice. Beg v privide obilja pa nikoli ne odvrne tesnobe, ki se kot demon plazi v naše srce, moreči strah pred grozečo apokalipso. Podoba propada sveta, ki je v rokah človeka in odvisna od njegovih odločitev, je nekaj povsem novega. Svet je danes kot ogromen skedenj sena, v katerem se otroci igrajo z vžigalicami. Prej so bile te zadeve predmet odločitev bogov, ogenj je prihajal od zgoraj in ne od spodaj. Vendar ima katastrofa svoje mesto in svojo nalogo v svetu. Ni le znamenje tega, da je red moten, temveč tudi tega, da se hoče red ponovno vzpostaviti. Propad sedanje civilizacije bi probleme izbrisal in odprl prostor prenove, vendar zla slutnja sprememb in družbenega kaosa omrtviči ljudi. Nietzsche je preroško zapisal, da prihaja čas držav monstrumov. Nedvomno je najgrozljivejši obet gospostvo tehnokracije z umetno inteligenco in popolnim nadzorom ljudi, totalitarizem nasilja in strahov, ki so že od nekdaj bistvo vladanja. Že sedaj je način življenja podoben dirki na vse ali nič, čas totalne mobilizacije, ki si prilašča vse sile in rezerve, s katerimi razpolaga življenje. Za duha, ki ni rojen v ta ritem, je to čas norosti. Vse več je novih načinov vdora države v zasebno sfero pod krinko zdravstvenega in socialnega skrbstva, šolstva, zaposlovanja, predvsem pa državne varnosti in borbe proti terorizmu. Venomer se zlorablja pravo. Pravo temelji na resnicah, ki jih pravno ni vedno mogoče definirati. Zato se v enakem obsegu, kot izginja resnica, bohotijo zakoniki. Oblast, ki posiljuje ljudstvo s številnimi zakoni, preprečuje ljudstvu, da bi razvilo dejavnosti, ki so lastne njegovi naravi, zato postane prebivalstvo ubožno. Politika piše zakonike, sodstvo pa sledi politiki, kot jastrebi slede vojaškim kolonam. Politika pa sledi korporacijam kot zvesti pes svojemu gospodarju. Zlo izvira iz korporacij in bank, ki so danes materializirani pohlep in globalna moč. Kako se torej lotiti tega Leviatana sedanjosti? članek se nadaljuje jutri zvečer ob istem času VABILO:  Vabim vas na predstavitev moje nove knjige po imenu ZEMLJA VODA SEME. Predstavitev knjige bo na Forumu 33. Slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu, v soboto, dne 25.11.2017, ob 16. uri. Pogovor s pisateljem bo vodil pater dr. Karel Gržan.
Anton Komat
Anton Komat: Posvetilo duhovni aristokraciji I.
Dragi bralec, ki te določajo EMŠO, številka osebne izkaznice in potnega lista, številka TR in davčna številka, ZZZS številka, uporabniško ime in geslo, PIN koda in druge kode ter mnoge registracijske številke, evidence, imeniki, zapisi, popisi, izpisi in izbrisi. Tvoje življenje, ki se razteza od krsta do krste, naj bi bil voden projekt, strogo nadzorovan od številnih institucij, ki so ti izdale rojstni list, te oštevilčile, označile, potrdile, overile, fotografirale in ves čas snemale s skritimi kamerami, ti prisluškovale in odvzele prstni odtis, te spremljale na vsakem koraku, pri vsakem nakupu in prodaji, te davile z davki in grozile z izvršbami, in ki ti bodo na koncu izdale mrliški list, edini papir, za katerega ti ne po treba stati v vrsti pred okencem. Prisilili so te, da za vsak zidek in prizidek, gradnjo ali rušenje, dejavnost ali opustitev dejavnosti, odselitev in priselitev, nakup ali prodajo zemlje, vodovod, vodno zajetje ali vodnjak, priklop ali odklop elektrike, prodajo pridelkov, semen in zdravilnih zelišč, potrebuješ dovoljenje, sklep, odločbo, potrdilo, soglasje ali mnenje pristojnih organov. Ob tem moraš poznati vseh 20.000 zakonov, predpisov, uredb, odlokov, pravilnikov, poslovnikov in statutov. Veš, da te nepoznavanje zakonov ne odreši odgovornosti, zato drago plačuješ odvetnike, notarje in ostale grajske pisarje, da ti povedo, kje si ga nevede polomil, in te rešujejo pred sankcijami, denarnimi kaznimi in zaporom. Moraš obdržati kakršnokoli službo, torej služenje nekomu, da sploh lahko preživiš. Ob tem trepetaš, da se ne znajdeš na cesti in to dobesedno, kajti brez mezde ni možno odplačevati hipotekarnih kreditov niti pokriti večnega minusa na kreditnih karticah. Bojiš se za svoje zdravje, ker veš, da hujša bolezen ali telesna poškodba lahko privedeta do konca kariere in invalidnosti. Ko pridejo otroci, te skrbi njihovo zdravje, možne stranpoti, šolanje in kasnejša zaposlitev. Skrbi te zdravje staršev, ker veš, da njihove oskrbe ne moreš plačevati, razen, če prodaš njuno stanovanje ali domačijo. Nenehno ti pridigajo, da potrebuješ več znanja za večjo konkurenčnost, zato vse ljudi, tako sodelavce kot prijatelje in znance, gledaš kot tekmece, ki te ogrožajo. Ob vseh teh grozotah sodobnega sveta si sam, prekleto sam, s svojimi tesnobami in strahovi. Življenje ti postaja nočna mora.  članek se nadaljuje jutri zvečer ob istem času VABILO:  Vabim vas na predstavitev moje nove knjige po imenu ZEMLJA VODA SEME. Predstavitev knjige bo na Forumu 33. Slovenskega knjižnega sejma v Cankarjevem domu, v soboto, dne 25.11.2017, ob 16. uri. Pogovor s pisateljem bo vodil pater dr. Karel Gržan.

Anton Komat
ČE BOSTE MOLČALI, BODO KAMNI GOVORILI - 6. del
Peti del... Človek živi v dveh svetovih. Svet notranjega je tako neskončen kot svet zunanjega. Človek ne spada samo v zunanji svet, ampak tudi v čudežni svet svoje duše. Stvari same nič ne pomenijo, pomen imajo samo v nas. Mi ustvarimo pomen stvari. Potikam se skozi gozd in upogibam mladje, občudujem mogočna drevesa, nagovarjam gozdna bitja in kamni mi kažejo pot. Veter šelesti v krošnjah in sonce migota v rosi jutra. Če sem žejen, grem k izviru, kjer slap šumi po skalovju. Če sem lačen, si poiščem sadeže zemlje, ki v polnosti rojevajo zlata semena. Na tej poti ne gre nihče z mano in jaz nikomur ne prečkam poti. Samoten sem, a svojo samost izpolnjujem s svojim življenjem. Ptica duše se me je dotaknila. Človek ne bo srečen in zdrav, dokler ne bo skupaj z naravo živel v sedanjosti, iznad časa. Jung v »Rdeči knjigi« piše: »Toda, kaj je to, kar prinaša rešitev? Vedno je nekaj prastarega in prav zato novega, kajti nekaj davno minulega, kar se danes znova vrne v spremenjeni svet, je nekaj novega. Roditi v neki čas to, kar je prastaro, je stvaritev. To je stvaritev novega in to me odreši. Duša človeštva je kot veliko kolo, ki se kotali po poti. Nobenega dela kroga ni, ki se ne bi vrnil. Zato spet priteče vse, kar je kadar koli bilo, in kar je kadarkoli bilo, bo znova obstajalo. K bitju, ki se premika naprej, spada, da se to, kar je preteklo spet vrne. Ni smisel v neskončnem vračanju enakega, ampak v načinu njegovega ponovnega stvarjenja v času.« To je zapisal verjetno največji poznavalec človeškega duha. Tistim, ki želijo osvajati in potrebujejo orožje, sporočam: »Ničesar ne boste osvojili za dolgo. Že jutri se bo vaša moč spremenila v prah, kajti smrti ne boste nikoli premagali! Ne bodite norci in odložite orožje, kajti vsak, ki si za cilj vzame uničevanje, bo pokončan zaradi samouničenja!« Nehajte že enkrat, to je blaznost! Imeti moramo moč živeti sami s sabo, in ne na račun svojega bližnjega.Če živite po zgledu, živite življenje svojega zgleda, toda kdo bo živel vaše življenje, če ne vi sami? Zatorej živite sami sebe in na pot življenja naj vas vodi hrepenenje. Vsak naj išče in najde svojo pot. Pot človeka pa vodi k vzajemni ljubezni v skupnosti. Edini napredek je napredek srca. Ni bolj pokvarjenega stvora, kot je intelekt, ki nadomesti srce. Čutiti se moramo tesno povezani z vsem, kar je. V tem je olajšanje, ki ga prinašajo ideje velikih združitev. Seveda je idej združitev cela pahljača, od rodbinskih in rodovnih prek družbenih tja do velikih panteizmov in pojmovanj kozmične zavesti, kjer je vse živo in neživo – VSE. Začutimo naravo, sledimo ji in jo vzemimo kot učiteljico. Tu je, vsepovsod okrog nas, velikanski muzej brez urnikov in čuvajev, univerza življenja, odprta za vse in s predavanji ob vseh urah dneva in noči. V naravi najdemo rešitve za vse naše probleme. V njej je nekaj intimno svetega, česar se človek še ni dotaknil, da bi izkoristil za svoje namene. Narava vzbuja občutke veličine, njena neizmerna lepota je tu za vse. Kdo lahko odnese barve sončnega zahoda ali lepoto gorske pokrajine? Vse, kar smo pozabili, bo v nas ponovno oživelo. Vse, kar se nam zgodi, ima nek pomen, čeprav ga pogosto ne zmoremo prepoznati. Priznati moramo, da obstaja skrivnost in da je naš um ne zmore doumeti. Zavest, ki je nad vsemi zavestmi, kozmična zavest, ki povezuje vse vesolje in brez katere ne bi bilo ničesar. Upanje je zadnje ostalo v Pandorini skrinji, vendar je upanje najhujša izmed vseh nesreč. Lažno upanje, da bo kdorkoli karkoli postoril namesto nas. Lažno upanje samo podaljšuje človekovo trpljenje. Ne moremo nazaj k staremu, kajti zažgali smo ladje, na katerih smo pripluli v sedanjost, preostane nam le, da smo pogumni, ne glede na to, kaj se bo izcimilo iz tega.
Anton Komat
ČE BOSTE MOLČALI, BODO KAMNI GOVORILI - 5. del
Četerti del... ... točka bifurkacije. Družba obtiči in postane izjemno nestabilna v vsaki točki samoorganizacije. Že majhen sunek od zunaj lahko podre njeno ureditev, da pride do zloma, do kolapsa. Potem se družba na novo samoorganizira na nižji stopnji kompleksnosti ali pa jo po svoje preuredijo barbari. Prav zato je zgodovina propada Rima tako poučna za današnji čas. Marca, leta 2014, je Goddard Space Flight Center pri NASA objavil neodvisno študijo, ki je nato izšla v elitni reviji Elsevier Journal. Študija napoveduje neizogiben kolaps globalne industrijske civilizacije, katerega temeljna vzroka sta ropanje naravnih virov in nepravična delitev družbenega bogastva. Uporabili so nov transdisciplinarni model HANDY (Human and Nature Dynamical Model), ki je obravnaval vse velike probleme sveta: hrano in vodo, energijo, klimatske spremembe in populacijsko dinamiko. Brez takojšnjih radikalnih sprememb je propad Zahoda neizbežen. Podan je skrajni rok za ukrepanje, in sicer petnajst let. Smo zreli za nujne družbene spremembe ali nas bo reorganizirala katastrofa? Če boste molčali, bodo kamni spregovorili. Tako ustvarjalna vrsta, kot je lahko naša, bi vendarle morala najti način, da doseže ravnovesje z uporabo modrosti in poguma. Pomembna je razmejitev s preteklostjo, a ne v pozabljanju napak in zločinov, temveč v spoznanju, da smo, kar smo, samo zato, ker imamo skupno preteklost, in da moramo sodelovati, če hočemo imeti tudi skupno prihodnost. Izostren problem preživetja nas sili k resnemu razmišljanju o naših prioritetah. Ne poslušajmo več strokovnjakov, ki najenostavnejše človeške probleme nadomeščajo z nekoristnimi teorijami in človeško življenje kot celoto z naivnimi modeli. Ali lahko dopustimo, da smo še naprej pod vplivom »znanj«, ki preprosto ne priznavajo najpomembnejših motivov za mir, ljubezen, sočutje, občutek za svetost narave in naravnega življenja, ter s tem nosijo soodgovornost za opustošenost našega planeta in opustelost naših življenj? Ekonomisti so nam doslej odgovarjali tako, da so razglašali za utopiste in neodgovorneže vse, ki smo ugotavljali znake krize temeljnih razmerij z naravo, ki so prvi pogoj tudi vsakršnih ekonomskih dejavnosti. Toda nenehne rasti družbene produkcije ni mogoče nadaljevati brez katastrofe. Kapitalizem razvija le tehnike, ki so v skladu z njegovo logiko in so združljive z njegovim gospodstvom. Brez boja za drugačne tehnologije je zaman vsakršen boj za drugačno družbo. Temeljni pogoj za spremembo družbe je sprememba orodij, razvoj prostovoljne kooperacije, uveljavitev in opolnomočenje lokalne skupnosti in posameznikov, ki jo sestavljajo na ravni četrti, krajevne skupnosti ali občine. Temelj tega je poudarjena samostojnost lokalnih in regionalnih skupnosti. Moramo prepoznati grenko ugotovitev, da je prepozno za trajnostni razvoj. Potreben trajnostni umik v obrambi kulture in preprečevanja zdrsa v kaos. Morda je bil trajnostni razvoj pred desetletji še uporabna paradigma, danes je zgolj romantično sanjarjenje. Toda o trajnostnem razvoju še vedno govorijo politiki. Moram priznati, da sem v primerjavi s poslanci v parlamentu popolni amater. Vsaka njihova šala postane zame zakon in vsak njihov zakon mi je šala. Sprašujem se, ali nam vladajo pametni ljudje, ki se šalijo, ali norci, ki mislijo resno? Dejstvo je, da ljudje delamo samo še zato, da preživimo, ne da živimo. Kajti profit, ki je uničil življenje ljudi, nažira njihovo golo preživetje, zato smo dolžni pripraviti in izvajati lokalni načrt preživejta, katerega temeljni cilj je samooskrba z osnovnimi biotskimi potrebami človeka. To pa so bivališča, lokalna proizvodnja osnovnih dobrin preživetja in virov energije, hrana in voda, zdravstveno varstvo in šolski sistem. Za zagotavljanje teh osnovnih sposobnosti preživetja ljudi se kršijo lahko tudi zakoni. Pravičnež je sam sebi zakon, piše na steni katakombe v Rimu. Resnica je, da je za reforme obstoječega sistema prepozno in da trajnostni razvoj ni več mogoč. Če nam lažejo in so nasilni, je to zgolj dokaz, da se nas bojijo. Mi predstavljamo prihodnost in proti prihodnosti ne pomaga nobeno orožje preteklosti. Vitomil Zupan je že pred desetletji napisal: »Veliko bo treba podreti do tal, razdejati v ruševine. Razkrili se bodo stropi centrov moči in vse oči bodo videle, kaj je tam notri. Nekaj posranih debeluhov, ki imajo zavaljene riti. Bežali in cvilili bodo tisti, ki so bili še včeraj strah in trepet.« Živimo v času sistemske tranzicije, bifurkacije, ko se bo svetovni sistem premaknil v eno izmed vsaj dveh različnih smeri, proti novemu redu, ki se bo izcimil iz kaosa, ki ga trenutno preživljamo. Kako dolgo bo to trajalo? Tega ne morem napovedati z gotovostjo. Tudi izida ne morem natančno napovedati. Nihče ga ne more. To je inherentno nemogoče. Lahko pa opozorim na zgodovinsko izbiro, ki je pred nami. Izbiramo lahko med sistemom, ki bi dokončno zaostril vse najslabše poteze sedanjega, torej med totalitarnim sistemom z izrazito neegalitarno hierarhičnostjo ter socialno in ekonomsko polarizacijo na eni strani, in novim sistemom, ki bi bil demokratičen in relativno egalitaren, na drugi strani. Ne moremo napovedati, katera stran bo zmagala, vsekakor pa si lahko prizadevamo za eno ali drugo. Ob tem ne pozabimo, da bosta prihodnost pisali dve roki, roka poguma in roka strahu. Številni naravni pojavi so nam popolnoma nerazumljivi in jih s klasično reduktivno znanstveno metodo nikoli ne bomo mogli pojasniti – med temi pojavi so življenje in kreativne sile narave, fraktalna podoba evolucije, epigenetika, zavest, deterministični kaos, pa cela vrsta opažanj v kvantni fiziki in astronomiji. Zeleni planet je kozmično jajce življenja, ki je razvilo izjemne homeostatske mehanizme, ki se izpopolnjujejo že milijarde let. Sledimo naravi, kajti Gaja bo na koncu izločila tiste, ki ne spoštujejo njenih pravil. Vedno pride čas, ko veliki korektor poskrbi, da bo svet spet urejen in čist. Sistem samouravnavanja planeta se je razvijal iz tistih organizmov, ki svojemu potomstvu zapuščajo boljše okolje, izločeni pa so bili organizmi, ki so svoj življenjski prostor uničevali. Na žalost moramo ugotoviti, da ta čas nismo nič bolj usposobljeni za gospodarjenje z Zemljo, kot kozli za vrtnarjenje. V začetnih stadijih razvoja ekosistema se pretok energije povečuje, ker je uporabne energije v izobilju, ko pa nove vrste začnejo zapolnjevati proste habitate, se morajo prilagoditi končni nosilni kapaciteti okolja, pri tem pa koristijo manjši pretok energije in tega na bolj učinkovit način. Zgodnja faza je faza kolonizacije, sledijo sukcesije, ki se zaključijo s klimaksno združbo. Homo sapiens mora preiti iz faze kolonizacije v klimaksno fazo svoje evolucije. Sedanja kriza je kriza prehoda, nujne tranzicije v klimaks. Če tega ne postorimo, nas čaka usoda bitij, ki jim to v evoluciji ni uspelo. Evolucija je tlakovana z izumrlimi vrstami in noben problem ni, da se mi ne bi uvrstili mednje. Vsaka vrsta ima samo eno evolucijsko priložnost, in če jo zakocka, sledi izumrtje. Narava nas opozarja: »Čez vse, kar počneš, bom pustila rasti travo!« Zato potrebujemo moške in ženske, ki bodo prenovili življenje in obnovili družbo. Pomembno je zgolj to, kar moramo storiti. Ali res želite nadaljevati ta malce bolj zakomplicirani kolektivni samomor? V vsakem primeru je človek usojen samemu sebi, rešitev je v odkritju njegove resnične duhovne narave. Treba je gledati onstran materialnosti, videti v človeka. V njegovo dušo! Moja nova knjiga "Če boste molčali, bodo kamni govorili", bo javnopredstavljena na Forumu slovenskega knjižnega sejma, v sredo,25.11.2015, ob 14.uri. Pogovor z avtorjem bo vodil dr. Samo Rugelj
Anton Komat
Vabim vas na predstavitev moje nove knjige
Vabim vas na predstavitev moje nove knjige "Če boste molčali, bodo kamni govorili", ki bo na Forumu Slovenskega knjižnega sejma v CD, v sredo, dne 25.11.2015, s pričetkom ob 14. uri. Pogovor bo vodil dr. Samo Rugelj  

Zdaj se predvaja
Anton Komat
Izberi seznam predvajanja:

Anton Komat
ČE BOSTE MOLČALI, BODO KAMNI GOVORILI - 4. del
Tretji del... ... zahtevale eksotične ničevosti, naraščajoča revščina ljudi in njih števila, lakota in bolezni, zaupanje v voditelje upada skupaj s kakovostjo življenja, nasprotja se stopnjujejo, ljudje izgubijo upanje in vero, skupinskih obredov ni več in na koncu obupana družba izgubi nadzor nad seboj, sledi družbeni razkroj in kaos. Človek se s ptičje spusti na žabjo perspektivo. Le malo dogodkov v zgodovini je tako dramatičnih kot propad imperijev. Zaton velesil se je vedno pričel z notranjim razkrojem učinkovite samoorganizacije in kulturnim kolapsom družbe. Vsi imperiji so padli od znotraj, vdori barbarov so bili le zadnji sunek v trhlo državno strukturo. Že v 3. stoletju se je rimski imperij za las izognil propadu. Državljanske vojne, prvi vdori barbarov prek Donave in hude epidemije bolezni (malarija, koze) so silno oslabili vojsko in načeli Pax Romana. Vse bolj so se kazali znaki hude ekonomske krize. Povečevanje ozemlja in roparski militarizem sta bila glavna vzvoda ekonomske moči. Ko se je širjenje imperija ustavilo, se je ustavilo tudi plenjenje kolonij, davki in pritok suženjske delovne sile. Hkrati se je zmanjševalo število rojstev (prebivalstvo je tridesetih milijonov na začetku cesarstva upadlo na deset), zato je bila država z razbohoteno birokracijo in številno armado prisiljena povečevati davke (od leta 324 do leta 364 so se podvojili). Ker to ni zadostovalo, so z devalvacijami denarja sprožali inflacijo. Poplava brezvrednega denarja je postala neobvladljiv problem (današnje tiskarne denarja ne delajo nič drugače). Množično so začele propadati male kmetije in vedno več zemlje je bilo neobdelane. Hrana se je silno podražila. Cene žit so bile v četrtem stoletju dvestokrat višje kot v času principata. Vse več je bilo brezpravnih množic, ki so se kopičile kot plebs v večjih mestih, kot v današnjih slumih. Hitro je propadal srednji sloj prebivalstva, ki je množično zapuščal mesta in se zaradi golega preživetja preseljeval na podeželje. Po drugi strani se je razraščal razvrat elite, zgornjih pet odstotkov. Grabežljivi cesarji, senatorji in druge elite 5. stoletja so bili tako obsedeni z bogatenjem in oblastjo, ter uživaštvom in razsipnostjo, da so uničili lastno kulturo in imperij. Tacit, predvsem pa Seneka, sta brezuspešno rohnela proti razkošju in dekadenci. Cene primerkov »lepih umetnosti« so poletele v nebo, kot danes na borzah umetnin. Pretiravalo se je tudi z dragocenim nakitom in zlatom. Že takrat so bili diamanti »dekletovi najboljši prijatelji«. Orgije, požrtije in razvrat so bili na dnevnem redu. Medtem je bila javnost omamljena s prividi panem et circenses (kruha in iger). Razvedrilo ima vedno neizmeren politični vpliv, saj ga spremlja splošna družbena amnezija. To je rimska oblast izjemno učinkovito zlorabila. Junaki konjskih dirk, gledaliških predstav, predvsem pa gladiatirskih bojev so bili pravi zvezdniki. Oblegale so jih oboževalke in želi so ogromne denarne nagrade. Podobnost z današnjimi zvezdniki športa in filma je na dlani. Zanimivo je, da so gladiatorske skupine, v lasti zasebnikov, učinkovito uporabljali za provokacije uličnih nemirov in podporo svojih političnih ambicij. Gladiatorji so postali zasebna vojska, kot jo danes uporabljajo tajne službe, korporacije ali pa kriminalci. Izguba odgovornosti za državljanske dolžnosti in obsedenost z zabavo in norostmi sta vodila v propad kulture, prevlado pohlepa, sebičnega individualizma in nasilja. Pojav in hiter vzpon kristjanov je pretresel temelje rimske držbe. Tudi Neronova prevara s požarom Rima, ki jo je naprtil kristjanom, ni porodila uspeha. Iskanje in umor grešnega kozla se je spreobrnilo v hrepenenje in odločitev kristjanov za sveto mučeništvo. Vsaka podobnost s sedanjimi islamisti je zgolj slučajna. Rim ni nadaljeval »protiteroristične vojne«, ampak je cesar Konstantin podelil krščanstvu status priviligirane religije in dobičke Cerkve izzvzel od plačevanja davkov. Priviligiran položaj Cerkve je povzročil njeno silno bogatenje in sprožil preganjanja vseh nepravovernih, tudi krščanskih ločin. Zaradi pomanjkanja vojakov iz vrst svobodnih rimskih državljanov, so novačili tuje, zlasti germanske plačance, ki so v zameno dobili zemljo. Vojska se je vse bolj profesionalizirala. Poprej so bili bojevniki državljani, podvrženi železni vojaški disciplini, poslej so prevladovali plačani vojaki. S tem je postala vprašljiva njihova zvestoba imperiju, saj so služili tistemu, ki jih je več plačal. Vojaška disciplina plačancev je zelo upadla, Rimljani pa so ostali brez vsakih vojaških znanj in izkušenj. Večina Zahoda temelji na profesionalni vojski. Cesar Dioklecijan je z reformami in delitvijo imperija na dva dela poskušal reševati grozeče probleme obrambe. Ni mu uspelo. Gradnja limesa je potekala več stoletij, predvsem na bregovih Donave in Rena. Utrjena meja je ločevala Rim od barbarskih ozemelj. Presenetljiva je podobnost z zamislijo schengenske meje. Barbari so okrog leta 400 prvič prebili limes s severa, danes skozi schengensko mejo nemoteno prehajajo Arabci z juga. Zaradi klimatskih sprememb je v severnih predelih Evrope in Azije zavladala strahotna lakota in pognala množice ljudstev v emigracije proti jugu. Prvi so krenili Goti (Ostrogoti, Vizigoti), ki so prek Ukrajine prečkali Donavo in vdrli v Trakijo (evropski del Turčije) in Dacio (sedanja Romunija). Dne 31. Decembra 406 je vse do izliva v morje poledenel Ren, sicer velika naravna ovira za množično preseljevanje ljudstev. Pot je bila odprta in 300.000 Germanov (Vandalov) je lahko množično prečkalo zmrznjeno reko. Sledila so jim številna ljudstva. Že leta 410 so Vizigoti opustošili Rim, leta 439 so Vandali zasedli Španijo in Kartagino. Drugo smer so ubrali Franki, ki so zasedli Galijo in jo poimenovali Francija. Leta 476 je germanski poveljnik Odoaker odstavil zadnjega rimskega cesarja. Druga faza ekspanzije barbarov je prinesla anglosaksonsko zasedbo Anglije in langobardsko zavojevanje Italije. Sledil je strašen naval Hunov (pod vodstvom Atile) v 5. stoletju in Avarov v 6. stoletju, ki je sovpadel s preseljevanjem Slovanov. To je poduk klimatskih sprememb, povezanih z vdori beguncev. Nekateri zgodovinarji časovno ločnico med antiko in srednjim vekom postavljajo v 7. stoletje, ko so Arabci zavzeli Severno Afriko, del Španije, Sirijo in Egipt in s tem razbili poprej enovit antični kulturni prostor Sredozemlja. Ali prepoznate številne analogije z današnjim propadanjem Zahoda, tako EU kot ZDA? Imperij ZDA je zavladal na podlagi dveh svetovnih vojn in zatona SZ. Sedaj širi ustvarjalno destrukcijo in kaos, na ruševinah katerih raste moč globalnih korporacij, ki izrinjajo nacionalne države iz političnega dogajanja. ZDA ne sesuva samo svoj imperij, ampak vse okrog sebe, tudi EU, v upanju, da bo s tem podaljšala svoj obstoj. Dokaz tega so tajni sporazumi TTIP in TISA, ki naj bi postavili moč korporacij nad nacionalno suverenost držav. Imperij sproža vojne in prevrate, posledice katerih so množice beguncev, ki preplavljajo Evropo. Svet, ki nastaja na ta način, je svet stalne nestabilnosti in vzpona nadnacionalnih centrov moči, ki na račun družbenega kaosa skušajo prevzeti globalno oblast. Še vsaka civilizacija v zgodovini je propadla, in zakaj bi bilo z našo kaj drugače? Da bi družba vzdrževala razvoj, mora nenehno reševati probleme, ki se pojavljajo, za reševanje teh pa potrebuje dodatne naravne vire in energijo, ki povečujejo kompleksnost družbe. Opravka imamo s tipično obliko pozitivne povratne zveze, ko en pojav vse bolj pospešuje drugega. V tej spirali pospeševanja je posebna točka, v kateri se vsi dosegljivi viri in vsa razpoložljiva energija uporabijo zgolj za vzdrževanje obstoječega stanja. Točka razcepa... Nadaljevanje sledi v prihodnjih dneh. Moja nova knjiga "Če boste molčali, bodo kamni govorili", bo javnopredstavljena na Forumu slovenskega knjižnega sejma, v sredo,25.11.2015, ob 14.uri. Pogovor z avtorjem bo vodil dr. Samo Rugelj
Anton Komat
ČE BOSTE MOLČALI, BODO KAMNI GOVORILI - 3. del
Drudi del.. ...srednjemu veku, temveč k podreditvi industrijskih tehnik razširjanju induvidualne in skupnostne avtonomije. Načelo naj bo, če bi vsi delali, bi delali veliko manj. Produkcija v lokalnih delavnicah, obratih in zadrugah lahko ustvarja sila raznolike dobrine in odpira odlične možnosti samozaposlovanja ljudi. Delo mora postati posvečena dejavnost, da bi spoznali, kaj v resnico smo. To bo prineslo večje osebno zadovoljstvo pri delu, ki ga ljudje opravljajo. Prineslo bo varčno porabo in prostovoljno poenostavljanje življenja. Industrijsko kmetovanje se bo umaknilo lokalnemu kmetovanju, ki bo delovno intenzivno. To bo zahtevalo premeščenje velikega dela delovne sile k pridelavi hrane. Pridelava hrane prinaša štirikrat do petkrat večje povečanje lokalnega bruto dohodka kot katera koli druga gospodarska dejavnost! Lokalna skupnost se bo osredotočila na dobrine, ki so nujne za preživetje in ohranjanje življenja, saj je večina tega, kar se danes proizvaja, itak enostavno odveč in nepotrebno. Nasprotno pa globalizacija pomeni globalni udar proti civilizaciji in prva žrtev globalizacije je država. Soobstajata zakonita in resnična država, ki se skriva za krinko prve. Razkazujemo pročelje zakonite države, prikrivamo pa nepravičen in reven obraz resničnosti. Geslo legalne države je »spoštujemo zakone«, resnične države pa »a se jih ne držimo«. V svetu pravladuje okrutna sila in brezmejna avtoriteta brez odgovornosti. Nacionalna suverenost je zgolj utvara. Kako naj imajo ljudje radi svojo državo? Kdo bi še hotel umreti za domovino? Malo je takih in prav zato so elite ustanovile profesionalne državne vojske in tudi zasebne vojske plačancev. Hkrati pa elita, ki uničuje nacionalno državo, pridiga o domoljubju. Kot izraz eksistenčnega obupa in religiozne manipulacije se vse bolj razrašča terorizem. Njegov cilj niso mrtvi, ampak tisti, ki so ostali živi. Cilj terorizma je zastraševanje in demoralizacija živih, njihov nevrotični strah in družbena odrevenelost. Terorizem tretjega sveta ima na drugi strani nemočno družbo Zahoda, v kateri prevladuje anomija, apatija, brezbrižnost in družbena dezorganizacija. Na Zahodu izginjajo pravi moški, vse več je narcističnih posameznikov z nerazvitim superegom in preveč razvito identifikacijo s svojo materjo. Moški se feminizirajo, ženske pa se spreminjajo v grde kopije moških. Ker je motena maskulanizacija možganov, prihaja pri moških do množičnih patoloških sprememb vedenja, od pojava narcisoidnih tipov, do sociopatskih in psihopatskih osebnosti. Ta velik problem človeštva obravnavam v obširnem poglavjuo strahotnem problemu hormonskih motilcev. Tudi druge posledice delovanja hormonskih motilcev, kot so porast neplodnosti, kemična kastracija moških, rakava obolenja obeh spolov in razvojne anomalije novorojencev, so pomedene pod preprogo. To je tabu tema, o kateri ne poteka javna razprava. Nihče nima odgovorov, ki bi kaj veljali, kajti nihče več ne postavlja pravih vprašanj. Toliko manj znanost, kajti na Zahodu so si jo podvrgli ekonomski interesi in jo namesto religije postavili na oltar. Tako je znanost s svojo lažno egocentrično bahavostjo, postala »opij« za ljudstvo. Klonira življenje in ne zna pojasniti, kaj je življenje; premešča gene pa ne ve, kaj so geni; odlaga smrt, a ne zna povedati, kaj se zgodi po smrti. Znanost želi razumeti svet le zato, da bi ga izkoriščala v izključno materialne namene. Raziskuje zato, da bi odkrila še skrita bogastva narave, se jih polastila in spremenila v blago, kar je osnovni razlog neuravnovešenega napredka in vzrok duhovnega propadanja Zahoda. Priklanjam se slednji definiciji »napredka«: na začetku so pred neumnimi računalniki sedeli pametni ljudje, sedaj pred pametnimi računalniki sedijo neumni ljudje. Umberto Eco je v knjigi »Po rakovi poti« napisal: »Včasih je veljalo, da naj bodo tisti, ki so neumni, raje tiho; v današnji družbi pa so najglasnejši prav največji idioti.« Globalizirali smo vse na tem svetu, razen modrosti. Neumnost je postala globalna, zdrava pamet je preživela zgolj na lokalni ravni. Poglejmo si to na primeru ekonomije. Ekonomija se danes vsiljuje kot sistem za razlago vsega življenja. S svojo domnevno znanstvenostjo golta civilizacijo in ustvarja puščavo, iz katere nihče ne vidi izhoda. Še najmanj ekonomisti. Zamisel, da napredujemo samo s trošenjem, je čista neumnost. Tako uničujemo svet, saj trošenje pomeni predvsem noro trošenje dragocenih naravnih virov. Potrebujemo ekonomiste, ki bi pretehtali celoten sistem na podlagi osnovnih človekovih potreb. Le tako bi se lahko rešili. Zakon kapitala je rasti ali propasti. Brž, ko se profitna mera zniža, ves sistem zaškriplje. Kako zaustavljajo padanje profitne stopnje? Povečujejo prodajo manj trajnega blaga, torej krame. S tem je potrebno več produktov, da bi zadovoljili isto stopnjo zadovoljevanja potreb, torej se porablja še več naravnih virov. Bedaki se ne zavedajo, da narava ne zmore več polniti supermarketov. Pošast trga je še vedno na prostosti. Ni je mogoče udomačiti, le krmiti jo moramo s tem, kar hoče: z rastjo, nenehno rastjo. Toda baziliska trga je treba spraviti na varno v kletko in ga ukrotiti. Koncept neomejene gospodarske rasti nenehno sproža okoljske in zdravstvene katastrofe. Nevidna roka trga nenehno proizvaja uničenje, to je edino področje, na katerem je uspešna. Zavedati se moramo, da če bodo »miroljubne« metode današnjega izkoriščanja odpovedale in če bo pritisk pomanjkanja naravnih virov strl formulo še »znosne« koeksistence, bo prišlo do globalnih roparskih pohodov, do svetovne vojne za vire. Oblast bo začela ščuvati državljane proti domnevnim zunanjim sovražnikom, ki ogrožajo njihovo preživetje. Takrat bomo zaznali smrad po fašizmu. Ko začne kapitalizem razpadati, mu postane fašizem edini izhod. Torej gre za obnovljen totalitarizem. Fašizma se spominjamo po koncentracijskih taboriščih, stalinizma po gulagih, v kapitalizmu pa se širijo slumi, v katerih že sedaj živijo milijoni ljudi. Kje je razlika? V koncentracijskem taborišču in gulagu si dobil vsaj nekaj na žlico, v slumu ne dobiš ničesar. Usoda, namenjena brezpravnim ljudskim množicam velemest, je življenje v slumih. Moreče je živeti v svetu, kjer je ubita radost, sežgan up, razstreljeno hrepenenje in zadavljena domišljija. Iz propadajoče evropske snovi brez strastne vere v karkoli (razen v denar) se ne da več zgnesti kulturnega človeka, le bedno figuro potrošnika. Vzorčni potrošnik živi kot cev, ki na eni strani sprejema hrano, na drugi pa oddaja iztrebke. V usta tlači hrano, iz riti prdi in serje. To je življenje amebe, hranjenje, izločanje in včasih parjenje. Na drugi strani so politiki in ekonomisti. Prvi razmišljajo le do naslednjih volitev, drugi do prve bilance. Za prihodnost jim ni mar. Briga njih, kaj bo jutri zaradi danes. Slamoumni stvori, ki se napajajo v svoji samozadostnosti, zato ta svet lepo in enakomerno propada, ne da bi se sam tega zavedal. Planet je premajhen za tako velike neumnosti, nebesa idej in pekel resničnosti. Resnično smo v kaotični situaciji. Kaotične niso samo ekonomske in politične strukture, ampak celoten način razmišljanja. Načini, na katere smo doslej analizirali svet, se sesuvajo, ker se je izkazalo, da so popolnoma zgrešeni, zato moramo temeljito premisliti o naši prihodnosti. Ključ za razumevanje tiči skrit v naši preteklosti. Preučujemo propad civilizacij in se učimo o sedanjosti. Poskušajmo ugotoviti, kaj je šlo narobe, da bi prepoznali sedanje dogajanje. Propadlim je veliko skupnega, elite, ki so.... Moja nova knjiga "Če boste molčali, bodo kamni govorili", bo javnopredstavljena na Forumu slovenskega knjižnega sejma, v sredo,25.11.2015, ob 14.uri. Pogovor z avtorjem bo vodil dr. Samo Rugelj Nadaljevanje zgodbe sledi  jutri
Anton Komat
ČE BOSTE MOLČALI, BODO KAMNI GOVORILI - 2. del
  Kje so veliki slikarji, kiparji, skladatelji, pesniki in pisatelji? Kam se je izgubila ustvarjalnost? Potisnjena je na družbeni rob, umetniki so proglašeni za pijance in zabušante, češ lenuhi, delat naj grejo. Naš čas ne temelji več na svetem, lepem in resnici. Neznosna diktatura denarja in totalitarizem finančnih trgov svet obravnavata kot svojo zasebno posest. Demokracija je postala enačenje moči denarja s politično močjo. Volitve so postale vnaprej dogovorjena igra, uprizorjena kot samoodločba ljudstva. Fetišist mamona je zatrl duha pripovedovalca zgodb. Ko je denar uničil duha, je demokracija z denarjem uničila samo sebe. Prek krutosti, pohlepa in častihlepja, treh velikih slabosti, ki uničujejo človeštvo, se šopirijo vojaki, bankirji in vladarji. Toda laži o napredku in koncu zgodovine vse bolj prebujajo apokaliptično tesnobo in strahove, ki napovedujejo obdobje propada starega in rojevanja novega. Politiki trdijo, da potrebujemo več znanja za večjo konkurenčnost. To je vojno hujskaštvo, ki spada na mednarodno sodišče za vojne zločine. Zaostrovanje konkurenčnosti vodi v svetovno vojno za vire. Znanja imamo dovolj, potrebujemo le pogum za spremembe. Potrebujemo več domišljije za velike spremembe, ki so nujno potrebne, če hočemo preživeti. Svetovno mesto pomeni kozmopolitizem namesto domovine. K svetovnemu mestu ne spada ljudstvo, temveč množica in njeno popolno nerazumevanje vsega, kar se je prenašalo iz roda v rod - velja samo sila, nič več tradicija. Načelo kruha in iger se kaže v preobleki borbe za mezde in gradnje velikanskih športnih stadionov. Majhna je razlika med stadionom in rimski areno. Stoletje ekstenzivnega delovanja ob izključitvi visoke umetniške in metafizične produkcije je znamenje propada. Carl G. Jung piše: »Dejstvo, da je metafiziko duha v 19.stoletju izpodrinila metafizika materije, ni nič več kot trik, če gledamo nanj kot na intelektualno vprašanje; če pa pogledamo z vidika psihologije, gre za brezprimerno revolucijo v človekovem pogledu na svet.« To je hudo nepremišljena sprememba naziranja, v kateri je Descartesov dualizem našel dokončno realizacijo. Posledica je strahotna duhovna praznina zaradi materializma in individualizma. Rešitev za človeške težave ne more biti razumska, saj je prav razum izvor velike večine teh težav. Razum s svojimi plodovi, kot so religije in ideologije, zanika vsakršen pomen čustev in intuicije in deluje zgolj v zunanjem svetu. Razum stoji za cinično krutostjo ekonomije, ki revnim vzbuja vero, da utegnejo nekega dne obogateti. John Steinbeck je na vprašanje, zakaj socializem v ZDA ni uspel, odgovoril: »Socializem se v ZDA ni uveljavil, ker reveži ne pojmujejo sebe kot izkoriščani proletariat, marveč kot milijonarje v začasnih težavah.« Toda teh milijonarjev z začasnimi težavami je po svetu vsak dan več. Njihovo število gre v milijarde. Vsa ekonomija je nastala kot manifest za dosego politične svobode skozi ekonomsko izkoriščanje bogastva Novega sveta in poznejših kolonij. Bogastvo potrošniškega Zahoda je torej rezultat nebrzdanega ropanja, ki je brez primere v zgodovini. Prve žrtve so bili ljudje tretjega sveta, sedaj pa postajamo žrtve mi, ljudje Zahoda in naši otroci, kajti, ko je bilo najdeno bogastvo izčrpano, so bila dejanja preusmerjena v globalno trgovino in finance. Normalna posledica je bila zlom globalnih financ in s tem povezan povratek pomanjkanja skupaj s povratkom starega političnega zla v novi preobleki. Konec je dobe individualizma, svobode in demokracije. Vračamo se k predmodernim oblikam vladavine. Zaradi padajoče profitne stopnje se začenjajo siloviti pritiski na delavske mezde hkrati s poskusi privatizacije skupnostne lastnine. Danes se mora tudi srednji sloj ukvarjati s problemi golega preživetja. Po štirih stoletjih nenormalnega izobilja moramo uveljaviti novo kozmologijo človeka. Zdajšnje vrednote in institucije ne bodo obstale, če hočemo obstati ljudje. Kako naprej? Sistema samomorilske kapitalistične produkcije ne moremo odpraviti le s tem, da razlastimo kapitaliste. To je storil komunizem, vendar je hkrati ohranil celoten način kapitalistične produkcije in to ga je pokopalo, kajti kapitalizem ni zgolj lastninsko razmerje, pač pa predvsem produkcijski način. Nujen je popoln preobrat razmerij med ljudmi, nova ekonomija, nova kozmologija človeka. Vendar bi se želel premakniti v ozadje družbenega dogajanja. Mnenja sem, da prelom med produkcijo in potrošnjo izhaja iz razpada avtonomnih sposobnosti lokalne skupnosti v korist globalne kapitalistične delitve dela. Globalizacija je povzročila uničenje avtonomije (avtarkije) lokalne skupnosti, tako ekonomske kot politične, in s tem eksplozijo revščine v svetu in pri nas. Razkroj avtonomnih sposobnosti se začne že s šolanjem. Šola otrok ne nauči uporabljati roke in noge; ne nauči jih zdrave prehrane, in ne tega, kako naj se izvlečejo iz labirinta institucij, kako naj skrbijo za medsebojne odnose, za druge, drugačne in nemočne. Če ljudje ne znajo več pridelovati hrane, ampak plačujejo farmacevtsko industrijo, da jih obvaruje pred posledicami industrijske hrane, če ne znajo vzgajati otrok, temveč plačujejo psihologe in psihiatre, če ne znajo popraviti pipe, ne oskrbeti rane ali pozdraviti navaden prehlad brez zdravil, je to zato, ker je diktirana naloga šole, da priskrbuje kapitalu in državi »fahidiote«, opravilno in preživetveno nesposobne ljudi. Tako so bili praktična znanja in lokalna avtonomija izgnani iz medčloveških razmerij in iz razmerij med ljudmi in naravo. Brezposelnost je enostavno nezmožnost proizvajati drugače kot za nekoga tretjega. Delavce postavi v položaj, da v skupini ne morejo proizvajati ničesar od tega, kar resnično potrebujejo. Kapital (ali država) jih prisili, da v celoti zadostijo svojim potrebam izključno z nakupi blaga in plačljivimi institucionaliziranimi storitvami, hkrati pa si s tem zagotovi tudi popoln nadzor nad to potrošnjo. Razkroj avtonomnih sposobnosti posameznikov nujno spremlja proces razkrajanja lokalne skupnosti, ki je temeljila na vzajemnosti in prostovoljnosti. Četrt, stanovanjska soseska, solidarnost starih delavskih naselij, prostovoljna združenja in zadruge, ki so jih ustanovili ljudje v skupnem interesu, družinski odnosi in razširjene gospodinjske skupnosti, celota izmenjav in stikov, ki tvorijo krajevno in sosesko življenje - to tkivo družbenih, samourejevalnih (homeostatskih) in neinstitucionalnih odnosov je odmrlo. Izginile so podeželske skupnosti, povečala so se predmestja in spalna naselja, skupnost je zmleta v prah nemočnih posameznikov. Delo je postalo muka, ki traja cel dan, saj delavca obdeluje stroj, ki mu služi, namesto, da bi ga on sam uporabljal za obdelovanje snovi. Takšno delo otopi sposobnosti, da bi sam karkoli proizvajal. Nihče ne troši tega, kar proizvaja, in ne proizvaja tega, kar troši. Ob tem pa totalna država postaja vse bolj totalitarna. Ljudje za vsako dejavnost potrebujejo dovoljenje »kakega pristojnega organa«. Cilj je avtonomno preživetje čim bolj samozadostne lokalne skupnosti, zato je treba trasirati prehod od globalnege ekonomije k prihodnji družbi s težiščem na lokalni ekonomiji. Odpirati je treba nova polja duhovne in prostorske svobode, ki bi omogočala samoupravljanje ljudi. Samoupravljanje predpostavlja družbene skupine, ki so dovolj majhne, da lahko omogočijo bogastvo človeške izmenjave in, da se vsaj en del produkcije uskladi z lokalnimi potrebami. Ne gre za vrnitev k rokodelstvu, hišnemu gospodarstvu in.... Moja nova knjiga "Če boste molčali, bodo kamni govorili", bo javnopredstavljena na Forumu slovenskega knjižnega sejma, v sredo,25.11.2015, ob 14.uri. Pogovor z avtorjem bo vodil dr. Samo Rugelj Nadaljevanje sledi  jutri

Anton Komat
Ruska ruleta z geni
  Ostareli genski tehnolog je vedel, da ga bo kmalu obiskala smrt. Da bi jo prevaral, je skloniral ducat svojih živih kopij. Smrt je res prišla in v laboratoriju ugledala trinajst enakih osebkov. Malce je postala, potem pa kot odlična poznavalka ljudi rekla: »Res si genij, toda naredil si drobno napako. Eno samo majhno napako.« »Jaz ne delam napak!« je poskočil in zakričal original. »Prav to je tvoja napaka,« je rekla smrt, ga zgrabila in odnesla. V EU smo spet priče poskusom vdora zavožene in tvegane genske tehnologije (GT). Velike korporacije so vložile ogromne denarje v razvoj GT, ki je obetala silne dobičke in nadzor nad svetovno prehrano. Da bi povrnili vsaj del vloženih zelencev, je potreben velik trg, tudi evropski. Ker pa večina državljanov EU odločno zavrača »tehnologijo uničenja« in ker je bil agresivni marketing neuspešen, je vstopila v igro dobra stara zanesljiva korupcija. Po novem se ji reče lobiranje, lobistov pa v Bruslju kar mrgoli. Toda medtem so rezultati akademskega projekta HGP (Humane Genome Project) leta 2002 zrušili centralno gensko dogmo, ki jo je leta 1958 definiral Francis Crick in na kateri še vedno temelji GT – en gen je en protein. Ugotovitve HGP: človek ima nekako 30.000 genov, proteinov pa kar 250.000; GT je rušilna in nenatančna; prevarantski geni, ki se vstavljajo v genski zapis, se lahko umestijo kjerkoli, lahko se preuredijo in izmaličijo genski zapis gostitelja. To so tudi glavni razlogi tveganj GT. Znanstveno dejstvo je, da se genski zapis s časom spreminja in da je nepredvidljiv, ker se zapis in delovanje pod vplivom okolja stalno spreminjata. Vmes je znanost odkrila še intronsko DNK, ki obsega okrog 98 odstotkov vsega dednega zapisa, in t. i. epigenetsko dednost, ki sta do konca izničili staro dogmo o delovanju genoma. Korporativna GT torej ni znanost, je zgolj tehnologija, in to sila tvegana tehnologija. Svetovne avtoritete na področju genetike govore, da je stopnja znanja GT na ravni dolgoročne vremenske napovedi in da so tveganja enaka prečkanju avtoceste z zavezanimi očmi. Hkrati pa GT še vedno deluje s ciljem »izpopolnjevanja« življenja, ne pa razumevanja fenomena življenja. Kako lahko spreminjaš nekaj, o čemer veš malo ali praktično nič? Poleg tega pa »izpopolnjevanje« življenja ni nič drugega kot poskus norcev, da projektirajo ekonomsko učinkovitejše organizme za profitne interese. Da o evgeniki človeka sploh ne govorim. Kaj pa tveganja in posledice? Te bo seveda nosilo ljudstvo, saj tudi akademska znanost ne pozna vseh možnih tveganj in jih tudi ne more poznati. Ker pravil, ki vodijo življenje, ni mogoče induktivno dognati, nas GT potiska v hazard s kaosom narave, ki ga nismo sposobni niti napovedovati, kaj šele obvladovati. Nori hazarder se sedaj igra z DNA, substratom evolucije. Linearni človekov razum izjemno tvega v trku s kaotičnim redom evolucije. Kaotični sistem je nestabilen v vsaki točki, zato tudi najpreprostejši sistemi skrivajo velike probleme. Prav v DNA, v tem aperiodičnem kristalu življenja, najlepše vidimo kovanec z dvema stranema, kaotičen Janusov obraz stvarstva: na eni strani red s porajajočo se naključnostjo, na drugi strani pa naključnost s svojo zakrito urejenostjo. Kvantno načelo nedoločljivosti je vgrajeno v sam temelj evolucije. Ali je mogoče meriti nedoločljivost samo? Ne, in zato GT ni znanost, temveč le v tehnologijo zamaskiran pohlep in želja po moči. Dokaz: ko smo leta 1999 dobili v dar drugo različico predloga zakona o GT, je tam pisalo, da genski tehnologi odgovarjajo za posledice ob »upoštevanju stanja znanosti in tehnike.« Torej bi si ob katastrofi kot Poncij Pilat umili roke, češ: »Nismo krivi, ker nismo vedeli.« Med počitnicami (kdaj pa!) leta 2009 smo doživeli drugi udar zblojenih misijonarjev, ki nas hočejo na vse načine pregnati v transgeni raj. Skracali so predlog zakona o soobstoju gensko spremenjenih rastlin s tradicionalnimi kmetijskimi rastlinami. Blodnja o možnosti soobstoja naravnih rastlin in genskih monstrumov pa ne prenese osnovnih kriterijev biološke znanosti. V predlogu zakona celo piše: »Znanstvena mnenja o zagotavljanju soobstoja so deljena.« Neverjetno, toda to se zgodi, če dobro plačani pravniki kracajo po nareku lopovov v imenu profita, lobirani parlamentarci pa ob izključitvi zdrave pameti po hitrem postopku dvignejo roke. Javna razprava je bila seveda onemogočena. Plačani agenti zagovornikov GT so celo vdirali na spletne strani ter tam smešili in žalili nasprotnike. Molk uradne znanosti je bil zlovešč in pomenljiv, govoril je, da je znanost utišana ali pa je prodala svojo dušo kapitalu. Znanje za moč, Scientia propter potentiam, Faustova pogodba s hudičem! Uničenje kredibilnosti korporativne znanosti je danes vsem na očeh. Cilj je jasen, privatizacija genskih virov, torej semen kulturnih rastlin, kar je najlažje doseči z GT in s patentiranjem semen. Posledice so hkrati cilj korporacij, uničenje biotske pestrosti tradicionalnih sort in prehranske suverenosti držav. Nastajanje novih proteinov v GSO Na tem mestu ni prostora za kaj več, zato se bom osredotočil zgolj na eno izmed akademsko dovolj raziskanih tveganj, nastajanje novih proteinov v GSO. Nasilno vnašanje genskih paketov v ciljni organizem ima za posledico izmaličenje izvornega genoma in nastajanje novih proteinov, ki so prepoznani kot tujki – imunski sistem jih prepozna kot toksine in ustrezno reagira. Poledica so kronična vnetja sluznice prebavil, čiri, krvavitve in nastanek degenerativnih obolenj ter raka. Te procese spremlja transgeneracijski pojav, neplodnost obeh spolov. Zato moramo vse GSO obravnavati kot nevarne prišleke z drugega planeta. Skratka, poleg lažnive propagande o koristnosti in nenevarnosti GSO, obstoji še znanstvena resnica, ki jo je razkril Humane Genome Project (HGP). Njegovo sporočilo sta najbolje ponazorila dva velika maga svetovne genetike, Francis Collins in Craig Venter: »Obstali smo pred drevesom življenja in lahko se le čudimo, kako je narava zapletla naše razumevanje delovanja genoma.« F. Collins je potek HGP označil kot »veliko duhovno izkušnjo in trenutke čudenja in čaščenja neverjetne lepote življenja«. Te iskrene misli bi morale postati najvišje etično vodilo pri odgovornosti do življenja, predvsem pri vseh raziskavah genoma. Rezultati HGP so dobesedno razstrelili dogmo genskega determinizma. Korporacije so se ob teh razkritjih seveda zavile v popoln molk, nadaljevale pa s prikrivanjem resnice, z lažmi, korupcijo in nasiljem. Pošteni raziskovalci so leteli iz služb. Tveganja GT Vsa resna znanstvena dejstva govore v prid tezi, da genski tehnologi ne poznajo predmeta, s katerim se ukvarjajo, in zato ne obvladajo tveganj, ki jih prinaša GT. Dokazov je dovolj in nekateri so prav groteskni. V zagovor svoje patentne pravice nad življenjem genski tehnologi npr. trde, da so transgena bitja »njihov izdelek«, njihov izum, torej njihova intelektualna lastnina, ker se v naravi ne pojavljajo in torej niso bila »predmet« evolucije. Kadar odgovarjajo na kritike naravovarstvenikov, ki zahtevajo prepoved izpustov GSO, pa hitro napravijo salto mortale. Tedaj vneto zagotavljajo, da so to popolnoma »naravni« in varni organizmi, ki so jim le »pospešili« tradicionalno selekcijo z dodajanjem »izbranih« lastnosti. Ker takih miselnih akrobacij ne manjka, nam tudi te narekujejo resen dvom o verodostojnosti in varnosti GT. GT se mora umakniti nazaj v strogo varovane laboratorije. Z ugotovitvami HGP se je že leta 2002 zrušil tempelj genskega determinizma. Ta dogma je vodila k zamisli računalniško podprtega dekodiranja sekvence DNA, s katerim bi genski hekerji razbili kodo življenja in posegli v sam software evolucije. Po uspešnem vdoru v evolucijski program bi pridobili ključ, s katerim bi biohazarderji odprli vrata za posege v samo evolucijo. Hazarder je končno našel svojega hekerja in ruska ruleta z geni se je zavrtela. Ruska ruleta z geni odpira tudi temeljna etična, moralna, pravna, teleološka, deontološka in filozofska vprašanja. Kaj pravite na tale primer ruske rulete: K spečemu človeku ponoči pristopi mož, ki ima v rokah revolver. Zavrti boben, v katerem je od šestih prazno le eno ležišče za naboj, in sproži petelina. Udarna igla revolverja udari v prazno in speči k sreči ostane živ. Mož izgine v temi, speči pa nikoli ne bo izvedel, da je bil v smrtni nevarnosti. Kako bi označili človeka, ki se igra rusko ruleto, pa čeprav je bila usoda tokrat močnejša kot naključje? To je podoba genske tehnologije, o kateri speči ljudje ne vedo nič.
Anton Komat
Zadnji roparski pohod
Sufijska zgodba pripoveduje: premožnega moža so uradno razglasili za mrtvega in pogreba se je udeležilo mnogo ljudi in nekaj odličnikov. Že so se grobarji pripravljali, da bodo spustili krsto v jamo, ko je mož nenadoma oživel in začel razbijati po pokrovu. Odprli so krsto in mož je sedel. »Kaj pa počenjate? Ali ste znoreli? Saj vendar vidite, da sem živ in ne mrtev. Živ sem!« je kričal zbrani množici. Pogrebci so osupli obnemeli. Naposled je eden izmed odličnikov dejal: »Tako zdravniki kot duhovniki so ugotovili, da si nepreklicno mrtev. Strokovnjaki pa se vendar ne motijo.« Na njegov znak so grobarji grobo potisnili moža nazaj v krsto, pribili pokrov in ga spustili v grob, kot se spodobi. Med pogrebci je vzvalovilo pritajeno mrmranje, toda nobeden od njih ni poskušal rešiti nesrečnika. Bil je pokopan (umorjen) po vseh pravilih stroke. Posodobimo sufijsko zgodbo tako, da namesto zdravnikov nastopajo ekonomisti, namesto duhovnikov pa politiki. Tragični junak pogreba je izbrana ciljna država, ki jo na osnovi lažnih diagnoz ekonomistov politiki razglasijo za mrtvo. Grobarji so seveda trojka, za odličnike pa pojasnila itak niso potrebna. Bistvo posodobljene sufijske zgodbe je nezaslišan teror, ki se ta čas izvaja v evropskem prostoru v imenu varnosti interesov elite. Njena varnost, ki se lažno prikazuje kot kolektivna varnost državljanov, ima prednost pred svobodo in demokracijo teh istih državljanov. Celo pred samim življenjem. Pred življenjem, ki ga je ljudem vredno živeti. Marcel Štefančič jr. je v odličnem prispevku Novi Leviatan (Mladina, št. 28, 12. 7. 2013) napisal: »Kako deluje ta sprevrnjena in opolzka logika, smo videli tudi v Grčiji. Za Grčijo so rekli, da tone v vse hujšo krizo. Uleti trojka – in res, Grčija se začne potapljati v še hujšo krizo. Razmere se poslabšajo, kriza se zaostri. Zdaj je hujša, kot je bila pred invazijo trojke. Vidite, grška kriza je vse hujša! Trojka je ustvarila še hujšo krizo, da bi lahko zanazajsko upravičila svoj brutalni poseg v Grčijo. Nič drugače ni bilo pri Sloveniji. V krizo smo padli, ko smo začeli varčevati – ko smo torej sprejeli to, da smo »krizno« območje in da tonemo v vse hujšo krizo. Dobili smo direktive (varčujte!sekajte!klestite!) zaradi katerih je kriza hujša, kot je bila – in ker je kriza hujša, pomeni, da so bile direktive upravičene.« Čisti sofizem elit! Groteskno in perverzno! Medtem ko vstajniki (pogrebniki) ob pogrebih še živih držav brezupno kričijo ali pa zgolj nemočno mrmrajo, odličniki uporabljajo najhujše teroristične akcije, v katerih zakopavajo še žive države z njihovimi državljani vred. Diagnozo obolenja po naročilu odličnikov spišejo ekonomisti, politiki pa organizirajo medijsko odlično pokrit pogreb. Stroške pogreba nekoč demokratične države morajo plačati državljani, ki so izgubili svobodo. Še več, gre za programiran zunajsodni umor do včeraj še zdravih ljudi, ki kmalu potonejo v brezposelnosti, revščini, bolezni in kriminalu, dokler se ne zvrnejo v prerani grob. Vse skupaj močno spominja na brutalen običaj inkvizicije. Družina »čarovnice«, ki je bila obsojena na smrt na grmadi, je morala plačati stroške 5 m3 drv, s katerimi so podkurili pod nesrečnico. In tudi sežig »čarovnice« je bil medijsko pokrit, saj so ga inkvizitorji izvajali na javnih prostorih, pred cerkvami ali na trgih. Vprašajmo se torej, kolikšna je krivda ljudi, ki so preveč trošili in živeli preko vseh meja? Odgovor v zgodovini Po odgovor moramo malce v zgodovino. Vzroki štiri stoletja dolgega ekonomskega razcveta Evrope so tičali v odkritju Novega sveta, tamkajšnjih zalog nedotaknjenih virov in uvedbi novih kulturnih rastlin prav tako iz Novega sveta. Zato vsa ekonomija Adama Smitha temelji na viziji ekonomskega obilja skozi ekonomsko izkoriščanje ukradenih bogastev Novega sveta. Sedaj se ta razcvet končuje. Bogastvo je izčrpano in dogajanje je preusmerjeno v finance. Denar kot samorastoča surovina. Ker nista več dostopna obilje in bogastvo priložnosti, ki bi ublažila ostro dinamiko pomanjkanja, nastajajo pritiski, ki so usmerjeni k večji neenakosti in zatiranju. Povratek pomanjkanja prinaša povratek starega političnega zla v novi preobleki. Zlate dobe individualizma, svobode in demokracije je konec. Vračamo se k predmoderni totalitarni obliki vladanja. Začenja se zadnji roparski pohod, privatizacija še zadnjega preostalega bogastva, skupnostne lastnine ljudi Zahoda, kot so gozdovi, voda, zemlja, zrak in biološki cikli. Najprej so bili žrtve ljudje Novega in Tretjega sveta, sedaj pa postajamo žrtve mi, ljudje Zahoda. Ker sedaj bogastvo elite spočenja nepredstavljivo pomanjkanje večine, se moramo začeti resno ukvarjati s problemi golega preživetja, ne pa s problemi manjšega izobilja. Rešitev ne bomo našli v ponošenih ideologijah, ki so zgolj lažne alternative. Resnica je drugje. Nova paradigma stabilnosti Kapitalizem rasti umira, tako kot je umrl socializem rasti. Podobna sta si kot brat bratu in oba kažeta nazaj v preteklost. Človeška dejavnost je našla v naravi svojo končno zunanjo mejo. Grožnje biosfere si nadevajo vse grobe oblike: lakota, nove bolezni in novi strahovi, neprilagojeni ljudje, zmanjševaje praktičnih izkušenj in fizičnih zmogljivosti, strahoten upad domišljije in ustvarjalnosti ter zniževanje kvalitete življenja. Ekonomisti so doslej odgovarjali tako, da so razglašali za utopiste in zaviralce napredka vse, ki smo ugotavljali znake krize temeljnih razmerij z naravo, ki so osnovni pogoj ekonomskih dejavnosti. Rasti družbene produkcije ni mogoče nadaljevati brez katastrofe. Kapitalizem razvija le tehnike, ki so v skladu z njegovo logiko profita in združljive z njegovim gospodstvom. Brez boja za drugačne tehnologije je zaman vsakršen boj za drugačno družbo. Temeljni pogoj za spremembo družbe so preobrnitev orodij, razvoj prostovoljne kooperacije, uveljavitev, suverenost in opolnomočenje lokalne skupnosti, ki jo sestavljajo ljudje na ravni četrti, krajevne skupnosti ali občine. Brez spremembe sredstev ostaja sprememba družbe zgolj navidezna. Prav zato tudi socializem ni bil nič boljši od kapitalizma, saj je uporabljal enaka sredstva z enakim koncem. Sistema kapitalistične produkcije ne moremo odpraviti le s tem, da razlastimo kapitaliste. To je storil komunizem, vendar hkrati ohranil celoten način kapitalistične produkcije in s tem vzgojil škorpijona na svojih prsih. Kapitalizem ni zgolj lastninsko razmerje, temveč predvsem produkcijski način. Nujen je torej popoln preobrat razmerij med ljudmi. Tehnološka rast je nadomestila tiranijo narave s tiranijo elite, kar prinaša logičen konec razsipne civilizacije neobnovljivih virov. V razmerah pomanjkanja, ki udejanja svojo svobodo na prostem trgu, se neizogibno dokončno uničita demokracija in svoboda ljudi. Po štirih stoletjih ukradenega izobilja moramo sestaviti novo paradigmo stabilnosti, temelječo na ekoloških premisah, namesto na hedonističnih, sebičnih, materialističnih in antropocentričnih zablodah. Zdajšnje vrednote in institucije ne bodo obstale, če hočemo obstati ljudje. Veliki eksperiment plenjenja se končuje po naravni poti, saj nas že požira entropični vrtinec. Če izdelka ne more izdelati lokalna skupnost ob uporabi lokalnih virov in historičnih znanj, obogatenih z novimi spoznanji, najverjetneje sploh ni potrebe, da bi ga izdelali. Če hočemo preživeti, si moramo odgovoriti na vprašanje: »Kako živeti v mejah sveta, ki smo ga podedovali in katerega del smo?« Sveta nismo naredili mi, ampak smo bili za ta svet narejeni.
Anton Komat
Znanje in pogum za spremembo sveta
Bila je močna povodenj in vodostaj je hitro naraščal. Na otočku sredi deroče vode sta se znašla srna in škorpijon. Ko je srna zagledala strupenega škorpijona, je v grozi odskočila, škorpijon pa jo je skušal pomiriti: »Ne boj se, ne bom te pičil, saj brez tebe ne preživim. Večja in mnogo močnejša si od mene, zato lahko preplavaš do kopnega, mene bi voda odnesla in utonil bi. Oprimem se tvojega hrbta, ti pa zaplavaj na drugo stran. Prosim, stori to, rešila mi boš življenje!« Srno je prevzelo sočutje in zaplavala je v deročo vodo s škorpijonom na hrbtu. Ko se je z zadnjimi močmi vzpenjala po strmem bregu, jo je naenkrat spreletela pekoča bolečina in ji ohromila telo. Kriknila je: »Zakaj si me pičil?« klecnila in padla med valove. Škorpijon je brezčutno gledal umirajočo srno, ki jo je odnašal vodni tok, in rekel: »Ne morem si pomagati, to je v moji naravi, tak sem!« Vsakršna podobnost s sedanjim stanjem v svetu ni naključna. Centri finančne moči, ki z nakradenim denarjem terorizirajo množice, nam sporočajo bistvo svojega škorpijonskega značaja: »Tak sem. Ne morem si pomagati.« In to je hkrati srž sistema, v katerem živimo, kajti to je v njegovi naravi. Nesmiselno se je torej pogovarjati o pravni državi ali o kapitalizmu s človeškim obrazom, kajti ta obraz je vedno obraz škorpijona. V krizi, ko mu voda teče v grlo, bo prosjačil za pomoč, toda že ob prvem stiku s trdnimi tlemi vam bo zabodel smrtonosno želo v vrat. Jezni mladi mož mi je govoril: »Dovolj mi je nesposobnih šefov, ki se vedejo kot šerifi in me lahko že jutri vržejo na cesto. Nočem biti še ena fotokopija bedastega potrošnika, ki je standardiziran po meri diktature izenačevanja v tej norosti. Ne bom do penzije odplačeval kredita za stanovanje, potem pa stanovanje prodal za pol cene, da si bom plačal oskrbo v domu za ostarele! Včasih so jim rekli hiralnice, vendar jaz hiram že sedaj, ko sem mlad in pri najboljših močeh.« Potem se je umiril in me resno vprašal: »Kako naj živim, da bom preživel?« Njegovo vprašanje je bilo resno in zapletla sva se v daljši pogovor. Ker sem se ravno vračal z dela na vrtu, sem mu rekel, da fižol ne potrebuje fiskalnega pravila, ker se okrog prekle vedno ovija nasprotno od smeri urnega kazalca; da česen ne potrebuje dokapitalizacije, čebula pa ne finančne konsolidacije; da finančna kriza ni prizadela rasti redkvice in da solata prav odlično uspeva brez strateškega partnerja; da borzni indeksi prav nič ne vplivajo na cvetenje jablane in da slabe ocene bonitetnih agencij ne povzročajo nikakršne škode med korenjem. Najprej me je pisano pogledal, potem pa malce posmehljivo vprašal: »Ali naj torej postanem vrtnar?« »Ni nujno, nujno pa je razlikovati med naravo in našo družbo. Narava predstavlja realen svet, družba, prestreljena z ekonomističnim pogledom na svet, pa je izmišljen svet, je iluzija. Brez ljudstva ne gre Kapitalizem je iluzija, v katero verujejo bankirji, direktorji korporacij, politiki in tudi ljudstvo. Brez ljudstva ne bi šlo. Tudi v plemenski skupnosti, kjer poglavarji in vrači držijo v rokah kult čaščenja malikov, ne gre brez ljudstva. Zato je vsak padec idolov vedno povezan s tragično izgubo iluzij vseh vernikov v te idole. Govorim o vernikih, kajti nobena vera ne obstaja brez obljube. Govorim o ljudeh, ki verjamejo v obljube, kot so večno življenje onkraj ali pa materialno obilje tostran. Obljuba je temelj vsake vere. In kapitalizem je točno to, je vera, ki vsem vernikom obljublja materialno obilje, in to povzroča pri njih religiozen odnos do kapitalizma. Ponuja nam dogmo »prostega trga« in »nevidno roko«, ki ima božanski značaj. Nikjer je ni videti, vendar ureja vse v našem življenju. Kot antični deus ex machina. Zato politiki, ki služijo kapitalu, uporabljajo ideološki govor, pri katerem se ne sme postavljati vprašanj o resnici sveta. Ne more in ne sme zato, ker že sam ideološki govor ponuja vso resnico tega sveta, seveda sebi lastno, o kateri se ne sme razpravljati ali ji ugovarjati. To je prišlo že tako daleč, da v obsesiji s profitno naravnanostjo, ki potrebuje zgolj »fahidiote«, vse bolj upada ustvarjalnost ljudi. Upadanje domišljije in ustvarjalnosti je grozljivo. Od tod do brezimne množice odtujenih, čakajočih in ubogljivih kužkov pa je le kratek korak. Spomnim se rekla, da je pes človekov najboljši prijatelj. Toda pes zgolj uboga, s prijateljem pa lahko imamo konflikt, ki zna biti zelo ustvarjalen, ostaneva pa še vedno prijatelja. Torej ne bodimo dresirani psički in ne mečimo biserov svinjam.« »Nisem in nočem biti del te druščine. Imam diplomo in nimam dela,« je rekel mladi mož. Nič ni močnejšega kot nova zamisel »Znanje ne napreduje s ponavljanjem znanega, ampak takrat, ko ruši zgrešene dogme. Victor Hugo je zapisal, da ni nič močnejšega kot nova zamisel, katere čas je prišel. Za upor je potrebna velika zamisel, ki bo osmešila ideološke govore politikov in religijo 'nevidne roke'«. Mladi mož je neomajno nadaljeval: »Toda planetarni problemi, ki jih povzroča kapitalizem neomejene rasti, se vse bolj kopičijo. Ali bomo sploh dočakali rojstvo te velike zamisli?« Rekel sem mu: »Govoril sem ti o vrtu kot delu narave in uporabljal dva različna besednjaka, enega za vrt, drugega za družbo, v kateri živimo. Dovolimo vdor realnega v ta ponoreli svet iluzij in skupaj bomo razblinili iluzije ter našli odgovor na tvoje vprašanje, kako naj živim, da bom preživel. Predvsem pa se moramo o tem dogovoriti ljudje med seboj.« »Če prav razumem, se temu reče iskanje resnice,« je rekel. »Da, resnica je najbolj nevaren koncept v človeški zgodovini, toda le resnica nas bo osvobodila. To, kar sedaj počnemo v EU, ni rešitev problema, temveč dokončno zaostrovanje vseh problemov. To je le malo bolj zakompliciran samomor človeštva. Problem je tudi, kar počnemo v vsakdanjem življenju, s katerim podpiramo protinaravno in zato samomorilsko naravnanost sistema. Biosfera preprosto ni več sposobna polniti trgovskih centrov, teh templjev vere v potrošništvo. Ob stopnjujočem nasilju, ki ga človeški pohlep zganja nad naravo in sočlovekom, sta odgovora lahko samo dva, oba uničujoča za sedanji sistem. Silovit udar biosfere ali pa svetovna vojna za vire. Zavedati se moramo, da je civilizacija prišla do točke, od koder ni vrnitve, v točko razcepa. Zato potrebujemo razcvet domišljije za velike spremembe, ki so pred nami. Dovolj vemo, potrebujemo le pamet, da razumemo, kaj vemo, in pogum, da spremenimo svet. Tu ni prostora za brezbrižnost, konformizem in lažno upanje. Albert Einstein je zapisal, da sveta ne bodo uničili tisti, ki počnejo zlo, temveč tisti, ki jih gledajo, ne da bi ukrepali. Zato je čas za aktivizem, sočutje in odgovornost vsakega posameznika.« Godba do zadnjega diha na Titaniku »Ali naj grem na ulico in maham s transparentom? Bil sem na ulici in nosil transparent in kaj se je spremenilo? Nič! To se mi zdi preseženo in je le voda na mlin represiji. Oblast komaj čaka, da z nasiljem dokončno zacementira obstoječi sistem. Njen cilj je, da ostane vse tako, kot je, da se nič ne spremeni, da ne glede na posledice do zadnjega diha ohranja privilegije enega odstotka. Ko se je potapljal Titanik, je godba igrala do zadnjega diha.« »Elita pa je plesala do prvega vdiha vode,« sem ga dopolnil in nadaljeval: »Tudi to je pot, niso pa demonstracije edina pot. Pošast globalnega finančnega kapitala lahko uničimo, če globalizacijo nadomestimo z lokalizacijo. Če ljudje spremenimo v javno in skupno dobro vse, kar nam je bilo ukradeno z globalizacijo. Da opolnomočimo lokalno skupnost, da bo sposobna ustvariti lokalno ekonomijo preživetja, z lastno energetsko bazo in s prehrano, vodno varnostjo in skrbjo za zdravje. Resnična moč družbe niso milijarderji, temveč njeni navadni ljudje.« »Kaj pa če to ne uspe?« je bil zaskrbljen mladi mož. »Če nam ne uspe tranzicija v trajnostno naravnano klimaksno družbo, nas čaka katastrofa, analogna propadu Rimskega imperija. To je treba ljudem jasno povedati in jih soočiti s posledicami, ki bodo sledile. Zakoni evolucije zahtevajo sodelovanje in vzajemno pomoč, ne pa boj za nadvlado. Kaotičnost globalnega sistema dokazuje, da je prepričanje o zmagi najmočnejšega usodna zmota, ki je sprta s strategijo preživetja človeštva. Nihče nikoli ni odnesel cele kože, ne poraženci, ki so videli uničenje svojega sveta, ne zmagovalci, ki niso nikoli uresničili svojih stremljenj. Oboji so morali zgraditi nov svet na skupnih ruševinah.«

Anton Komat
Žrtve kulta stvari in malika denarja
Bil sem priča pogovoru med znankama, potekal je nekako takole: »Kako pa kaj tvoja hčerka?« »Uh, kako srečna je! Tako krasnega moža ima. Si predstavljaš, kupil ji je avto, od vsepovsod ji prinaša zlatnino in darila, plačuje žensko, ki vsak teden temeljito počisti hišo, celo kavo ji prinese v posteljo, kadar je doma. Ti povem, njen mož je prava partija, res je srečna!« »Kaj pa sin?« »Oh, ta moj sin! Ta pač ni imel sreče. Ubogi fant! Ne vem, kje je našel to babnico, ki ga samo izkorišča. Hoče športni avto, pa drage cunje iz butikov, nenehno mu teži s potovanji v eksotične kraje. Ves čas ga žre zaradi denarja in ta moj ubogi sin vse dni gara kot črna živina. Še pobralo ga bo, ti povem! Res me skrbi zanj.« Navezanost lahko grozljivo popači naše zaznavanje sveta, posebej če so v igri navezanosti naši otroci. Najgrozljivejšo popačenost sedanjega sveta pa povzroča navezanost na stroko, ki se imenuje ekonomija. Bolje rečeno, dogma o ekonomiji, ki je sama sebe proglasila za znanost, ki naj bi bila tako dosledna in precizna, kot sta npr. matematika ali fizika. Lepo vas prosim! Ekonomija je zgolj pojasnjevalna stroka, ki ni podvržena niti predvidevanjem, še manj pa preciznosti neke fizike, da ne govorim o matematiki. Ekonomija ni znanost. Govorijo o nekakšnih ekonomskih zakonih, toda njihove matematične simulacije ne morejo pojasniti družbenega dogajanja in vedenja ljudi. Saj še dogajanja znotraj svoje stroke niso sposobni napovedati, recimo borznega zloma ali pa finančne krize. Pa vendar se vtikajo v vse pore našega življenja. Pridigajo nam o zategovanju pasu in kaj vse bi morali narediti, čemu vse bi se morali odpovedati, da bi bilo naše življenje boljše. Boljše? Saj je že bilo boljše, pa so ga nam prav oni s svojimi zakoni, odločitvami in nasveti uničili. A kljub temu vsak dan poslušamo ekonomiste in njim priležne politike, ki se sklicujejo na nekakšne zakone trgov, o katerih na široko razlagajo, kakor da bodo z njihovo pomočjo rešili vse zagate sodobnega sveta. Vse skupaj pa so zgolj blodnje in iluzije o personificiranih trgih, ki »želijo«, »zavračajo«, »odobravajo« in s tem vse bolj dobivajo značaj zlohotnih pošasti – zombijev, ki nekje iz ozadja prežijo na nas. Resno ogroženi preostanek zdrave pameti človeštva Ti zli duhovi, tako kot nekdanji maliki, seveda nenehno zahtevajo krvave žrtve, obilna darovanja in ponižno služenje, da se ne bi slučajno ujezili in nas v svojem silnem besu pokončali. Novodobno malikovanje fantomskih trgov je doseglo že takšen obseg, da resno ogroža preostanek zdrave pameti človeštva. Sveta na bolje ne bodo spremenili ekonomisti a svojo črno magijo, ki služi zgolj eliti, temveč mi ljudje s svojimi medsebojnimi odnosi. Ko se bodo ti spremenili, se bo spremenil tudi svet. Dokler pa do tega ne bo prišlo, nas bodo sodobni malikovalci žrtvovali kultu Stvari in maliku Denarja. Njihov prvi dar je Človečnost, so žrtvovane človeške duše, ki brez ljubezni v srcu tavajo po brezupni, neskončni elektronski cesti Iluzij. Njihov drugi dar je Narava in ubijanje Življenja v njej. Smrad iz templjev človeškega napuha in sebičnosti zaudarja do neba. Blazneži na oblasti so neoliberalne zamisli povzeli od pozabljenih ekonomistov in uvedli dogmo privatizacije, ki je popolnoma neučinkovita, celo uničevalna za človeka in naravo. Štorijo že vsi dobro poznamo in občutimo, ukradi dobiček in ga skrij v davčne oaze, izgube pa preloži na državo, torej na nas državljane. Nekritična fetišizacija svobodnega trga, zatiranje svobodne misli in umetnikov, prezir do javnega sektorja, fleksibilnost delovne sile, iluzija neskončne rasti – to je doktrina nekdanje komunistične in preostale, nekoč svobodne Evrope. Priče smo razkazovalni potrošnji popolnoma nepotrebne krame široke rabe, hkrati z vse večjo globino javne bede. Udeležujemo se medijskega čaščenja bogatih in vplivnih ter zaničevanja revnih in brezimnih, ki naj bi bili sami krivi za svojo bedo. To je le nekaj vzrokov vse večje izprijenosti našega moralnega čuta. Zato v takem moralnem vakuumu ne zmoremo več trezno presojati o svetu niti o svojih odločitvah. Ali se zavedamo, da ni pomembno, kako bogata je država, temveč s kakšno neenakostjo se ta država ponaša? Da ni pomembno, kako nasilna je država, temveč kako skrbi za svoje državljane? Le močni državljani dajejo moč državi. Neenakost ljudi je uničujoča, ker družbo načenja od znotraj. Saj poznate tisto: »Enakost pred zakonom prepoveduje vsem, bogatim in revnim, beračiti po cestah, spati pod mostovi in krasti kruh.« Ali sploh poznate sosede? Neenakost nažira družbo, kot lubadar nažira mogočno drevo, dokler to ne pade. Če bomo še naprej ohranjali takšno neenakost, bomo izgubili še zadnji občutek za bratstvo med ljudmi. Bluzijo nam o globalnem svetu, o globalni vasi, vprašam pa vas, ali sploh poznate svoje sosede, ali se lahko zanesete nanje ob hudi stiski ali nesreči? Ali prepoznate njihove stiske? Ustvarjali naj bi globalno skupnost, izgubljamo pa stik s sosedi, ki bi nam morali biti po naravni pravičnosti najbližji v času velikih preizkušenj in bede, ki nas čaka, če bomo ostali zgolj pasivni opazovalci dogodkov. Ni večje bede in tveganja kot biti brezbrižni konformist. Tukaj vse zaudarja po mrhovini, zato se moramo vrniti v svet živih ljudi, v živi svet tistih, ki v kaj verjamejo. Zakoni narave zahtevajo sodelovanje in vzajemno pomoč, ne pa boj za nadvlado. Smo del življenja planeta, in če ga uničujemo, uničujemo sebe. Zavedati se moramo, da obstajata dva sistema, stari se bori za preživetje, novi pa še išče svojo realizacijo. Naj nam bo v spodbudo, da je slepo prepričanje o zmagi najmočnejših velika zmota in podla prevara. Zmota za strahopetce in prevara danes že dodobra prestrašenih elit. Iz krize se rojeva nov svet, ki temelji na sodelovanju in medsebojni pomoči, na bratstvu vseh ljudi. Komunizem nam je zagnusil enakost, kapitalizem svobodo, ostane nam le še bratstvo. Zablode vsiljenega sveta Prevladujoča paradigma je le površna skica sveta, ni pa to svet sam. To je tako, kot če bi pojedli jedilni list namesto jedi! Če pristanemo na vladavino denarja, bomo hitro ugotovili strahotne zablode le enega izmed možnih svetov, ki nam je bil vsiljen: z denarjem lahko kupiš grad, ne pa toplega doma; z denarjem lahko kupiš zlato uro, ne pa časa; z denarjem lahko kupiš mahagonijevo posteljo, ne pa mirnega spanca; z denarjem lahko kupiš katerokoli knjigo, ne pa modrosti; z denarjem lahko kupiš vsak položaj, ne pa spoštovanja ljudi; z denarjem lahko kupiš kri, ne pa radosti življenja; z denarjem lahko kupiš seks, ne pa ljubezni. Kaj torej še preostane bednim ljudem denarja? Najbrž zgolj poln vamp, smešno paradiranje in obsceno parjenje. Refleksi teh primitivcev se bistveno ne razlikujejo od refleksov amebe ali slabo razvitega planktona. To vam ne govorim v tolažbo, temveč v spodbudo, s kom imamo ta čas opravka. Opravka imamo z neljudmi, za katere je milejše poslušati šumenje bankovcev kot šumenje dreves. Noben Bog niti malik jim ne more pomagati. Gre za golo preživetje Ste slišali za inženirja, ki mu je vodovodni inštalater izstavil račun? Ves ogorčen je zakričal na inštalaterja: »Kaaaj! Zaračunali se mi petdeset evrov na uro, jaz pa kot inženir ne zaslužim niti približno toliko!« Inštalater mu je mrtvo hladno odgovoril: »Tudi jaz nisem zaslužil toliko, ko sem delal kot inženir v projektivnem biroju.« Poduk te znane zgodbe je preprost, če jutri spremenim svoje delo, ne glede na šolanje, je to tako, kot da bi zamenjal obleko. Sam ob tem ostanem neprizadet. Ali ste vi vaša obleka? Ali ste vi vaš poklic? Nehajte se identificirati s tem. Pa to ni zloglasna fleksibilnost delovne sile, s čimer nas, poleg z zategovanjem pasu, trenutno posiljujejo. To je le prilagoditev na spremembe, ki prihajajo. Globalno sta organizirana zgolj kapital in kriminal, oboji imajo svoje oborožene sile, plačano policijo ali pa ustrahovalne ulične bande. Zato je edina rešitev skrajšanje vseh razdalj in afirmacija lokalne skupnosti v vseh vidikih preživetja ... Danes ni več mogoče govoriti o varni prihodnosti, če se ljudje med seboj ne morejo sporazumeti niti o osnovah skupnega življenja. Sobivanje, sodelovanje in bratstvo ljudi so eksistenčni imperativi sodobnega časa. Gre za golo preživetje v času dramatičnih sprememb.      
Anton Komat
Pohlep je utišal nagon po varnosti
Vas je stala sredi ravnice, obdana je bila z rodovitnimi polji in gozdovi. Tako kot predniki so vaščani živeli mirno in zdravo življenje. Bili so kmetje, delavci, obrtniki in mali trgovci. Med njimi so bili zdravniki, učitelji, raziskovalci, duhovniki, vojaki in umetniki. Pred nekaj leti je vaški mir zmotil neznanec v razkošnem vozilu. Dajal je vtis bogataša, ki mu posli odlično uspevajo. V gostilni je vsem naročil najdražjo pijačo, nazdravil zbranim ljudem in jim predlagal nenavaden posel. Rekel je: »Okrog vasi živi na tisoče vran in od njih nimate nobene koristi. Toda jaz imam v tujini resnega kupca za odkup živih vran. Ponujam vam deset evrov za ujeto živo vrano. Najprej pa morate narediti kletke zanje. Jaz bom imel stroške prevoza živih vran, vi pa pokrijete stroške izdelave kletk za ujete živali. Vsakdo naj prispeva nekaj k skupnemu poslu, ali ni to pošteno?« Vaščani so sprva nejeverno zmajevali z glavami, toda neznanec je bil spreten govorec in kmalu jih je navdušil s ponudbo. Ljudje so sredi polj zgradili velike žične kletke in se množično odpravili na lov na vrane. Neznanec je redno prihajal v vas, prešteval ulovljene vrane in vaščanom izplačeval zasluženi denar. Vaščani so pogoltno preštevali rastoče kupčke denarja, dokler niso potožili, da je vran vse manj in da jih vse težje ulovijo. Neznani poslovnež je takoj povišal odkupno ceno na 15 evrov in vaščani so polni upov nadaljevali lov. Toda lov na že redke vrane jim je vzel toliko časa, da so vse bolj opuščali obdelovanje polj. Ko so začeli glasno negodovati, je bogati neznanec dvignil odkupno ceno na 25 evrov. Kmalu so vrane postale tako redke, da so jih vaščani ulovili le nekaj na dan. Takrat je poslovnež sklical ljudi v vaški gostilni in jim povedal: »Nekaj časa me ne bo, ker moram urediti prevoz ujetih vran do končnega kupca. Prosim vas, da vztrajate pri lovu. Od danes je moja odkupna cena 50 evrov. Pomislite, 50 evrov za eno vrano, to je neverjetna cena!« Potem je izpil kozarec viskija, potegnil k sebi nekega okravatenega mladeniča in rekel: »Tale je moj pomočnik, ki me bo nadomeščal med odsotnostjo. Zaupajte mu, kot ste zaupali meni.« Pozabljena solidarnost in sočutje Hitro je prišel dan, ko vaščani niso ujeli niti ene vrane, še huje, niti videli niso nobene več. Ko so to povedali pomočniku, jih je ta presenetil: »Preštejte vse vrane, ki ste jih doslej ujeli. Prodam vam jih za 35 evrov, in ko se vrne šef, mu jih boste prodali po 50 evrov. Imeli boste neverjeten dobiček, 15 evrov za eno samo vrano, in to brez dela. Ne da bi mignili s prstom, boste zaslužili neverjetnih 15 evrov za vrano, ki je že ujeta v kletki. Za odkup vran vam dam tri dni časa.« Pomočnikova ponudba jim je zameglila zdravo pamet. Vaščani so zdrveli domov, mrzlično prešteli prihranke, si razliko izposodili pri sorodnikih in znancih, vzeli kratkoročne kredite pri bankah in odkupili vse vrane. Vse do zadnje. Potem je pomočnik odpotoval, vaščani so si oddahnili, prepričani, da so napravili posel življenja. Toda čakali so zaman, en teden, mesec dni, celo leto in nikoli več niso videli niti bogataša niti njegovega pomočnika. Ostalo jim je na tisoče sestradanih vran, ki so krakale v ogromnih kletkah sredi zaraščenih opuščenih polj. Med vaščani je zavladalo pomanjkanje, ostali so lačni in z velikimi krediti, a sploh niso vedeli, kdaj in kako jih bodo sploh lahko vrnili upnikom. Zlo se je zaleglo med ljudi, drug drugega so obtoževali za nesrečo, postali so si sovražni in pozabili so na medsebojno solidarnost ter sočutje. Nekoč trdna vaška skupnost je razpadla. Debele laži in lažno upanje – vzrok krize Morda boste sedaj laže razumeli prevare s svežnji delnic in hipotekarnimi baloni ter špekuliranja s finančnimi fikcijami, fantastičnimi finančnimi produkti bank in njihovih piramidnih iger. Morda vam bo laže razumeti laži o vzrokih svetovne finančne krize in blodnje o nujnosti zategovanja pasov na slovenski način. V jedru vsega so torej debele laži in velike prevare na eni strani ter lažno upanje in konformizem na drugi. Prevarano ljudstvo je v taki vnemi lovilo vrane, da je pozabilo na obdelovanje svoje zemlje. Vzbujeni pohlep po denarju je utišal nagon po varnem preživetju. Ali ni bolje mirno živeti in varno preživeti kot pa si nakopati dolgove in tvegati ponižanje in pomanjkanje? Ali ni bolje verjeti v moč ustvarjalne domišljije in tradicionalnega znanja kot pa v moč denarja in nasilja, ki ga denar poraja? Poglejmo si to na primeru pridelave hrane. Zagovorniki kemično podprtega industrijskega kmetijstva še vedno razglašajo, da rešujejo svet pred katastrofalno lakoto. Da brez kemičnih gnojil in pesticidov ne bi mogli prehraniti šest milijard svetovnega prebivalstva. Da bi se sedanja milijarda lačnih brez agrokemičnih kemikalij čez noč pomnožila v tri milijarde. Prikazujejo se kot veliki borci proti lakoti. Toda resnica je drugačna. Če primerjamo krivulji rasti porabe kemičnih gnojil in rasti svetovnega prebivalstva (od leta 1930 do 1990) opazimo, da se krivulji z zamikom pokrivata, da sta vzporedni. Ker porast prebivalstva z nekajletnim zamikom sledi rasti porabe kemičnih gnojil, logično sklepamo, da je povečana ponudba hrane sprožila populacijsko eksplozijo človeštva. Kar je povsem naraven pojav, več razpoložljive hrane, večja rodnost. Hkrati pa nenehno narašča število lačnih. Na Svetovnem vrhu o prehrani (Rim, 1996) so prešteli 800 milijonov lačnih (z obljubo, da bodo njihovo število znižali na 400 milijonov); leta 1998 pa več kot 900 milijonov, zdaj jih je že več kot milijarda in število lačnih narašča hitreje od rasti svetovne populacije. Industrijsko kmetijstvo – nevaren eksperiment Industrijsko kmetijstvo je torej vzrok populacijske eksplozije človeštva in svetovne lakote, poleg tega še uničuje rodnost prsti, zastruplja vodne vire in ubija biotsko pestrost, je vzrok pojava novih škodljivcev in uničuje človekovo zdravje. Dokazi govore sami zase: rodno prst izgubljamo s hitrostjo 7 odstotkov vsakih 10 let, povprečna vsebnost humusa v prsti je padla z nekdanjih 10 odstotkov na borih 2 odstotka, polovica sladkovodnih virov je prekomerno kontaminirana, izumrlo je že več kot 85 odstotkov varietet tradicionalnih kulturnih rastlin, število škodljivcev je od začetka kemične vojne naraslo od dobrih 100 vrst v petdesetih letih na današnjih 1200 vrst, hkrati pa narašča število škodljivcev, ki so odporni na vse strupe. Tako ali tako je porazno dejstvo, da le 0,1 odstotka uporabljenega pesticida doseže ciljnega škodljivca in »kolateralno« pobije vsa »neciljna« bitja, ki se po naključju znajdejo v smrtni coni kemične fronte proti naravi. Tudi človek je žrtev kemične morije, saj okrog 80 odstotkov degenerativnih obolenj izvira iz industrijsko proizvedene hrane. Znanost je tako napredovala, da tako rekoč ni več zdravega človeka. Iz tega lahko sklenemo, da je industrijsko kmetovanje sila nevaren eksperiment, ki ga moramo čim prej opustiti. Toda ponovno je v igri pohlep in požrešnost tistih, ki iz nesreč ljudi kujejo dobiček. Tako se sedaj privatizirajo že države, do nedavnega so se samo podjetja. Proces uničevanja držav poteka po scenariju uničevanja podjetij: s špekulacijami uniči, poceni kupi, razkosaj in drago prodaj po kosih. Od tod izvirajo neverjetni pritiski po razprodaji narodovega premoženja in narave: šol, bolnišnic, gozdov, rodne zemlje, rudnih bogastev, rek in zalog pitne vode. Razprodaja države pa smrdi po nekrofiliji. Kajti država smo ljudje, ne pa bankirji in politiki, oni pridejo in gredo, ko jim poteče mandat. Danes so, jutri jih ni. Mi pa ostajamo tukaj, zdaj, jutri in pojutrišnjem. Mi, otroci, vnuki in njihovi potomci. Tako gre iz roda v rod, zato moramo biti že zdaj odgovorni do tistih, ki se še niso rodili.
Anton Komat
Instantna ekološka ozaveščenost v Sloveniji
V Sloveniji se je razpasla manira instantne ekološke ozaveščenosti, ki ugaša nepotrebne luči, skrbneje odmerja porabo vode ter ločeno zbira odpadke in morda še občasno uporablja javni prevoz ali kolo. Ob teh dejanjih se številni počutijo ozaveščene, da lahko samozadovoljno živijo naprej v skladu z mantrami potrošniške mentalitete. Nekateri so odločnejši, odrečejo se kreditnim karticam, pametnim telefonom in GPS, kupujejo zgolj tisto, kar nujno potrebujejo, in lokalno pridelano hrano, se lotevajo praktičnih rokodelskih spretnosti in opuščajo gledanje TV. Poznam tudi take, ki so prodali stanovanje v mestu in kupili majhno posest na deželi, kjer delajo vse poprej navedeno, ob tem pa še pridelujejo lastno hrano. Toda tudi ti ne morejo popolnoma odrezati popkovnice, ki jih veže s ponorelim svetom. Razlog je njihova fizična odvisnost od priključkov za električno energijo, javni vodovod in komunalne storitve. Visoka stopnja neodvisnosti bi bila seveda možna v ekovasi, ki bi bila samozadostna do te mere, da bi bil odklop mogoč. Odklop od ponorelega sveta bi omogočali ekonomska, energetska in prehranska samozadostnost z uporabo tradicionalnih lokalnih virov, pa popolna reciklaža odpadkov, tudi lokalni vrtec in osnovna šola, težje pa bi bilo pri zahtevnejših storitvah zdravstvenega sistema. V Sloveniji ne obstoji še nobena ekovas, čeprav ima tudi ta manjšina ljudi (za zdaj je še manjšina) vso pravico, da živi po svojih zamislih. Enostavno, ker ne ogrožajo nikogar in ohranjajo naravo! V tujini je zgledov nič koliko, vključno z lokalno valuto, ki omogoča lokalni skupnosti še višjo stopnjo avtonomije. Skupnosti delujejo v skladu z gesli: avtonomija, svoboda, samouprava. Majhne samozadostne skupnosti vse bolj postajajo novodobne refugije najbolj ozaveščenih ljudi, ki so obupali nad brezupnimi poskusi reševanja sveta pred propadom in se raje posvečajo reševanju sebe pred ponorelim svetom. To ni umik obupancev ali beg strahopetnih, ravno nasprotno, to je zgled drugim, da je možen drugačen svet, ki ga tudi živijo. To je častno dejanje ta čas najpogumnejših ljudi. Slovenski Machu Pichu Nastajanje novodobnih refugijev me spominja na dobo teme, ki je po razpadu Rimskega imperija za nekaj stoletij zagrnila Evropo. Vdori, plenjenje in morija Germanov, Hunov, Ostrogotov, Langobardov in Slovanov so prisilili staroselce, da so se zaradi golega preživetja umaknili v težko dostopne kraje, neosvojljive višinske utrdbe – refugije, imenovane tudi gradci. Pri nas so jih arheologi odkrili več kot trideset, najbolj znani so Rifnik pri Celju, Tonovcev gradec pri Kobaridu, Ajdovski gradec pri Sevnici in Ajdna pri Žirovnici. Doživetje Ajdne je nekaj nepozabnega, to je mističen prostor, ki široko razpira krila duha, to je slovenski Machu Pichu! Nikakor nisem nasprotnik tehnološkega razvoja in razcveta ustvarjalnega inženirskega duha. Sem pa borec proti temu, da kapital financira zgolj tiste inženirske rešitve, ki nosijo profit, in rešuje samo tiste probleme, katerih reševanje prinaša profit. S tem pa kapital ne samo zavira razvoj najboljših tehnoloških rešitev, temveč s proizvajanjem vedno novih nerešenih problemov tlakuje pot človeštva v uničenje. Vergil je zapisal: »Facilis descensus Averno.« (Pot v pekel je lahka), Livij pa je ponudil rešitev: »Periculum in mora.« (Nevarnost je v odlašanju). Hudo se piše družbi, ki ne upošteva niti dva tisoč let starih antičnih modrosti. Sanjske obljube trajnostnega razvoja Zelena gibanja v svetu so se rodila v 70. letih s knjigo Nema pomlad« Rachel Carson in z izdajo Meje rasti Rimskega kluba leta 1972. To je bil čas svetovnih kampanj za rešitev kitov in ohranjanj deževnega pragozda. Gibanja so bila množična in tako vplivna, da jim je morala prisluhniti politika. Posledica je bil Svetovni vrh v Riu de Janeiru 1992. Romantična vznesenost zelenih je bila na vrhuncu, obljube so bile sanjske, pojavil se je nov koncept – »trajnostni razvoj«, a je v naslednjih dvajsetih letih doživel popolno zlorabo kapitala in politike. Dokaz je bil že Rio +20 leta 2012, ko so lahko le še beležili katastrofalno poslabšanje planetarnega ekosistema in perspektive človeštva. Vzroki so znani, pred tem sta se pojavila zombija neoliberalizma v prikaznih Margaret Thatcher in Ronalda Reagana ter pojem trajnostni razvoj prežvečila in izpljunila zgolj kot novo priložnost za dobičke. Začele so se velike »zelene« prevare in hkrati z njimi se je pojavila nova podvrsta zelenih gibanj, načelovali so jim t. i. neoekologisti. Sprva del zelenih gibanj so sedaj že postali prevladujoče zeleno gibanje v svetu. Kdo so torej neoekologisti? Pojav neoliberalcev v ekonomiji in neoekologistov v družbi na prvi pogled nima ničesar skupnega. »Nei« so dogmatični fanatiki v promociji najbolj uničevalne oblike kapitalizma, neoekologisti pa naj bi se borili za varovanje okolja in narave. Toda poglejmo si jezik obojih, ki temelji večinoma na jeziku kvantitativne znanosti in ekonomskih analizah. Oboji so zrasli ob kriznih dogajanjih, oboji so glasni in dobro plačani in oboji so prepričani, da imajo najboljše rešitve. Neoekologisti se s samo naravo ne ukvarjajo več: v naravi ni nič več »divjega«, povsod so ljudje; narava je bolj odporna kot smo do nedavnega mislili, saj se zlahka prilagaja človekovim posegom. Napredka človeka ne smemo omejevati, človek res uničuje naravne habitate, toda narava ustvarja vedno nove: sedaj se kune sprehajajo po velemestih, medvedi po predmestjih in sokoli gnezdijo po stolpnicah. Nesmiselno se je boriti proti izsekavanju Amazonije, proti industrijskemu kmetijstvu, proti potrošništvu. Prihaja čas znanosti, ki bo rešila vse probleme, povezane z napredkom: biotehnologija, sintetična biologija, geoinženiring in nove zelene tehnologije. In prav pri novih zelenih tehnologijah so neoekologisti najglasnejši. Hkrati so začeli cenovno vrednotiti »ekosistemske storitve«, ki se lahko kupujejo in prodajajo kot blago, cenovno vrednotijo in tržijo se tudi izpusti CO2. Bodite pozorni! Pojavljajo se kriteriji kvantitativnih in cenovnih analiz, skratka tržnih cen, kar vse skupaj vodi na trg. In spet smo pri »nevidni roki trga«, ki ureja vse v družbi. »Nei« in neoekologisti so neverjetno povezani. Oboje preveva tehno/tržni optimizem in oboji prisegajo na veliko trojko Big Science/Big Tech/Big Money. Denar je seveda na prvem mestu. Neoekologi s kapitalskim interesom Poprej sem navedel, da neoliberalni kapitalizem rešuje samo probleme, ki nosijo profit. To je hkrati luknja, skozi katero teče denar od »neov« k neokologistom. Neoekologisti namreč javno odpirajo samo tiste probleme in zagovarjajo samo tiste »zelene« rešitve, za katerimi stoji kapitalski interes. Druge komajda omenjajo. Besednjak neoekologistov ne premore besed in metafor, ki govorijo o duhovnih dimenzijah človekovega bivanja, o duhovni povezanosti človeka z naravo, ne govore o viziji človeka umetnika, o intuiciji, čutnosti, čustvenosti, o etiki in morali, o novi kozmologiji človeka. Nič tega ni najti v njihovem besednjaku, zgolj jezik znanosti in ekonomije, ki ju povezuje »nevidna roka« denarja. Ta spoznanja so za nas, ekologe tradicionalnega kova, pomembna. Še vedno prisegamo na »meje rasti«, ostro odklanjamo potrošništvo in iščemo rešitve v spoju tradicionalnih znanj prednikov in najnovejših spoznanj znanosti. Živimo duhovni stik z naravo in ne zanima nas profit. Zato še vedno poslušamo krike, da smo idealisti in norci, da smo ekoteroristi, ki zaviramo napredek in želimo ljudi spraviti živet nazaj v jame ali pa vsaj v srednji vek. Neoekologisti pa nasprotno dobivajo politično podporo in denar korporacij, saj nastopajo kot propagandisti profita tistih, ki jih plačujejo. Tudi pri nas se pojavljajo »ekološka« društva takega tipa. Pojdite na Ajdno in spoznajte naravo Stari gozdovi niso »nedotaknjena narava«, tudi v njih gospodari človek. Toda ta človek ni ropar, ki uniči samoregulirajoči ekosistem in ga spremeni v plantažo. Reka ni »nedotaknjena divjina«, saj ob njej živi človek, toda umen človek je ne bo spremenil v odtočni kanal in s tem uničil hidrosistema pokrajine ter povzročil suše in poplave, ki jih poprej ni bilo. Tudi človeška družba je samoregulirajoči sistem, in če hoče majhen del človeške populacije maksimirati zgolj svojo pozicijo na račun večine, potem sistem postane nestabilen v vsaki točki in grozi mu kolaps. Civilizacijo smo privedli do točke kolapsa, zato so nujne radikalne spremembe sistema, sicer bomo kmalu potrebovali refugije, odmaknjena zatočišča za golo preživetje. Do takrat pa le pojdite na Ajdno ter spoznajte duhovna sporočila narave in izročila prednikov.

Anton Komat
TISA – najhujši strup demokracije
TISA je kratica za »Trade in Services Agreement«, je kratica za pogajanja, ki v najstrožji tajnosti potekajo v Ženevi. To besedilo ne bo namenjeno drevesu z imenom tisa, vendar začnimo z njim. V svetu naših prednikov je bila tisa pogrebno drevo, njen les pa osnova za izdelavo lokov in kopij, zato ima vojaško simboliko. Tudi apokaliptično kolo druida Moga je bilo iz tisovine. Simbolika tise je tudi v strupenosti njenih sadežev, s katerimi so naredili samomor v vojni poraženi galski kralji. Sedaj se ime TISA pojavlja s podobno simboliko, je vojna napoved korporacij, ki prinaša samomor države blaginje in pogreb javnih storitev, je najhujši strup demokracije, ki bo povzročil apokaliptično razdejanje skupnosti. TISA je kratica za »Trade in Services Agreement«, je kratica za pogajanja, ki v najstrožji tajnosti potekajo v Ženevi. Vodilne so EU (27 držav) in ZDA ter nekaj »voljnih«, skupaj 50 držav, ki pokrivajo skoraj 70 odstotkov globalnega obsega javnih storitev. Zanimivo, da med njimi ni držav BRICS: Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike. In kakšen je cilj tajnega sporazuma TISA? Kapitalizem je bil prej v vojni s komunizmom, sedaj je v vojni z državami in državljani, en  odstotek najbogatejših je v vojni z 99 odstotki državljanov! Cilj: vrnitev v čisti kapitalizem 19. stoletja na sodoben kitajski način. Neoti (neoliberalci, op. ur.) so s kontrarevolucijo proti socialni državi začeli nasilno spreminjati EU.  Socialna država in javni sektor sta danes lovišče kapitala, edini možni trg, ki je še preostal. Kapital nima več kam, zato ima za cilj privatizacijo vsega, kar je v državni, javni ali skupni lasti: od socialnih storitev, elektrogospodarstva do telekomunikacij, od inženiringa do gradbeništva, od pošte do železnic, od cest in luk do letališč, od zdravstva do šolstva, od pokojnin do zavarovanj, od varovanja narave do turizma, od zaporov do pogrebov, od rudnikov mineralov do pitne vode. In prav to je vsebina tajnega sporazuma TISA. Zakaj režim »TOP SECRET«? Zakaj pogajanja potekajo v režimu »TOP SECRET« in zakaj bo vsebina dokumenta »TOP SECRET«  še pet let po podpisu sporazuma? Ker jih je strah. Strah jih je upora množic, zato jih želijo s terapijo šoka pripraviti na izvršena dejstva. Grozljiva neenakost, moreča revščina, bedne mezde, ponižujoča nezaposlenost, vsesplošna negotovost in strah, vse več depresije, nasilja, umorov in samomorov, vse to nam dokazuje, da je sen EU mutiral v nočno moro EU. Danes, v času razgradnje države blaginje, deluje Slovenija kot država, ki je izgubila vojno. Naša oblast  sodeluje na pogajanjih TISA, torej je zarila nož v hrbet »svojim« državljanom. Sprašujem novoizvoljene parlamentarce, kdo nas predstavlja v pogajanjih TISA in kdo je te ljudi brez soglasja parlamenta poslal v Ženevo? Zakaj naši mediji ne objavijo niti vrstice, zakaj zlovešči molk? Ne bom čakal odgovora, kajti zame je pomembno, da čim prej in čim več ljudi izve za to peklensko nakano. Pri tem so mi v veliko pomoč razkritja Wikileaksa, ki je vdrl v sistem TISA in 19.  6. 2014 objavil dele strogo zaupne dokumentacije.      Peklenska nakana! Zamisel TISA se je porodila leta 2012, ko so stekla prva pogajanja. Pobudniki so se imenovali »resnično dobri prijatelji storitev«. Kakšna ganljiva zvestoba! Te »dobre prijatelje« namreč povezuje zgolj pohlep po profitu, ki bi z grobo deregulacijo uničil javne storitve in skupno dobro državljanov, delavcev, kmetov, uporabnikov storitev in okolja. TISA je zgolj podla prevara na način, da se s trgovinskim sporazumom uveljavi profitni interes korporacij nad javnim interesom in naravnimi viri. Poglejmo, kako. Pobudniki TISA so vplivne organizacije lobistov: »US Coalition of Service Industries (CSI)«, »European Services Forum (ESF)« in »Global Services Coalition (GSC)«. Torej je TISA političen projekt treh lobističnih skupin. Pogajanja TISA potekajo v Ženevi, ki je hkrati sedež WTO, vendar potekajo zunaj okvira GATS. Pobudniki sporazuma TISA so »razočarani nad dolgotrajnostjo« multilateralnih dogovarjanj WTO. Njihova zamisel temelji na »zdravem jedru« 50 držav, ki bi kasneje s političnimi in finančnimi pritiski prisilile preostale države k podpisu sporazuma. To je pot k neofevdalnemu redu in novodobnemu tlačanstvu! Za vedno privatizirano Po globalni finančni krizi so države poskušale regulirati ponorele finančne trge. Sporazum TISA pa zahteva, da se vse regulacije umaknejo na raven pred izbruhom. Torej popolna deregulacija financ. Kdo bo reševal naslednjo finančno krizo, ki je na vidiku? Številne države so po polomiji s privatizacijo energetike, transporta in vodnih virov vrnile te storitve v javni sektor. Po dikciji sporazuma TISA to ne bo več mogoče; kar je privatizirano, bo večno ostalo privatizirano ne glede na odločitve kasnejših generacij in njihovih vlad. Prav tako niso dovoljene nikakršne pravne regulacije teh področij glede okoljskih standardov, kakovosti vode, varovanja potrošnikov ali pa delavskih pravic. Delavci so razdeljeni v dve skupini: v »legalne osebe«, torej osebje  korporacij, in navadne delavce, ki so imenovani »premične naravne osebe« (!?!), ki sicer lahko prečkajo meje, vendar v državi gostiteljici nimajo nikakršnih delavskih pravic. Uvoženi bodo ne glede na brezposelnost istih poklicev v državi gostiteljici. Če to ni totalitarizem! V komunizmu so imeli gulage, v kapitalizmu rastejo slumi. V gulagu si dobil vsaj nekaj čorbe, v slumu ne dobiš ničesar. Celo magnat George Soros je izjavil: »Tržni fundamentalizem ogroža demokracijo bolj kot katerakoli totalitarna ideologija!« Državljani bi se morali mobilizirati V sporazumu TISA govorijo o »regulatorni disciplini« držav, kar pomeni, da bo državam odvzeta pravica do suverenega urejanja javnih storitev. V sporazumu TISA je »za potrebe globalnega biznisa« zapovedana prosta izmenjava podatkov. Za kakšne podatke naj bi šlo, lahko le domnevamo. Rosa Pavanelli, generalna sekretarka svetovne zveze sindikatov javnih storitev (PSI – Public Services International), ki zastopa zaposlene v 150 državah, je že 16. 9. 2013 zapisala: »Ali se vlade niso ničesar naučile iz finančne krize leta 2008? Namesto da bi uvedle strožji nadzor finančnih trgov, sedaj podpirajo pohlep korporacij po razprodaji javnih storitev. Namesto da bi stopile v bran interesov državljanov, se udeležujejo tajnih in nedemokratičnih pogajanj, ki bodo izničila pravice dostopa ljudi do javnih storitev ter omogočila razprodajo skupnih dobrin in naravnih virov. To je grob napad na javni interes, zato moramo mobilizirati državljane, delavce in lokalne skupnosti ter prisiliti vlade, da odstopijo od teh pogajanj!«  Kje so bili takrat naši sindikati in politiki? Zakaj so hinavsko molčali? Odločitve proti lastnemu ljudstvu PSI je 28. 4. 2014 objavil poročilo »TISA versus Public Services«. V njem avtorja Scott Sinclair (Kanadski center za politične alternative) in Hadrian Mertins-Kirkwood (Univerza Carleton) opozarjata, da bo TISA povzročila ekonomsko, socialno in okoljsko katastrofo. Obravnava javnih storitev kot blaga na trgu prinaša temeljno spremembo same koncepcije javnih storitev. To je škandal. Kdo bi v demokratični državi na demokratičen način sprejel odločitve proti lastnemu ljudstvu in hkrati zvezal roke pri upravljanju javnih storitev  prihodnjim vladam? Trajni prisilni jopič privatizacije je namenjen tudi vsem novonastalim javnim storitvam, ki jih danes niti ne poznamo.«  Vsekakor je eden izmed vrhuncev TISA, da bo lahko korporacija tožila državo izven običajne jurisdikcije, če bo ta kakorkoli ogrožala njene pravice do neomejene privatizacije javnih storitev. Drža države naj bi bila zgolj »kompetitivno nevtralna«. Izraz, da te kap! Molk vodi nazaj v fevdalizem! Rosa Pavanelli je isti dan v imenu PSI in 340 večjih organizacij civilne družbe sporočila:  »Javne storitve so vitalnega pomena za skupnost, zato jih ne smemo prepustiti korporacijam. Zahtevamo transparentnost! Čas je, da mediji osvetlijo, kaj se dogaja v tajnosti. Čas je za demokracijo po meri ljudi!« Isti dan so bili organizirani protesti v številnih državah, med njimi v Švici, na Japonskem, Indiji, na Nizozemskem, v Belgiji, Avstriji, Angliji, Avstraliji in Kolumbiji. Naši sindikati in politiki so molčali in v medijih ni bilo najti niti omembe. Pogajanja TISA v Ženevi se nadaljujejo. Ne pozabimo, da je rok za podpis sporazuma leto 2014! En sam podpis bo uničil prihodnost državljanov Slovenije. Ali boste z molkom izbrali status tlačana v novem fevdalnem redu? Takrat bo prepozno, prepozno za karkoli! Anton Komat
Anton Komat
Zgodba o osemnajstem slonu
Mož umre in zapusti svojim trem sinovom 17 slonov. V oporoki zapiše, da polovico slonov dobi najstarejši, drugi tretjino, tretji pa devetino. Sinovi ne vedo, kako naj si slone razdelijo. Pomislijo celo, da bi enega slona prerezali na dvoje. Sprva miren pogovor preide v prepir. Toda bratje se imajo radi in da se ne bi dokončno sprli, poiščejo nasvet pri modrecu. Ta posluša njihovo težavo, se nasmehne in mirno reče: »Vzemite enega mojega slona, dodajte ga svojim sedemnajstim in jih potem razdelite.«  Trojica se začudeno spogleda, potem pa začne deliti slone, ki jih je sedaj osemnajst. Najstarejši sin jih vzame pol, to je devet; drugi jih vzame tretjino, to je šest; najmlajši jih vzame devetino, to je dva. Skupaj jih vzamejo sedemnajst in očetova nenavadna oporoka se tako uresniči. Bratje so začudeni, vendar presrečni. Zahvalijo se modrecu ta pa si zadnjega slona, osemnajstega, torej svojega, vzame nazaj. Zgodbo že mnogo let pripovedujem ljudem in vsakič žanjem čudenje. Starodavna indijska zgodba lepo prikaže, kako omejeno deluje naš zahodni linearni način razmišljanja, racionalni um, na katerega smo tako ponosni in nanj stavimo mit o napredku. Racionalni um išče rešitve, vendar jih pogosto ne najde, ker se zaplete v lastne zanke, zato v neki točki nemočen obtiči.  V vsakdanjem življenju pa običajno deluje po krožnem sklepanju: domneve vplivajo na opazovanje, opazovanje rodi prepričanje, prepričanje ustvari izkustvo, izkustvo rodi vedenje, ki zopet potrjuje domneve. Tudi naslednja indijska zgodba je pomenljiva. Mož je vstopil v avtobus in se usedel zraven mladeniča, ki je imel obut samo en čevelj. »Gotovo ste izgubili en čevelj, sin.« »Ne, dobri mož, » je rekel mladenič. »Našel sem enega.« Brezbrižnost ob razkrajanju sveta Če mi je kaj jasno, to ne pomeni nujno, da je resnično. Po drugi strani pa je resnica, ki nas osvobaja, skoraj vedno resnica, ki je raje ne bi slišali. Kadar torej rečemo, da nekaj ni resnično, s tem prepogosto mislimo: »Tega ne maram!« Iz takega razmišljanja izvira zanikanje največjih problemov sodobnega sveta, ki jih nočemo prepoznati, ker je resnica preveč boleča. Raje gledamo stran in se delamo, kot da se nas to ne tiče. Kot da to ni naš problem. Kot da je to problem onih drugih. Ta nevarna praksa se hitro sprevrže v vsakdanjo brezbrižnost. Brezbrižnost večine pa je kot topla greda, v kateri se bohoti plevel sodobnega sveta, pohlep po bogastvu in moreč strah pred tem, kaj bo jutri. Tesnoben je svet, v katerem je razkrajanje normalno. V njem meljejo mlini poneumljanja, ki prinašajo smrt zdravi pameti, grmijo plazovi razvrednotenih besed ter cvetijo pojavi instantne umetnosti, neetične znanosti in šankovske politike. V času razglašene racionalnosti je poraz doživel prav človekov zdravi razum. Hkrati pa taisti racionalizem s svojimi plodovi, kot so religije in ideologije, zanika vsakršen pomen čustev in intuicije ter deluje zgolj v zunanjem svetu. Deluje po načelu kartezijanskega reza med jazom in nejazom. Meč kartezijanskega dualizma je odsekal človeka od narave in sočloveka, s tem pa presekal človeka na pol. Lepi, vendar bebasti Vero je nadomestila znanost in ta nas je še bolj ogoljufala. Vera obljublja raj onkraj tega sveta, znanost pa že na tem svetu. Kje pa smo zdaj mi ljudje – bogovi v tem raju? Lahko te ubijejo z lokom ali mečem, z bombo ali avtomobilom bombo, z raketo ali z dronom. Vse to so dosežki tehnološkega napredka. Nekoč je inkvizicija uničila telo, da bi rešila dušo; danes uničujejo dušo človeka, da bi rešili njegovo telo. Postaneš lep, vendar bebast. To je nova hudičeva igra, trg človeških duš. Kakšen napredek! Pisatelj in večni upornik, Vitomil Zupan, najbolj možat Slovenec, kar jih poznam, piše: »Najbolj nepotreben del telesa, glavo, ima človek res samo za neprijetne namene: za obešanje, za premišljevanje, ki mu ustvarja nemir in slabe odnose z oblastmi, za zobobol, skrbi, izpadanje las in prestrezanje težkih predmetov, ki padajo s hiš.« Razum stoji tudi za cinično krutostjo ekonomije in lažnim upanjem, ki revnim vzbuja vero, da utegnejo nekega dne obogateti. Ekonomija se vsiljuje kot sistem za razlago vsega življenja. S svojo domnevno znanstvenostjo golta civilizacijo in ustvarja puščavo, iz katere nihče ne vidi izhoda. Še najmanj ekonomisti. Potrošništvu ubežimo le tako, da se odrečemo vsaki stvari, ki ni nujno potrebna, in opustimo kupovanje odvečne krame. Zamisel, da napredujemo samo s trošenjem, je bedarija. Tako uničujemo svet, saj trošenje pomeni trošenje naravnih virov. Potrebujemo ekonomiste, ki bi pretehtali celoten sistem na podlagi osnovnih človekovih potreb. Le tako bi se lahko rešili katastrofe. To bi bila prava svoboda – ne svoboda izbire, ampak svoboda Biti. Dobro jo je poznal že Diogen. Ko se je sprehajal po atenski tržnici, si je momljal v brado: »Glej, glej, koliko stvari, ki jih ne potrebujem!« Komunisti, reciklirani v instantne kapitaliste Tako komunizem kot kapitalizem temeljita na »znanstveni« predstavi, da obstaja zunanji svet, ločen od uma in zavesti, ki ga je mogoče osvojiti in izkoriščati za izboljšanje človekovih življenjskih okoliščin. Prvi je propadel, drugi propada. Nekdanji komunistični kadri so bili reciklirani v instantne kapitaliste. Komunistični materializem je zamenjal  materialistični kapitalizem. Sistem nenehne tekmovalnosti nagrajuje agresivnost in vodi v globalno vojno za vire. Perverzna družba ne spoštuje ničesar in nikogar. Vsi verujejo, da so svobodni in imajo pravico do vsega, na koncu pa večina ostane kot reveži, ujeti v povratno zanko: pričakovanja–odvisnost–strah. Čim nekaj pričakujemo, postanemo odvisni od izida – in postane nas strah, da izid za nas ne bo ugoden. Strah pa vedno poraja nasilje. Tako zapademo v bermudski trikotnik, v katerem izginjajo duše ljudi. Zato moramo postaviti moralo pred politiko in ekologijo pred ekonomijo. Glas srca, ne le glas razuma. Pohlep in sebičnost ne smeta več vladati svetu. To je zanesljiva pot v propad te civilizacije. Sem le EMŠO in davčna številka? Vse se je skrčilo na problem učinkovitosti. Kakšna zabloda in iluzija! Kajti bolj ko smo učinkoviti, več je brezposelnih. Hkrati pa »napredek« s stroji in računalniki potiska ljudi v še večjo brezposelnost. V dobi strojev smo pristrigli peruti domišljiji, utišali smo srce in skrčili svet na multimedijsko iluzijo. Vsi imamo dokumente, izkaznice, kartice, smo davčna številka, EMŠO, le ljudje nismo. Imamo kup nazivov: državljan, davkoplačevalec, delovna sila, živa sila, živi kapital, gospod, stranka, klient, pacient, občan, krajan, član, kje pa je Človek? Kje sem JAZ? Ali je nosilec EMŠO zgolj cenen prinašalec profita in konzumna cev z dvema luknjama, ki na eni strani žre ponaredke hrane, na drugi pa serje in prdi? Planet je premajhen za take norosti, za nebesa idej in pekel resničnosti. Prepričan sem, da so medsebojni odnosi pomembnejši od dogme materialnega napredka. Moramo postaviti novo ekonomijo preživetja. Moramo, v imenu Človeka! Za Človeka gre, za Tebe! Vrnimo se k indijski zgodbi o osemnajstem slonu, ki je prinesel rešitev in ostal živ. Trije bratje so človeštvo, sloni predstavljajo naravo, modrec je kozmična zavest. Preostalo domislite sami. Misel, ki jo človek oddaja v kozmos, ne da bi vedel, kako, ne umre z njim. Misel vodi vse stvari, misel jih rodi in oblikuje. Anton Komat
Anton Komat
Boj spomina proti pozabi
Hodite po ulici in premišljujete o pomembnih stvareh. Naenkrat se vam tok misli ustavi, kajti nikakor se ne morete spomniti imena osebe, ki jo morate poklicati. Jasno vidite njeno podobo, toda ime vam je izpuhtelo iz glave. Samodejno upočasnite korak ali celo obstanete, da si zbistrite spomin. Pogosto slišan je tudi stavek, ki ga izreče sogovorec: »Počakaj, počakaj, samo malo, da se spomnim!«  Nasprotno človek, ki bi rad čim prej pozabil mučen dogodek, nehote pospeši hojo, kot da bi se želel kar najhitreje oddaljiti od kraja neprijetnega doživetja. Umakne se iz družbe ali pobegne od doma. To se lahko tudi tragično konča, če takoj po burnem dogodku sede za volan vozila in pritisne pedal za hitrost do konca. Med počasnostjo in spominom kakor tudi med naglico in pozabo namreč obstaja sila močna skrivna vez. Če stvari tečejo prehitro, nihče ne more biti o ničemer več trdno prepričan, o ničemer, niti o samem sebi ne. Nima časa, da bi premislil karkoli. Ali ste prepoznali novodobno obsedenost s hitrostjo, z vsiljenim tempom življenja in nenehnim medijskim bombardiranjem z nepomembnimi novicami? Ali se zavedate, da je naš čas obseden z željo po pozabi in da je pozaba projekt elit, ki izjemno učinkovito blokira ustvarjalno razmišljanje ljudi? Končni učinek demona hitrosti prepoznavamo na vsakem koraku. Vemo vedno več, obenem pa vedno manj razumemo, kaj se dogaja z nami. Naši predniki niso premogli znanstvene razlage za pojave, a intuitivno so mnogo bolje dojeli, kaj je v življenju resnično pomembno. Bili so vsaj sposobni poskrbeti zase in za svoje osnovne potrebe. Mi pa nismo sposobni pridelati lastne hrane in se obleči z lastnimi rokami, smo kot nemočni dojenčki, za katere morajo nenehno skrbeti odrasli. Ne vemo, kaj storiti, če izgubimo službo, če propadejo banke, če zmanjka nafte in plina, hrane in zdravil, če nas zapusti zakonec, če imamo samovoljne otroke, če hudo zbolimo. Da bi se rešili problemov, se posvetujemo s potrjenimi eksperti, ki se posvetujejo z  nadrejenimi eksperti. In vse to seveda plačamo. Toda zadnji kmet in rokodelec sta bolj sposobna preživeti kot vsi eksperti tega sveta. Zato postajamo tujci v nenavadni deželi, v kateri se je jasna stvarnost razblinila v umišljen svet, v fantazmo, izpeljano nič drugače kot Aličina čudežna dežela. Posledice bi lahko strnil v en sam stavek: »Uničili smo skupnost, družino in tradicijo.« Kje je izhod iz te katastrofalne zablode? Spominjam se starodavne modrosti, ki pravi: »Nimam časa, da bi se mi mudilo!« ali naše domače: »Hiti počasi.« Ker pa živimo v svetu brez modrosti, velja hitrost, ki jo odlično opisuje Hermann Hesse v knjigi Umetnost brezdelja: »Vsi so bili preobremenjeni, a malone vsi so proizvajali reči ali trgovali z rečmi, ki jih človek za življenje ne potrebuje in katere so si izmislili samo zato, da bi izdelovalcu in prodajalcu prinašale denar.« To je Hesse zapisal že leta 1925! Rim gori, senat razpravlja Znano je in ugotavljamo, da sta uničevanje narave in spodjedanje lastnih življenjskih pogojev dominanta razvoja družb, ki propadejo. Elita ve, da ji grozi poguba, a bi reševanje problemov zanjo pomenilo popoln prevrat smeri razvoja, s tem pa velikansko spremembo v družbenih prioritetah in družbeni moči. Zato se zgolj prerekajo okrog definicij problemov in iz njih izhajajoče odgovornosti ter bremen reševanja teh problemov. Vse po načelu: Rim gori, senat pa razpravlja, dokler ni prepozno za karkoli, in potem pride do zloma in novih, tokrat krvavih spopadov. Tisti, ki prežive, so obsojeni, da postavijo svet na novo. Da iz ruševin starega zgradijo nov svet. Nobene družbe ni, ki bi definirala problem, naredila načrt in ga rešila. So samo družbeni akterji z nasprotujočimi si interesi. Odličen primer imamo, ko primerjamo sporočila iz  Davosa s sporočili iz Porta Allegre. V Davosu zasedajo najbogatejši, ki so razdeljeni v dve struji: prva zagovarja razvoj represivnega globalnega sistema, ki bo odrezal elito od množic; druga je za delitev, ki bo temeljila na meritokratskem  sistemu, in ob tem uporablja pomirjujoč jezik sprememb. V Portu Allegre, na socialnem forumu, zaseda svetovna revščina in tudi ta ima dve struji: prva zagovarja radikalne spremembe »od spodaj«, druga pa bolj reformistične, vodene »od zgoraj«. Pričakovani spopad med svetovno elito Davosa in revščino Porta Allegre je razpadel v spor štirih konceptov, ki mu ni konca. In tega tudi ne bo, dokler bodo prestrašeni ljudje svoje življenje zamenjevali s praznim nakupovalnim vozičkom, ki ga porivajo po supermarketu iluzij.  Toda poglaviten vir strahu ljudi tiči v negotovi prihodnosti. Le kdor se osvobodi strahov prihodnosti, se nima česa bati. Pisatelj Milan Kundera je v romanu Knjiga smeha in pozabe napisal nesmrtno misel: »Človekov boj zoper oblast je boj spomina proti pozabi.«   Zato oblast ponareja zgodovino tako, kot jo ponarejajo vse politične stranke, kot jo vsi zgodovinarji in vsi kurikularni sveti, ki so v službi oblasti. Hkrati pa ljudje govoričijo, da hočejo ustvariti lepšo prihodnost, toda to enostavno ni res. Namišljena prihodnost je zgolj čas nočnih mor, praznina, polna strahov, ki ji vlada fantom negotovosti, medtem ko je preteklost nabita z vrtinci življenja. Njene podobe dražijo in razburjajo, smešijo in poneumljajo, razgaljajo in zaničujejo sedanje ideologije, zato bi jih najraje izbrisali ali vsaj prepleskali. Oblast si želi gospodovati nad prihodnostjo samo zato, da bi lahko po mili volji spreminjala preteklost. Kajti narod zanesljivo uničiš tako, da mu izbrišeš ali potvoriš zgodovinski spomin. Uničiš mu izročilo, knjige, omiko, sistem vrednot, ponarediš mu zgodovino. Oblast si omisli druga izročila, napiše nove knjige, prenese tujo omiko in tuje vrednote ter si izmisli drugo zgodovino. Ljudje sedaj živijo v mestih in ulicah s spremenjenimi imeni; štejejo denar, ki se imenuje drugače kot poprej; otroci se učijo po novih učnih programih in v zgodovini izginjajo stara in se pojavljajo nova imena. Kajti vsako ime pomeni vez s preteklostjo, ljudje, ki pa nimajo več preteklosti, so brezimni ljudje, so izbrisani. Nič več se ne spominjajo, čeprav hodijo po isti ulici, ki se sedaj imenuje drugače, in mimogrede gledajo podstavke, na katerih sedaj stojijo kipi drugih ljudi. Izklesane glave znamenitih mrtvecev so vedno tičale na podstavkih in se držale neznansko imenitno. Toda glave so padale, podstavki pa so ostali. Glave so padale v reformaciji, pa v protireformaciji, zamenjavala jih je francoska revolucija, pa cesarska restavracija, klestila kraljevina Jugoslavija, podirala SFRJ, sedaj jih podira že vsaka vlada. In tako začne narod postopoma pozabljati, kdo je in kaj je. Svet okrog njega pa na to pozabi še prej, posebej če gre za majhen narod, ki nima državotvornih izkušenj. Začeti znova Spomnite se nekdanjih državnikov, ki so pustili sled v zgodovini Evrope: Konrad Adenauer, Willy Brandt, Winston Churchill, Clement Attlee, Charles de Gaulle, Tito, in jih primerjajte s sedanjimi politiki. Politik je danes le še figura, ki vzbuja posmeh. Nacionalna suverenost je le še utvara. Kako naj imajo ljudje radi svojo državo in zakaj? Kdo bi še hotel umreti za domovino in kaj je sploh še ostalo od domovine? Prav zato imamo profesionalno vojsko. Ta je sila uporabna, če nastopi potreba po pokoritvi lastnega naroda. Izkušnje oblasti z vpoklicanimi vojaki niso bile najbolj spodbudne, kajti oboroženi ljudje so v kriznih časih prepogosto obrnili puškine cevi proti oblasti sami. Danes elita, ki uničuje nacionalno državo,  pridiga o domoljubju. Izdajalci, ki kličejo okupatorja, pozivajo k enotnosti naroda. Ogabno! Boj proti pozabi je boj proti hitrosti. Zakaj je užitek počasnosti, Hessejeva umetnost brezdelja, povsem izginil iz sveta? Kje so danes pohajači? Kam so izginili potepuški junaki ljudskih pesmi, trubadurji in klateški vitezi, vandrovci, ki so pohajali od vasi do vasi? So se izgubili skupaj s kolovozi in cvetočimi travniki, potonili v vodovju zastrupljenih potokov in mrtvih rek, zgoreli v grozi posekanih gozdov? So poniknili med milijonske množice v slumih, med klošarje sredi betona? Kam so zginili užitki človeka ob požirku hladne studenčnice, pogledu v nebo med oblake, ob ležanju v travi, ob dotiku ljubljene osebe? Tega ni moč vreči v nakupovalni voziček ne glede na debelino denarnice.  Nekega dne mi je potožil znanec: »Uničeno življenje imam.« »Uničeno je le tisto, kar si doslej počel. Začni znova!« sem ga potolažil in uspelo mu je.     

Anton Komat
Pohlep je utišal nagon po varnosti
Vas je stala sredi ravnice, obdana je bila z rodovitnimi polji in gozdovi. Tako kot predniki so vaščani živeli mirno in zdravo življenje. Bili so kmetje, delavci, obrtniki in mali trgovci. Med njimi so bili zdravniki, učitelji, raziskovalci, duhovniki, vojaki in umetniki. Pred nekaj leti je vaški mir zmotil neznanec v razkošnem vozilu. Dajal je vtis bogataša, ki mu posli odlično uspevajo. V gostilni je vsem naročil najdražjo pijačo, nazdravil zbranim ljudem in jim predlagal nenavaden posel. Rekel je: »Okrog vasi živi na tisoče vran in od njih nimate nobene koristi. Toda jaz imam v tujini resnega kupca za odkup živih vran. Ponujam vam deset evrov za ujeto živo vrano. Najprej pa morate narediti kletke zanje. Jaz bom imel stroške prevoza živih vran, vi pa pokrijete stroške izdelave kletk za ujete živali. Vsakdo naj prispeva nekaj k skupnemu poslu, ali ni to pošteno?« Vaščani so sprva nejeverno zmajevali z glavami, toda neznanec je bil spreten govorec in kmalu jih je navdušil s ponudbo. Ljudje so sredi polj zgradili velike žične kletke in se množično odpravili na lov na vrane. Neznanec je redno prihajal v vas, prešteval ulovljene vrane in vaščanom izplačeval zasluženi denar. Vaščani so pogoltno preštevali rastoče kupčke denarja, dokler niso potožili, da je vran vse manj in da jih vse težje ulovijo. Neznani poslovnež je takoj povišal odkupno ceno na 15 evrov in vaščani so polni upov nadaljevali lov. Toda lov na že redke vrane jim je vzel toliko časa, da so vse bolj opuščali obdelovanje polj. Ko so začeli glasno negodovati, je bogati neznanec dvignil odkupno ceno na 25 evrov. Kmalu so vrane postale tako redke, da so jih vaščani ulovili le nekaj na dan. Takrat je poslovnež sklical ljudi v vaški gostilni in jim povedal: »Nekaj časa me ne bo, ker moram urediti prevoz ujetih vran do končnega kupca. Prosim vas, da vztrajate pri lovu. Od danes je moja odkupna cena 50 evrov. Pomislite, 50 evrov za eno vrano, to je neverjetna cena!« Potem je izpil kozarec viskija, potegnil k sebi nekega okravatenega mladeniča in rekel: »Tale je moj pomočnik, ki me bo nadomeščal med odsotnostjo. Zaupajte mu, kot ste zaupali meni.« Pozabljena solidarnost in sočutje Hitro je prišel dan, ko vaščani niso ujeli niti ene vrane, še huje, niti videli niso nobene več. Ko so to povedali pomočniku, jih je ta presenetil: »Preštejte vse vrane, ki ste jih doslej ujeli. Prodam vam jih za 35 evrov, in ko se vrne šef, mu jih boste prodali po 50 evrov. Imeli boste neverjeten dobiček, 15 evrov za eno samo vrano, in to brez dela. Ne da bi mignili s prstom, boste zaslužili neverjetnih 15 evrov za vrano, ki je že ujeta v kletki. Za odkup vran vam dam tri dni časa.« Pomočnikova ponudba jim je zameglila zdravo pamet. Vaščani so zdrveli domov, mrzlično prešteli prihranke, si razliko izposodili pri sorodnikih in znancih, vzeli kratkoročne kredite pri bankah in odkupili vse vrane. Vse do zadnje. Potem je pomočnik odpotoval, vaščani so si oddahnili, prepričani, da so napravili posel življenja. Toda čakali so zaman, en teden, mesec dni, celo leto in nikoli več niso videli niti bogataša niti njegovega pomočnika. Ostalo jim je na tisoče sestradanih vran, ki so krakale v ogromnih kletkah sredi zaraščenih opuščenih polj. Med vaščani je zavladalo pomanjkanje, ostali so lačni in z velikimi krediti, a sploh niso vedeli, kdaj in kako jih bodo sploh lahko vrnili upnikom. Zlo se je zaleglo med ljudi, drug drugega so obtoževali za nesrečo, postali so si sovražni in pozabili so na medsebojno solidarnost ter sočutje. Nekoč trdna vaška skupnost je razpadla. Debele laži in lažno upanje – vzrok krize Morda boste sedaj laže razumeli prevare s svežnji delnic in hipotekarnimi baloni ter špekuliranja s finančnimi fikcijami, fantastičnimi finančnimi produkti bank in njihovih piramidnih iger. Morda vam bo laže razumeti laži o vzrokih svetovne finančne krize in blodnje o nujnosti zategovanja pasov na slovenski način. V jedru vsega so torej debele laži in velike prevare na eni strani ter lažno upanje in konformizem na drugi. Prevarano ljudstvo je v taki vnemi lovilo vrane, da je pozabilo na obdelovanje svoje zemlje. Vzbujeni pohlep po denarju je utišal nagon po varnem preživetju. Ali ni bolje mirno živeti in varno preživeti kot pa si nakopati dolgove in tvegati ponižanje in pomanjkanje? Ali ni bolje verjeti v moč ustvarjalne domišljije in tradicionalnega znanja kot pa v moč denarja in nasilja, ki ga denar poraja? Poglejmo si to na primeru pridelave hrane. Zagovorniki kemično podprtega industrijskega kmetijstva še vedno razglašajo, da rešujejo svet pred katastrofalno lakoto. Da brez kemičnih gnojil in pesticidov ne bi mogli prehraniti šest milijard svetovnega prebivalstva. Da bi se sedanja milijarda lačnih brez agrokemičnih kemikalij čez noč pomnožila v tri milijarde. Prikazujejo se kot veliki borci proti lakoti. Toda resnica je drugačna. Če primerjamo krivulji rasti porabe kemičnih gnojil in rasti svetovnega prebivalstva (od leta 1930 do 1990) opazimo, da se krivulji z zamikom pokrivata, da sta vzporedni. Ker porast prebivalstva z nekajletnim zamikom sledi rasti porabe kemičnih gnojil, logično sklepamo, da je povečana ponudba hrane sprožila populacijsko eksplozijo človeštva. Kar je povsem naraven pojav, več razpoložljive hrane, večja rodnost. Hkrati pa nenehno narašča število lačnih. Na Svetovnem vrhu o prehrani (Rim, 1996) so prešteli 800 milijonov lačnih (z obljubo, da bodo njihovo število znižali na 400 milijonov); leta 1998 pa več kot 900 milijonov, zdaj jih je že več kot milijarda in število lačnih narašča hitreje od rasti svetovne populacije. Industrijsko kmetijstvo – nevaren eksperiment Industrijsko kmetijstvo je torej vzrok populacijske eksplozije človeštva in svetovne lakote, poleg tega še uničuje rodnost prsti, zastruplja vodne vire in ubija biotsko pestrost, je vzrok pojava novih škodljivcev in uničuje človekovo zdravje. Dokazi govore sami zase: rodno prst izgubljamo s hitrostjo 7 odstotkov vsakih 10 let, povprečna vsebnost humusa v prsti je padla z nekdanjih 10 odstotkov na borih 2 odstotka, polovica sladkovodnih virov je prekomerno kontaminirana, izumrlo je že več kot 85 odstotkov varietet tradicionalnih kulturnih rastlin, število škodljivcev je od začetka kemične vojne naraslo od dobrih 100 vrst v petdesetih letih na današnjih 1200 vrst, hkrati pa narašča število škodljivcev, ki so odporni na vse strupe. Tako ali tako je porazno dejstvo, da le 0,1 odstotka uporabljenega pesticida doseže ciljnega škodljivca in »kolateralno« pobije vsa »neciljna« bitja, ki se po naključju znajdejo v smrtni coni kemične fronte proti naravi. Tudi človek je žrtev kemične morije, saj okrog 80 odstotkov degenerativnih obolenj izvira iz industrijsko proizvedene hrane. Znanost je tako napredovala, da tako rekoč ni več zdravega človeka. Iz tega lahko sklenemo, da je industrijsko kmetovanje sila nevaren eksperiment, ki ga moramo čim prej opustiti. Toda ponovno je v igri pohlep in požrešnost tistih, ki iz nesreč ljudi kujejo dobiček. Tako se sedaj privatizirajo že države, do nedavnega so se samo podjetja. Proces uničevanja držav poteka po scenariju uničevanja podjetij: s špekulacijami uniči, poceni kupi, razkosaj in drago prodaj po kosih. Od tod izvirajo neverjetni pritiski po razprodaji narodovega premoženja in narave: šol, bolnišnic, gozdov, rodne zemlje, rudnih bogastev, rek in zalog pitne vode. Razprodaja države pa smrdi po nekrofiliji. Kajti država smo ljudje, ne pa bankirji in politiki, oni pridejo in gredo, ko jim poteče mandat. Danes so, jutri jih ni. Mi pa ostajamo tukaj, zdaj, jutri in pojutrišnjem. Mi, otroci, vnuki in njihovi potomci. Tako gre iz roda v rod, zato moramo biti že zdaj odgovorni do tistih, ki se še niso rodili.
Anton Komat
Novi svet na razvalinah starega
»Kako ti je ime, kdo sta bila tvoja oče in mati, kako se je prej imenoval ta hrib in kako se zdaj imenuje ta ptič, katere so tvoje besede, kako govoriš, kdo govori po tebi, za koga delaš, česa se spominjaš, komu pripadajo sadovi tvojega dela, česa si želiš?« Vsa ta vprašanja so zelo zanimiva v stvarnosti. Hkrati so to vprašanja preteklosti in bodo tudi vprašanja prihodnosti, dokler najstarejši problemi ne najdejo rešitve. Te izkušnje nas hkrati srečujejo z izkušnjo preteklosti in nezaupanjem v prihodnost. To pomeni, da nas vračajo v sedanjost, tam se spominjamo preteklosti in si želimo prihodnosti. V tem svetu živimo skupaj z drugimi. Živimo v zgodovini in nanjo se moramo odzivati v imenu kontinuitete življenja. Tragedija nas je od nekdaj opozarjala na človeško sposobnost samouničenja. A četudi bi se moški in ženske uničili, bi nas preživela Narava, četudi samo zato, da bi pričala o našem slepem ponosu, naši norosti. Ne znamo biti zadovoljni s tem, kar nujno potrebujemo za preživetje. Bomo potlej sposobni ubiti svojo fizično drugačnost – Naravo samo –, da za nami ne bi ostala nobena priča in da za nami ne bi bilo Prihodnosti? Vsi smo sodobno zgodovino doživljali kot prizorišče nasilja. Vsi smo se spoznali v njej. Zgodovina nasilja nam nalaga dolžnost, da ponovno poiščemo čas, da ga ustvarimo in poustvarimo, da najdemo čas, ki mu lahko rečemo, da je naš, četudi je tragičen. Mogoče drugače ne moremo pustiti za seboj »časa zločincev«, ki ga je oznanil Rimbaud, kot da obnovimo tragični čas, v katerem se nasprotne vrednosti med sabo ne izničujejo, temveč se v katarzi rešijo. Le tragični konflikt omogoča preseganje grozeče katastrofe. Katastrofa, ki je navadno uničenje, ne more postati tragedija, piše španska pisateljica Maria Zambrano; po uničenju mora ostati nekaj, kar jo presega in s tem reši. Po Nietzschejevih besedah se tako na razvalinah starega sveta rodi novi svet, njegovih največjih posledic pa ni mogoče predvideti.« Nesmrtna sporočila Carlosa Fuentesa To so besede, ki jih je zapisal veliki mehiški pisatelj Carlos Fuentes. Umrl je 15. maja 2012 v Mehiki, toda njegova sporočila so nesmrtna. Fuentesova sporočila so vse nekaj drugega kot bedno žlobudranje politikov in smešno žebranje ekonomistov o reševanju svetovne krize. Fuentes je modrec, ki piše iz izkušenj zgodovine, in je umetnik, ki uporablja mogočno orodje svoje intuicije. Umetnost je nujna za preživetje ljudi, to je srečni amulet človeštva, človekov podpis, je magija, ki so jo želi in brez katere ne more; je moč, ki jo ima, in sanje, ki jih živi. Politični jezik je neuporaben, ker je izčrpan. Zdaj nam je potreben drug jezik. Jezik srca, ki razkriva skrivnostne pokrajine duha, jezik z novimi obzorji, novimi občutki. Zdaj potrebujemo nove besede, ki bi nam lahko odprle poti k novemu razumevanju, ki smo ga krvavo potrebni. In ta jezik srca nas nagovarja v boj za pravice, opozarja nas, da pazimo na naravo in drug na drugega, da si ozdravimo duše, da bomo brez skrbi in da se bomo dobro počutili, kajti tako se nam bo povrnila vednost. Prihaja iz Mehike, dežele Carlosa Fuentesa, kajti tam se je v pokrajini Chiapas porodilo jedro gibanja La Via Campesina. Svetovno gibanje La Via Campesina La Via Campesina je mednarodno gibanje kmetov malih in srednje velikih kmetij, ljudi brez zemlje in kmetijskih delavcev, podeželskih žensk in mladine ter avtohtonih prebivalcev vsega sveta. Je združenje 148 organizacij iz več kot 70 držav sveta, ki zagovarja družinski model kmetijstva, temelječ na trajnostnemu načinu pridelave hrane. To gibanje govori v jeziku prehranske suverenosti, ki temelji na pravici pridelave hrane na svoji zemlji in za lokalno skupnost. Bojuje se proti privatizaciji narave in življenja v njej. V programu gibanja La Via Campesina je prepoznavna nasprotna stran v konfliktu, neoliberalne blodnje politike; centri moči, kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in Svetovna trgovinska organizacija, ter korporacije, ki uporabljajo grobo silo brez vsakršne odgovornosti za usodo človeštva in narave. Slovenija – žrtev neoliberalnega zločina Slovenija sodi med največje žrtve neoliberalnega zločina. Z uničeno domačo proizvodnjo postajamo narod natakarjev tujcem in prodajalk tujega blaga. Na stežaj smo odprli uvoz subvencionirane cenene hrane in s tem uničili domačo pridelavo; pozidali in zabetonirali smo skoraj 100.000 hektarov plodne zemlje in jo nadomestili z največjo površino megamarketov na prebivalca v Evropi; gledali smo proč, medtem ko se je pri nas izvajal strahoten etnocid uničevanja 13.000 malih kmetij, tri na dan v zadnjih desetih letih, in si s tem ogrozili lastno prehransko suverenost. Torej ravno to, za katero se bojuje svetovno gibanje La Via Campesina. Med članicami gibanja La Via Campesina najdemo vse države zahodne Evrope, od Španije, Francije, Nemčije, Italije, Avstrije pa do Skandinavije, Nizozemske, Belgije in Švice. Toda zaman boste med njimi iskali nesrečne tranzicijske države in Slovenijo. Zaslepljeni kupci v megamarketih še niso spoznali, da lahko čez noč izgubijo prehransko varnost in ubogi propadajoči mali kmetje še niso dojeli, da se lahko povežejo med seboj in se pridružijo svetovnemu gibanju, ki se bojuje za njihove pravice obstoja. Kajti potreben je skupni boj , saj smo izpostavljeni vse večjemu nasilju korporacij in priležne politike. Nasilje je postalo univerzalen princip sodobnega sveta. V tem svetu prevladujeta okrutna sila in brezmejna avtoriteta brez odgovornosti. Ustvarili smo kulturo, ki je izničila tragično razsežnost starogrške drame, zato se nam namesto tragedije dogaja katastrofa. Toda homerska učna ura še ni dokončana. Samo ta nas lahko obdari z zavestjo in voljo, da bi dosegli samouresničenje človeka. Upam, da bomo nekega dne znali videti konflikt vrednot, v katerem nobenega izmed nasprotnikov nasprotnik ne uniči, temveč se v tragediji stopita drug v drugega. Ta proces zahteva svoj čas, saj se mora katastrofa preoblikovati v spoznanje, izkušnja pa v usodo. V sodobnem konfliktu, ki vodi v katastrofo, ne bo zmagovalca, vsi smo poraženci. Oboji bomo morali zgraditi nov svet na skupnih ruševinah. Ali bo to naša katarza? Vsaka umetnost dela čudeže Blodnje o linearnem napredku h gotovi sreči so zahod prikrajšale za tragično perspektivo. Prav zato je največja tragedija modernega sveta pravzaprav odsotnost tragedije. Njeno prazno mesto je zavzel zločin. Konflikt med krščansko vero in pogansko čutnostjo, med vidno in nevidno zgodovino, med tem, kar vemo, in tem, kar smo pozabili, med naravo, nadnaravnim in protinaravnim, je konflikt vrednot. Tragedija je namreč posrednica med vrednotama, ki sta v konfliktu. Njen namen je vzpostaviti resničnost, pravičnejšo in bolj urejeno družbo, ki ji zato ni treba žrtvovati nobenega izmed posameznih delov. Carlos Fuentes piše: »Vsaka umetnost dela čudeže, umetnost vladanja pa ustvarja zgolj prikazni. Kadar so vladarji postavili veličino oblasti nad veličino življenja, so prišle vojne, opuščanje zemlje, najprej beg v mesta, pozneje še beg iz mest. Zemlja ni mogla vzdrževati oblasti. Oblast je padla. Ostala je zemlja. Ostali so ljudje, katerih edina moč je bila zemlja. Ostale so besede. Padec imperijev je osvobajal besedo in ljudi ponarejene podložnosti. Veličina moči je klonila; majhnost ljudstva je preživela.« Imamo le še malo priložnosti, da katastrofo preoblikujemo v spoznanje, in svetovno gibanje La Via Campesina je ena izmed zadnjih.  
Anton Komat
Vipava, ne rajski vrt, ampak puščava
»Sapa je bila močnejša, izpodmetla je kamenje, odnašala slamo in staro listje, da, celo majhne grude, in zaznamovala svojo pot, če je pihala prek polj. Zrak in nebo sta potemnela, sonce je rdečkasto sijalo skozi njiju in zrak je občutno bodel. Ponoči je sapa še silneje pihala prek polj, spretno odkopavala korenine žita, in žitna stebelca z ovenelimi listi so se bojevala s sapo, dokler jim ni odkopala korenin. Tedaj je žito poleglo in klasje je kazalo smer sape. Možje so gledali uničeno žito, ki se je zdaj naglo sušilo in je bilo izpod prašne plasti videti le še prav malo zelenja.« To je odlomek iz znamenitega romana Sadovi jeze, ki ga je leta 1939 napisal John Steinbeck in zanj dobil leta 1962 Nobelovo nagrado za literaturo. Foto: wineandweather.net Ko sem konec februarja hodil ob reki Vipavi, sem videl podobne prizore. »Pokrajina je na debelo prekrita z drobnim prahom. Nekatere njive so zasute z uprašeno prstjo, iz katere štrlijo samo konice žitnih bilk. Druge njive so ogoljene do kamninske podlage in kažejo videz polpuščave. Silni sunki burje so odpihnili tisto, kar je bila nekoč rodovitna prst. Humusa ni več, in ko zajamem zemljo v dlan, mi steče med prsti kot pesek v peščeni uri. Ko zapuščam nesrečno Vipavsko dolino, se ozrem in vidim, da nad pokrajino lebdi orjaški prašni oblak. Kot zlovešča rdeča goba je, skozi katero prenika le medla sončna svetloba.« Katastrofalna prašna skleda »Dust bowl«, prašna skleda, je bila katastrofa, ki je v zgodnji tridesetih letih prejšnjega stoletja prizadela osrednje ravnice ZDA in v begunstvo pognala skoraj tri milijone ljudi. Preberite Sadove jeze in spoznali boste, kaj je trpljenje množic. Poglejte si današnjo Vipavsko dolino in spoznali boste, kako se človek ni nič izučil iz grenkih izkušenj drugih. Vzrok prašne sklede v ZDA je znan: obširne monokulture brez kolobarja, gola polja pozimi in med vetrom, posekani vsi grmovni pasovi in drevje, ki delujejo kot protivetrna zaščita, s pesticidi uničen humus in osuševanje pokrajine s hidromelioracijami. Prav to se že leta dogaja v Vipavski dolini in o tem sem lanskega oktobra že pisal na straneh te kolumne. To ni bil potopis skozi rajski vrt obilja, kakor so ga nam obljubljali nekdanji »načrtovalci« napredka (1984/85), temveč popis grozot, ki se dogajajo ob Vipavi. Namesto protipoplavne varnosti smo dobili sušo v zgornjem toku reke in poplave v spodnjem toku, upad podtalne vode in erozijo prsti. In če je lani odpihnilo poldrugi centimeter prsti, zdaj to merimo v desetinah centimetrov. Vetrna erozija je po ocenah odpihnila 15.000 kubičnih metrov drobirja, ostanek tistega, kar je bilo nekoč rodovitna prst. Domine padajo, dogaja se kaotični scenarij, ki sem ga napovedal. Človek nespametno posega v naravo, deset, dvajset, trideset let, in nič se ne zgodi, nič posebnega nič dramatičnega. Zato nadaljuje neumnosti, še naprej podira pasove grmovja in drevja, seka obrežno zarast, zastruplja zemljo s pesticidi, uravnava vodotoke. Vsak neumen poseg je kot nova pokonci postavljena domina na mizi, in ko je domin dovolj, je dovolj le rahel sunek v zadnjo domino in vse padejo. Vse zaradi enega samega malega sunka, ki ne bi povzročil nič hudega, če ne bi bilo pokonci postavljenih preveč domin, preveč človeških neumnosti. Le malo hujša burja zapiha, in kar naenkrat zremo v katastrofo, čez noč se pokrajina spremeni v polpuščavo, polno sipin, ki jih veter premešča po dolgem in počez. Srečal sem kmeta, ki je v brezupu poskušal podorati napihan prah na njivi, in rekel mi je s tresočim glasom: »To je tragedija, sedaj živimo v puščavi!« ZDA – pomoč kmetom, pri nas – sami so krivi Vipavska dolina ni tako velika, kot je Srednji zahod v ZDA (Kolorado, Kansas, Oklahoma, Teksas in New Mexico), ki ga je prizadela prašna skleda, toda pojav je isti, popolnoma enak. Ameriška vlada je priskočila na pomoč kmetom in hkrati začela sistematični program zasajanja drevesnih in grmovnih pasov ter setvijo travinja. Kaj pri nas? Pri nas se širijo govorice, da so za vse krivi kmetje, ki da so prezgodaj in pregloboko orali. Kaj pa ukrepi za trajnejšo preprečitev vetrne erozije? Berem, da podjetje Hidrotehnik v teh dneh iz strug vodotokov izkopava debele plasti »rodovitnega prahu«, ki jih je tja nanesel veter, in jih odlaga na bregove. Te kupe lahko pridejo iskat lastniki njiv (ampak samo oni), ki so prezgodaj orali in so si torej sami prizadejali škodo. Ob teh namigovanjih me spreleti sveta jeza: kdo je kmetom trobil in jih s »sistemskimi ukrepi« prisilil, da so pretirano uporabljali pesticide in s tem uničili humus; kdo pa je »sistemsko« podpiral posek vse vegetacije ob bregovih vodotokov in zaščitnih protivetrnih pasov drevja in grmovja; kdo je s »sistemskimi« melioracijami uničil vodni režim pokrajine? Če so v 80. letih komando za uničevanje Vipavske doline izrekli politični veljaki, sedaj to v imenu »protipoplavne zaščite« izvaja kapital. In to počne brez presoj vplivov na okolje, mnenja vodarjev, biologov in ekologov. Vsi ti barbarski posegi se nadaljujejo brez soglasij tistih, ki nekaj vedo, kako deluje ekosistem. Pametnih nasvetov nihče ne posluša Skupina šestih strokovnjakov: gradbinec, ekonomist, dva agronoma, biolog in arheolog so že leta 1996 objavili razpravo »Vipavska dolina včeraj, danes, jutri« in v njej poskušali najti trajnostno rešitev. Našteli so vse nespametne ukrepe in predlagali ukrepe za reševanje nastale zablode. Toda nihče jih ni poslušal in še zdaj jih nihče ne jemlje resno, kajti v igri je denar, veliko denarja. Le v slovenskih Butalah je mogoče, da se okoljski minister slika s koncesionarjem in slavnostno razglasi uspešen konec »sanacije« protipoplavne varnosti ob Vipavi. V posmeh vodni direktivi EU, ki zapoveduje 15-metrski obvodni pas vegetacije, so barbarsko posekali 50.000 kvadratnih metrov grmovja, podrli 5000 starih dreves in odstranili več kot 20.000 kubičnih metrov naplavin in izkopov ter vgradili 3000 kubičnih metrov skal. In pri tem zapisali, da s temi deli sicer niso preprečili poplav, temveč zgolj »uredili stanje vodotoka in načrtovano prevodnost glede na normalne padavinske razmere«. Aha, torej bi gospodje hoteli še večje koncesije za uničevanja vodnega režima pokrajine, s katerimi bi povzročili še več škode in zato pridobili še več denarja za reševanje teh novih škod. Pot h katastrofi je torej tlakovana z denarjem! Noro! V tem stanju vsesplošne norosti lahko zahtevamo le takojšnjo ustavitev vseh rušilnih posegov v porečju Vipave, obnovo protivetrnih pasov vegetacije in setev zelene odeje, ki bo obnovila humus, s tem pa rodnost prsti. Jasno, pod pogojem, če želijo kmetje sploh še kmetovati. Foto: www.ung.si Posvetilo vsem kmetom Vsem kmetom namenjam sledeči odlomek iz Steinbeckovega romana Sadovi jeze: »Toda, če se ustavi traktorjev motor, tedaj je traktor mrtev, kakor kovina, iz katere je. Ohladi se, kakor se ohladi mrtvo telo. To je preprosto in udobno. Tako preprosto, da iz dela izgine čudež, a s čudežem globoko razumevanje in povezanost. In v traktorjevem vozniku raste prezir, kakršen popade samo tujca, ki ima malo razumevanja in nobenega odnosa. Zakaj nitrati niso zemlja, tudi fosfati ne, in dolžina bombaževih vlaken ni zemlja. Premog ni človek, tudi ne sol ali voda ali apno. Vse to je on, toda še mnogo več, mnogo, mnogo več, in tudi zemlja je več nego nje analiza. Človek, ki je več nego njegove kemikalije, ki hodi po zemlji, ki zaradi enega kamna obrne otko, ki pritiska ročaje, da obrne grudo, ki poklekne na zemljo, da použije večerjo – ta človek, ki je več nego njegove prvine, ve, da je tudi zemlja več nego nje analiza. Toda strojni človek, ki vodi mrtvi traktor po zemlji, ki je ne pozna in ne ljubi, pozna samo kemijo in je zaničljiv proti zemlji in proti sebi. On ni mogel videti zemlje takšne, kakršna je bila. Ni mogel duhati zemlje, kakor je dišala, njegove noge niso stopale na grude in niso čutile toplote in moči zemlje. Sedel je na svojem železnem sedlu in pritiskal železne stopalke. Za traktorjem so tekli bliskajoči se plugi in rezali z noži zemljo. To ni bilo oranje, temveč pretakanje krvi. Zemlja je zanosila pod železom in pod železom počasi umirala, zakaj nihče je ni ne ljubil ne sovražil, ne klel ne molil.« Kmet je bil tisti, ki je govoril v imenu trave, gozda, zemlje in rek, divjih in domačih živali, on je bil oče posestva. On je bil dediščina rodu, ki se je tisoče let napajal ob prsih te dežele in živel z njo v sožitju. Sedaj hodi po prahu, ki je bil nekoč rodovitna prst.
prikaži časovnico